The Immigrant (2013)

Slovenski naslov: Priseljenka
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij, Romantični
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: James Gray 
Scenarij: James Gray, Ric Menello
Igrajo:  Marion Cotillard, Joaquin Phoenix, Jeremy Renner, Dagmara Dominczyk, Angela Sarafyan, Glenn Fleshler

Mnogi režiserji imajo svoje igralce/igralke, s katerimi posnamejo večino svojih filmov in James Gray je eden izmed teh režiserjev. Razen prvenca Little Odessa (1994), je v vseh njegovih filmih eno izmed glavnih vlog odigral Joaquin Phoenix. Gray s svojimi filmi (posnel je pet celovečercev, z naslovno stvaritvijo vred) ni dosegel kakšnih odmevnejših rezultatov; njegovi filmi po ničemur niso izstopali iz povprečja, ne v negativnem, ne v pozitivnem smislu. Kritiki so največ pozitivnih besed namenili njegovem predzadnjem filmu Ljubimki (Two Lovers, 2008)  in prav Priseljenka je njegov najambicioznejši, in kot  sam pravi, najbolj oseben projekt doslej (o tem nekaj več v nadaljevanju), ki naj bi mu prinesel preboj v režisersko A ligo.

Piše se leto 1920. Ewa Cybulski (Cotillard) in njena sestra Magda sta po dolgotrajnem in napornem potovanju z ladjo končno prispele do otoka Ellis, nedaleč stran od New Yorka. Otok je v tem času bil kraj, kamor so prihajali vsi emigranti s stare celine in tam se je na licu mesta odločalo o njihovi usodi. Uradnik ameriške obmejne službe  je po nekaj kratkih vprašanjih sprejel odločitev, kaj storiti s prišleki. Enimi je vstop odobren, drugi so zaradi različnih bolezni končali v šestmesečni karanteni, nekateri pa so bili deportirani nazaj v Evropo. Sreča je sestram Cybulski v ključnem trenutku obrnila hrbet. Magdo so zaradi grdega kašlja poslali v karanteno, Ewo pa je uradnik označil za žensko vprašljive morale in zanjo odredil deportacijo. Zdi se, da je Ewa v brezizhodnem položaju, a nato ji na pomoč priskoči uglajeni lokalni poslovnež Bruno Weiss (Phoenix), ki uporabi svoje zveze pri policiji in jo izvleče iz zapora. Ko ji ponudi še prenočišče se zdi, da njegova prijaznost ne pozna meja. Izkazana prijaznost je že skoraj sumljiva in ko spoznamo, s kakšnim biznisom se ukvarja dotični gospod je jasno, da je Ewina previdnost povsem na mestu.

V uvodu sem omenil, da je Priseljenka Grayjev najbolj oseben projekt doslej. Rojeni Newyorčan se namreč s tem filmom spomni svojih rusko-židovskim koren in prednikov, ki so pred mnogimi leti premagovali enake ovire  in enako pot, kot njegov glavna junakinja. Režiserjevo dosedanje ustvarjanje je neločljivo povezano z njegovim rojstnim mestom in v tem smislu je povsem logično, da Gray svojo zgodbo umesti prav v New York iz 20-ih let prejšnjega stoletja. Žal režiserju s Priseljenko znova ni uspelo ustvariti resničnega presežka, čeprav je v isti sapi potrebno povedati, da film premore kar nekaj kvalitetnih sestavin, zaradi katerih z videnim na koncu  ne morem biti nezadovoljen. Grayju v sodelovanju z uveljavljenim direktorjem fotografije Dariusom Khondjijem  (Sedem, Ljubezen, Rimu z ljubeznijo) uspe prepričljivo rekonstruirati New York iz začetka 20.stoletja. S kvalitetnim produkcijskim dizajnom, dobro kostumografijo in ustreznimi fotografskimi nastavitvami s prevladujočo rjavkasto barvno paleto, je uspešno ujet duh tega zgodovinskega obdobja. Zelo dobro se odrežejo tudi vsi pomembnejši člani igralske zasedbe. Ugaja lahkotnost, s katero Marion Cotillard odgovarja na zahteve, ki je pred njo postavlja vloga mučenice čistega srca, ki na koncu vseeno najde dovolj moči za odpuščanje in iskreno sočustvovanje z izkoriščevalci. Vseeno menim, da se je v tem primeru z moralnim idealiziranjem lika šlo nekoliko predaleč. Zdi se mi, da večjo kompleksnost premore Phoenixov lik, nekakšna mešanica predatorja in zaščitnika, ki v določeni meri celo sam verjame svojim lažem. Škoda je le, ker njegova popolna moralna preobrazba na koncu ni podkrepljena z boljšimi scenarističnimi rešitvami. Tudi Jeremy Renner je najmanj soliden, kot čarodej Emil, Brunov bratranec in njegov glavni rival, s katerim je zgodba dobila zanimiv ljubezenski trikotnik. Gray je očitno želel ustvariti univerzalno zgodbo o ljubezni, trpljenju in odpuščanju, a nekateri podporni stebri, ki držijo zgodbo so vseeno prešibki, da bi nosili takšno težo. V mislih imam predvsem vlogo sestre: ko Ewa dobi priložnost zbežati z Emilom, tega ne stori zato, ker želi pomagati sestri. Ki, mimogrede, ni na seznamu za deportacijo, ampak v karanteni - Ewa ji lahko pomaga tudi kasneje, z denarjem se stvari  lahko rešijo tudi na daljavo. Moteče je tudi, da je Bruno v enem trenutku pomembnež s številnimi zvezami, že v naslednjem pa ulični zvodnik brez ficka, ki svoja dekleta prodaja v nekem podhodu. Skratka, ob bolj izpiljenem scenariju bi Priseljenka lahko postala Grayjevo najboljše delo doslej. A zavoljo vseh omenjenih pomanjkljivosti se to ni zgodilo in romantična drama Ljubimki tako še najprej ostaja njegova najbolj zrela stvaritev. (+3)

Ocena: