Calvary (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Irska, VB
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: John Michael McDonagh
Scenarij: John Michael McDonagh
Igrajo: Brendan Gleeson, Chris O'Dowd, Kelly Reilly, Aidan Gillen, Dylan Moran, Isaach De Bankole, M. Emmet Walsh, Marie-Josee Croze

Brata McDonagh sta verjetno največja osvežitev, ki je doletela irski film v zadnjem obdobju. Zraven bi mogoče lahko prištel še Johna Crowleyja, ki je začel zelo dobro, vendar se je potem z vsakim novim filmom (in tematskim odmikom od domovine) nekako izgubil delček čarovnije, ki je zaznamovala njegov prvenec Intermission (2003). Brata McDonagh na drugi strani zaenkrat ne kažeta znakov stagnacije v kvaliteti, čeprav je treba imeti na umu, da je starejši John, tako kot mlajši Martin, doslej posnel le dva filma. Na veliko sceno se je naprej prebil mlajši Martin, ki je publiko in kritike navdušil s prvencem Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008). A ker je tema današnjega prispevka druga dolgometraža tri leta starejšega Johna Michaela McDonagha, posvetimo se raje njemu. Tudi John je svojo kariero začel odmevno, ko je pred tremi leti predstavil kriminalno dramo Policist (The Guard). Tam je blestel Brendan Gleeson, ki mu je McDonagh znova zaupal glavno vlogo.

Gleeson igra duhovnika, ki skrbi za manjšo  priobalno župnijo. Osnovni zaplet je preprost:  moški, čigar identiteta gledalcu ni razkrita, med nedeljsko spovedjo duhovniku pripoveduje o tem, kako je od sedmega leta dalje bil žrtev seksualnega zlorabljanja. Dolgih pet let ga je zlorabljal duhovnik, ki ga je cerkev za kazen poslala v neko afriško župnijo, v kateri niso toliko občutljivi na zlorabljanje otrok. Zagrenjeni spovedanec nadaljuje v obtožilno-grozilnem tonu in nato nepričakovano napove maščevanje z ugotovitvijo, da s smrtjo slabega duhovnika ne bi dosegel nič. Zato bo čez en teden umoril njega, svojega dobrosrčnega spovednika, saj je po njegovi izkrivljeni logiki smrt nedolžnega, poštenega duhovnika, pravo poplačilo za njegovo trpljenje. Nadaljevanje pripovedi je razdeljeno na sedem dni, v katerih spoznavamo ljudi iz duhovnikovega okolja in njegovo soočanje z resnostjo izrečene grožnje. Dejstvo, da duhovnik pozna potencialnega morilca med opazovanjem njegove interakcije s someščani poskrbi za ugankarsko vzdušje, njegov položaj pa dodatno zaplete prihod hčerke, ki je pred kratkim poskušala storiti samomor.

V zadnjem desetletju so v javnost pricurljale številne zgodbe o zlorabah otrok,  ki so se dogajale tam, kjer se ne bi smele zgoditi — v cerkvenih prostorih, z duhovniki v vlogah glavnih antagonistov. Irska je evropska država, v kateri je bilo razkrito največ takšnih primerov in v McDonaghovem filmu na nek način vidimo odsev takšne realnosti. A z eno pomembno razliko; Irec ni želel posneti še enega filma, ki bo v vlogo glavnega negativca postavil še enega duhovnika. Zato je posnel film o dobrem duhovniku, ki se sooča s posledicami takšne realnosti in tako dosegel dvoje:  jasno obsodil zločince (storilce in tiste, ki so te zločine prikrivali), obenem pa odločno stopil v bran nedolžnih v cerkvenih vrstah in tako izrazil nestrinjanje z enodimenzionalnim naslavljanjem tega vprašanja. Že po nekaj minutah je jasno, da je Kalvarija veliko resnejši in temačnejši film od Policista. Drugačnost se med drugim manifestira v konkretni spremembi v vizualnem slogu, ki je tokrat veliko bolj artističen. Direktor fotografije je Larry Smith, s katerim je režiser sodeloval že pri Policistu, vendar je Smith v projekt vstopil bogatejši za izkušnjo snemanja Refnovega Samo bog odpušča. Kalvarija je torej vizualno bolj dodelana od Policista, obenem pa je pomembno poudariti, da je McDonagh ohranil tiste najboljše lastnosti prvenca: kljub resnejšemu tonu nismo ostali prikrajšani za pošteno dozo nekorektnega črnega humorja, izpiljene dialoge, zanimivo galerijo samosvojih likov in odlične igralske nastope. Igra Brendana Gleesona je poglavje zase — igralec  na svojih širokih plečih z neverjetno lahkoto nosi vso moralno-psihološko težo filma. Ta 59-letni Irec  je še enkrat dokazal, kako dober je, ko se znajde v pravi, dobro spisani in uravnoteženi vlogi. V svoji dolgi črni duhovniški opravi nas spominja na samuraja, ki je ušel iz Kurosawinega filma, v sklepnem dejanju na plaži  in prej, ko duhovnik vihti pištolo, pa lahko prepoznamo diskreten poklon nekaterim vestern klasikom. McDonagh je s Kalvarijo storil korak naprej in pokazal izjemno zrelost za režiserja, ki je pred tem posnel samo en film. Že zdaj se veselim njegovega naslednjega projekta, krimi komedije War on Everyone, ki bo njegov prvi čezoceanski projekt. Za konec naj omenim, da je v načrtu tudi tretje, sklepno dejanje njegove irske trilogije, z delovnim naslovom The Lame Shall Enter First. 

Ocena:

Gnade [Mercy] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012 
Žanri: Drama  
Dolžina: 132' , Imdb 
Režija: Matthias Glasner
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Birgit Minichmayr, Juergen Vogel, Henry Stange, Ane Dahl Torp, Iren Reppen

Avtor bloga Odvisni od neodvisnih filmov?  je že dolgo nazaj v enemu svojih prispevkov v zelo pozitivni luči izpostavil nemško dramo Gnade (Milost). Predlog sem takrat zabeležil in nekaj dni nazaj mu končno tudi ponudil priložnost. Nekaj je gotovo; ob morju filmov veliko slabše kakovosti, ki sem jih videl vmes, bi si celovečerec Matthiasa Glasnerja zagotovo zaslužil večjo prioriteto. Na srečo, tisti boljši filmi nimajo roka trajanja in to je tista olajševalna okoliščina in razlog, da imam v arhivu  vedno zelo dolgo vrsto filmov, ki čakajo na ogled. Gnade je moje prvo druženje z nemškim scenaristom, producentom in režiserjem Matthiasom Glasnerjem, ki se skozi celotno kariero sprehaja med kino filmi in televizijskimi projekti. Najodmevnejše delo v njegovi filmografiji  je krimi drama Der freie Wille (The Free Will, 2006), potencialno zanimiva naslova sta še This Is Love (2009) in Fandango (2000). 

Glavna akterja zgodbe sta nemška zakonca Niels in Maria, ki se skupaj z osnovnošolskim sinom Marcusom iz Nemčije preselita na skrajni severozahod Norveške, v snegom in ledom okovano mestece Hammerfest. Na Noveško bi se teoretično lahko preselil samo Niels, a z ženo sta hitro prišla do zaključka, da bo najbolje, če vsi skupaj dvignejo sidro in odidejo. Maria je tam že našla delo v lokalni bolnišnici, zato je pričakovati, da bo največ težav s prilagoditvijo imel Marcus. Nekaj preglavic vsem skupaj bo najbrž povzročala dvomesečna polarna noč, a po nekaj tednih tudi to več ne bo problem. Po prihodu na Norveško počasi spoznavamo, da je odnos med zakoncema precej hladen in to je verjetno bil eden izmed razlogov, da sta se odločila za selitev in tako veliko spremembo. Mogoče sta upala, da nov začetek in novo bivalno okolje lahko znova razpiha stari ogenj, ki ju je nekoč povezoval. A po nekaj mesecih je jasno, da se ni nič spremenilo. Stvari so se le še poslabšale, saj se Niels kmalu po prihodu spusti v seksualno razmerje s svojo norveško pomočnico. Tudi Marcus se iz dneva v dan vedno bolj zapira vase; malo zaradi razmer doma, malo zaradi težavnega prilagajanja na novo šolo in sošolce. A nato Maria na poti domov postane udeleženka v nesreči, ki bo stvari še bolj postavila na glavo. 

Mraz, sneg in veter. Redkobesedni protagonisti in noč, za katero imamo občutek, da se ne bo nikoli končala. Vse to so postavke v kombinaciji s počasnim ritmom filma od gledalca v začetnih pol ure zahtevajo nekaj potrpljenja. Gnade je tipični slowburner, pri katerem gledalec potrebuje nekaj časa, da vzpostavi stik z liki, a po približno tridesetih minutah je ta ovira absorbirana, mi pa smo povsem osredotočeni na Glasnerjev svet mrzlih dni in hladnih družinskih odnosov. Na točki, ko se zdi, da bo film, tako kot dinamika odnosov med zakoncema obtičala na mrtvi točki, se zgodi nesreča, ki prevzame funkcijo katalizatorja in zgodbi ponudi potreben narativni zagon. Ritem filma se sicer bistveno ne spremeni, saj Glasner dogajanje razvija logično in metodično, vendar v tem drugem delu dobimo bistveno več materiala za procesiranje. Občutki krivde in odrešitev so tisti ključni motivi, deležni kompleksnega in večnivojskega pristopa. Na enem nivoju so to moralni dvomi neposredno povezani z nesrečo, na drugem je to soočanje s posledicami nezvestobe in obujanje starih čustev, ki so se v procesu dolgoletnega sobivanja nekje izgubila. Posebej se mi dopade, kako Glasner ves čas hodi po robu klišeja in gledalca navdaja z občutkom, da ve, kaj ga čaka v nadaljevanju. Ravno ko pomislimo, da ni druge poti, zgodba ubere drugo, nepričakovano pot. Za vizualno prijetno izkušnjo sta v sodelovanju z norveško zasneženo pokrajino poskrbela režiser in njegov snemalec Jakub Bejnarowicz, za dobre igralske kreacije pa Jürgen Vogel (Die Welle, 2008) in njegova filmska žena Birgit Minichmayr (Alle Anderen, 2009). Gnade je film, ki mu morda manjka nekaj konkretnosti in dodelanosti (vloga sina, ženino odnos do nezvestobe, konec), da bi bil vrhunski, vendar vam ga lahko mirne duše priporočim v ogled.  (+3) 

Ocena:

Ida (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Poljska, Danska
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Pawel Pawlikowski
Scenarij: Pawel Pawlikowski, Rebecca Lenkiewicz
Igrajo: Agata Kulesza, Agata Trzebuchowska, Dawid Ogrodnik, Jerzy Trela

O Pawelu Pawlikowskemu, poljskemu režiserju ki živi in ustvarja na relaciji med angleško in francosko prestolnico, na tem koščku spleta še ni tekla beseda, zato se z nekaj vrsticami oziram na njegovo dosedanjo ustvarjalno pot. Pawlikowski je imel 14 let, ko je skupaj z družino zapustil Poljsko in emigriral na Zahod. Filmsko kariero je začel v na britanski televiziji, kjer je režiral dokumentarne filme, ob koncu 80-ih in začetku 90-ih mu je uspelo posneti nekaj odmevnih dokumentarcev. Z igranim filmom se je začel spogledovati konec 90-ih, med štirimi igranimi celovečerci posnetimi pred naslovno stvaritvijo najdemo dva precej odmevna naslova: Last Resort iz leta 2000 in štiri leta mlajšo romantično dramo My Summer of Love (oba sta bila nagrajena z bafto). Glede na njegovo udejstvovanje v preteklosti Ida predstavlja kar konkreten vsebinsko-slogovni odmik od njegovih najbolj odmevnih filmov, a v luči njegovih židovskih korenin (babica po očetovi strani je bila Judinja, ki je umrla v Auschwitzu), je zanimanje za vojno in povojno dogajanje povsem razumljivo.

Poljska na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja. Mlada nuna, komaj 18-letna Anna, se pripravlja na zaobljubo Bogu. Odrasla je v cerkveni sirotišnici, zato je takšna odločitev na nek način samoumevna. Pravila velevajo, da mora mlada redovnica o svoji nameri obvestiti bližnje, zato jo glavna sestra pošlje na obisk k teti Wandi, njeni edini znani sorodnici. Ko Anna nekaj dni kasneje potrka na tetina vrata, jo ta precej netaktno seznani z njenimi koreninami. Anna je bila rojena kot Židinja, njeno rojstno ime je Ida Lebenstein. Teta ji pove, da sta starša ubita med drugo svetovno vojno, nakar Anna izrazi željo, da bi poiskala njuna grobova. Wanda sprva ni navdušena nad njeno idejo, a se kmalu premisli in se odloči z nečakinjo oditi v rojstni kraj. Wanda je sodnica z zanimivo preteklostjo, zato njene izkušnje in poznavanje vojnih in povojnih okoliščin Idi/Anni lahko veliko pomagajo pri iskanju družinskih posmrtnih ostankov.

Redki so filmi, ki znajo tako dobro sinhronizirati tehnično izvedbo, oziroma svojo obrtno plat s temo, ki jo obravnavajo. V tem pogledu je Ida skoraj popoln izdelek, ki neverjetno avtentično prikaže časovno obdobje, v katerem je zgodba postavljena. Izbira črno-bele tehnike in starinskega formata slike je v sodobnem filmu pogosto le stilski dodatek, ki nima prevelikega vpliva na naš odnos do tistega kar gledamo, a v tem primeru je takšna odločitev povsem v funkciji zgodbe. Pawlikowski in njegova ekipa so v kreaciji vintidž vzdušja tako prepričljivi, da pravzaprav nimamo občutka, da gledamo film, ki je bil posnet pred kratkim. Mislim, da bi ob ogledu brez vsakega predznanja film zlahka zamenjali za izdelek posnet v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Format slike in monokrom seveda nista dovolj za ustvarjanje takšnega občutka; svoj delež prispevata tudi odličen in izjemno natančen produkcijski dizajn in pristno travmatično postvojno vzdušje. Na vsebinskem nivoju Pawlikowski izrisuje intimno zgodbo o usodi dveh žensk, bližnjih sorodnic, ki ne bi mogle biti bolj različne. Poleg generacijskih razlik pomembno vlogo igrajo verska prepričanja, oziroma odsotnost le-teh, ki se potem odražajo v povsem različnih pogledih na svet in življenje. Ida je idealistična in nekoliko naivna, vendar duhovna stabilna ženska, Wanda pa je cinična in razočarana ateistka, ki je dodobra spoznala človeško nehumanost in hinavščino. Verižna kadilka in alkoholičarka, nekoč pomembna članica partije na funkciji državne tožilke, danes navadna sodnica okrajnega sodišča. Dogajanje je postavljeno v ohlapno formo filma ceste, v ozadju osebnih zgodb pa Pawlikowski gradi ustrezno zgodovinsko ozadje, s katerim prevprašuje poljski odnos do vere, komunizma in dolgo časa zamolčanega antisemitizma, ter poskuša določiti nivo vpletenosti običajnih Poljakov v nacističnih zločinih. Film v samo 80-ih minutah uspe povedati zelo veliko, še več pa pusti gledalcu v razmislek in presojo. Wanda, v interpretaciji odlične Agata Kulesza, je še posebej zanimivo zastavljen lik, saj si gledalec z nekaj ključnih informacij iz njene preteklosti lahko ustvari dokaj jasno sliko o njenem življenju in izvleče zaključke širšega zgodovinskega pomena. Agata Trzebuchowska kot Ida zaradi narave vloge sicer ne dobi toliko priložnosti za dokazovanje igralskih kvalitet, vendar so njene fizične predispozicije idealne za takšno vlogo. Zaključil bom z omembo prekrasne glasbe, ob kateri človeka prime, da dolge ure ne bi počel nič, ampak samo počival in poslušal Johna Coltrana.       

Ocena:

Bushido Man (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Akcija
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Takanori Tsujimoto
Scenarij: Takanori Tsujimoto
Igrajo: Mitsuki Koga, Yoshiyuki Yamaguchi, Masanori Mimoto, Kazuki Tsujimoto

Bušido je japonska beseda, ki v dobesednem prevodu označuje pot bojevnika, v širšem pomenu pa jo lahko definiramo kot življenjsko filozofijo, oziroma kodeks, po katerem so se nekoč ravnali samuraji. Torej, iz naslova lahko sklepamo, da je pred nami pripoved, ki predstavlja junake, ki ravnajo po teh starodavnih pravilih. Naša centralna figura je Toramaru (Mitsuki Koga), mojster borilnih veščin, ki se po enoletnem romanju po Japonski vrne domov. Na svojem popotovanju se je Toramaru  spopadel s sedmimi nasprotniki, ki veljajo za največje mojstre posameznih borilnih veščin na Japonskem. Če želiš biti najboljši, moraš premagati najboljše na vseh področjih, kar je brez dvoma zelo zahtevna in nevarna naloga. Prva obveznost po vrnitvi je srečanje z velikim učiteljem, ki želi slišati vse podrobnosti o podvigu,  s katerim je njegov najboljši učenec  svojo šolo borilnih veščin dvignil na prestol  in jo promoviral v najboljšo med najboljšimi. Učitelj od svojega varovanca želi slišati vsako podrobnost; med ostalim ga živo zanima tudi, kakšno kosilo je na dan spopada zaužil učenec, saj ga je vedno učil, da sovražnika najbolje spoznaš, če poskusiš njegovo hrano. Glede na to, da film ne ponuja veliko postranskega dogajanja, bi vsebino lahko povzel tudi s sloganom: Sedem kosil in sedem spopadov. 

Filmi z vzhoda so se že dodobra prilagodili trendom, saj Azija že nekaj časa ne zaostaja v produkciji prenapihnjenih akcijskih slikosukov. Pri tovrstnih izdelkih se presežek poskuša doseči s spektakularnostjo, ki temelji na pretiravanju in specialnih učinkih, zato je prav osvežujoče videti akcijski film v katerem so v ospredju klasični, staromodni elementi. Bushido Man je preprost akcijski filmček z dodatkom fino odmerjenega, okoliščinam prilagojenega humorja; všečen poklon filmom o borilnih veščinah, ki je istočasno tudi sam prepričljiv v demonstraciji le-teh. Pred ogledom sem vedel, da je to film posnet za drobiž, zato sem se ob pogledu na (namerno!) slabo imitacijo brkov velikega učitelja zbal, da sem izbral še eno mučkalico brez repa in glave, a že po prvem dvoboju so moji strahovi postali povsem brezpredmetni. Teza, da sovražnika najbolje spoznaš preko njegovih prehranjevalnih navad, je zaslužna za adekvatno vključitev hrane v zgodbo, saj veliki učitelj pred vsakim novim poglavjem na podlagi obroka, ki ga je zaužil njegov učenec poskuša uganiti, kdo je bil učenčev naslednji oponent. Ta posrečeni dodatek presenetljivo dobro napoveduje najboljšo sestavino filma — sedem odličnih bojev, v katerih Takanori Tsujimoto in sodelavci dosežejo zavidljive rezultate pri koreografiji bojev in jasnem, fluidnem zajemu dogajanja s kamero.  Dodaten plus je raznovrstnost  bojnih tehnik, orožij in snemalnih lokacij, zaradi katerih se gledalec pred vsakim novim poglavjem sprašuje, kaj ga čaka v nadaljevanju. Bushido Man je film, ki bo razvnel srca ljubiteljev borilnih veščin, ob njem pa se ne bodo dolgočasili niti tisti, ki jim ta tematika ni tako blizu. (+3)

Ocena:

Jodorowsky's Dune (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija:  Frank Pavich
Igrajo: Alejandro Jodorowsky, Michel Seydoux, H.R. Giger, Brontis Jodorowsky, Michel Seydoux, Chris Foss

Moram priznati, da še nisem videl nobenega filma Alejandra Jodorowskega. Danes ta čilsko-francoski režiser šteje 85 pomladi, v svoji dolgi karieri pa se je preizkusil  (in tudi uveljavil)  na številnih poljih. Stripi, pisanje gledaliških iger in režiranje gledaliških predstav, pisanje romanov, poezije in kratkih proznih del, to so le nekateri izmed mnogih talentov tega vsestranskega umetnika. Čeprav Jodorowsky v svoji dolgi karieri ni posnel veliko filmov (do današnjega dne samo sedem), njegovi filmi so na koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih dodobra zavalovali takratno art sceno in na nek način začeli premikati meje (filmsko) sprejemljivega. Prvenec Fando y Lis (1968)  je po premieri na festivalu v Acapulcu sprožil val negodovanja; zaradi burnega odziva mehiške javnosti (avtor je v tem obdobju živel v Mehiki) je na koncu bil celo prepovedan. Njegov naslednji film, acid vestern El Topo (1970), je danes v očeh mnogih kult, ki je postavil temelje polnočne norosti, oziroma polnočnega filma. S to etiketo so v 70-ih označevali B filme in ostale nizkoproračunske kose celuloida, ki so s svojo vsebino in formo močneje odstopali od ustaljenih mainstream vzorcev. Sam Jodorowsky je izjavil, da s svojimi filmi na gledalca želi učinkovati približno tako, kot na uživalca učinkujejo psihedelične droge.

El Topo je, med ostalimi, videl tudi John Lennon, ki je nad videnim bil tako navdušen, da je predsednika distribucijske hiše ki je skrbela za Beatle prepričal, naj prevzame distribucijo filma na ameriškem teritoriju. Omenjeni predsednik je celo privolil v sodelovanje pri financiranju režiserjevega naslednjega filma The Holy Mountain, ki je izšel leta 1973. Vendar vsi omenjeni filmi, ki jih je posnel ta Čilenec židovskega rodu (starši so emigrirali iz Ukrajine), niso glavna tema naslovnega filma. Režiser Frank Pavich (to je šele njegov drugi dokumentarec) v fokus postavi zgodbo o filmu, ki ga Jodorowsky ni nikoli posnel. Ali drugače, zgodbo o filmu, ki ga je Jodorowsky posnel  v svoji glavi. Zgodbo, ki je zabeležena v zelo natančno izrisanem snemalnem načrtu, ki ga je režiser ustvaril z nekaterimi izmed najbolj nadarjenih umetnikov tistega časa, ki so svoje vrhunce na filmskem področju dosegli v letih, ki so sledila. Ta nikoli realizirani projekt je filmska adaptacija Herbertove  znanstvenofantastične klasike Peščeni planet (Dune), s katero je Jodorowsky želel postaviti pomemben mejnik v filmski zgodovini. Pisalo se je leto 1975 in pri tem moramo imeti na umu, da je Lucasova Vojna zvezd prišla šele dve leti kasneje. Pavich pred kamere povabi vse pomembnejše akterje te zgode (nekateri so že pokojni) in osvetli okoliščine, ki so pripeljale do propada prvega visokoproračunskega zf projekta.

Pavichev glavni in obenem najbolj zanimiv sogovornik je sam Jodorowsky, ki prevzame  vlogo glavnega pripovedovalca in nas še enkrat popelje skozi proces nastajanja Peščenega planeta. Med poslušanjem njegove zgodbe gledalca iz minute v minuto vedno bolj prevzema neverjetna energija in entuziazem , s katero nesojeni avtor še danes govori o svojem propadlem projektu. Še danes, skoraj štirideset let kasneje v njegovih besedah, idejah in zamislih zlahka prepoznamo neverjetno navdihnjenega filmskega ustvarjalca, ki je pred štirimi desetletji zagotovo bil korak pred časom. Nadvse zanimivo je poslušati, kako je Jodorowsky prišel do zf ilustratorja Chrisa Fossa in njegovega priznanega francoskega kolega Jeana Girauda, kako je navezal stike s takrat razmeroma neznanim Švicarjem H. R. Gigerjem (človekom, ki je za Ridleyja Scotta dizajniral prizorišča pri Osmem potniku) in strokovnjakom za specialne učinke Danom O'Bannonom, ki je kasneje postal pomemben scenarist znanstvene fantastike (Osmi potnik, Popolni spomin). Jodorowsky je bil zelo ambiciozen tudi pri izpolnjevanju igralske križanke, saj je bilo dogovorjeno, da v filmu pomembne vloge, med ostalimi, odigrajo Salvador Dali, Orson Welles in Mick Jagger. Naštevanje vseh teh znanih imen bi seveda bilo brez pomena, če filmar ne bi zgodbo o angažmaju le-teh pospremil z zelo zabavnimi anekdotami, s katerimi pojasni kako je prišel do teh ljudi. Razume se, da so tudi glasbo za takšen izvenserijski projekt morali napisati vrhunski glasbeniki, zato je dogovor o sodelovanju sklenjen s skupinama Pink Floyd in Magma. Projekt se je na koncu sesul pod težo (za tiste čase) enormnega proračuna, dobršen del odgovornosti nosi tudi sam Jodorowsky, ki je bil nepopustljiv v svoji nakani, da posname film pod svojimi pogoji. Pomagal ni niti že omenjeni snemalni načrt v obliki obsežne ilustrirane knjige, ki so ga prejeli vsi pomembnejši filmski studii, v katerem je bil natančno opredeljen vsak kader in prizor. Že vemo, Peščeni planet je skoraj deset let kasneje v film pretočil David Lynch, Jodorowsky pa je priznal, da je občutil olajšanje, ko je videl, da je film slab in neuspešen. Kakorkoli, njegova nikoli posneta adaptacija še danes za mnoge ostaja najboljši neposneti film vseh časov in moram priznati, da sem se po ogledu tudi sam nekako okužil s to mislijo. Obvezno čtivo za prave filmske zanesenjake.  

Ocena:

Transcendence (2014)

Slovenski naslov: Transcendenca
Država: VB, ZDA, Kitajska
Leto: 2014
Žanri: Drama, Misterij, ZF 
Dolžina: 119' , Imdb
Režija: Wally Pfister
Scenarij: Jack Paglen
Igrajo: Johnny Depp, Rebecca Hall, Morgan Freeman

100 milijonski proračun, zanimiva igralska zasedba in nadebudni režiser-debitant Wally Pfister, ki je v preteklosti skrbel za vizualno všečnost filmov Christopherja Nolana — za  svoja prizadevanja je prejel tudi tisto najžlahtnejše priznanje (zlati kipec za Izvor)  — so na papirju delovali kot zmagovita kombinacija. Investitorji so najbrž upali, da Transcendenca lahko potroji vložena sredstva, a iz današnje perspektive se zdi, da bo film s težavo prišel na pozitivno ničlo. 

Zgodbo postavljeno v bližnjo prihodnost začnemo v času po tehnološki apokalipsi. Ni elektrike, pametni telefoni so neuporabne smeti, avtomobili ne vozijo, vojska je na ulicah. Tipkovnica je le kos plastike, s katerim lahko zagozdiš vrata, v trgovinah se ne da dobiti niti najnujnejših življenjskih potrebščin. Kaj se je zgodilo? Po odgovor gremo pet let v preteklost, v čas ko se znanstveni superstar Will Caster (Johnny Depp) nahaja na pragu velikega preboja na področju razvoja umetne inteligence. Skupaj z ženo Evelyn (Rebecca Hall) in najboljšim prijateljem Maxom (Paul Bettany) so uspeli v najbolj sofisticiran računalnik na  svetu prenesti zavest opice in dan, ko bo stroj možno oplemeniti s človeško kodo, več ni daleč. Nato laboratorije v katerih razvijajo to napredno tehnologijo napadejo tehnološki teroristi, ki v umetni inteligenci s človeško dušo vidijo resno grožnjo, svoja prepričanja pa so pripravljeni braniti z vsemi sredstvi. V napadu je pobita cela ekipa znanstvenikov, ki je delala na omenjenem projektu, vendar je njihova primarna trača Will Caster v napadu le lažje ranjen. A že nekaj dni kasneje se izkaže, da tudi zanj ni pomoči, saj je naboj ki ga je opazil bil zastrupljen. Will bo živel le še nekaj tednov, zato se v dogovoru z Evelyn in Maxom odloči, da svoje umiranje znanstveno izkoristil: v računalnik bojo naložili njegovo zavest in tako prvič preskusili delovanje superračunalnika s človeško programsko kodo. 

Osnovna premisa Transcendence v bistvu niti ne deluje preveč slabo in verjetno zato ni takšno presenečenje, da se je nekdo odločil investirati tako visok znesek v realizacijo projekta. V grobih skicah je zgodba delovala dokaj interesantno, a očitno se je zalomilo pri dodajanju številnih detajlov, ki potem celoti dajejo barvo in okus. Marsikakšna pomanjkljivost je zagotovo rezultat površnega scenarističnega dela, predvsem v delih, ko je potrebno določene stvari pojasniti, obrazložiti in jih postaviti v kontekst same zgodbe. Jasno je, da filmi, ki temeljijo na znanstveno sofisticirani tematiki morajo do neke mere poenostaviti svoje teorije, da so te sprejemljive in razumljive kar najširšem krogu gledalcev. A kljub temu je potrebno pokazati vsaj malo volje, da se določene stvari pojasnijo. Povedati zgolj to, da stvari funkcionirajo po zaslugi čudežne tehnologije in potem vsako čudo ki se servira gledalcu razložiti zgolj z omembo te tehnologije, je, milo rečeno, neresno. Transcendenca ne želi biti samo zf-triler in od samega začetka kaže ambicije, da bi bila resna romantična drama, a tudi v tem segmentu ne doseže praktično nič. Na račun teh prizadevanj se že tako predolg film tam okoli prve ure trajanja skoraj ustavi, kot logičen rezultat dolgočasja, ki smo ga gledali pred tem. Med vsemi nastopajočimi se je še najbolj trudila Rebecca Hall, a tudi njeni napori niso obrodili sadov. Vrhunec nesmisla je nedvomno veliki akcijski finale, v katerem znanstvenik, FBI agent, nekaj oboroženih tipov v sončnih očalih in ena havbica, poskušajo ustaviti najbolj sofisticiran stroj na svetu. Tradicionalno. Z obstreljevanjem. Na srečo je tu ljubezen, ki še enkrat premaguje najvišje ovire.        

Ocena:

Mesečnik - Junij 2014

Prvi del letnega dopusta in Svetovno prvenstvo v nogometu sta glavna krivca za skromnejše število filmov v tokratnem mesečniku. Kljub temu sem v mesecu juniju videl nekaj filmov, ki jih nisem uspel predstaviti v daljšem zapisu. Nemška drama  Die Summe meiner einzelnen Teile, je zagotovo bila eden izmed zanimivejših naslovov preteklega meseca. Enako velja za romunsko dramo Aurora, ki jo podpisuje uveljavljeni romunski režiser Cristi Puiu, čeprav se zavedam, da bo izdatna dolžina (184 minut) najbrž prevelik zalogaj za marsikoga. Režiserju Jasonu Batemanu je s komedijo Bad Words  uspelo posneti zanimiv filmček, dokaj dobro so se v mojih očeh odrezali tudi domači Čefurji...

The Railway Man (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  116' ,  Imdb

Režija: Jonathan Teplitzky

Igrajo:  Colin Firth, Nicole Kidman, Stellan Skarsgård

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A former British Army officer, who was tormented as a prisoner of war at a Japanese labor camp during World War II, discovers that the man responsible for much of his treatment is still alive and sets out to confront him.

Saving Mr. Banks (2013)

Slo naslov: Reševanje gospoda Banksa

Dolžina:  125' ,  Imdb

Režija: John Lee Hancock

Igrajo:  Emma Thompson, Tom Hanks, Annie Rose Buckley

Ocena: +2

Slo recenzija:  RTV SLO MMC,  Mladina , Siol

Sinopsis (eng):

Author P.L. Travers reflects on her childhood after reluctantly meeting with Walt Disney, who seeks to adapt her Mary Poppins books for the big screen.

Trust Me (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90'  ,  Imdb

Režija: Clark Gregg

Igrajo:  Clark Gregg, Felicity Huffman, Allison Janney

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In an attempt to sign a Hollywood starlet, struggling talent agent and former child star Howard Holloway must contend with her volatile father, a scheming long-time rival, and a producer and casting director who despise him.

Die Summe meiner einzelnen Teile (2011)

Slo naslov: -

Dolžina: 117'  ,  Imdb

Režija: Hans Weingartner

Igrajo:  Peter Schneider, Timur Massold, Henrike von Kuick

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

When a mentally unstable mathematician from Berlin ends up homeless, he befriends a similarly vulnerable young Ukrainian boy to find solace in nature in “Hut in the Woods.”

Čefurji raus! (2013)

Dolžina:  100' ,  Imdb

Režija: Goran Vojnović

Igrajo:  Benjamin Krnetić, Dino Hajderović, Ivan Pašalić, Jernej Kogovšek

Ocena: +3

Slo recenzija: Delo,  Mladina, Planet

Sinopsis:

Film, posnet po slovenski knjižni uspešnici, predstavi monotono življenje mladih fužinskih domačinov Marka, Adija, Acota in Dejana, ki med uganjanjem norčij najraje brezdelno posedajo pred domačin blokom. Markov oče ima s sinom velike košarkarske načrte, toda konfliktni Marko se spre s trenerjem in preneha z igranjem. S prijatelji se zapleta vedno globlje v težave, poleg nadležnih policistov in nerazumevajočih staršev pa se mora soočiti tudi s težavnimi miselnimi in kulturnimi razlikami, ki jim je vsakodnevno izpostavljen. (Vir: Kolosej)

Ha-shoter (2011)

Slo naslov: Specialec

Dolžina: 105'  ,  Imdb

Režija: Nadav Lapid

Igrajo:  Yiftach Klein, Yaara Pelzig, Michael Moshonov

Ocena: 3

Slo recenzija:  Siol

Sinopsis (eng):

A member of an Israeli anti-terrorist unit clashes with a group of young radicals.

Afflicted (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 85' ,  Imdb

Režija: Derek Lee, Clif Prowse

Igrajo:  Clif Prowse, Derek Lee, Michael Gill

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Two best friends see their trip of a lifetime take a dark turn when one of them is struck by a mysterious affliction. Now, in a foreign land, they race to uncover the source before it consumes him completely.

Neighbors (2014)

Slo naslov: Sosedi

Dolžina:  97',  Imdb

Režija: Nicholas Stoller

Igrajo:  Seth Rogen, Zac Efron, Rose Byrne

Ocena:  2

Slo recenzija:  Mladina, Siol

Sinopsis (eng):

A couple with a newborn baby face unexpected difficulties after they are forced to live next to a fraternity house.

Bad Words (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  89',  Imdb

Režija: Jason Bateman

Igrajo:  Jason Bateman, Kathryn Hahn, Allison Janney

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A spelling bee loser sets out to exact revenge by finding a loophole and attempting to win as an adult.

Aurora (2010)

Slo naslov: -

Dolžina: 184' ,  Imdb

Režija: Cristi Puiu

Igrajo:  Cristi Puiu, Clara Voda, Catrinel Dumitrescu

Ocena: +3

Slo recenzija: -  

Sinopsis (eng):

An apartment kitchen: a man and a woman discuss Little Red Riding Hood, their voices hushed, mindful of waking the little girl sleeping next room. Waste land on the city outskirts: behind a line of abandoned trailers, the man silently watches what seems to be a family. The same city, the same man: driving through traffic with two hand-made firing pins for a hunting rifle. The man is 42 years old, his name - Viorel. Troubled by obscure thoughts, he drives across the city to a destination known only to him. 

Il capitale umano [Human Capital] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 109' ,  Imdb

Režija: Paolo Virzì

Igrajo:  Fabrizio Bentivoglio, Matilde Gioli, Valeria Bruni Tedeschi

Ocena: 3

Slo recenzija: -  

Sinopsis (eng):

The destinies of two families are irrevocably tied together after a cyclist is hit off the road by a jeep in the night before Christmas Eve.

Xi you [Journey to the West] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 56' ,  Imdb

Režija: Ming-liang Tsai

Igrajo:  Kang-sheng Lee, Denis Lavant

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Very mindfull, a monk is walking slowly and steadily in Noailles Market and the lively streets of Marseille.

Blood Ties (2013)

Slo naslov: Krvne vezi

Dolžina: 127' ,  Imdb

Režija: Guillaume Canet

Igrajo:  Clive Owen, Marion Cotillard, Billy Crudup

Ocena: -3

Slo recenzija:  Mladina

Sinopsis (eng):

Two brothers, on either side of the law, face off over organized crime in Brooklyn during the 1970s.

Tracks (2013)

Slovenski naslov: Poti 
Država: Avstralija 
Leto: 2013
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 112' , Imdb
Režija: John Curran
Scenarij: Marion Nelson, Robyn Davidson (knjiga)
Igrajo: Mia Wasikowska, Adam Driver, Rainer Bock, Rolley Mintuma, John Flaus, Robert Coleby

Leta 1987 je revija National Geographic objavila zgodbo Robyn Davidson, ki ji je leto prej uspel velik podvig. V družbi štirih kamel in vernega štirinožnega prijatelja je prepešačila 2700 kilometrov dolgo pot skozi avstralsko puščavo, od mesteca Alice Springs do Indijskega ocena. Ta neverjetna zgodba je še nekaj naslednjih let ostala ena izmed najbolj priljubljenih zgod te ugledne revije. Davidsonova je kmalu napisala tudi knjigo Poti, ki je sčasoma postala ena izmed najbolj priljubljenih knjig na področju popotniške književnosti. Ni bilo malo takih, ki so vse od izida knjige (leta 1980), poskušali njeno vsebino pretočiti v filmsko pripoved, vendar so tovrstna prizadevanja  obrodila sadove šele lani, ko ja v Avstraliji živeči Američan John Curran na festivalu v Benetkah predstavil svoj peti celovečerec Poti (Tracks). 

Pripoved odpre prihod mlade Robyn Davidson v majhno avstralsko mestece, v katerem poišče delo na kameljih farmah. Med delom na farmi Robyn počasi spoznava te nenavadne živali in se obenem pripravljala na svojo popotniško avanturo. Po dveh letih v svoji lasti ima tri odrasle kamele, enega kameljega najstnika in dovolj znanja o teh živalih, da se lahko poda v puščavo in poskuša uresničiti svoj načrt. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potrebuje za potrebščine in hrano težka srca sprejeme ponudbo revije National Geographic, ki v zameno za sponzorstvo želi objaviti reportažo o njenem podvigu. S fotografom Rickom Smolanom (Adam Driver) sklene kompromis: na poti skozi puščavo se bosta srečala na vnaprej določenih točkah, na katerih Rick lahko posname svoje fotografije.    

Walkabout je starodavni običaj Aboriginov, s katerim mladi pripadniki avstralskega avtohtonega ljudstva za seboj puščajo otroštvo in postajajo moški. Za uspešno opravljeno nalogo mladenič mora v puščavi preživeti šest mesecev in tako dokazati, da je dovolj zrel za samostojno življenje. Walkabout je obenem naslov pustolovske drame angleškega režiserja Nicolasa Roega iz leta 1971, ki tematizira ta običaj. Morda je prav Roegov film do neke mere navdihnil mlado Robyn Davidson, da se poda v puščavo in si poskuša v tem surovem in osupljivo lepem okolju razbistriti misli. Danes je na zemeljski obli verjetno kar nekaj ljudi, ki se po lastni volji odločijo za življenje v osami, nekje v divjini, daleč stran od civilizacije. Pritiski, ki jih vsakodnevno doživlja sodobni človek so nekatere pripeljali do spoznanja, da je mogoče najbolje obrniti hrbet življenju kot ga živimo danes in v sodelovanju z naravo poiskati pogoje v katerih se lahko izključno posvetimo tisti najbolj prvinski funkciji — golem preživetju.

V tem smislu je zgodba Robyn Davidson danes še kako aktualna in razumljiva. Mogoče celo še bolj, kot je bila v času izida knjižne predloge. Upam se trditi, da je najnovejši režiserski prispevek Johna Currana (We Don't Live Here Anymore, The Painted Veil, Stone) njegov najbolj dovršen film doslej. Režiser je odlično ocenil, da film, ki temelji na takšni knjižni predlogi mora biti posnet tam, kjer se odvija večina zgodbe – v avstralski puščavi. S snemanjem v divjini je Curran uspešno izbral prvega pomembnega protagonista zgodbe — puščavo. Prelepa avstralska pokrajina v širokih planih zlahka nadomesti manjkajoče protagoniste in postane tisti neotipljivi, a vseskozi prisotni protagonist, v družbi katerega glavna junakinja prihaja v stik z lastno identiteto in na novo definira lasten obstoj. Ustvarjalci so nadvse uspešno selekcionirali tudi drugega najpomembnejšega člena v tej zgodbi — izvrstno Mio Wasikowsko, ki je odločno odgovorila na vse zahteve, ki jih s seboj prinaša takšna rola. V nastopu mlade avstralske igralke je moč zaznati trdnost in odločnost, ki je nujna za uspeh misije, pa tudi pristno krhkost ko pripoved zaide v nekoliko bolj osebne, duševne vode. Menim, da je Curran našel pravo ravnotežje med pustolovščino in notranjimi boji, ki jih na svoji poti preživlja Robyn. Izpostaviti velja še nastop talentiranega Adama Driverja (igra fotografa Ricka), ki nam z nastopih v majhnih, zanimivih vlogah (Frances Ha, Inside Llewyn Davis), počasi leze pod kožo. Na koncu bi vse, ki so uživali v ogledu filma opozoril na tematsko sorodno dramo V divjino (Into the Wild, 2007, Sean Penn); seveda, ob predpostavki, da enega izmed boljših filmov leta 2007 še niste videli.  (-4)

Ocena:

Noah (2014)

Slovenski naslov: Noe
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina: 138',  Imdb
Režija: Darren Aronofsky 
Scenarij: Darren Aronofsky, Ari Handel
Igrajo: Russell Crowe, Jennifer Connelly, Anthony Hopkins, Ray Winstone, Emma Watson, Logan Lerman

Darren Aronofsky še ni zatajil. S samo petimi celovečerci, ki jih je ustvaril pred naslovnim spektaklom in njegovim najbolj ambicioznim projektom doslej, si je rojeni Newyorčan v filmskem svetu ustvaril velik ugled. Njegov najnovejši film s(m)o  mnogi upravičeno uvrščali med najbolj zanimive naslove tekočega leta, čeprav je senca dvoma bila vseskozi prisotna. Malo zaradi dejstva, da se je Aronofsky tokrat odločil za sodelovanje z velikim studiem in visokoproračunski film, malo zaradi izbrane teme, ki je napovedovala določeno stopnjo metafizike, ki se praviloma slabo sklada s studijsko logiko filmskega udejstvovanja. Verjamem, da zgodbo ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Russell Crowe je Noe, ki ga Stvarnik v sanjah usmeri v graditev velike barke, na katero se bo poleg njegove družine vkrcal še po en par vsake živalske vrste in tako rešil vrsto pred izumrtjem in napovedano vodno apokalipso. Torej, Stvarnik se pripravlja na tovarniški reset planeta, s katerim bo izbrisal zlonamerno programsko kodo in sistemu vrnil davno izgubljeno ravnovesje. Okej, zadaj  bi lahko še sam utrujal s svojimi razmišljanji o tej nakani, a ne bom. Tukaj je bolj bistvenega pomena to, kakšen film je Aronofsky iztisnil iz te premise. Po mojem prepričanju ne preveč dobrega, saj se je doslej nezmotljivi režiser ujel v zanko visokoproračunskih pričakovanj in enormno tematsko širino izbranega gradiva, v katerem ni enostavno najti ustrezen fokus in ga v filmskem jeziku predstaviti na (dovolj) kakovostnem nivoju. 

Film od samega začetka poskuša najti ravnovesje med intimno družinsko dramo in velikimi idejami. Deli filma, ki se vrtijo okoli usode družine so obenem najbolj zanimivi, a tudi v tem segmentu so žal doseženi sila povprečni rezultati. Pri filmu tako cenjenega režiserja pač pričakuješ nekaj več in potem toliko bolj bodejo v oči številne pomanjkljivosti, ki iz minute v minuto postajajo vedno večje breme, pod katerim se film počasi pogreza v sivino tipičnega poletnega blockbusterja. Občutek je, da film največ točk izgubi prav zato, ker se poskuša prilagoditi okusu čimvečjega spektra gledalcev. Kako drugače razložiti očitno prisiljeno težnjo po akcijskem spektaklu, zadovoljeno z vpeljavo lika zlobnega kralja Tubala Kajna, ki se iz slabo utemeljenih razlogov odloči, da bo zavzel Noetovo barko.  Čeprav odlični Ray Winstone iz svoje vloge iztisne maksimum, njegovega Tubala Kajna ne bomo našli na seznamih najboljših negativcev na velikem platnu. Kaj drugega sploh pričakovati od karakterja, ki vsaki drugi stavek začne z We are men… Med tuhtanjem kako naj izpelje svojo nalogo se Noe odpravi na obisk k staremu očetu, ki ga (o, kako izvirno) igra Anthony Hopkins. Z dolžnim spoštovanjem do igralske ikone njegovega kalibra se vseeno sprašujem, ali je res potrebno tlačiti ene in iste obraze tudi v takšne, za samo pripoved manj pomembne vloge? Ali ni takšen casting v resnici kontraproduktiven? Na drugi  strani se Russell Crowe v naslovni vlogi izkaže za zelo primerno izbiro; tudi zato, ker mu je scenarij dopustil zgraditi dovolj kompleksno centralno figuro. Enako bi težko trdil za njegovega najstarejšega in najmlajšega sina, ki sta zraven zgolj zato, da zapolnita število sodelujočih. Nekaj več karakternega mesa najdemo na kosteh Noetove žene (Jennifer Connelly je po Čudovitem umu še drugič odigrala Crowovo filmsko ženo), srednjega sina in snahe, a tudi tu težko govorimo o zgledni karakterizaciji. Močno me je zmotila prekomerna raba CGi-ja, ki bi verjetno bolj učinkovala v bistveno skromnejšem odmerku. Ob takšni količini mestoma kičastih posebnih učinkov mi je vse skupaj delovalo preveč generično in očesu ničkaj prijetno. In potem so tu še Stražniki, ti veliki kamniti velikani, ki so pred tem že pomagali nekem drugem junaku, v nekem  drugem filmu. Heh, od režiserja takšnega kalibra enostavno  pričakujemo več izvirnosti in domiselnosti.  (-3)

Ocena: