Grzeli nateli dgeebi [In Bloom] (2013)

Slovenski naslov: V razcvetu
Država: Gruzija, Nemčija, Francija
Leto: 2013 
Žanri: Drama
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Nana Ekvtimishvili, Simon Groß 
Scenarij: Nana Ekvtimishvili
Igrajo: Lika Babluani, Mariam Bokeria, Zurab Gogaladze, Data Zakareishvili, Giorgi Aladashvili

V razcvetu se je lani uveljavil kot eden izmed najbolj odmevih filmskih naslovov iz vzhodne Evrope, ki je prepričal selektorje številnih filmskih festivalov in pobral nemalo  nagrad. Med drugim smo ga lahko videli tudi na lanskem Liffu, trenutno ga je mogoče najti v ponudbi plačljive televizijske platforme Cinemax/HBO. Vse od premiere v Berlinu je film suvereno jadral na valovih pozitivnih kritiških odzivov, zato sem ga lani uvrstil med zanimivejše liffovske naslove, vendar  ga na koncu nisem uspel ujeti na velikem platnu. Zdaj, ko je film gruzijsko-nemškega tandema  Nana Ekvtimishvili - Simon Gross končno arhiviran ugotavljam, da je navdušenost ocenjevalcev, pozitivnem vtisu navkljub, vendarle bila nekoliko pretirana.

Piše se leto 1992. Na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze je nastalo več novih držav. Ena izmed držav na začetku tranzicijskega obdobja je tudi Gruzija, ki jo poleg tipičnih tranzicijskih težav pretresa vojno stanje na posameznih območjih, ki se želijo odcepiti od novonastale države (Abhazija, Severna Osetija).  Vojna psihoza se dobro občuti tudi v glavnem mestu Tbilisi, kjer odraščata Eka in Natia, štirinajstletnici in najboljši prijateljici. Natino odraščanje v tesnem stanovanju z babico, mlajšim bratcem in staršim, ki se vedno prepirata zaradi očetovega popivanja, ni ravno enostavno. Prijateljstvo z Eko je edina svetla točka v njenem življenju, ki ji vliva pogum in upanje v boljše jutri.  Tudi Eka  ob prezaposleni materi in odsotnem očetu nima veliko razlogov za zadovoljstvo in Natia je pravzaprav oseba, na katero se mlada najstnica lahko najbolj zanese. Natia odrašča nekoliko hitreje, zato ne preseneča, da se je v njo že zagledalo nekaj fantov. Od vseh ji je najbolj všeč prijazni, nevsiljivi Lado, vendar je med mladimi fanti v Tbilisiju kar nekaj takih ki verjamejo, da ženska ne bi smela imeti veliko besede pri izbiri partnerja.  Eden takih je mladih mehanik Kote, ki je vrgel oko na Natio.

Odraščanje je verjetno eden izmed najbolj obstojnih filmskih motivov, neusahljiv vir inspiracije za številne izkušene in neizkušene filmarje, ki v procesu transformacije otroka v odraslo osebo vidijo idealen okvir za umestitev svojih zgodb. Zanimivo je, da tema kljub pogosti rabi ostaja aktualna in dovolj sveža, eden izmed razlogov da je temu tako pa je nedvomno fokus na mladih, neformiranih protagonistih. Odrasli ljudje smo dolgočasni, previdni, predvidljivi in na nek način podobni drug drugemu, mladostniki pa sodijo v tisti nepredvidljivejši segment populacije, ki ga okolje še ni uspelo vkalupiti in prilagoditi svojim potrebam. Na sledi te logike druženja z mladimi filmskimi junaki praviloma prinašajo nekaj novega, neobičajnega. V naslovnem primeru poleg  klasičnih motivov prijateljstva in prve ljubezni najdemo še veliko spremljevalne vsebine, ki v seštevku posameznih postavk tvori izjemno bogato ozadje, oziroma kvaliteten in učinkovit subtekst, preko katerega bistveno bolje razumemo in občutimo odraščanje mladih deklet v tem turbulentnem obdobju gruzijske zgodovine. V razcvetu secira odnose v izrazito patriarhalnem okolju, v katerem je mlada ženska mnogo prezgodaj prisiljena postati ženska in sprejeti odgovornosti neprimerne njeni starosti. Dominantni alfa samci ne sprašujejo, ampak vzamejo tisto, do česa so, po njihovem mnenju, upravičeni. Šibki, mladi in stari, pa le nemo opazujejo nasilje in ne storijo nič. In ker ne storijo nič, postane takšno obnašanje družbeno sprejemljiva norma. Tisti, ki se uprejo, pa končajo s preluknjanim trebuhom. Ravno zato je v tem filmu najmočnejši lik Eka (Lika Babluani - znan priimek, a podatkov o sorodstvenih razmerjih s Temurjem in Gelo nisem našel). Njen karakter je zastavljen zelo inteligentno in nedvomno lahko predstavlja navdih za mlada dekleta, ki danes odraščajo v podobno težavnih okoliščinah. V razcvetu je brez dvoma film vreden omembe in pozornosti, a že v uvodu sem omenil, da me ni navdušil tako močno, kot nekatere (predvsem zahodne) kritike. V zadnji tretjini sem imel občutek, da so ustvarjalci nekoliko prehitro želeli skleniti zgodbo. V zadnjih petnajstih minutah, ko bi dogajanje glede na dogodke moralo biti najbolj intenzivno, film izgubi ritem in ostrino. Malo zaradi slabše fluidnosti same naracije, malo zaradi blede utemeljitve Ladove tragične usode (pomanjkanje motivacije med storilcih) sem imel občutek , da bi se ta sklepni del dalo bolje izpiliti.

Ocena: