Deo Tereo Raibeu [The Terror Live] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Terror Live 
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Kim Byung-Woo 
Scenarij: Kim Byung-Woo
Igrajo: Ha Jung-Woo, Lee Kyoung-Young, Jeon Hye-Jin, Kim So-Jin

Vedno več korejskih filmov na Filmskem kotičku konča v rubriki Mesečnik, kar v praksi pomeni, da je večina omenjenih naslovov bodisi povprečen, bodisi podpovprečen primerek filmskega udejstvovanja. Korejska mainstream kinematografija  počasi postaja kopija  velikega hollywoodskega brata, sposobna nuditi le generične kriminalke in trilerje, pocukrane romantične drame in butaste komedije.  Korejski filmi so nekoč bili drznejši, samozavestnejši, pripravljeni premikati meje…  Opažam, da se je večina razburljivega dogajanja v korejskem filmu preselila na tamkajšnjo neodvisno sceno, kar v praksi pomeni veliko manjšo dostopnost za ljubitelje Koreje. Neodvisni korejski filmi se praviloma zelo težko prebijejo na mednarodno tržišče, dostopnost na spletu pa je brezpredmetna za vse, ki ne govorijo korejsko. Odsotnost mednarodne distribucije namreč pomeni, da večina teh filmov verjetno nikoli ne bo dobila ustreznih angleških podnapisov in je potemtakem za ostanek sveta neuporabna. Dejstvo, da o tem Korejcu pišem v samostojnem prispevku je predvsem rezultat  frustriranosti s kvaliteto aktualne ponudbe, saj si naslovni umotvor glede na izkazane slabosti pravzaprav ne zasluži kakšne pretirane pozornosti. 

Teror v živo je zgodba o znanem televizijskem voditelju Yeong-hwa Yoonu, ki  ga nadrejeni  zaradi sumljivih poslov pri izvajanju uredniške politike degradirajo in pošljejo na eno izmed seulskih radijskih postaj, ki deluje v okvirju iste medijske hiše. Toda Yoon se ne misli tako enostavno predati in storil bo vse kar je v njegovi moči, da se vrne na stare pozicije. Prva stopnička na poti navzgor je njegova nova radijska oddaja, s katero mora doseči  visoko poslušanost, če želi napredovati. In že v prvi oddaji se voditelju nasmehne sreča: v oddajo pokliče moški, ki zatrdi, da bo čez nekaj minut razstrelil eden izmed največjih seulskih mostov. Voditelj klicatelja na začetku ne jemlje resno in ga izklopi iz programa, a ko čez nekaj minut okolico strese silovita eksplozija postane jasno, da človek na drugi strani telefonske linije vendarle ni šaljivec. (Od tu naprej spojlerji). To je groba premisa, ki v smislu nadaljnjega razvoja zgodbe pravzaprav ne deluje preveč neobetavno, a kmalu se izkaže, da ekipa ki stoji za filmom enostavno nima nobene zanimivejše rešitve, s katero bi nadgradila izhodiščni zaplet. Tako naš voditelj med pripravami na največjo ekskluzivo, ki ga ponovno vrača med velike, najde čas in čuti potrebo, da se pobota z bivšo (ki je, kako priročno, na mostu, ki ga je pred kratkim razneslo). Terorist kmalu pove, da bo razstrelil še ostale, nepoškodovane dele mostu, skupaj s tam ujetimi ljudmi. Nato se tudi predstavi z imenom in priimkom; človek je gradbeni delavec, ki je gradil razstreljeni most.  Po tridesetih letih mešanja malte se je odločil postati demolition man, človek, ki ni samo vrhunski poznavalec dela z eksplozivnimi sredstvi, ampak se odlično spozna tudi na nadzorne sisteme in širok razpon najnovejših informacijskih tehnologij. V vso  to prenategnjeno zmešnjavo ustvarjalci vpletejo še poklicno povzpetništvo, licemerno politiko, licitacijo ekskluzivnega intervjuja s teroristom  in medijski senzacionalizem, moralno transformacijo glavnega protagonista… Kakorkoli, na koncu v pepelu konča kar nekaj stavb in objektov. In vse to samo zato, ker se nekdo ni želel  opravičiti.

Ocena: