Deux jours, une nuit [Two Days, One Night] (2014)

Slovenski naslov: Dva dneva, ena noč
Drugi naslovi: Two Days, One Night
Država: Belgija, Francija, Italija
Leto: 2014 
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija:  Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Igrajo: Marion Cotillard, Fabrizio Rongione, Pili Groyne, Simon Caudry

Filmi slovitega belgijskega tandema Dardenne so vedno pravo doživetje. Kakšnih posebnih informacij pred ogledom ne potrebujem, saj že vnaprej vem, kaj lahko pričakujem od bratskega dvojca, ki skozi celotno kariero secira življenja običajnih ljudi, navadno pripadnikov delavskega razreda, ki jih običajno upodabljajo neprofesionalni ali manj znani igralci. Dva dneva, ena noč  je v tem smislu izjema, saj sta brata glavno vlogo mogoče nekoliko nepričakovano zaupala francoski zvezdnici Marion Cotillard. Mogoče, kajti že njun prejšnji film Fant s kolesom in angažma že uveljavljene Cecile de France je nekako napovedal spremembo kadrovske politike. Kakorkoli, selekcija Cotillardove je v očeh nekaterih označena za sporno; izbira zvezdnice takšnega formata namreč ni v sozvočju z nepisanimi pravili filmskega social-realizma. Moram priznati, da tudi sam do neke mere razumem takšno argumentacijo in v večini primerov bi se z njo celo strinjal, a v tem primeru je observacija glede na prikazano igro Cotillardove enostavno odveč.  

Glavna junakinja zgodbe je trideset in nekaj letna delavka Sandra, ki bi se po daljši odsotnosti zaradi bolezni morala vrniti na svoje staro delovno mesto. Toda delodajalec je vmes zaposlil novega delavca in majhno podjetje s samo šestnajstimi zaposlenimi, ki na trgu vedno težje ohranja konkurenčnost, si nikakor ne more privoščiti presežka delovne sile. Lastnik podjetja najde salomonsko rešitev: odločitev o Sandrini usodi prepusti njenim sodelavcem. Če se ti prostovoljno odpovejo letni nagradi, ki jim pripada po pogodbi, Sandra lahko obdrži službo. Na dan, ko Sandrini sodelavci odločajo o njeni usodi, nesrečna ženska že zgodaj zjutraj poseže po močnih pomirjevalih. Nekaj ur kasneje ji sodelavka in najboljša prijateljica Juliette sporoči, da se je večina odločila za nagrade. Sandri se podre svet in zdi se, da je ponovni zdrs v depresijo neizogiben. Toda Juliette v sodelovanju z Sandrinim možem Manujem prijateljico poskuša prepričati, da vse vendarle ni izgubljeno. Na njeno pobudo obiščeta direktorja in ga prepričata, naj dovoli ponovno glasovanje. Zdaj je pred Sandro vikend, med katerim mora prepričati sodelavce, naj se v ponedeljek na ponovljenem glasovanju odpovejo nagradam in ji tako omogočijo ohranitev zaposlitve.

Že od nekdaj velja, da filmi nastavljajo zrcalo družbi, takšna trditev pa je še posebej na mestu za dela s social-realističnim pedigrejem. Brata Dardenne s tem filmom kažeta čut za aktualni socialni trenutek in podata močan observacijski komentar stanje družbe, ki iz dneva v dan bolj popušča hiperkapitalistični miselnosti in dovoljuje vedno večje krčenje socialnih pravic. Dva dneva, ena noč je zgodba o depresivni soprogi in mladi mamici, ki na neki točki več ne prinese pritiskov sodobnega načina življenja. Zato pade v depresijo in konča na bolniški. A ko si malce opomore in se začne postavljati na noge, ji taista družba zada nov, močan udarec. Izguba službe je danes nedvomno eden izmed najhujših strahov večine navadnih smrtnikov in tudi naši glavni junakinji grozi takšen scenarij. Sistem spodbuja rivalstvo in požira tiste, ki so nezmožni živeti življenje visokega tempa in ohranjati visoko raven storilnosti. Ob takšnih trendih se lahko upravičeno sprašujemo dvoje: a) kje je tista skrajnja črta, do katere kapital lahko potiska delavski razred in b) koliko reven lahko postane delavec, preden pride do točke, na kateri več ni umika. Večina kritikov in tudi sama brata Dardenne izpostavljata vprašanje solidarnosti, oziroma pomanjkanja le-te, a kot na dlani je, da to idejo lahko razvijamo naprej, v smeri boljše organiziranosti in enotnosti, ki je eno izmed ključnih orožij v boju za delavske pravice. To so tiste pomembnejše točke filma na sporočilni ravni, za katere bi gledalcu bilo malo mar ob drugačni, manj prepričljivi vsebinski interpretaciji. 

Srce filma so posamezne epizode, oziroma obiski pri sodelavcih, ki jih Sandra poskuša prepričati, naj spremenijo svojo odločitev. S temi kratkimi, pristnimi soočenji, brata Dardenne zgodbi počasi dodajata nove odtenke, ki omogočijo pogled na isto vprašanje iz različnih perspektiv in v končnici tvorijo neverjetno barvito in kompleksno sliko stanja evropskega delavskega sloja. Pomembno vlogo pri kreaciji takšnega vzdušja igra dovršen produkcijski dizajn — pozorno oko bo opazilo, da v filmu ni detajla, ki bi bil prepuščen naključju. Od tistih pomembnejših, kot so denimo izbira delavskih sosesk, multikulturna struktura Sandrinih sodelavcev, notranjost stanovanj in avtomobili na parkiriščih, pa do tistih malenkostnih, kot so oblačila, frizure, majičke za tri evra, vrečk, ki jih protagonisti vlečejo iz trgovin, itn… Vsi igralski nastopi so na zavidljivi ravni, toda performans Marion Cotillard je enostavno izvenserijski; eden tistih, ki bo brez dvoma sodi med vrhunce njene kariere. Film si v mojih očeh vendarle ne zasluži najvišje ocene ker uvodni zaplet deluje malce prisiljeno — odpuščanja  in nagrade nekako ne gredo skupaj, a to je manj pomembno. Še bolj problematična se mi zdi vloga moža, ki soprogi stoji ob strani in jo vseskozi spodbuja, a ob njegovih dejanjih se poraja vprašanje, kaj bi naredil gledalec na njegovem mestu? Bi tako vneto spodbujali osebo ki jo ljubimo, naj še naprej vztraja, če vemo, da so posledice lahko usodne? (-4)

Ocena: