La Jaula de Oro [The Golden Dream] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Gvatemala, Španija, Mehika
Žanri: Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Diego Quemada-Díez
Scenarij: Diego Quemada-Díez, Gibrán Portela
Igrajo: Brandon López, Rodolfo Domínguez, Karen Martínez, Carlos Chajon

Težko je oceniti, koliko je doslej bilo posnetih filmov, ki v različnih kontekstih tematizirajo ilegalni prehod ene izmed najbolj strogo varovanih državnih meja na svetu. Govorimo, seveda,  o ameriško-mehiški meji, ki je iz ameriške smeri  pogosto obravnavana kot zadnja ovira za kriminalce različnih kalibrov, ki na drugi strani meje iščejo varno zavetje  pred roko pravice. Iz mehiške perspektive je slika popolnoma drugačna; za mnoge Mehičane je meja zadnja ovira pred boljšim življenjem in napredkom, ki čaka tiste, ki se uspejo prebiti na drugo stran. Filmarji se le izjemoma odločajo za zgodbe, ki se fokusirajo na pot, ki jo ilegalni prebežniki morajo premagati, da sploh dobijo priložnost testirati budnost ameriških obmejnih organov. V kolektivni zavesti povprečnega Američana so vsi ilegalci na južni meji Mehičani, čeprav je med njimi veliko  ljudi iz Nikaragve, Gvatemale, Kolumbije..., ki so prepotovali več tisoč kilometrov v upanju, da se jim bo posrečilo prešvercati v deželo svobodnih in domovino pogumnih. Brez imena (Sin Nombre, Cary Fukunaga, 2009) je eden izmed kakovostnejših primerov v novejši filmski zgodovini, ki se bolj poglobljeno loteva migracijskih tokov na ameriško-mehiški meji. Zdaj mu ob bok lahko postavimo še La jaula de oro, prvenec španskega režiserja Diega Quemada-Díeza, ki je premiero predvajan v Cannesu, v sklopu sekcije Poseben pogled. 

To je zgodba o treh najstniških prijateljih iz Gvatemale, ki se nekega dne odpravijo na dolgo in nevarno pot proti ameriški meji. Najprej je potrebno prečkati mejo sosednje Mehike in se potem napotiti proti severni pokrajini  Sinaloa. 16-letnima Samuelu in Juanu se pridruži sovrstnica Sara, ki dobro ve, da je pot na katero se odpravlja s prijatelji za mlado punco še posebej nevarna. Zato si pred potjo na kratko postriže lasje in si na tesno povije oprsje, nase navleče fantovska oblačila in na glavo potisne bejzbolsko čepico. Kmalu po odhodu iz domačega kraja  druščina ob progi  naleti na mladega Indijanca Chauka, ki očitno ima enake načrte: ujeti prvi tovorni vlak in se na strehi vagona odpeljati proti meji  z Mehiko. Kljub sovražnosti, ki jo nekronani vodja odprave Juan kaže do novega sopotnika, Chauk (ob Sarini in Samuelovi podpori) nadaljuje pot v njihovi družbi. Z njim se še posebej zbliža Sara, ki kljub jezikovni oviri (Chauk ne govori špansko) uspeva komunicirati s simpatičnim Indijancem. To še bolj razkuri Juana, ki do Sare očitno čuti več, kot le prijateljstvo. Nato dinamiko tega nedolžnega ljubezenskega trikotnika grobo prekinejo roparji specializirani za ropanje migrantov, ki na tovornih vagonih potujejo skozi to območje. 

Španski režiser Diego Quemada-Díez, ki je pri 44-ih dokončal svoj celovečerni prvenec, je že od najstniških let čutil, da mu je film usojen. Čeprav ga starša nista mogla poslati v filmsko šolo ni obupal, ampak je kot prostovoljec iskal delo pri projektih, ki so tako ali drugače povezani s filmom. Vztrajnost  je poplačana v prvi polovici 90-ih, ko je dobil priložnost sodelovati pri filmu Land and Freedom britanskega mojstra Kena Loacha, ki ga je v naslednjih letih od fanta ki skrbi za filmsko trakovje promoviral v prvega asistenta kamere (Carla's Song, Bread and Roses). Loachov vpliv  opazimo tudi v prvencu, ki ga je Quemada-Díez pripravljal dolgih deset let. Pričujoča zgodba je produkt šestletnega raziskovalnega dela (režiser je nekaj časa živel v Mehiki) in številnih pogovorov z imigranti in ljudmi, ki so tako ali drugače vpleteni v migracijske tokove. Avtor je v nekem intervjuju poudaril, da  dogodki prikazani v filmu niso izmišljeni — vse kar vidimo v filmu je videl z lastnimi očmi, izkusil na lastni koži, ali so mu o dogodkih pripovedovali sami imigranti. Rezultat tako studioznega pristopa se zelo pozitivno manifestira v njegovi debitantski stvaritvi: vsak, tudi najmanjši detajl deluje pristno in logično. Španec od samega začetka do zadnjih kadrov ve, kaj želi povedati in kako svoje ideje  brez nepotrebnega zavijanja v slepe ulice učinkovito posredovati gledalcu. The Golden Dream (2013) je v formo  filma ceste zapakirana zgodba, ki izjemno reflektira realnost migracij v tem delu sveta in istočasno v isti okvir kvalitetno vpleta motive odraščanja, nedolžne ljubezni in prijateljstva. Film med drugim nudi tehtne odgovore, zakaj so migranti sploh pripravljeni sprejeti tako velike rizike. Ko pri 16-ih brskaš po smeteh in živiš v improvizirani baraki, na neki točki dojameš, da nimaš nič. In ko nimaš nič, nič ne moreš izgubiti. To je logika, ki ji sledi večina. V skladu s tradicijo pristnega social-realizma Quemada-Díez  v naslovne vloge postavi naturščike, ki odlično funkcionirajo v svojih rolah. Sklepni prizori bolj kot karkoli drugega poudarjajo zgrešenost smeri, v kateri drvi človeštvo; na eni strani imamo revščino nerazvitih, na drugi pa hiperproduktivno kapitalistično logiko, ki nas nedvomno pelje v dokončno dehumanizacijo. Tako kot vedno je resnica nekje vmes. To pa je ideal, ki žal ne bo nikoli dosežen.

Ocena: