Under the Skin (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: Jonathan Glazer
Scenarij: Walter Campbell, Michel Faber (knjiga)
Igrajo: Scarlett Johansson, Jeremy McWilliams, Lynsey Taylor Mackay, Paul Brannigan, Adam Pearson

Prihod vesoljcev na Zemljo je gotovo ena izmed najbolj pogosto tematiziranih idej v sferi znanstvenofantastičnega filma. Pri večini tovrstnih poskusov ustvarjalci v ospredje postavljajo človeško percepcijo zunajzemeljskih oblik življenja in gledalcu bolj ali manj domiselno poskušajo prikazati potencialno interakcijo med človekom in prišleki iz vesolja. Prikaz te interakcije je v sedmi umetnosti pogosto enodimenzionalen, saj se večina avtorjev odloči dogajanje prikazati iz človekovega zornega kota. Razmeroma redki so filmi, ki svet in človeka opazujejo iz nasprotne, recimo temu, nečloveške perspektive. Še bolj redki so tisti, ki želijo ohraniti čim bolj nevtralno držo in poudariti hladno, od čustev prečiščeno percepcijo prišlekov. Zelo zanimiv korak v tej smeri je storil Anglež Jonathan Glazer (Sexy Beast, Birth), ki je v realizacijo svojega tretjega celovečerca investiral zelo veliko — Under the Skin je nastajal dolgih deset let,  končna različica pa je posneta po tretji verziji scenarija, s katero se je film dodobra oddaljil od knjižne predloge, istoimenskega romana Michela Faberja iz leta 2000.

Že uvodna sekvenca filma, ki jo odpre žarek svetlobe, na nek način napoveduje igranje s percepcijo gledalca, ki smo mu priča v nadaljevanju. Žarek svetlobe se na koncu transformira v očesno šarenico brezimne glavne protagonistke z glasom in stasom Scarlett Johansson. S tem je končana transformacija bitja iz vesolja, ki se naseli v telo ženske, ki ga je skrivnostni motorist nedolgo nazaj pobral iz obcestnega jarka. Od tu naprej spremljamo pohod femme fatale, ki v belem kombiju kroži po glasgowskih ulicah in poskuša pritegniti pozornost samskih moških. Ustrezni kandidati v njenem nastopu hitro prepoznajo priložnost za nepričakovano potešitev seksualne sle. Eni povabilo zavrnejo iz gole previdnosti, drugi nimajo dovolj poguma, tretji to storijo zaradi moralnih zadržkov. Kljub temu ženski z minimalnim naporom uspe prepričati kar nekaj moških naj se ji pridružijo.  In zakaj sploh potrebuje moške? Kakšni so njeni načrti in kakšni motivi, ki tičijo v ozadju? To so le nekatera vprašanja, o katerih premišljujemo med spremljanjem te nenavadne zgodbe. Jasnih ogovorov ni. Ob namigih ovitih v tančico skrivnosti je naša radovednost le delno potešena in ko ženska po srečanju z moškim s telesno deformacijo opusti dotlej striktno prakticirano rutino, zgodba dobi novo, nepričakovano dimenzijo, ki še bolj zaposli naše male sive celice.

Na tej točki ustvarjalci v pripoved vpeljejo zanimiv obrat, ki se lepo navezuje na idejo, da je dojemanje sveta v prvi vrsti odvisno od percepcije opazovalca. Le-ta je uveljavljena preko stvari/bitja, ki je k nam prišlo iz neke druge dimenzije, saj Glazer njegovo/njeno nezemljanskost rabi kot inštrument za brezkompromisno testiranje meja omenjene teorije, kar v nekaterih prizorih na gledalca lahko učinkuje stresno. To je obenem priložnost za jasno negacijo teze o človeku, kot nadrejenem bitju, ki lahko brez posledic podreja vse in vsakogar. Srečanje z deformiranim človekom ne prinašal le spremembo v vedenjskem vzorcu glavne akterke; ta dogodek na zanimiv način spodbudi premišljevanje o  funkciji človeškega telesa, oziroma omejitvah in prednostih, ki jih s seboj prinaša embalaža v kateri živimo. Pod kožo vsekakor ni film, ob katerem lahko možgane pošljemo na pašo, interpretacija videnega pa je največji meri prepuščena gledalcu.  Njegova nepojasnjevalna narava bo po vsej verjetnosti grenka pilula za vse, ki so v njem videli samo še en film Scarlett Johansson (še bolj bodo godrnjali tisti, ki so pričakovali, da bo njena golota postavljena v erotično intenzivnejši kontekst). Nekaj je gotovo: brez njenega nastopa v glavni vlogi bi film brez dvoma pritegnil bistveno manj gledalcev, čeprav je po ogledu kot na dlani, da bi se v tej razmeroma nezahtevni vlogi enako dobro odrezala tudi neznana igralka z ustreznimi telesnimi atributi. Med zanimivejše aspekte filma velja postaviti formo, oziroma pripovedni slog, ki je redko viden preplet naturalističnih, skoraj dokumentarnih prejemov (uporaba skritih kamer in neprofesionalnih igralcev) in surrealističnih elementov, ki ob ustrezni glasbeni spremljavi zbujajo občutke tesnobe. Včasih imamo občutek, da smo ujeti v morastih sanjah, za takšno vzdušje pa je poleg vizualne komponente najbolj zaslužna odlična glasba angleške skladateljice Mice Levi, ki je film opremila z eno izmed najbolj srhljivih zvočnih podlag tekočega desetletja. Pod kožo ni film za široke množice, a kljub temu sem prepričan, da bo marsikdo znal ceniti njegovo kompleksno sporočilnost, eksperimentalnost in drugačnost. (+3)

Ocena: