Creed (2015)

Slovenski naslov: Creed: Rojstvo legende
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 133' ,  Imdb 
Režija: Ryan Coogler
Scenarij: Ryan Coogler, Aaron Covington
Igrajo: Sylvester Stallone, Michael B. Jordan, Tessa Thompson, Phylicia Rashad, Anthony Bellews

Creed je že sedmo poglavje  o boksarskem junaku, ki je v ring prvič stopil že daljnega leta 1976. Rocky Balboa je skoraj štirideset let kasneje še vedno z nami in videli bomo, ali je letošnji film zadnje poglavje v tej zgodbi. Pobuda za snemanje sedmega dela franšize je tokrat prišla od mladega ameriškega režiserja Ryana Cooglerja, ki je nase  opozoril s Postajo Fruitvale (Fruitvale Station, 2013), resnično zgodbo o umoru temnopoltega mladeniča, ki so ga na postaji podzemne železnice brez razloga ubili policisti. Coogler  je scenarij za Rockyjev spin-off  spisal skupaj z povsem neznanim Aaronom Covingtonom, pri piljenju zgodbe in finalni različici scenarija pa je pomagal tudi Sylvester Stallone.

Verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati, kdo je Apollo Creed, Rockyjev nasprotnik iz prvih dveh filmov, ter kasnejši sodelavec in veliki prijatelj. Večina verjetno ve, da je Apollo v četrtem Rockyju umrl v ringu, a s tem vez med Balboo in Creedom ni prekinjena. 

Apollo je imel zunajzakonskega otroka, precej problematičnega mulca, ki je zaradi pogostega pretepanja in kratke vžigalne vrvice končal v poboljševalnici za mladoletnike. Od tam ga je po moževi smrti rešila Apollova žena Mary Anne. Otroka je uradno posvojila in Adonis "Donnie" Johnson je ob njej zrasel v lepo vzgojenega mladega moža. 17 let po posvojitvi Donnie ima prijetno pisarno in dobro plačano službo, vendar mladostniška ljubezen do vihtenja pesti še živi: mladec ob vikendih sodeluje v napol-ilegalnih boksarskih dvobojih onstran meje, v Mehiki. Jabolko ne pade daleč od drevesa in tudi Donnie se odlično znajde v ringu. Po dolgem zmagovalnem nizu na amaterskem nivoju se odloči preizkusiti v svetu profesionalnega boksa.  Odpravi se v Philadelphio, poišče Rockyja in ga s svojo vztrajnostjo in talentom prepriča, da postane njegov trener. Z zvenečim priimkom in legendo v vlogi trenerja Donnie nepričakovano dobi priložnost na veliki sceni.

Creed je prvi film v seriji, pri katerem Stallone ni ključna figura: njegova vloga je, čeprav pomembna, stranska, ob tem pa ni odveč poudariti,  da je to prvi film, v katerem ni prevzel eno izmed dveh najpomembnejših resorjev za kamero — režije ali scenarija. Sylvester Stallone je spisal scenarij za prvih šest filmov in režiral drugi, tretji, četrti in šesti film. In to nam neki pove. Po eni strani je to dokaz njegove prizemljenosti in dobre presoje, kdaj je smiselno stopiti vstran in centralno vlogo prepustiti prihajajoči generaciji. Po drugi strani v tej potezi prepoznamo igralčevo ljubezen do lika, ki ga je izstrelil v igralsko orbito in do danes ostal njegov največji dosežek.  Rocky, ta nekoliko surovi in nežni velikan dobrega srca, ki se zaljubi v sramežljivo, socialno nerodno dekle iz trgovinice za domače živali, nas je kupil že dolgo nazaj. Lik se je dobro staral in v njem še danes vidim dobrodušnega velikana, ki živi v prijetno melanholični harmoniji z lastno preteklostjo. In to je stanje duha, ki je odlično sinhronizirano s Stallonejevo igralsko frekvenco.

Liki in igralski nastopi so v bistvu tisti odločilni dejavnik, na katerem film gradi svojo všečnost. Odlični  Michael B. Jordan vsak prizor napolni s prav posebno energijo in v njemu je ameriški film našel igralca, ki ob preudarni izbiri vlog lahko ponudi še veliko. Prepriča tudi Tessa Thompson (opažena v satiri Dear White People), pevka s slušno motnjo, ki ogreje srce našega mladega leva. A ko odmislimo like in igralske dosežke, nam od filma žal ne ostane prav veliko. Zavedam se, da je boksarka drama dodobra izčrpano polje, na katerem je težko ponuditi nekaj novega, a za nadpovprečen rezultat je vseeno potrebno pokazati nekaj več scenaristične kreativnosti, podobni občutki so me prevzemali ob koreografiji dveh ključnih boksarskih dvobojev. Dobra kamera sicer ponudi nekaj svežine, a to je glede na končni razplet in re-interpretacijo win-win razpleta vseeno premalo. V filmu bodo nekaj več videli predvsem tisti, ki nimajo veliko izkušenj s filmi o boksanju, za vse ostale pa bo Creed zgolj solidna športna drama.

Ocena:

The Martian (2015)

Slovenski naslov: Marsovec
Država: ZDA
Leto: 2015 
Žanri: Avantura, Drama, ZF
Dolžina: 144' ,  Imdb 
Režija: Ridley Scott
Scenarij: Drew Goddard, Andy Weir (knjiga)
Igrajo: Matt Damon, Chiwetel Ejiofor, Jessica Chastain, Kristen Wiig, Jeff Daniels, Michael Peña, Kate Mara, Sean Bean, Sebastian Stan, Aksel Hennie

Novi film Ridleyja Scotta je vedno dogodek. Tudi če je njegov prejšnji film bil veliko razočaranje, še vedno imamo opravka s stvaritvijo režiserja, ki je posnel nekaj najsijajnejših primerkov sedme umetnosti. Človeka, ki nam je podaril Iztrebljevalca, Osmega potnika, Gladiatorja… Ridley se po Prometeju znova vrača k znanstveni fantastiki in to je informacija, ki je ob dobrem sprejemu Marsovca s strani kritike in občinstva dodatno povečala moje apetite. 

Marsovca iz naslova igra Matt Damon aka Mark Watney, astronavt in botanik, eden izmed članov Nasine vesoljske odprave, ki se mudi na Marsu. Prijeten raziskovalni izlet po prostranstvih Rdečega planeta prekine hitro bližajoča se nevihta in poveljnica je prisiljena ukazati umik v plovilo. Razmere se hitro zaostrujejo in kmalu postane jasno, da bo raketoplan moral prej kot je to sprva načrtovano končati misijo in se vrniti na Zemljo. Astronavte med umikom v plovilo zajame hud peščeni vihar, v katerem kratko potegne naš botanik. Vsi so dobro videli s kakšno hitrostjo ga je zadel kos satelitske antene in čez nekaj trenutkov je tudi  računalnik, ki nadzira življenjske funkcije vseh astronavtov sporočil, da je Watney umrl. Ob vedno hujših vremenskih razmerah je takojšnja evakuacija nujna in posadka Mars zapusti v prepričanju, da je Mark mrtev. Toda Mark jo je po nekem čudnem naključju odnesel zgolj z grdo vbodno rano, ki ni tako kritična. Bolj kritično je dejstvo, da je Mark zdaj edini človek na Marsu. Njegove zaloge hrane so omejene, nihče ne ve, da je živ, naslednja ekspedicija pa bo na Mars prišla šele čez štiri leta.

Ridley Scott je Marsovca posnel po scenariju Drewa Goddarda (Pošastno, Svetovna vojna Z, Koča v gozdu), ki je za to priložnost adaptiral knjižno uspešnico ameriškega pisatelja Andyja Weira (roman identičnega naslova je bil objavljen leta 2011). Marsovec je v osnovi zgodba o preživetju, znanstvenofantastična pustolovščina postavljena na 220 milijonov kilometrov  oddaljeni planet, v človeku neprijazno okolje, v katerem bi večina astronavtov, s sredstvi, ki so jim na voljo, preživela le nekaj mesecev. 

Toda Mark je človek, ki poleg posebnih »botaničnih moči« odlično razume tudi visoko tehnologijo in sofisticirano vesoljsko opremo. Na teh dveh povsem sprejemljivih predpostavkah in igralskih kvalitetah Matta Damona Scott zgradi zelo zanimivo, s kančkom okusnega humorja začinjeno prvo polovico filma. Zanimiva opažanja in zabavne domislice, ki jih Mark vsakodnevno beleži v svoj vesoljski video dnevnik lepo dopolnijo njegove vsakodnevne aktivnosti: iskanje rešitve za vzpostavitev komunikacije z Zemljo, testiranje dometa solarnega vozila, rešitev problema s hrano… V tem prvem delu je film v veliki meri tipičen one-man-show, Mark pa le malo slabša različica Chucka Nolanda iz Zemeckisovega Brodoloma, s katero sem bil več kot zadovoljen. A nato se zgodba odloči zapustiti vode prizemljene komične drame in se usmeriti v spektakel. Poskuša delovati po zelo uspešnem receptu Cuarónove Gravitacije, a pri tem stori kar nekaj vsebinsko-proceduralnih napak, ki so na koncu mojo  krivuljo zadovoljstva usmerile navzdol in dodobra izničile vse dobro, storjeno v prvem delu filma.  Spektakel za vsako ceno je strategija, ki zahteva kar nekaj prisiljenih, za lasje privlečenih zapletov in nič manj banalnih rešitev. Marsovec je film, pri katerem bi zlahka črtali kar nekaj likov in tega sploh ne bi opazili. Menim celo, da bi film s tem pridobil na kompaktnosti.  Še zdaj mi ni jasno, kaj je v tem filmu počela Kristen Wiig, zakaj smo rabili in Chiwetela Ejioforja in Jeffa Danielsa? Že eden izmed njiju bi zadostoval. Nič bolj ni izkoriščena niti Jessica Chastain, izmed kopice obrobnih likov filmu še najbolj koristita Michael Peña in do avtoritet nespoštljivi znanstvenik Donald Glover. 

Ocena:

Najboljših 25 - 2014

Konec leta je čas, ko se oziramo nazaj in sestavljamo lestvice z naslovi najljubših filmskih doživetij iz pretekle sezone. Filmski kotiček je že tradicionalno eno leto nazaj, saj že od prvega seznama Najboljših 25 dalje upoštevam zgolj filme z lansko letnico. Razlog je povsem praktičen. Menim, da je ob koncu leta nesmiselno sestavljati lestvico najboljših naslovov tekočega leta, saj je so le redki imeli priložnost videti vse pomembnejše naslove tekočega leta. Na nekatere trenutno aktualne naslove  tako bom moral počakati vse tja do konca naslednjega leta in šele takrat bom sestavil svojo lestvico najljubših filmov leta 2015. Do takrat vam ponujam 25 naslovov iz lanskega leta, ki so pustili najboljši vtis in se tudi najbolje »starali.« Ob letošnjem seznamu preprosto nisem mogel prezreti vedno večje koncentracije kvalitete v TV segmentu, zato k letošnjem izboru dodajam še pet televizijskih stvaritev, ki se lahko enakovredno kosajo s svojimi celovečernimi sorodniki. In ker televizijo danes po  zaslugi interneta lahko spremljamo tako rekoč v realnem času (vse izbrane serije so predvajali programi, ki jih najdemo v ponudbi domačih kabelskih operaterjev), je tu omejitev na lansko leto brezpredmetna. To so torej moji favoriti z letnico 2014, rubrika Najboljših 25 pa bo od letos bogatejša za 5 televizijskih vrhuncev. Srečno in veselo leto v letu 2016.   

FILM - 25

A Most Violent Year (2014)

Birdman (2014)

Boyhood (2014)

Citizenfour (2014)

Durak [The Fool] (2014)

Force Majeure [Turist] (2014)

Gett (2014)

Ich seh, Ich seh [GoodnightMommy] (2014)

Kis uykusu [Winter Sleep] (2014)

Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Le meraviglie [The Wonders] (2014)

Love & Mercy (2014)

Mommy (2014)

Nightcrawler (2014)

Plemya [The Tribe] (2014)

Relatos salvajes [Wild Tales] (2014)

Simindis kundzuli [Corn Island] (2014)

The Duke of Burgundy (2014)

The Grand Budapest Hotel (2014)

The Look of Silence (2014)

The Rover (2014)

The Salt of the Earth (2014)

Timbuktu (2014)

What We Do in the Shadows (2014)

Whiplash (2014)

TV - 5 

Better Call Saul (2015– ) (1. sezona)

Fargo (2014– ) (1. sezona)

Happy Valley (2014–) (1. sezona)

Peaky Blinders (2013-) (2. sezona)

True Detective (2014–) (2. sezona)

Sicario (2015)

Slovenski naslov: Sicario
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Krimi, Drama  
Dolžina: 121', Imdb 
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Taylor Sheridan
Igrajo: Emily Blunt, Benicio Del Toro, Josh Brolin, Victor Garber, Jon Bernthal, Daniel Kaluuya, Jeffrey Donovan, Raoul Trujillo, Julio Cesar Cedillo

Na začetku filma se v družbi pripadnikov specialne enote FBI-ja, ki se ukvarja z reševanjem primerov ugrabljenih in pogrešanih oseb peljemo proti osamljeni hiši nekje v Arizoni. Nekaj minut za tem oklepnik podre steno stanovanjske hiše in akcija se začne. V streljanju in močni eksploziji življenje izgubita dva specialca, vendar smrt sodelavcev za policiste vseeno ni najbolj pretresljiv dogodek dneva. Vse še bolj šokira odkritje številnih trupel, ki so jih zločinci skrivali v stenah omenjene hiše. Operacijo je vodila agentka Kate Macer (Emily Blunt), ki je po koncu misije skupaj s partnerjem povabljena na razgovor v poveljstvo. Tam ji pojasnijo, da je za trupla odgovoren zloglasni mehiški kartel iz Juareza in ji ponudijo mesto v posebni enoti, ki bo kartel poskušala spraviti na kolena. Macerjeva takoj »zavoha,« da ji ponujajo sodelovanje v operaciji, ki poteka izven zakonsko določenih meja, a ponudbo vseeno sprejme.

Izhodišče za klasični akcijski triler je postavljeno. Imamo idealistično agentko in njenega partnerja, imamo klasično ameriško medagencijsko nestrpnost, ugodno okolje za skorumpirane policaje in dvojne agente, imamo izmuzljivega svetovalca pravosodnega ministrstva z izjemno širokimi pristojnostmi (Josh Brolin) in skrivnostnega svetovalca z nejasno vlogo in pooblastili (Benicio Del Toro). Skoraj vsi klišeji ameriške akcijske drame so tu, a z eno pomembno razliko: zgodbo vodi ekipa pod dirigentsko palico Denisa Villeneuva in Kanadčan znova pokaže, da je eden redkih režiserjev, v katerem Hollywood ni zadušil kreativnosti, ampak mu je celo omogočil napredovanje in ustvarjanje na novem razburljivem nivoju. S prvo misijo posebne enote, ki iz mehiškega zapora v Juarezu mora v ameriški zapor pripeljati pomembnega člana kartela, ključnega za napredovanje preiskave, Villeneuve demonstrira, kako najbolje izkoristiti prednosti večjega proračuna. 

Helikopterski posnetki ne prinašajo samo visoke informativne vrednosti, ampak istočasno  služijo kot učinkovito orodje za graditev suspenza. Vrhunsko koreografirana vožnja kolone črnih terencev skozi obmejno območje in kasneje po ulicah Juareza, v spremstvu številnih, s težkimi strojnicami oboroženih vozil mehiških »federalcev,« doseže kulminacijo v strnjenih kolonah pred mejnim prehodom. Ta dobrih dvanajst minut trajajoč izvrstno posnet in tempiran segment, podprt z odlično glasbo in premišljenimi detajli (slike pogrešanih deklet, viseča obglavljena trupla), učinkuje kot kratka reportaža iz enega izmed najbolj nevarnih mest na zemeljski obli. S tem »izletom« je grožnja tudi fizično identificirana in za njeno odstranitev je potrebno angažirati ljudi, ki so v boju s pošastjo pripravljeni uporabiti tudi pravno sporne prejeme. Ljudi, kakršen je Josh Brolin, ki potem angažirajo ljudi kakršen je Del Toro, redkobesedni skrivnostnež, ki se ga ne da tako enostavno prebrati. Z dvomi Kate Macer, ki se tičejo upravičenosti tovrstnih primerov in uveljavljanja strategije »z umazanim igraj umazano« na površje priplava osrednje vprašanje filma: Ali je v boju s pošastjo dovoljeno uporabiti tudi nedovoljena sredstva, oziroma, ali je raba nelegalnih prejemov toliko bolj upravičena, ko začneš izgubljati bitko? Prizor, v katerem Macerjeva s strehe nekega objekta opazuje odmeve bitke za prevlado v Juarezu, potem ko je še isto jutro pomagala odstraniti enega izmed lokalnih šefov, je točka, na kateri navidezna zmaga hitro dobiva obrise poraza. Tudi Macerjeva počasi spoznava, da njene idealistične predstave o boju z večglavo pošastjo, ki odrezani ud praktično čez noč nadomesti z novim, niso najbolj učinkovite.

Nosilni stebri filma so (poleg odlične obrtne plati in pretresanja malo prej omenjenih vprašanj) tri osrednja lika: krhka in pogumna agentka FBI, ki počasi spoznava lastne zablode o ameriškem boju proti mamilom, posebni predstavnik pravosodnega ministrstva, ter njegov skrivnostni kolumbijski svetovalec. Treba je poudariti, da se Emily Blunt, Josh Brolin in Benicio Del Toro odrežejo odlično in verjamem, da bo malokdo imel kakšno pripombo na performans centralnega tria. A stvari so vendarle nekoliko manj spektakularne, ko od bližje analiziramo vse dimenzije teh treh likov (nekaj zanimivih opažanj, ki so zelo blizu mojim razmišljanjem, je v svoji recenziji izpostavil že Filmoljub). Najbolj zanimiv je gotovo Del Torov temačno privlačni Alejandro, vendar je njegov lik s svojo superiornostjo branja in reševanja zapletenih situacij za moje okus vseeno nekoliko preveč »supermenovski.« Slabše zastavljena in motivirana je tudi Kate Macer, ki je v drugem delu filma zreducirana na godrnjavo opazovalko dogajanja. Najbolj uravnotežena vloga je pripadla Joshu Brolinu, na katero ob njegovi prepričljivi izvedbi nimam prav nobenih pripomb. Omenil bi še nekaj  scenarističnih nedoslednosti: slabo utemeljitev prisotnosti obeh FBI-jevcev, kontradiktornost zapleta na meji (pred tem kolona vstopi v Mehiko brez zaustavljanja, v nasprotni strani pa kaj takega ni mogoče?), nejasna in malo verjetna strategija, ki Alejandra pripelje do šefa kartela…  Škoda, kajti Villeneuve je v sodelovanju s snemalcem Rogerjem Deakinsom in skladateljem Johannom Johannssonom ustvaril avdio-vizualno poslastico, ki bi nujno potrebovala boljši scenarij od tega, ki ga je skupaj spravil Taylor Sheridan.  

Ocena:

Infinitely Polar Bear (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama 
Dolžina: 90',  Imdb 
Režija: Maya Forbes
Scenarij: Maya Forbes
Igrajo: Mark Ruffalo, Zoe Saldana, Imogene Wolodarsky, Ashley Aufderheide, Beth Dixon, Keir Dullea

Deževni človek, Čudoviti um, Zaklonišče… Življenje in odraščanje ob ljudeh z različnimi duševnimi motnjami je od nekdaj bilo interesantno izhodišče za številne filmske ustvarjalce. Infinitely Polar Bear je še ena pozornosti vredna variacija na to temo, ki v središče postavi junaka z bipolarno motnjo (psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji – depresija in evforičnost). 

Cameron (Mark Ruffalo) je eden izmed teh ljudi. V 60-ih je spoznal Maggie (Zoe Saldana), zaljubila sta se in kasneje tudi poročila. Z njegovo boleznijo se nista preveč obremenjevala, saj je ozaveščenost o zahtevnosti življenja s takšno diagnozo v 60-ih na splošno bila zelo nizka. Petnajst let kasneje je situacija povsem drugačna. Cameronovo stanje je slabše, zaradi pogostih izpadov je postalo nemogoče najti delodajalca, ki bi ga zaposlil. Naposled postane jasno, da ne more delati in breme vzdrževanja družine pade na Maggie. Kar ne bi bilo tako problematično, če poleg moža ne bi morala skrbeti še za njuni hčerki, 12-letno Amelio in nekaj let mlajšo Faith.  Moževi izpadi so vedno pogostejši, količina alkohola, ki jo zlije vase tudi, in v nekem trenutku ima Maggie vsega dovolj. Zato vzame otroka in ga zapusti, on pa konča v psihiatrični ustanovi. Po izpustitvi iz bolnišnice Cameron poskuša postaviti stvari na svoje mesto. Najde si stanovanje, redno obiskuje hčerki in po tihem upa, da ga bo Maggie vzela nazaj. Njegovo prizadevnost opazi tudi Maggie, vendar so njeni načrti drugačni. Moža prosi, da za 18 mesecev prevzame skrb za hčerki, ona pa bo v tem času dokončala izredni študij v New Yorku.  Z diplomo bo vse lažje: boljša služba, več denarja, boljša izobrazba za njuna otroka... Cameron sprejme odgovornost, a že po prvem kaotičnem tednu je očitno, da je pred njim in hčerkama težavnih 18 mesecev.

Maya Forbes, ki je doslej delala predvsem kot scenaristka (Pošasti proti nezemljanom, Roker) in producentka, se v svojem režiserskem prvencu odloči centralno temo duševne bolezni osvetliti iz otroškega gledišča. Njen film tako ni samo zgodba o življenju z duševno motnjo, ampak tudi film o odraščanju v posebnih okoliščinah. Kratka raziskava razkrije, da je Infinitely Polar Bear film z močnim avtobiografskim pečatom, saj režiserka z likom Amelie vzpostavi fiktivno podobo same sebe, igralski del posla pa zaupa kar svoji hčerki Imogene Wolodarsky. Režiserka spomine na odraščanje in očetovo bolezen vstavi v grenko-sladko matrico komične drame, ki, z manjšimi odkloni, večino časa funkcionira dobro in na koncu doseže želeni feelgood učinek. Glavna vrednost filma so nedvomno igralske kreacije in čudovita interakcija med očetom in hčerami. Prav v tem ključnem segmentu režiserki uspe ustvari situacije in zaplete, v katerih se izvrstno prepletata komedija in drama. Mark Ruffalo je v zadnjih letih v vrhunski formi, ki traja in traja — ob tem nastopu je aktualna nominacija za zlati globus — in zdi se, da je njegova uspešnost v veliki meri povezana s pametno selekcijo vlog in ravnovesjem med velikimi studijskimi projekti in kvalitetno neodvisno produkcijo. Pohvaliti velja obe mladi debitantki, Ashley Aufderheide in že omenjeno Imogene Wolodarsky, ki skupaj z Ruffalom tvorita srce filma. Prispevek Zoe Saldana je skromnejši, a je treba priznati, da ji scenarij niti ni pustil veliko prostora za boljšo predstavo. Prav v njeni vlogi se izkristalizirajo šibke točke filma: odhod na izredni študij v New York, motiviran z željo po izobraževanju hčera v privatni šoli, enostavno ne odtehta tveganja, ki ga s tem vsi skupaj prevzamejo. Sklepam, da pomanjkljivosti in nelogičnosti izvirajo iz režiserkinega idealiziranja lastne zgodovine, kar je malce moteče, a na isti mah tudi simpatično.      

Ocena:

Youth (2015)

Slovenski naslov: Mladost
Država: Italija, Francija, Švica
Leto: 2015
Žanri: Drama
Dolžina: 124',  Imdb
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino
Igrajo: Michael Caine, Harvey Keitel, Rachel Weisz, Paul Dano, Jane Fonda, Mark Kozelek, Robert Seethaler, Alex MacQueen, Luna Mijović, Tom Lipinski, Chloe Pirrie

Paolo Sorrentino se je z Neskončno lepoto povzpel na filmski Olimp (oskar, bafta, zlati globus…). Neapeljčan se je že pred tem velikim uspehom preizkusil na mednarodni sceni, s filmom v angleškem jeziku. This Must Be the Place s Seanom Pennom v vlogi ostarelega rock zvezdnika ni pritegnil širokih množic in pozornosti, ki bi jo glede na kvaliteto zaslužil (film sem uvrstil na mojo lestvico Najboljših 25), a že v tem prvem poskusu je Sorrentino dokazal, da ustvarjanje v angleškem jeziku zanj ni prav nobena ovira.

Mladost je njegov drugi film v angleščini, v katerem »standardnega« Tonija Servilla zamenjata kar dva izjemna igralska kalibra. Michael Caine je upokojeni skladatelj klasične glasbe Fred Ballinger, Harvey Keitel pa igra njegovega starega prijatelja in slavnega filmarja Micka Boyla, ki s skupino scenarističnih sodelavcev ustvarja scenarij za svoj novi film, ko bo, kot sam pravi, njegova filmska oporoka. Vsi skupaj se nahajajo v ekskluzivnem letovišču na idilični lokaciji v švicarskih Alpah,  kjer oddih, inspiracijo in mir iščejo slavni obrazi iz različnih sfer družbenega življenja. Tu je igralec (Paul Dano), ki se pripravlja na novo zahtevno vlogo, legendarni nogometni zvezdnik, ki mu nagaja prekomerna teža, aristokratska zakonca, ki se nikoli ne pogovarjata, na nekajdnevni oddih tja kmalu pride tudi aktualna Miss Universe. Sorrentino največ prostora nameni prijateljstvu med Fredom in Mickom, njunim sprehodom skozi čudovito naravo in njunih pogovorih, v katerih stara prijatelja obujata spomine na mladost. Mick je še vedno ambiciozen in produktiven, Fred pa je njegovo pravo nasprotje, saj ga v vrnitev na oder ne more prepričati niti posebni odposlanec britanske kraljice, ki bi želela še enkrat v živo videti in poslušati velikega skladatelja. In med tem ko Mick vneto dela na scenariju, Fred ima veliko časa za druženje s hčerko (ta je obenem tudi njegova asistentka), s katero mu v preteklosti zaradi obsedenosti z glasbo, ni uspelo zgraditi pravega odnosa.

Mladost najbolj enostavno opišemo kot film o minevanju časa. Iz človeške perspektive, seveda. Načini, na katere se soočamo z lastno minljivostjo so različni, odvisni od značaja vsakega posameznika, ki je pomemben »regulator« našega odnosa z drugimi ljudmi: družino, prijatelji, znanci… Skozi značaje dveh osrednjih likov nam Sorrentino predstavi dva različna modela staranja. Fred se je sprijaznil z minljivostjo in potegnil črto pod profesionalno kariero, njegov edini interes je bližina ljudi, ki mu nekaj pomenijo. Na drugi strani imamo Micka in njegovo vnemo pri ustvarjanju naslednjega velikega projekta; torej človeka, ki se ne more sprijazniti s tem, da se vsaka zgodba enkrat konča (od tod najbrž težave s pisanjem konca za njegovo monumentalno delo v nastanku). Morda so ravno ta nasprotja ključ njune kompatibilnosti iz katere se je razvilo dolgoletno prijateljstvo. Film iz motiva prijateljstva gladko prestopa v sfero ljubezni in ljubezenskega hrepenenja (nenazadnje tudi prijateljstvo lahko doživljamo kot posebno obliko ljubezni), širok čustveni spekter pa lepo zaokroži s starševsko ljubeznijo do potomcev in obratno. Odnos umetnika z najbližjimi (ženo, otroci) je na račun njegove umetniške vneme pogosto problematičen in zdi se, da Sorrentino iz perspektive ustvarjalca poskuša dognati, kakšna je cena (umetnosti), ki jo plačujejo avtorji in njihove družine. Mladost je kljub idejni širini preprost film, ki od gledalca ne zahteva pretiranega intelektualnega naprezanja. Rezultat režiserjevega vnovičnega sodelovanja s snemalcem Lucom Bigazzijem je še ena vizualna bravura in če k temu prištejemo še izjemen nastop dveh igralskih veteranov, ter prispevek ostanka zanimivo selekcionirane igralske ekipe, dobimo enega najbolj kompletnih filmov iztekajočega se leta. Sorrentino je z Mladostjo še dodatno učvrstil status enega najpomembnejših evropskih režiserjev današnjice in se promoviral v avtorja, ki bo tudi v prihodnje z vsakim novim filmom sprožal »valovanje« med filmskimi navdušenci.  

Ocena:

Tujejezični oskar 2016

Sezona nagrad je znova tukaj in v medijih se že pojavljajo številne lestvice najboljših filmov iztekajočega se leta, imena dobitnikov tistih najprestižnejših nagrad pa bomo, kot je to v navadi, izvedeli šele v prvih dveh mesecih prihajajočega leta. Nominacije za zlate globuse so že objavljene, na oskarjevske nominacije pa bo treba počakati do 14. januarja. Zato že nekaj časa poznamo naslove, ki se potegujejo za nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. V letošnjem izboru najdemo filme iz 81-ih držav, kmalu pa bo objavljen skrajšan seznam devetih polfinalistov, izmed katerih potem bodo izbrali pet nominirancev.

Slovenijo predstavlja minimalistična drama Drevo, celovečerni prvenec Sonje Prosenc, ki na žalost nima prav veliko možnosti za preboj med devet polfinalistov, sama nominacija pa je že v domeni znanstvene fantastike. Zato praktično nihče ne dvomi v to, da madžarski kandidat Savlov sin(Saul Fia) že ima zagotovljeno nominacijo, in v očeh mnogih je prav film Lászla Nemesa tudi največji kandidat za končno zmagoslavje. Lepe možnosti ima tudi francoski predstavnik Mustang, zgodba o odraščanju štiri najstniške sestre na konservativnem turškem podeželju. Čeprav govorimo o filmu turške režiserke, posnetem v turškem jeziku, so Francozi za svojega kandidata izbrali prav to koprodukcijo. Tudi turški predstavnik Sivas po nekaterih napovedih sodi v širši krog kandidatov za uvrstitev na (vsaj) skrajšani seznam, vendar so njegove možnosti že bistveno skromnejše.

Boljše možnosti ima tajvanski kandidat Morilka (The Assassin), režija Hou Hsiao-hsien, ki visoko kotira predvsem med ljubitelji art filma in v letošnji konkurenci so njegove možnosti za nominacijo dokaj dobre. Islandski predstavnik Ovna (Hrutar) je bil toplo sprejet na številnih festivalih (zmaga v canski sekciji Poseben pogled), možnosti za nominacijo so toliko večje, ker gre za kvaliteten mali film, ki predstavlja majhno kinematografijo. V južnoameriške bloku kandidatov največ možnosti imajo duhovita brazilska družinska drama Druga mama (Que Horas Ela Volta?), čilska drama Klub (El Club), ki govori o kaznovanih duhovnikih, za katere je cerkev v izolirani hiši ob morju uredila nekakšno kazensko zatočišče, ter kolumbijski kandidat Kačji objem (El abrazo de la serpiente), v amazonski pragozd postavljena zgodba o prijateljstvu med amazonskim šamanom in evropskima raziskovalcema.

Poleg vseh omenjenih imamo še skupino evropskih filmov, ki lahko presenetijo, vendar je za te kandidate bolj realistično pričakovati uvrstitev na skrajšan seznam. To so avstrijski predstavnik in lanski zmagovalec Liffa Lahko noč mamica (Ich seh, ich seh), češka komična drama Home Care (Domácí péce), nemški Labirint laži (Im Labyrinth des Schweigens), vedno močni danski kandidat Vojna (Krigen) in finska zgodovinska športna drama The Fencer (Miekkailija).

Skrajšan seznam (17.12.2015)

• Belgija - The Brand New Testament, Režija:Jaco Van Dormael
• Danaska - A War, Režija: Tobias Lindholm
• Finska - The Fencer, Režija: Klaus Härö
• Francija - Mustang, Režija: Deniz Gamze Ergüven
• Irska - Viva, Režija: Paddy Breathnach
• Jordanija - Theeb, Režija: Naji Abu Nowar
• Kolumbija - Embrace of the Serpent, Režija: Ciro Guerra
• Madžarska - Son of Saul, Režija: László Nemes
• Nemčija - Labyrinth of Lies, Režija: Giulio Ricciarelli

• Afganistan - Utopia, Hassan Nazer
• Albanija - Bota, Iris Elezi, Thomas Logoreci
• Alžirija - Twilight of Shadows, Mohamed Lakhdar Hamina
• Argentina - The Clan, Pablo Trapero
• Avstralija - Arrows of the Thunder, Dragon Greg Sneddon
• Avstrija - Goodnight Mommy, Veronika Franz, Severin Fiala
• Bangladeš - Jalal’s Story, Abu Shahed Emon
• Belgija - The Brand New Testament, Jaco Van Dormael
• Bolgarija - The Judgment, Stephan Komandarev
• Bosna in Hercegovina - Our Everyday Story, Ines Tanović
• Brazilija - The Second Mother, Anna Muylaert
• Češka - Home Care, Slavek Horak
• Čile - The Club, Pablo Larraín
• Črna Gora - You Carry Me, Ivona Juka
• Danska - A War, Tobias Lindholm
• Dominikanska republika - Sand Dollars, Laura Amelia Guzmán, Israel Cárdenas
• Estonija - 1944, Elmo Nüganen
• Etiopija - Lamb, Yared Zeleke
• Filipini - Heneral Luna, Jerrold Tarog
• Finska - The Fencer, Klaus Härö
• Francija - Mustang, Deniz Gamze Ergüven
• Grčija - Xenia, Panos H Koutras
• Gruzija - Moira, Levan Tutberidze
• Gvatemala - Ixcanul, Jayro Bustamante
• Hong Kong - To the Fore, Dante Lam
• Hrvaška - The High Sun, Dalibor Matanić
• Indija - Court, Chaitanya Tamhane
• Irak - Memories on Stone, Shawkat Amin Korki
• Iran - Muhammad: The Messenger of God, Majid Majidi
• Irska - Viva, Paddy Breathnach
• Islandija - Rams, Grímur Hákonarson
• Italija - Don’t Be Bad, Claudio Caligari
• Izrael - Baba Joon, Yuval Delshad
• Japonska - 100 Yen Love, Masaharu Take
• Jordanija - Theeb, Naji Abu Nowar
• Južna Afrika - The Two of Us, Ernest Nkosi
• Južna Koreja - The Throne, Lee Joon-ik
• Kambodža - The Last Reel, Sotho Kulikar
• Kanada - Félix and Meira, Maxime Giroux
• Kazahstan - Stranger, Yermek Tursunov
• Kirgizistan - Heavenly Nomadic, Mirlan Abdykalykov
• Kitajska - Go Away Mr Tumor, Han Yan
• Kolumbija - Embrace of the Serpent, Ciro Guerra
• Kosovo - Babai, Visar Morina
• Kostarika - Imprisoned, Esteban Ramírez
• Latvija - Modris, Juris Kursietis
• Libanon - Void, Naji Bechara, Jad Beyrouthy, Zeina Makki, Tarek Korkomaz
• Litva - The Summer of Sangaile, Alanté Kavaïté
• Luksemburg - Baby (A)lone, Donato Rotunno
• Madžarska - Son of Saul, László Nemes
• Makedonija - Honey Night, Ivo Trajkov
• Malezija - Men Who Save the World, Liew Seng Tat
• Maroko - Aida, Driss Mrini
• Mehika - 600 Miles, Gabriel Ripstein
• Nemčija - Labyrinth of Lies, Giulio Ricciarelli
• Nepal - Talakjung vs Tulke, Basnet Nischal
• Nizozemska - The Paradise Suite, Joost van Ginkel
• Norveška - The Wave, Roar Uthaug
• Pakistan - Moor, Jami
• Palestina - The Wanted 18, Amer Shomali, Paul Cowan
• Paragvaj - Cloudy Times, Arami Ullón
• Peru - NN, Héctor Gálvez
• Poljska - 11 Minutes, Jerzy Skolimowski
• Portugalska - Arabian Nights – Volume 2 The Desolate One, Miguel Gomes
• Romunija - Aferim!, Radu Jude
• Rusija - Sunstroke, Nikita Mikhalkov
• Singapur - 7 Letters - Royston Tan, Kelvin Tong, Eric Khoo, Jack Neo, Tan Pin Pin, Boo Junfeng, K Rajagopal
• Slonokoščena obala - Run, Philippe Lacôte
• Slovaška - Goat, Ivan Ostrochovský
• Slovenija - Drevo / The Tree, Sonja Prosenc
• Srbija - Enclave, Goran Radovanović
• Španija - Flowers, Jon Garaño, Jose Mari Goenaga
• Švedska - A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence, Roy Andersson
• Švica - Iraqi Odyssey, Samir
• Tajska - How to Win at Checkers (Every Time), Josh Kim
• Tajvan - The Assassin, Hou Hsiao-hsien
• Turčija - Sivas, Kaan Müjdeci
• Urugvaj - A Moonless Night, Germán Tejeira
• Velika Britanija - Under Milk Wood, Kevin Allen
• Venezuela  - Gone with the River, Mario Crespo
• Vietnam - Jackpot, Dustin Nguyen

Gett (2014)

Drugi naslovi: Gett, the Trial of Viviane Amsalem 
Država: Izrael, Francija 
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 115' , Imdb 
Režija: Ronit Elkabetz, Shlomi Elkabetz
Scenarij: Ronit Elkabetz, Shlomi Elkabetz
Igrajo: Ronit Elkabetz, Menashe Noy, Simon Abkarian, Sasson Gabay, Eli Gorstein, Gabi Amrani, Rami Danon, Roberto Pollack, Dalia Begger, Albert Illuz, Avrahram Selektar, Keren Morr

Gett: The Trial of Viviane Amsalem, je sklepni del trilogije, ki govori o težavnem skupnem življenju in ločitvi zakoncev Amsalem. Filme podpisuje režiserski tandem, ki ga sestavljata priznana izraelska igralka in režiserka Ronit Elkabetz  in njen manj znani brat Shlomi Elkabetz. Viviane (v vseh treh filmih jo je upodobila režiserka) in njen mož Elisha (Simon Abkarian) sta na filmskih platnih prvič zaživela leta 2004, v prvem filmu z naslovom To Take a Wife, štiri leta kasneje je ista ekipa dokončala The Seven Days, v katerem sta zakonca že živela ločeno. Zadnji del trilogije je svojo pot začel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev in je kasneje postal izraelski kandidat za oskarja, ter eden izmed nominiranih tujejezičnih filmov za nagrado zlati globus. 

Potrebno je poudariti, da ta sklepni del trilogije lahko gledate brez predznanja o dveh starejših filmih, saj nepoznavanje prvih dveh filmov nima večjega vpliva na razumevanje in doživljanje nove zgodbe z istimi osrednjimi protagonisti. Informacija, ki mogoče ni odveč in nam lahko pomaga pri razumevanju samega dogajanja je zakonska ureditev vprašanj povezanih z zakonsko zvezo v državi Izrael. V tej državi ne poznajo civilnih porok, potemtakem niti civilnih ločitev. Državne inštitucije rabinatom niso prepustile le zakonsko legitimnega  nadziranja in odločanja okoli tako pomembnih stvari kot so poroke, ločitve in pogrebi, saj verski odbori regulirajo tudi občutljivo vprašanje posvojitve otrok. 

Ločitev je v takšnih okoliščinah izjemno zapleten in dolgotrajen proces, vendar je Viviane po tridesetih letih (poročila se je pri rosnih petnajstih) trdno odločena, da več ne bo živela z možem Elisho. Vstopna točka v zgodbo je prva obravnava pred tričlanskim rabinskim odborom, na kateri bi sodniki morali sprejeti odlok o ločitvi. Kadriranje prvega prizora napove, v kakšni smeri bo tekla obravnava. Kamera se ves čas zadržuje na rabinih in odvetniku in ko se začnemo spraševati, ali je v prostoru prisoten še kdo razen odvetnikov in sodnikov, se kamera počasi zasuče in nam iz profila pokaže Viviane. Že ta prvi prizor nam prinese spoznanje o Vivianini nepomembnosti  v očeh sodnikov. Malce kasneje postane jasno, da mož sploh ni prisoten na obravnavi, po nizu vprašanj in poizvedovanj,  ki so za Viviane vse prej kot prijetna, se rabini odločijo, da obravnavo zaradi moževe neudeležbe prestavijo. Od tu naprej spremljamo obravnave v nekajmesečnih časovnih preskokih, na minevanje časa pa opozarjajo le napisi na zaslonu. Proces je na koncu trajal neverjetnih pet let, v tem času pa smo spoznali, da se ženska v Izraelu brez privolitve moža enostavno ne more ločiti.

Skoraj dve uri dolg film nikoli ne zapusti prostorov sodišča. Celotna zgodba se odvrti v sodni sobi, ali v čakalnici pred njo, brez enega samega prizora, ki bi nam ponudil prvoosebni vpogled v skupno življenje zakoncev. Skoraj neverjetno je, kako dobro je v teh pogojih osvetljena narava njunega odnosa in s kako minimalnimi sredstvi: z nastopi obeh odvetnikov, nastopi prič in izjavami zakoncev. Viviane je tista, ki pove več, vendar tudi Elishina molčečnost dokaj zgovorno priča o njegovi pasivno-agresivni naravi. Gett potrpežljivo gradi portret nesrečnega zakona, ki združuje dve povsem nekompatibilni osebi, na drugem, mogoče še bolj pomembnem nivoju pa konstruira kritičen komentar položaja žensk v izrazito religioznem okolju, v katerem usode žensk krojijo šovinistična prepričanja in zakoni. Malo je filmov, ki jim uspe na tako učinkovit in na videz enostaven način zgraditi več zaporednih čustvenih vrhuncev. Dosežek, ki ne bi bil mogoč brez tako krasne igralske ekipe; izvrstne igralke/režiserke Ronit Elkabetz, ki v enem daljšem velikem planu zgolj z obrazno mimiko izrazi izjemen čustveni razpon (nekaj podobnega kot Juliette Binoche v Kiarostamijevi Overjeni kopiji), molčečega Simona Abkariana (z veseljem bi ga  gledal v vlogi kakšnega nevarnega gangsterja), ali vrhunskega karakternega igralca Sassona Gabaija v vlogi Elishinega odvetnika in starejšega brata. Čeprav tema sugerira drugače, Gett ni film brez humorja, saj se v nekaterih situacijah preprosto nemogoče ohraniti resnost, še posebej ko pred sodiščem nastopijo vpoklicane priče (komično-tragični vrhunec ustvari sosedski zakonski par). Pod črto je tretje dejanje zgodbe o zakoncih Amsalem eden najboljših izraelskih filmov v zadnjem obdobju, vreden vsake minute preživete pred tv zaslonom.  

Ocena:

Zlati globusi 2016

FILM

5 nominacij

Carol (2015)

4 nominacije

The Big Short

The Revenant

Steve Jobs

* 11.1.2016 -zmagovalci v zlati barvi

Najboljši film – drama

Carol 

Mad Max: Fury Road 

The Revenant 

Room 

Spotlight

Najboljši film - muzikal ali komedija

The Big Short 

Joy 

The Martian 

Spy 

Trainwreck

Najboljši igralec – drama

Bryan Cranston, Trumbo 

Leonardo DiCaprio, The Revenant 

Michael Fassbender, Steve Jobs

Eddie Redmayne, The Danish Girl

Will Smith, Concussion

Najboljša igralka - drama

Cate Blanchett, Carol

Brie Larson, Room

Rooney Mara, Carol

Saoirse Ronan, Brooklyn

Alicia Vikander, The Danish Girl

Najboljši  igralec - muzikal ali komedija

Christian Bale, The Big Short

Steve Carell, The Big Short 

Matt Damon, The Martian

Al Pacino, Danny Collins 

Mark Ruffalo, Infinitely Polar Bear

Najboljša igralka - muzikal ali komedija

Jennifer Lawrence, Joy 

Amy Schumer, Trainwreck 

Melissa McCarthy, Spy 

Maggie Smith, The Lady in the Van 

Lily Tomlin, Grandma

Moška stranska vloga

Paul Dano, Love & Mercy 

Idris Elba, Beast of No Nation 

Mark Rylance, The Bridge of Spies 

Michael Shannon, 99 Homes 

Sylvester Stallone, Creed

Ženska stranska vloga

Jane Fonda, Youth

Jennifer Jason Leigh, The Hateful Eight

Helen Mirren, Trumbo

Alicia Vikander, Ex Machina

Kate Winslet, Steve Jobs

Najboljša  režija

Todd Haynes, Carol

Alejandro González Iñárritu, The Revenant

Tom McCarthy, Spotlight

George Miller, Mad Max: Fury Road 

Ridley Scott, The Martian

Najboljši scenarij

Room

Spotlight

The Big Short

Steve Jobs

The Hateful Eight

Glasba

Carol

The Danish Girl

Steve Jobs

The Revenant
The Hateful Eight

Najboljši animirani film

Anomalisa 

Inside Out

Shaun the Sheep Movie

The Good Dinosaur

Snoopy and Charlie Brown: The Peanuts Movie

Najboljši tujejezični film

The Brand New Testament

The Club

The Fencer

Mustang

Son of Saul

TELEVIZIJA

3 nominacije

American Crime

Fargo

Mr. Robot

Outlander

Transparent

Wolf Hall

Najboljša tv serija - Drama

Empire 

Game of Thrones 

Mr Robot 

Narcos 

Outlander

Najboljša tv serija - muzikal ali komedija

Casual

Mozart in the Jungle

Orange Is the New Black

Silicon Valley

Transparent

Veep

Najboljša mini serija ali tv-film

American Crime 

American Horror Story: Hotel

Fargo 

Flesh and Bone 

Wolf Hall

Najboljši igralec v tv seriji - drama

Liev Schreiber, Ray Donovan

Wagner Moura, Narcos

Bob Odenkirk, Better Call Saul

Rami Malek, Mr Robot

Jon Hamm, Mad Men

Najboljša igralka  v tv seriji - drama

Viola Davis, How to Get Away with Murder 

Caitriona Balfe, Outlander 

Eva Green, Penny Dreadful 

Taraji P Henson, Empire 

Robin Wright, House of Cards

Najboljši igralec v tv seriji - muzikal ali komedija

Jeffrey Tambor, Transparent

Aziz Ansari, Master of None

Rob Lowe, The Grinder

Gael Garcia Bernal, Mozart in the Jungle

Patrick Stewart, Blunt Talk

Najboljša igralka  v tv seriji - muzikal ali komedija

Rachel Bloom, Crazy Ex-Girlfriend

Jamie Lee Curtis, Scream Queens

Julia Louis-Dreyfus, Veep

Gina Rodriguez, Jane the Virgin 

Lily Tomlin, Grace and Frankie

Najboljši igralec v mini seriji ali tv filmu

Idris Elba, Luther 

Oscar Isaac, Show Me a Hero

David Oyelowo, Nightingale

Mark Rylance, Wolf Hall 

Patrick Wilson, Fargo

Najboljša igralka v mini seriji ali tv filmu

Lady Gaga, American Horror Story: Hotel

Sarah Hay,  Flesh and Bone

Felicity Huffman, American Crime

Kirsten Dunst, Fargo

Queen Latifah, Bessie