Wu ren qu [No Man’s Land] (2013)

Slovenski naslov: -
Država: Kitajska
Leto: 2013
Žanri: Avantura, Krimi, Drama
Dolžina: 118',  Imdb 
Režija: Ning Hao
Scenarij: Shu Ping, Xing Aina, Cu Xishu 
Igrajo: Xu Zheng, Yu Nan, Duo Bujie, Huang Bo, Wang Shuangbao, Sun Jianmin, Yang Xinmin, Guo Hong, Wang Pei, Zhao Hu, Tao Hong

Takoj ko sem ime kitajskega režiserja Hao Ninga povezal z njegovo malce starejšo uspešnico Silver Medalist (Feng kuang de sai che, 2009), ki je na nekaterih trgih predvajana pod naslovom Crazy Racer, boljšega priporočila nisem potreboval. Njegove filme večina filmskih navdušencev doživlja kot kitajski odgovor na Guyja Ritchieja, Quentina Tarantina in filme bratov Coen, po Nikogaršnji zemlji pa med tiste, ki so vplivali na njegovo ustvarjalno pot nedvomno velja uvrstiti še Sergia Leoneja in njegove špageti vesterne. V tem primeru je primerjava z Leonejevimi filmi še kako na mestu: zgodba je postavljena v prostranstva puščave Gobi, vsi liki pa so bolj ali manj ukrojeni po tipično anti-junaških standardih, večina dogajanja pa se odvija na in ob cesti. Glavni protagonist je Pan Xiao (Xu Zheng) odvetnik iz velikega mesta, ki se pripelje v 500 kilometrov oddaljeno mesto bogu za hrbtom, da pred lokalnim sodiščem zastopa kriminalca, ki se je s svojim vozilom namerno zaletel v policijski avto. V ozadju celega dogodka je trgovina z ogroženo ptičjo vrsto, ki na črnem trgu dosega visoko vrednost. Odvetnik namazan z vsemi žavbami za svojega klienta zlahka doseže oprostilno sodbo in se za volanom novega avta, ki je plačilo za njegov trud, odpravi na pot. A že nekaj kilometrov izven mesta na njegovem vetrobranskem steklu pristane pljunek, ki ga tja pošlje objestni voznik tovornjaka. Prav ta pljunek bo sprožil verižno reakcijo in dogodke, ob katerih bo samovšečni odvetnik spoznal, da tu v puščavi veljajo drugačni zakoni.

Zanimiva zgodba se skriva za Haojevim šestim celovečercem, ki je na Kitajskem premierno predvajan na začetku predlanskega decembra. Dva meseca kasneje je prišla še mednarodna premiera na berlinskem festivalu, vendar je film bil dokončan veliko prej in bi že leta 2009 moral priti v kinematografe. Kitajski cenzorji so namreč ocenili, da avtorjevo delo preveč negativno prikazuje stanje v državi in predvajanje je bilo prepovedano. Hao je nato poskušal rešiti, kar se rešiti da, izrezal nekaj sporne vsebine in film zmontiral znova, po nekaterih informacijah pa je do nas prišla šele deseta različica. Vprašanje je, kaj vse je moral izrezati iz filma, da so cenzorji po štirih letih v bunkerju vendarle prižgali zeleno luč, a v javnost je vseeno pricurljala informacija, da je policija v originalni različici imela večjo vlogo in, tako kot ostali akterji, bila prikazana bolj negativno. Družbeno kritična konica filma je torej po direktivi precej otopljena, socialna alegorija zamegljena, toda preživel je pohlep, kot glavno gonilo zgodbe in generator vseh pripetljajev, skozi katere gre odvetnik s pedigrejem zmagovalca. Mestni frajer, ki mu v njegovem naravnem okolju pripada mesto pri vrhu prehranjevalne verige, zato se najbrž niti ne zaveda, da z aroganco in samovšečnostjo, tu, sredi puščave, lahko najdeš samo težave. Pan Xiao iz začetka zgodbe je nemoralen in izmuzljiv človek, ki med procesom preobrazbe spozna, da so njegovi nasprotniki še bolj pokvarjeni, še bolj nemoralni in kar je odločilno, bolj nevarni. Upoštevajoč vse težave s cenzorji, je režiserju uspelo posneti in zmontirati sila zabaven, kratkočasen in dinamičen film. Med njegove glavne adute gotovo velja uvrstiti dober ritem, lepo fotografijo, snemalne lokacije, dobro spisane dialoge in zanimivo zastavljene like. Na nivoju so tudi igralski nastopi: poleg Xu Zhenga se v spomin najgloblje vtisne glavni negativec (igra ga Duobujie, ki se ga nekateri mogoče spomnite po nastopu v kritiško hvaljenem Kekexili: Mountain Patrol), potem je tu še Huang Bo, režiserjev stalni sodelavec, ki je igral glavno vlogo v že omenjenem Silver Medalist, ter prikupna Nan Yu, ki jo preko nastopa v drugem delu Plačancev poznajo tudi v Holivudu. Nikogaršnja zemlja je nihilističen, črnogled portret ruralne Kitajske, ki s finalno resolucijo kljub odsotnosti klasičnega happyenda ponudi nekaj razlogov za optimizem.

Ocena:

Bob Dylan Live

Ljubljana, 25.06.2015

Set 1:

Things Have Changed

She Belongs to Me

Beyond Here Lies Nothin'

Workingman's Blues #2

Duquesne Whistle

Waiting for You

Pay in Blood

Tangled Up in Blue

I'm a Fool to Want You  (Frank Sinatra cover)

Set 2:

High Water (For Charley Patton)

Simple Twist of Fate

Early Roman Kings

Forgetful Heart

Spirit on the Water

Scarlet Town

Soon After Midnight

Long and Wasted Years

Autumn Leaves  (Yves Montand cover)

Encore:

Blowin' in the Wind

Love Sick

The Gunman (2015)

Slovenski naslov: Strelec: Krvava pogodba
Država: ZDA, Španija, VB, Francija
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 115',  Imdb 
Režija: Pierre Morel
Scenarij: Don MacPherson, Jean-Patrick Manchette (knjiga)
Igrajo: Sean Penn, Jasmine Trinca, Javier Bardem, Mark Rylance, Idris Elba, Ray Winstone 

Glede na kritiške odzive, je bolj ko ne bilo jasno, da The Gunman ni dober film. Tudi tisti najbolj prizanesljivi ocenjevalci so ga doživeli kot povprečen izdelek, ki bo hitro izpuhtel iz spomina večine tistih, ki mu ponudijo priložnost. Navkljub slabim odzivom me je k ogledu pritegnila ideja o Seanu Pennu v vlogi  maščevanja željnega profesionalnega morilca. Želel sem se prepričati na lastne oči, saj sem imel občutek, da je Penn odlična izbira za takšen tip vloge. Podobno je očitno meni tudi sam igralec, ki je poleg nastopa v glavni vlogi prevzel še producentske dolžnosti. Za takšno potezo se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker je menil, da francoski režiser Pierre Morel (Banlieue 13, Taken) lahko ponovi uspeh svojih najodmevnejših akcijskih uspešnic. Že od uvodnih minut je bilo očitno, da od filma ne smem pričakovati kakšne posebne izvirnosti in glede na »vstop« z ustrezno nizkimi pričakovanji, prva polovica filma niti ni bila toliko napačna. Ob preizkušeni formuli »dva moška - ena ženska« smo že zelo zgodaj zaslutili, da Bardemovo hrepenenje po ženski najboljšega prijatelja ne bo ostalo le (slabo) skrita želja. Bardem je terenski administrator pri pogodbeni varnostni službi, ki pod krinko sodelovanja s človekoljubnimi in nevladnimi organizacijami odpravlja »težave,« ki jih z neubogljivimi lokalci imajo veliki »igralci.« Penn je njegov prijatelj in eden najizkušenejših terenskih operativcev, ki je po likvidaciji ministra v vladi Demokratične republike Kongo prisiljen hitro zapusti državo in se za nekaj časa potuhniti. Po osemletnem časovnem skoku v prihodnost našega protagonista preganjajo plačanci bivših delodajalcev, njegova ljubezen pa je končala v objemu najboljšega prijatelja. (Anti)junak se zaveda, da bo nevarnost minila šele, ko bo odkril in odstranil tiste, ki so naročili njegovo likvidacijo. Čas je za akcijo in za Seana Penna, da pokaže iz kakšnega testa je (ustvarjalci so to frazo vzeli preveč dobesedno, saj nam ves čas kažejo Pennove mišice). Pot ga bo, kakopak, pripeljala do bivšega prijatelja in stare ljubezni, na poti do cilja pa bodo kot po tekočem traku prihajali (in kot muhe padali) brezimni plačanci. Finalni obračun je, kot se za podobne situacije spodobi, rezerviran za starega izdajalskega prijatelja. Film je po zaslugi Pennove stopnjujoče se težave z bolečino v glavi približno pol ure predolg, pri graditvi zapletov generičen, v akcijskih prizorih nedomiseln in klišejski. Kot na dlani je, da je cilj angažmaja neizkoriščenega Javierja Bardema in še bolj neizkoriščenega Idrisa Elbe ustvarjanje starpower učinka, ki filmu lahko pomaga na kino blagajnah. Povsem nedodelan je tudi glavni ženski lik, v interpretaciji prijetne Jasmine Trinca, v zelo bledo celoto pa se »idealno« vklopi še medla kritika kapitalističnega imperializma. 

Ocena:

While We're Young (2014)

Slovenski naslov: Dokler sva mlada

Država: ZDA

Leto: 2014

Žanri: Komedija, Drama

Dolžina: 97' ,  Imdb 

Režija: Noah Baumbach

Scenarij: Noah Baumbach

Igrajo: Naomi Watts, Ben Stiller, Maria Dizzia, Adam Horovitz, Matt Maher, Peter Yarrow, Bonnie Kaufman

Ustvarjalni opus Noaha Baumbacha sestavljajo filmi, ki preko protagonistov v različnih življenjskih obdobjih opazujejo življenje in dileme, ki jih s seboj prinašajo različne življenjske situacije. V Hobotnici in kitu (The Squid and the Whale, 2005) je to perspektiva jeznega najstnika in njegovega mlajšega brata, ki se vsak na svoj način soočata z razpadom zakona njunih staršev. V njegovem prejšnjem filmu Frances Ha (2012) smo svet opazovali skozi oči Grete Gerwig, ki na pragu zrelih 30-ih mora pomahati v slovo brezskrbni mladosti in zajadrati v stabilna in odgovorna 30-ta. Dokler sva mlada nas pelje desetletje naprej, k junakom v zgodnjih 40-ih, ki zdaj živijo v lepih stanovanjih, so materialno priskrbljeni, a še vedno  čutijo, da ne živijo polnih življenj. Josh (Stiller) je režiser dokumentarnih filmov, ki je pred desetletjem posnel komercialno neuspešen, a med poznavalci dobro sprejet dokumentarec, nato pa posvetil celo desetletje dokončanju svojega naslednjega projekta, ki še vedno nima obrise končnega izdelka. V filmskih vodah je tudi njegova žena Cornelia (Watts), dokaj uspešna producentka, sicer hčerka uglednega dokumentarista, s katerim Josh ni v najboljših odnosih. Otrok, ki ga dobita njuna najboljša prijatelja, še bolj poglobi negotovost in krizo srednjih let, ki tako očitno trese Josha in Cornelio. Tolažita se s konstatacijami tipa: »Vsaj sva svobodna in počneva lahko kar hočeva!,« a kot na dlani je, da potrebujeta spremembo. Nato srečata Jamieja (Driver) in Darby (Seyfried), ambiciozna, kreativna, mladostniške energije polna zakonca sredi dvajsetih, ki hitro postaneta njuna prijatelja. Novo prijateljstvo precej poživi njun vsakdan in za nekaj časa oba mislita, da je to tisto, kar sta potrebovala, a nato Josh opazi nekaj podrobnosti, ki mu dajo slutiti, da Jamiejevi motivi niso povsem iskreni. 

Kriza srednjih let je neizčrpen motiv, ki v rokah sposobnega avtorja vedno lahko ponudi dobre situacije, izpostavi zanimiva vprašanja in ponudi zanimive odgovore. V štiridesetih se človek začne ozirati nazaj in počasi spoznavati, da nekaterih stvari več ne more ali ne zna narediti spontano, enostavno, brez naporov. Ob neki priložnosti sem, ne vem kje in v kakšnem kontekstu prebral naslednjo misel: »Človek v štiridesetih je premlad, da bi obupal, in prestar, da bi začel znova.« Dokler sva mlada v ospredje primerjalno postavlja razliko v počutju in razmišljanju dvajsetletnikov, ki za razliko od njihovih dvajset let starejših različic še niso obremenjeni z izkušnjami, previdnostjo in preudarnostjo v svojih odločitvah. V tem kontekstu se ob ogledu filma ponuja razmislek o prednostih in slabostih življenjske modrosti starejših generacij. Baumbach zelo dobro ujame  medgeneracijski kontrast in se fino poigra z idejo o prirojenem strahu starejših generacij pred mladimi, ki se ob njih na nek način čutijo ogroženo, saj več nimajo ne energije, ne navdiha, s katerim bi jim lahko parirali. Ta motiv je mogoče najbolje izražen v odzivih Stillerovega lika, ko spozna, da v kreativnem smislu ne more parirati mlajšemu kolegu. Režiser se obravnave teh idej loti tako, da se mestoma povsem približa standardom mainstream komedije. V epizodah, v katerih se Stiller in Wattsova poskušata prilagoditi trendom in se približati mlajši generaciji, v situacijah ko sama iz sebe delata norca, je ta namera najbolj očitna. In prav v teh situacijah film po moji oceni doseže najnižjo točko, saj so ti zapleti bolj nadležni, kot smešni. Ne glede na to film ponuja dovolj inteligentnega humorja in zabavnih dialogov, dobro igro in kemijo tandema Stiller-Watts in osvežujoč nastop mladega Adam Driverja, ki se je v zadnjem obdobju profiliral v enega najprodornejših igralcev mlajše garde. 

Ocena:

Results (2015)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Leto: 2015

Žanri: Komedija, Drama

Dolžina: 105' ,  Imdb 

Režija: Andrew Bujalski

Scenarij: Andrew Bujalski

Igrajo: Guy Pearce, Cobie Smulders, Kevin Corrigan, Giovanni Ribisi, Anthony Michael Hall

Results je črna komedija postavljena v svet fitnesa, ki se vrti okoli osebnih trenerjev, vrhunsko izoblikovanih teles in tistih, ki s programom aktivne telovadbe želijo doseči podobne rezultate. Trevor (Pearce) je trener in lastnik fitnes studia, ki občasno skoči med rjuhe s svojo najuspešnejšo trenerko Kat (Smulders). Seks brez obveznosti je režim, ki ustreza obema, vendar se s prihodom premožnega klienta Dannyja (Corrigan) njun odnos začne spreminjati. Danny je frišni ločenec, ki že po nekaj treningih ne zna skriti navdušenja nad atributi njegove nove osebne trenerke. Zaplet se začne z nekaj steklenic piva in par jointov, po katerih Kat konča v postelji z Dannyjem. Za njo je pretekla noč trenutek slabosti, ki ga želi čim prej  pozabiti, vendar se stvari zakomplicirajo ko spozna, da so Dannyjevi načrti veliko bolj resni. 

     

Težko bi rekel, da me je Andrew Bujalski  s svojim prejšnjim filmom Computer Chess zares navdušil, toda zadeva je vseeno bila posebna in nenavadna do te mere, da še vedno dokaj dobro stoji v mojem spominu. Njegov peti celovečerec Results je premierno predvajan na festivalu Sundance, vendar film navkljub pretežno pozitivnim kritikam ni postal ena tistih nepričakovanih indie uspešnic, ki skozi celo leto pridno nabira gledalce in pozitivne kritiške odzive. Film s tako respektabilno igralsko zasedbo je gotovo imel potencial doseči širok krog gledalcev, vendar Bujalskemu tokrat ni uspelo zmiksati zmagovalne mešanice, ki bi zadovoljila okus širnega občinstva in obenem prinesla nekaj prepotrebne svežine v segment komične drame. Povedno drugače, režiser se je odločil kombinirati konvencionalni rom-kom koncept z nekonvencionalnimi liki in ustvaril kos celuloida, ki ima svoje kvalitete, vendar je dobrih sestavin žel premalo, da film odločneje dvignejo iznad povprečja. Najmočnejši adut filma so nedvomno liki, ki všečnost in prepričljivost dolgujejo krasnim igralcem — menim, da bi selekcija igralskega kadra v ključnih vlogah težko bila bolj primerna, vendar istočasno moram biti nekoliko nezadovoljen, ker scenarij Bujalskega  likom ne nudi dovolj posebnosti, zanimive odbitosti in nenazadnje tudi globine, po katerih bi se jih zapomnili. Guy Pierce se s svojo nadvse primerno fizično pripravljenostjo in nesporno igralsko kvaliteto z likom ki ga igra zlije v eno, posebno odkritje pa je Cobie Smulders, punca iz priljubljene nanizanke Kako sem spoznal vajino mamo, ki pokaže, da njen potencial presega sitcom okvirje. Za konec bi izpostavil še prispevek Kevina Corrigana, ki je na dolg seznam svojim malih, manj pomembnih vlog dodal še eno odlično predstavo. In ja, skoraj bi pozabil, da je zraven tudi vedno dobrodošli Giovanni Ribisi. Najbrž zato, ker tu preprosto ni dobil priložnosti, da pokaže kaj posebej zapomljivega.      

Ocena

Gun Woman (2014)

Slovenski naslov: -
Država: Japonska
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Triler
Dolžina: 86' ,  Imdb  
Režija: Kurando Mitsutake
Scenarij: Kurando Mitsutake
Igrajo: Asami, Kairi Narita, Noriaki Kamata, Matthew Floyd Miller, Dean Simone

Če sem iskren, B filmi niso nikoli bili moja najljubša izbira, vendar odmik od spolirane filmske produkcije včasih lahko deluje sila osvežujoče. Ob vstopu v eksploatacijski svet grindhouse filmov je vsekakor potrebno imeti nekaj predznanja o tem, v kaj se pravzaprav spuščamo. Jaz sem svojo grindhouse kilometrino nabiral še v času vhs-a, ko sem požiral vse, kar mi je prišlo pod roko (tisti malce starejši gledalci zagotovo še niso pozabili kako izgleda logo studia Cannon films). Ob tem je potrebno upoštevati, da v pričujočem primeru imamo opravka z japonsko eksploatacijo, ki praviloma prinaša več krvi, več golote, več groze…, skratka več vsega, kar nam navadno servirajo sorodni izdelki. Vsi ki menite, da imate visok tolerančni prag za razmeroma skromne produkcijske dosežke, slabo igro (ki mestoma meji na kriminalno slabo), prizore rezanja in trganja človeškega mesa, potoke umetne krvne plazme in izdatno količino golote, lahko pričakujete zelo dobro grindhouse zabavo. Pripravite se na psihopatskega glavnega negativca, bajeslovno bogatega dediča, ki si je smrtnega sovražnika ustvaril s posilstvom in umorom žene zdravnika, ki je (neuspešno) zdravil njegovega pokojnega očeta. Zdravnika, ki je od trenutka, ko je ženino življenje ugasnilo pred njegovimi očmi, začel svojo maščevalno misijo. Toda njegova tarča je praktično nedotakljiva, saj se nahaja pod 24-urno zaščito številnih vrhunsko usposobljenih telesnih stražarjev. Sovražnikova edina šibka točka je članstvo v ekskluzivnem klubu za nekrofile, ki obratuje na prepovedanem območju deponije za radioaktivne odpadke. V strogo varovani sobi, brez kamer in orožja, premožno klientelo čakajo skrbno urejena trupla mladih žensk. Zdravnik je prav tu videl svojo priložnost;  od trgovcev z belim blagom je kupil narkomansko prostitutko (igra jo nekdanja japonska porno zvezdnica Asami, po novem japonska kraljica »gore« produkcije), jo z metodo »mrzlega purana« rešil odvisnosti in iz nje naredil smrtonosni ubijalski stroj. Zdravnik jo s posebno mešanico zdravil začasno preobrazi v truplo in verjetno ste že uganili, kje bo končalo njeno na videz mrtvo telo. Malo težje bo uganiti, kam je zdravnik skril orožje, s katerim morilka mora pokončati svojo žrtev. Lahko le namignem, da naslov ni tu zgolj za okras.        

Ocena:

Dohee-ya [A Girl at My Door] (2014)

Slovenski naslov: -

Država: J. Koreja

Leto: 2014

Žanri: Drama

Dolžina: 119' ,  Imdb

Režija: July Jung

Scenarij: July Jung

Igrajo: Bae Doo-na, Kim Sae-ron, Song Sae-byuk, Jang Wee-jin, Kim Min-jae, Moon Seong-geun

Young-nam (Bae Doo-Na) je sposobna, delu predena policistka, ki je zgradila uspešno kariero pri seulski policiji. A nato se nekaj zgodi in Young-nam se nepričakovano znajde v težavah: iz razlogov, ki dolgo ostanejo pokriti s tančico skrivnosti, je degradirana in poslana v majhno obmorsko mesto, kjer bo prevzela položaj poveljnice lokalne policijske postaje. Šef policije jo pred odhodom potolaži, da bo tam ostala kakšno leto, ali dve, dokler se prah ne poleže, potem pa se znova lahko vrne v prestolnico. Iz njegovih besed lahko razberemo, da je vprašanje krivde glavne protagonistke zelo relativno. Kakorkoli, Young-nam bo nekaj časa preživela v provinci in zdi se, da jo v mestu polnem starejših občanov (večina mladih je odšla v velika urbana središča) ne čaka prav veliko dela. Njeno pozornost kmalu pritegne Do-hee (Kim Sae-Ron), deklica, ki jo zaščiti pred nasiljem sovrstnikov. Kmalu se izkaže, da Do-hee ne ustrahujejo samo sošolci, saj se nova komandirka policije na lastne oči prepriča kako nasilen je dekličin oče, ko se zvečer nažgan vrne domov. Aretira ga in do streznitve zadrži na postaji,  a že zjutraj spozna, da je dekličin oče med ostalimi policisti in lokalnim prebivalstvom dokaj priljubljen, zato ga na koncu izpusti zgolj z ustnim opozorilom. A ko Do-hee nedolgo za tem polna modric potrka na njena vrata je jasno, da opozorilo ni zaleglo.

A Girl at My Door je dolgometražni prvenec mlade južnokorejske režiserke July Jung, ki se je na mojem radarju znašel po uvrstitvi v cansko sekcijo Poseben pogled. Dodatna spodbuda je bilo sodelovanje korejske igralke Bae Doo-na, ki jo poznamo iz nekaterih korejskih/azijskih (Sympathy for Mr. Vengeance, The Host, Air Doll) in mednarodnih (Cloud Atlas, Jupiter Ascending) uspešnic, vloga Do-hee pa je zaupana mladi Kim Sae-Ron, ki je kljub rosnim letom že uveljavljeno ime (A Brand New Life, The Man From Nowhere). Čeprav v filmu ni nikoli povsem jasno povedano, zakaj je Young-nam kaznovana z prerazporeditvijo v postajo bogu za hrbtom, iz skopih informacij razberemo, da je degradacija v največji meri povezana z njeno spolno usmeritvijo in razkritjem za policistko »neprimernega« razmerja z žensko. V tem smislu film beremo kot kritičen pogled na diskriminatoren položaj drugačnih — beri gejevske populacije — v državnem aparatu in celotni družbi. Režiserka preko nasilja v družinskem krogu in nesrečne usode mlade Do-hee izrisuje portret izrazito patriarhalnega okolja, ki je pripravljeno tolerirati marsikakšno nečednost in zamižati na eno oko, včasih celo na oba, če s tem ščiti privilegij patriarha, ki najbolje ve, kako se disciplinira neubogljive otroke in ženske.  Problematika alkoholizma je predstavljena le delno uspešno: v primeru nasilnega očeta in njegove na pol nore matere stvar funkcionira dobro, medtem ko težave, ki jih z alkoholom ima glavna junakinja, izzvenijo nekoliko prisiljeno. Jungova je z naglaševanjem problematike ekonomskih emigrantov in izkoriščevalskega odnosa Korejcev do ilegalne delovne sile dosegla dvoje: zgodba je dobila na kompleksnosti, obenem pa je v precep postavljena hinavščina domačinov, ki ekonomsko moč zlorabljajo za prosperiteto na plečih revnih prišlekov. Še najbolj moteči dejavnik v celotni zgodbi je nedosledno spisan lik najmlajše protagonistke, ki je v funkciji zgodbe najprej nemočna in ničkaj premetena najstnica; v nadaljevanju, ko je potrebno rešiti dan, pa naenkrat uresniči zvit načrt, s katerim volk ostane sit in koza cela. Nedoslednosti opazimo tudi pri ostalih pomembnejših likih, vendar vse skupaj ni tako zelo moteče, da bi zasenčilo prevladujočih pozitivnih lastnosti.

Ocena:

Happy Valley (2014–)

Slovenski naslov: -

Država: VB

Leto: 2014

Žanri: Krimi, Drama

Dolžina: 6x60' ,  Imdb 

Avtor: Sally Wainwright 

Igrajo: Sarah Lancashire, James Norton, Steve Pemberton, Siobhan Finneran, George Costigan, Joe Armstrong, Derek Riddell

Med tem ko je ostanek sveta tripal na Igro prestolov in Pravega detektiva, je na britanskih lestvicah priljubljenih tv vsebin kraljevala domača produkcija. Med standardne osumljence kot so Dr Who in Sherlock, ki navdušujeta številne privržence tudi izven meja Združenega kraljestva, se je na mala vrata prerinila BBC-jeva šestdelna krimi drama Happy Walley. The Guardian je prvo sezono, ki je pred male zaslone s posamezno epizodo privabila nekaj več kot 7 milijonov gledalcev, razglasila za najboljši tv šov lanskega leta, podatki o gledanosti pa so toliko bolj impresivni, če upoštevamo dejstvo, da je tu šlo za »igralca« iz drugega plana, ki se je v ospredje prebil predvsem na račun reklamne kampanje »od ust do ust.« V središču zgodbe, ki se odvija v majhnem mestu v zahodnem Yorkshiru, je postavljena policijska narednica Catherine Cawood (Sarah Lancashire). Narednica je ločenka, ženska v poznih 40-ih, ki v družinski hiši živi z nekaj let mlajšo sestro Clare in vnukom Ryanom. 10-letni vnuk je boleč spomin na hčerko, ki si je kmalu po porodu vzela življenje, tragični dogodek pa je obenem bil odločilni dejavnik, ki je botroval razpadu njenega zakona. Catherine je po teh neljubih dogodkih uteho našla v delu, za katerega je od nekdaj imela veliko smisla. Narednica je v resnici najbolj sposobna policistka daleč naokrog, njena trenutno največja skrb pa je povečanje količine mamil na območju pod njeno pristojnostjo. Poleg naraščajočega števila zasvojencev jo vznemirja tudi informacija, da je na prostost prišel kriminalec, s katerim ima neporavnane račune iz preteklosti. Situacijo v mestu bo kmalu še dodatno zapletla ugrabitev, pri kateri prste vmes ima nezadovoljni računovodja, zaposlen pri podjetju, ki ga vodi ugrabljenkin oče. Ta načrt o ugrabitvi predstavi lokalnem distributerju narkotikov, ki nalogo zaupa svojim nekoliko nezanesljivim podložnikom.

Happy Walley je serija, ob kateri lahko povlečemo (vsaj) dve zanimivi vzporednici.  V luči vedno večje zastopanosti močnih ženskih likov v žanrski niši, ki je nekoč bila skorajda izključno rezervirana za moške junake (tako na televiziji, kot na  filmu), je lik Catherine Cawood zanimivo primerjati z likom specialne preiskovalke Stelle Gibson, ki jo je v seriji The Fall tako imenitno upodobila Gillian Anderson. V Padcu smo imeli opravka s hladno, izjemno inteligentno in sposobno feministko, ki z držo ljudi okoli sebe konstantno opozarjala na svojo superiornost, obrača klišeje povezane s spolnimi vlogami, stresa strupene in bistroumne replike, ko zazna moški šovinizem… Tudi Catherine je izjemno sposobna, pronicljiva policistka, ki v žep zlahka pospravi moške kolege,  a je za razliko od Gibsonove močneje povezana z ljudmi, ki jo obkrožajo, bolj čustvena in ranljiva. V tem smislu je odlična Sarah Lancashire upodobila dokaj konvencionalen lik, s katerim se lahko poveže širok spekter potencialnih gledalcev. Pod črto je lik Catherine Cawood še en kvaliteten prispevek k raznolikosti televizijskih programov in večji zastopanosti ženskih likov na poljih, ki so v preteklosti bila izrazito moška.

Pogled v vzvratno ogledalo razkriva še eno pod(r)obnost, ki jo je vredno izpostaviti. Ob gledanju Srečne doline zaznamo močen vpliv bratov Coen in njunega Farga, kar se izkaže za zelo pozitivno lastnost, saj uveljavljena tv scenaristka in avtorica Sally Wainwright ideje in rešitve iz filma prilagodi britanskim razmeram na takšen način, da znova delujejo zanimivo in sveže. Steve Pemberton se tako dobro odreže v vlogi nervoznega računovodje, da je primerjava z Williamom H. Macyjem povsem na mestu, med tem ko dva nekompatibilna ugrabitelja iz Farga ostaneta nedosegljiv standard za ugrabitelja iz Srečne doline, ki ju korektno, a brez presežka odigrata  James Norton in Adam Long. Uvodna epizoda je za snovalce sorodnih izdelkov lahko ogledni primer, kako narediti zanimivo, dinamično, s ključnimi informacijami idealno uravnoteženo epizodo, po kateri gledalec nadaljnje druženje s protagonisti težko postavi pod vprašaj. Tudi v nadaljevanju zadeva funkcionira odlično: tam, kjer je potrebna brutalnost, se ustvarjalci ne ustrašijo tv-formata in eventualne neugodne cenzorske oznake, ter najdejo pravo razmerje med osebno dramo in kriminalnimi elementi. Liki so dobro spisani in odlično odigrani, lokacije pristne, režija kakovostna, brez nadležnih cliffhangerjev na koncu posamezne epizode. Manjšo pomanjkljivost vidim v padcu ritma po četrti epizodi, ki je posledica preusmeritve fokusa s kriminalne preiskave na osebno dramo in mogoče bi bilo bolje, če bi zgodba do konca na obeh frontah potekala paralelno in vrhunec dosegla v zadnjih 60-ih minutah. Prva sezona je že ponudila zaplet z lokalnim politikom, ki je po politični poti reševal svoje težave z narednico Cawood. Tu vidim soliden temelj za kvalitetno nadgradnjo v že potrjeni drugi sezoni, ki na male zaslone prihaja jeseni. Do takrat pa lahko uživate v prvi sezoni, ki je po moji oceni eden izmed lanskoletnih televizijskih vrhuncev. 

Ocena:

Loin des hommes [Far from Men] (2014)

Slovenski naslov: Daleč od ljudi
Država: Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 101',  Imdb 
Režija: David Oelhoffen
Scenarij: Antoine Lacomblez, David Oelhoffen
Igrajo: Viggo Mortensen, Reda Kateb, Djemel Barek, Vincent Martin, Hatim Sadiki 

Alžirija. Leto 1954. Položaj v državi je vedno bolj napet, uporniško gibanje vedno številčnejše. Ostrejši so tudi ukrepi francoskih kolonizatorjev, ki svoj vojaški potencial usmerjajo v zatiranje upora in uničenje alžirskih sanj o neodvisnosti. Nekje na obronkih Atlaškega gorovja stoji majhna šola, v katero prihajajo otroci iz bližnjih vasi. Njihov (edini) učitelj je Daru (Viggo Mortensen), v teh krajih rojen Francoz, ki v bližajočem se konfliktu želi ostati nevtralen. V času druge svetovne vojne se je skupaj z mnogimi Alžirci pod francosko zastavo boril proti fašizmu, vojno je končal s činom majorja. Tokrat se Francozom ni priključil ker meni, da Alžirci imajo pravico do samostojnosti. Daru je človek razpet med svojo in domovino njegovih staršev, ki trmasto zavrača priporočila francoskih oblasti, da zapusti nemirno območje. Nato se na njegovem pragu pojavi žandar z zapornikom, ki ga je čez gorske poti potrebno odvesti pred sodnika, v dan hoje oddaljeno mesto. Od Daruja pričakuje, da zapornika odpelje v zapor (francoski civilni uslužbenci so v tistih časih očitno imeli raznolike zadolžitve). Učitelju ideja ni všeč, a na koncu vseeno  popusti. Naslednji dan se skupaj z zapornikom Mohamedom (igra ga Reda Kateb, odlični francoski igralec alžirskih korenin), ki je v sporu okrog žita ubil sovaščana, odpravi na pot. Na poti ju čakajo mnoge nevarnosti: zahtevne gorske steze, jezni rojaki umorjenega, uporniki…  

Daleč od ljudi je šele drugi celovečerec režiserja in scenarista Davida Oelhoffena — njegovega prvenca Nos retrouvailles iz leta 2007 nisem videl — po katerem bom veliko bolj pozorno spremljal nadaljnji razvoj kariere tega 47-letnega Francoza. Film se je lanskega septembra, sicer neuspešno, na beneškem filmskem festivalu potegoval za zlatega leva, a vseeno pustil dober vtis in prejel nekaj manjših nagrad. Kratka zgodba Gost (L'Hôte) Alberta Camusa iz leta 1957 je bila temelj, na katerem je režiser v sodelovanju z rojakom  Antoinom Lacomblezom zgradil scenarij, po katerem mu je uspelo izoblikovati zares lepo filmsko zgodbo. V mojih očeh je edina šibkejša plat njegovega izdelka slabša karakterizacija likov, oziroma pomanjkanje malce globlje značajske analize osrednjih likov. Vseeno menim, da film ponuja dovolj osnovnih informacij, iz katerih si lahko samostojno ustvarimo mnenje o likih, njihovi preteklosti, motivih in principih, ki jih ženejo naprej. Vse ostalo je v tem filmu vrhunsko. Tu je še ena igralska bravura vsestranskega Vigga Mortensena, ki v  svojem tihem, a izjemno intenzivnem nastopu ujame bistvo svojega lika. Gledalec v nobenem trenutku ne podvomi, da je prav on ta alžirski Francoz, učitelj in bivši vojak, ki poskuša najti mir in zraven storiti še nekaj dobrega. Multietničnost, ki jo igralec nosi v genih najbrž ni nepomembna pri takšnih igralskih transformacijah. Enako učinkovit, če ne celo boljši je Reda Kateb. Ko ga opazujemo enostavno čutimo, da mu je vloga dostojanstvenega morilca pisana na kožo.  Izpostavil bi še vizualizacijo Guillaumeja Deffontainesa, ki v objektiv ujame lepoto atlaškega gorovja tako, da mogočno gorovje  sčasoma začnemo doživljati kot enega izmed protagonistov zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi. Pika na i je glasba Warrena Ellisa in Nicka Cava, ki učinkovito odraža čustvovanje likov, obenem pa nudi efektno spremljavo v prizorih, v katerih do izraza pride izjemna naravna lepota pokrajine. Daleč od ljudi je film počasnega, vendar dobro uravnoteženega ritma, tipični slowburner, do katerega z vsakim novim kadrom čutimo večjo naklonjenost. Vse naštete kvalitete se pod dirigentsko palico Davida Oelhoffena združijo v čudovito melodijo, ki se bo dobro upirala zobu časa.

Ocena:

Slow West (2015)

Slovenski naslov: -
Država: VB, Nova Zelandija
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Triler, Western
Dolžina: 84' ,  Imdb 
Režija: John Maclean
Scenarij: John Maclean
Igrajo: Kodi Smit-McPhee, Michael Fassbender, Ben Mendelsohn, Caren Pistorius 

Velika nagrada žirije na letošnjem festivalu Sundance je letvico pred ogledom postavila ustrezno visoko in Slow West promovirala v enega zanimivejših naslovov tekoče sezone. Privlačnost filma je nedvomno povečala prisotnost Michaela Fassbenderja in Bena Mendelsohna, ter podatek, da je film režiral debitant John Maclean, saj novi neafirmirani avtorji svoje zgodbe pogosto znajo postaviti v nove, razburljive okvirje. Nezanemarljiva ni niti informacija, da v osrednji vlogi nastopa Kodi Smit-McPhee, tisti simpatični fantič, ki je v Hillcoatovi Cesti (The Road, 2009) igral sina Vigga Mortensena, saj tudi opazovanje razvoja mladih igralcev, ki jih poznamo do prej, prinaša nekaj dodatne zanimivosti. Zgodba postavljena na ameriški srednji zahod, nekje na konec 19. stoletja, nam predstavi 16-letnega Jayja Cavendisha, ki se že nekaj časa potepa po tem nevarnem območju in poskuša izslediti svojo prvo in edino ljubezen Rose. Zgodba se je zapletla že prej, na Škotskem, kjer se je fant modre krvi zagledal v revno dekle. Razredna nekompatibilnost je pripeljala do spora, v katerem je krajšo potegnil Jayjev vplivni stric. Prav zato je Rose skupaj z očetom bila prisiljena pobegniti čez lužo, fant pa je kmalu ugotovil, da brez nje ne more živeti in ji sledil. Neizkušeni in naivni mladenič je preko širnih ameriških prostranstev krenil proti svoji ljubezni, ne zavedajoč se, kako nevarna in zahtevna je izbrana pot. Kdo ve kako daleč bi sploh prišel, če po naključju ne bi srečal Silasa, izkušenega lovca na glave in bivšega člana tolpe, ki proti plačilu postane fantov vodič in zaščitnik. Jay sicer ne ve za nagrado razpisano na glavi Rose in njenega očeta, ki je tisti skriti motiv, zaradi katerega mu Silas sploh pomaga. Toda čas, ki ga preživita skupaj v sedlu, fantova  iskrenost in naivnost zmehčajo Silasovo srce do te mere, da se njegove prioritete spremenijo.

V vesternih se je vedno veliko potovalo in čeprav poznamo primere, v katerih potovanje ni temelj pripovedi, ko rečemo vestern, najprej pomislimo na junake v sedlih in poti, ki jih ti premagujejo. V tem smislu vestern od nekdaj doživljamo kot film ceste, samo potovanje pa kot pogonsko gorivo, ki narativno kolesje žene naprej. Junaka na poti čakajo preizkušnje, ki mu pomagajo spoznati resnico o drugih, in, nemalokrat, tudi o samemu sebi. V tem primeru je Fassbender figura, ki na poti, v družbi mladega, idealističnega, do ušes zatrapanega najstnika gre skozi transformacijo, ki se začne že preden sreča svojega naivnega varovanca. Za odločitvijo, da zapusti svojo edino družino (tolpo) in poišče samostojno pot, v ozadju tinja želja po ustalitvi, družini in čustvenem zadoščenju. V tem smislu je Jay tisto kar Silas potrebuje; katalizator, ki pospeši njegovo preobrazbo iz okorelega bandita v čustveno dovzetnega človeka z moralno integriteto. Silas na fantovo senzibilnost, zasanjanost in idealizem sprva gleda z mešanico začudenja in posmeha, a nato na njegove značajske »napake« začne gledati s simpatijo, ki sčasoma preraste v tiho občudovanje. Iz fantove perspektive gre za zgodbo o odraščanju (motiv, ki ga v vesternih ne zasledimo tako pogosto), ki jo režiser fino združi z bolj klasičnim motivom zbliževanja dveh neznancev, ki skupaj potujeta. Maclean njuno pustolovščino popestri z zanimivo, coenovsko garnituro likov in situacij, v katerih ne manjka surovosti in domiselnega črnega humorja. Zbrana igralska zasedba konkretno odgovori na postavljene zahteve, še en razlog za zadovoljstvo je odlična kamera izkušenega Robbieja Ryana, ki je v prizore znal subtilno vključiti naravne lepote snemalnih lokacij (ameriški srednji zahod so »odigrale« lokacije na Novi Zelandiji). V seštevku se je Škot John Maclean predstavil s povsem solidnim prvencem, ki mu za še boljši vtis vendarle zmanjka nekaj konkretnost. Film najbolj škripa pri karakterizaciji likov (tudi najpomembnejših), in na polju utemeljitve motivacije posameznih likov.     

Ocena:

Night Will Fall (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni, Zgodovinski, Vojni
Dolžina: 78',  Imdb  
Režija: Andre Singer 
Scenarij:  Lynette Singer
Igrajo: Helena Bonham Carter (narator), Jasper Britton (narator), Leonard Berney

Letos, ko se ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom spominjamo vseh grozot, ki so se zgodile pred dokončnim zlomom nacistične Nemčije, najprej pomislimo na kalvarijo judovskega ljudstva in okoli šest milijonov žrtev sistematičnega genocida. Zmaga zaveznikov je ustavila umiranje v koncentracijskih taboriščih, ujetniki, ki so dočakali leto '45, so končno lahko začutili, kako je biti svoboden. Seznam dobrih dokumentarnih in igranih filmov na to temo je dolg, vendar me nobeden izmed vseh teh filmov ni pretresel tako močno, kot je to naredil britanski dokumentarec Night Will Fall (Znočilo se bo). Kot režiser filma je uradno podpisan britanski producent dokumentarnih filmov in antropolog Andre Singer (med ostalim je sodeloval pri Teatru ubijanja in Pogledu tišine), vendar je zgodba za filmom, oziroma o filmu, ki je skoraj 70 let čakal na premiero, veliko bolj kompleksna. Pobudnik projekta je bil član britanskega ministrstva za informiranje in kasnejši ustanovitelj televizijske hiše Granada Sidney Berenstein, ki je k sodelovanju povabil tudi prijatelja Alfreda Hitchcocka, naj s sodelavci v skladno celoto oblikuje posnetke, ki so jih z osvobojenih območij Nemčije pošiljali posebej usposobljeni pripadniki britanske vojske. Šlo je za snemalce, ki so s kamerami beležili napredovanje zaveznikov in pretresljivo stanje v osvobojenih koncentracijskih taboriščih. 

Film v nastajanju je nosil naslov  Preiskava dejstev o nemških koncentracijskih taboriščih (Concentracion Camps Factual Survery) in bi moral biti dokončan in predvajan že leta 1945. Ena od pomembnih točk naslovnega dokumentarca, ki v veliki meri temelji prav na teh posnetkih, je raziskava razlogov, zaradi katerih film ni bil prikazan tedaj in zakaj so ti posnetki prvič javno predvajani 70 let kasneje. Britanci so pri nastajanju dokumentarca sodelovali z Američani, ideja pa je bila, da se iz posnetega materiala montira en skupen film, iz katerega bi predvsem nemški narod dojel vse razsežnosti zločinov nacistične Nemčije. Film je seveda bil namenjen tudi ostanku sveta, a v tem času so ustvarjalci v njem videli predvsem dokazno gradivo, oziroma neizpodbiten dokument, ki dokazuje nacistične zločine. Z besedami je težko opisati občutke ob gledanju materiala posnetega po vstopu britanskih sil v taborišče Bergen-Belsen. Zvijanje v želodcu, slabost, razočaranje, jeza... O vsem tem smo brali, prizore smo tudi večkrat videli na črno-belih posnetkih in jih doživljali skozi filmsko fikcijo, toda pričujoči posnetki s seboj nosijo neko posebno težo. Težo grozovite resnice o temačni epizodi človeštva, ki se ji ta film približa najbolj med vsemi sorodnimi deli. V njegovih podobah beseda pekel dobi jasno definicijo v slikah, ki za marsikoga utegnejo biti preveč mučne, a vseeno so to slike, ki bi jih moral videti in sprejeti vsak. Pod film kakršen je Night Will Fall, ne želim postavljati ocene. Lahko vas samo opogumim, da mu namenite pozornost, vsak gledalec pa bo sam začutil, ali se lahko prebije skozi tisto, kar film ponuja.   

Mesečnik - Maj 2015

Clouds of Sils Maria (2014)

Slo naslov: Oblaki nad Sils Mario

Dolžina: 124',  Imdb

Režija: Olivier Assayas

Igrajo: Juliette Binoche, Kristen Stewart, Chloë Grace Moretz

Ocena: +3

Slo recenzija: Mladina, MMC RTV SLO

Sinopsis (slo):

Maria Enders, igralka na vrhuncu mednarodne kariere, je pri osemnajstih letih zaslovela z vlogo Sigrid, privlačne, a brezobzirne mladenke, ki zapelje svojo šefinjo Heleno in jo nazadnje pripelje do samomora. Dvajset let kasneje Maria prejme povabilo za nastop v ponovni uprizoritvi igre, a tokrat v vlogi starejše Helene. Polna dvomov se z zvesto asistentko Valentine odpravi na vaje v odmaknjeno alpsko vasico Sils Mario. Vloga Sigrid je pripadla mladi in razvpiti hollywoodski zvezdnici in Maria se nenadoma znajde na drugi strani zrcala, iz oči v oči z mladenko, ki je pravzaprav neprijeten odsev nje same.

Bird People (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 127',  Imdb

Režija: Pascale Ferran

Igrajo: Josh Charles, Anaïs Demoustier, Roschdy Zem

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

In an airport hotel on the outskirts of Paris, a Silicon Valley engineer abruptly chucks his job, breaks things off with his wife, and holes up in his room. Soon, fate draws him and a young French maid together.

L'affaire Dumont (2012)

Slo naslov: -
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Daniel Grou
Igrajo: Marc-André Grondin, Marilyn Castonguay, Sarianne Cormier 
Ocena: +3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Michel Dumont is a delivery boy for a grocery store. Divorced and father of two young children, is accused and condemned for a Sexual aggression that he refuses to acknowledge.


O Lobo Atras da Porta [Wolf at the Door] (2014) 

Slo naslov: -
Dolžina: 100',  Imdb
Režija: Fernando Coimbra
Igrajo: Thalita Carauta, Juliano Cazarré, Milhem Cortaz
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A journey to the dark cutting edge of desires, lies and wickedness of a love triangle, from the moment a child is mysteriously kidnapped.

Alleluia (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 93' ,  Imdb

Režija: Fabrice Du Welz

Igrajo: Lola Dueñas, Laurent Lucas, Héléna Noguerra

Ocena: 3

Slo recenzija: Ekran

Sinopsis (eng):

Manipulated by a loving and jealous husband, Gloria has run away with her two children and started a new life far away from men and from the rest of the world. Impelled by her friend, Madeleine, she agrees to meet Michel through a dating site. The first time they see each other, there is a spark. Michel, the small-time crook (profession: gigolo), is thrilled and Gloria falls deeply in love.

Focus (2015) 

Slo naslov: Žarišče
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Glenn Ficarra, John Requa
Igrajo: Will Smith, Margot Robbie, Rodrigo Santoro 
Ocena: 3
Slo recenzija: Filmoljub, Mladina, Igor Harb
Sinopsis (slo):

Veteran vzame mlado, atraktivno žensko pod svoje okrilje. Vendar se stvari zakomplicirajo, ko se med njima začnejo napletati romantična čustva. (vir: www.cineplexx.si)

Pod mocnym aniolem [The Mighty Angel] (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Wojciech Smarzowski
Igrajo: Robert Wieckiewicz, Julia Kijowska, Adam Woronowicz
Ocena: 3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
Jerzy is a writer and a chronic alcoholic. We meet him at the point when he believes that he can beat his addiction. Him and her in bed. Somebody says "I love you". It seems that there is a reason and someone to live for... But when once she's gone and he's alone in a taxi, Jerzy can't stop himself any longer. He has a quick one at The Mighty Angel and then goes to an all-night shop and starts drinking heavily. And then foam, convulsions, vomiting. Jerzy ends up in intensive care.

Adult Beginners (2014) 

Slo naslov: -

Dolžina: 92',  Imdb

Režija: Ross Katz

Igrajo: Nick Kroll, Rose Byrne, Bobby Cannavale

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A young, narcissistic entrepreneur crashes and burns on the eve of his company's big launch. With his entire life in total disarray, he leaves Manhattan to move in with his estranged pregnant sister, brother-in-law and 3-year-old nephew in the suburbs - only to become their nanny.

Good Kill (2014) 

Slo naslov: -

Dolžina:  102',  Imdb

Režija: Andrew Niccol

Igrajo: Ethan Hawke, January Jones, Zoë Kravitz

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

A family man begins to question the ethics of his job as a drone pilot.



Stille hjerte [Silent Heart] (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Bille August
Igrajo: Ghita Nørby, Morten Grunwald, Paprika Steen
Ocena: -3
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):

Three generations of a family coming together over a weekend. A sick mother's wish to die before her disease worsens gets harder to handle as old conflicts come to the surface.

Appropriate Behavior (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Desiree Akhavan

Igrajo: Desiree Akhavan, Rebecca Henderson, Halley Feiffer

Ocena: +2 

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Shirin is struggling to become an ideal Persian daughter, politically correct bisexual and hip young Brooklynite but fails miserably in her attempt at all identities. Being without a cliché to hold onto can be a lonely experience.

The Water Diviner (2014)

Slo naslov: Izvir upanja

Dolžina: 111',  Imdb

Režija: Russell Crowe

Igrajo: Russell Crowe, Olga Kurylenko, Jai Courtney

Ocena: +2

Slo recenzija: Deseta umetnost

Sinopsis (eng):

An Australian man travels to Turkey after the Battle of Gallipoli to try and locate his three missing sons.

Gureitofuru deddo [Greatful Dead] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 97',  Imdb

Režija: Eiji Uchida

Igrajo: Aira, Itsuji Itao, Kkobbi Kim

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Nami is a young woman with numerous hangups sprouting from a dysfunctional childhood. She inherits a small fortune that allows her to pursue various interests, many of which are abnormal.



Gwansang [The Face Reader] (2013)

Slo naslov: - 
Dolžina: 142' ,  Imdb
Režija: Jae-rim Han
Igrajo: Kang-ho Song, Jung-Jae Lee, Yun-shik Baek
Ocena: +2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
About Nae-kyung who is able to assess the personality, mental state and habits of a person by looking at his face. Because of his abilities, he gets involved in a power struggle between Prince Sooyang and Kim Jong-Seo.



Il-dae-il [One on One] (2014) 

Slo naslov: -
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Kim Ki-duk
Igrajo: Dong-seok Ma, Young-min Kim, Yi-Kyeong Lee 
Ocena: 2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
One on One: After a high school student is murdered, the seven suspects are hunted down by members of a terrorist organization.

The Reconstruction of William Zero (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 98',  Imdb
Režija: Dan Bush
Igrajo: Conal Byrne, Amy Seimetz, Melissa McBride
Ocena: 2
Slo recenzija: -
Sinopsis (eng):
A geneticist wakes up from an accident with only fragments of his memory is forced to relearn who he is via his twin brother. But as he digs deeper, he discovers he might not be who he thought at all.