All the Money in the World (2017)

Foto: Imdb

Slo naslov: Ves denar sveta

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2017

Dolžina: 132' ,  Imdb

Žanri: biografija, krimi, drama

Režija: Ridley Scott

Scenarij: David Scarpa, John Pearson

Igrajo: Michelle Williams, Charlie Plummer, Mark Wahlberg, Christopher Plummer, Romain Duris, Timothy Hutton

Ridley Scott je lanskega novembra dopolnil 80 let. Malo je režiserjev, ki so pri teh letih tako aktivni, saj je Anglež lani dokončal kar dva odmevna celovečerca. V prvi polovici leta je v kinodvorane poslal novi film iz ponovno obujene franšize Osmi potnik (Zaveza), 18. decembra pa se je (kljub znanim zapletom s Kevinom Spaceyjem) zgodila še premiera biografske krimi drame Ves denar sveta. V njegovi dolgi in uspešni karieri se je to zgodilo le enkrat, leta 2001, ko sta izšla Hannibal in Sestreljeni črni jastreb (oba sta se tisto leto uvrstila med 20 najbolj gledanih filmov v ZDA).   

Scott je navdih za Ves denar sveta našel v resničnih dogodkih. Pisalo se je leto 1973. 16-letni John Paul Getty III se je brezskrbno sprehajal po rimskih ulicah, ko so mu neznanci potisnili vrečo čez glavo, ga vrgli v kombi in se, brez da bi kdo kaj videl, odpeljali v neznano. Ugrabljenec je bil eden (najstarejši) izmed številnih vnukov milijarderja in naftnega mogotca Johna Paula Gettyja (Christopher Plummer, nominacija za oskarja). Ugrabitelji so nato kontaktirali fantovo mater (Michelle Williams) in od nje zahtevali 17 milijonov dolarjev odkupnine. Resnična zgodba ne bi bila tako odmevna, če fantov po škrtosti znan dedek ne bi zavrnil plačila odkupnine in v javnem nastopu zatrdil, da ugrabiteljem ne bo plačal nič. Snahi je namesto denarja poslal svojega svetovalca in bivšega agenta (Mark Wahlberg), ki bo poskušal fanta iz rok ugrabiteljev rešiti s čim manjšim kupčkom denarja.

Foto: Imdb

Za Johna Paula Gettyja I je vsaka situacija, v kateri se odloča o denarju priložnost za barantanje. Tudi takrat, ko ugrabitelji v rokah držijo njegovega najljubšega vnuka milijarder ne odstopa od filozofije, ki je iz njega naredila enega najbogatejših Zemljanov. Prepričan je, da se je z ugrabitelji mogoče pogajati za boljšo odkupno ceno in dejstvo, da Getty I reševanje Gettyja III gleda skozi prizmo poslovne transakcije, morda najbolje oriše njegov karakter. Scenarij David Scarpa poleg portretiranja ekstremne škrtosti Gettyja starejšega največ pozornosti namenja prizadevanju matere ugrabljenega najstnika, ki mora starega skopuha prepričati, naj vendarle odpre mošnjiček in reši vnukovo življenje. Vloga Marka Wahlberga je po moji oceni nepotreben dodatek k zgodbi, saj njegov g. Chase ne stori veliko več od paradiranja ob zaskrbljeni materi. Zato se vprašam, kaj je Scott sploh želel doseči s takšno strategijo? Wahlbergove minute bi morda bilo primernejše porabiti na prikaz materine stiske, nekaj več bi se gotovo dalo storiti z likom ugrabljenca. Liki tudi sicer ne premorejo kakšne posebne čustvene intenzitete in malce čudno je, da največ čustev iz sebe iztisne eden izmed ugrabiteljev (odlični Romain Duris). Ali je Scott s tem želel podčrtati čustveno ohromljenost družbene elite?  Mogoče.  Omenjeni ugrabitelj z juga Italije je celo najbolj simpatičen lik v celi zgodbi, kar je v filmu v katerem imamo družino ugrabljenega otroka vsaj malce problematično. Ves denar sveta je film s solidnimi odseki (najbolj zanimive  so minute z ugrabitelji in njihovim zapornikom), toda film kot celota na koncu vseeno izzveni nekoliko nedorečeno. Morda se ga bomo prav zato čez čas spominjali zgolj po škrtem milijaderju, ki je v vnukovi ugrabitvi našel svojo računico.  

Ocena

Darkest Hour (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Najtemnejša ura

Država: ZDA, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 125',  Imdb

Žanri: biografija, drama, zgodovinski

Režija: Joe Wright

Scenarij: Anthony McCarten

Igrajo: Gary Oldman, Ben Mendelsohn, Lily James, Stephen Dillane, Kristin Scott Thomas, Charley Palmer Merkell, Ronald Pickup, Richard Lumsden

Zlati globus za glavno moško vlogo in šest nominacij za nagrado oskar, vključno z  nominacijo za glavno moško vlogo so reklamni slogani, s katerimi so distributerji te dni v kino dvorane poslali Najtemnejšo uro, zgodovinsko biografsko dramo, ki prikazuje okoliščine v katerih je Winston Churchill postal predsednik britanske vlade. Film se osredotoča na čas tik pred njegovo izvolitvijo in naslednjih nekaj tednov, v katerih je novopečeni premier moral sprejeti nekaj odločitev, ki so bile ključnega pomena za prihodnost Otoka in nadaljnji potek druge svetovne vojne. Pred ogledom sem bil prepričan v le eno stvar: ob pohvalah, ki z vseh strani prihajajo na račun predstave Garyja Oldmana je bilo jasno, da je skoraj 60-letni Anglež odigral eno najpomembnejših vlogo v svoji igralski karieri. Film je po izvirnem scenariju Anthonyja McCartena (The Theory of Everything), režiral Anglež Joe Wright (Pride & Prejudice, Atonement, Hanna) in s tem ustvaril lanskoletni trikotnik filmov, ki so povezani z zgodovinskim obdobjem, v katerem je britansko vlado vodil Churchill. Ta trikotnik poleg naslovnega tvorita Dunkirk (Christopher Nolan, 2017) in dokaj neodmevni Churchill (Jonathan Teplitzky, 2017), v katerem je naslovno vlogo odigral Brian Cox.

Foto: Kolosej

McCarten je napisal film, ki počiva na dialogih (kar je glede na Churchillovo govorniško spretnost razumljivo) in se največjim delom odvija v zaprtih pisarnah in podzemnih prostorih kriznega štaba britanske vlade. Notranji politični boj za oblast, usoda 300.000 britanskih vojakov, ki so jih prodirajoče nemške sile ujele v obroč v francoskem pristaniškem mestu Dunkirk in odločitev o tem, kakšno strategijo izbrati (se s Hitlerjem pogajati, ali vojskovati), so ključe točke McCartenovega scenarija. Wrightova vizija Najtemnejše ure je temu primerna: prevladujejo izprani sivo-rjavi odtenki, šibka svetloba, cigaretni dim in meglica slabo prezračevanih prostorov, v katerih so sprejemali najbolj pomembne odločitve. Wrightova priljubljena tehnika dolgih neprekinjenih posnetkov se izkaže za zelo primerno, predvsem v posredovanju vzdušja v podzemnih koridorih in prostorih kriznega ministrstva. Glede na dejstvo, da Wright pripoveduje zgodbo, katere ključni detajli so zapisani v zgodovinskih knjigah, je končni rezultat presenetljivo dober. Predvsem v prizorih, v katerih so padale najpomembnejše odločitve, Wright pokaže najboljšo formo. Prizore s pomočjo dobre glasbe in dialogov orkestrira tako dobro, da nas napetost preprosto posrka v dogajanje in pripravi do tega, da pozabimo, da končni izid že poznamo.  In potem je tu še maestralni Gary Oldman, ki se je izjemno preobrazil v Churchilla. Govorica telesa, govor, značilno momljanje, drhteča spodnja ustnica in neizogibna cigara – celoten paket je tako prepričljiv, da igralca pod masivno masko komajda prepoznamo. Najtemnejša ura je zelo soliden film, a je končni rezultat daleč od popolnosti. Stalnica portretiranja zgodovinsko pomembnih likov je idealiziranje in enodimenzionalnost in tudi Wrightov Churchill ni izjema. Očitno je cilj bil posneti film, ki bo ugajal širnem občinstvu, crowd-pleaser v katerem preprosto ni prostora za manj prijazno verzijo glavne figure. Nenazadnje govorimo o človeku, ki se je večkrat "izkazal" z žaljivimi, rasističnimi opazkami, z izjavami celo podpiral genocid nad neciviliziranimi plemeni in po današnjih spoznanjih imel bistveno manj prijazen obraz, od tistega, ki nam ga ponudi Najtemnejša ura. Filmu prav tako ne bi škodilo, ako bi kakšen izmed pomembnejših stranskih likov imej nekaj več "mesa," a tudi to je zavestna žrtev na račun potenciranja veličine glavnega protagonista. 

Ocena

The Deuce (2017– )

Foto: HBO

Slo naslov: Zgodbe Times Squara

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2017

Dolžina: 8 epizod (59'-84'),  Imdb

Žanri: drama

Režija: Michelle MacLaren, James Franco, Roxann Dawson, Ernest Dickerson...

Scenarij: David Simon, George Pelecanos

Igrajo: James Franco, Maggie Gyllenhaal, Gbenga Akinnagbe, Chris Bauer, Gary Carr, Chris Coy, Dominique Fishback, Lawrence Gilliard Jr., Margarita Levieva, Emily Meade, Natalie Paul, Michael Rispoli    

The Deuce v žargonu Newyorčanov označuje predel mesta, v katerem so nekoč stale številne kino dvorane, ki so vrtele pornografske filme. Dogajanje postavljeno v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja se odvija na območju Times Squara (od tod slovenski naslov Zgodbe Times Squara) – rojstnemu kraju pornografske industrije, ki se je po legalizaciji razvila v eno najbolj dobičkonosnih panog. Glavna kreativna sila HBO-jeve produkcije sta scenarist David Simon in njegov stalni sodelavec, pisatelj in scenarist George Pelecanos. Verjamem, da je za vse, ki poznajo kultno Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008), najboljše možno priporočilo dejstvo, da za serijo stoji David Simon. Avtor, ki nam z vsakim novim projektom, ne glede na temo, ponudi nekaj posebnega. Z mini serijo Rojeni za ubijanje (Generation Kill,2008) je ustvaril izjemen vpogled v (drugo) ameriško invazijo na Irak, s štirimi sezonami serije Threme (2010-2013) nam je približal življenje v New Orleansu po orkanu Katarina, leto 2015 pa je prineslo mini-serijo Pokaži mi junaka (Show Me a Hero), ki v fokus vzame implementacijo odloka o desegregaciji v mestu Yonkers, na koncu 80-ih let prejšnjega stoletja.

Foto: HBO

Zaradi občutljivosti in zahtevnosti teme kakršna je zgodba o rojstvu zabavne industrije za odrasle je tokrat bilo težje določiti, kaj od serije sploh lahko pričakujem, toda že po 80-minutni pilot epizodi sem vedel, da je pred mano še ena Simonovo mojstrovina. Uvodna epizoda serije je verjetno najboljši pilot, ki sem ga kdaj koli videl – teh 80 minut odlično posreduje utrip newyorških ulic iz začetka 70-ih, ponudi močan občutek kraja dogajanja in predstavi številne zanimive like, o katerih želimo izvedeti več. Kamera se giblje kot bedž, ki z enega protagonista prehaja na drugega in tako počasi plete mrežo okoli ključnih likov. V Simonovih serijah The Corner, Skrivna naveza in Treme smo se navadili na občutek surovega realizma, ki je izbranim temam vsekakor primeren, a šele s Pokaži mi heroja (serijo je prvič v celoti režiral en sam režiser, oskarjevec Paul Haggis) je Simon pokazal, da nam vendarle lahko ponudi tudi vizualno intenzivnejšo izkušnjo. Zgodbe Times Sqara prinašajo nadgradnjo v smeri, začrtani z omenjeno mini-serijo. Naloga oživeti vzdušje iz začetka 70-ih let in zastaviti ton serije, ki mu bodo nato sledili ostali sodelujoči režiserji, je pripadla kanadski režiserki in producentki Michelle MacLaren, ki ni nikoli režirala celovečerca. Kariero je počasi gradila na televiziji, dokončen preboj pa je prišel po nekaj odličnih epizodah kultne serije Kriva pota. Danes v njenem opusu najdemo Igro prestolov, Žive mrtvece, Pokliči Saula, Westworld... S pilotom je MacLarenova še bolj utrdila svoj sloves in nam ponudila vizualno razkošno epizodo z izjemno scenografijo, barvitimi liki in pristnim vzdušjem.

Številni liki in prepletanje njihov zgodb so stalnica Simonovih projektov. Naš vodič skozi Zgodbe Times Squara je Vincent (James Franco), človek z občutkom za vodenje nočnih barov, v katerih so dobrodošli vsi: zvodniki, prostitutke, njihove stranke, homoseksualci, policisti, novinarji... Njegove sposobnosti opazi lokalni mafijc (Michael Rispoli) in mu v upravljanje ponudi nočni bar, ki po Vincentovi zaslugi postane priljubljeno zbirališče. Vincentu še največ sivih las povzroča Frankie (še enkrat Franco) njegov neodgovorni brat dvojček, hazarder, ki denar dolguje ljudem, s katerimi ni zafrkancije. Ključni ženski lik je pripadel izvrstni Maggie Gyllenhaal – Eileen je izkušena prostitutka, na ulici bolj znana kot Candy, ena redkih prijateljic noči, ki brez zvodnika vodi svojo ulično kariero. Tako ji ostane več denarja za sina edinca, ki ga vzgaja njena mati, toda takšen model "poslovanja" s seboj nosi tudi več potencialnih nevarnosti. Svoj prostor dobijo tudi druge ulične delavke (med njimi najbolj izstopa simpatična Darlene) in, seveda, njihovi zvodniki. Stvari nam iz policijske perspektive približa temnopolti policist Chris, ki je sicer tudi sam del sistema, v katerem lokalni podjetniki (beri mafija) s podkupovanjem krojijo življenje na newyorških ulicah.

Foto: HBO

Likov je še veliko več, vsak izmed le teh pa ima svojo zgodbo, ki se po principu lijaka združujejo v eno in tvorijo kompleksen portret življenja v New Yorku na začetku 70-ih. Dogajanje in zgodbe protagonistov so v funkciji osrednjega cilja: opisati pogoje in okoliščine, ki so pripeljale do evolucije prostitucije in rojstva pornografske industrije. Posneti šov o eksploataciji, ki svojih junakov istočasno ne eksploatira, je gotovo bila zahtevna naloga, ki jo zbrana ekipa opravi z odliko. Pozorno oko opazi (in začuti) razliko med prizori, ki prikazujejo prostitutke na delu in prizori, v katerih je seks akt ljubezni. Seks za denar je prikazan bolj nazorno, brez olepšav, skoraj dokumentaristično, prizori, v katerih se dva človeka ljubita, so manj nazorni, z drugačno svetlobo in sproščenim, naravnim vzdušjem. Občutek za prepletanje človeških usod, s katerimi ustvarjalci v mozaik mojstrsko vgrajujejo posamezne koščke in sestavljajo z detajli bogato večjo sliko, je ena izmed glavnih kvalitet serije. Druga ključna komponenta je kompleksnost likov, ki so Simonovsko večplastni: tako imamo zvodnike, ki znajo pokazati tudi svojo mehkejšo plat, prostitutke, ki berejo knjige in ljubijo filme, mafijce z integriteto in občutkom za pravičnost, policista, ki sprejema podkupnino a se obenem prizadeva, da bi se stvari spremenile...Simon za vsakega izmed svojih likov ima več perspektiv in to je tisto, kar jih dela tako človeške in zanimive. Glavni igralski gonilni sili serije sta Franco in Gyllenhaal. Prispevek slednje je po moji oceni še nekoliko pomembnejši, saj z njo ne dobimo zgolj vstopnice v svet prostitucije in pornografije, ampak tudi svojevrsten  komentar, ki morda najbolje opiše položaj in vlogo ženske v takratni družbi. Liki, kakršen je denimo melanholični režiser pornografskih filmov Harvey Wasserman (izvrstni David Krumholtz) vse skupaj le dvigujejo na višji nivo. S to prvo sezono so David Simon in ekipa postavili izvrsten temelj za nadaljnji razvoj serije, ki ima potencial postati še en klasik, o katerem se bo govorilo še dolgo po tem, ko bo vsega konec. HBO je že potrdil drugo sezono, ki je že zdaj na samem vrhu mojih tv prioritet v letu 2018.

Ocena

The Post (2017)

Foto: 20th Century Fox

Slo naslov: Zamolčani dokumenti

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 116',  Imdb

Žanri: biografija, drama, zgodovinski

Režija: Steven Spielberg

Scenarij: Liz Hannah, Josh Singer

Igrajo: Meryl Streep, Tom Hanks, Bob Odenkirk, Sarah Paulson, Bruce Greenwood, Jesse Plemons, Bradley Whitford, David Cross, Carrie Coon, Michael Stuhlbarg, Tracy Letts

Dve leti nazaj se je veliko govorilo o zgodovinski drami Spotlight (Tom McCarthy), zgodbi o novinarjih, ki razkrijejo zlorabo mladostnikov v katoliških institucijah. Film je prejel 6 nominacij za nagrado oskar in na koncu bil nagrajen v dveh pomembnih kategorijah (najboljši film in scenarij). Letos smo ponovno dobili zgodbo, ki iz novinarske perspektive obravnava odmeven škandal iz preteklosti – tokrat so v ospredju "Pentagonski dokumenti," študija ameriškega ministrstva za obrambo, ki razkriva resnico o vietnamski vojni. Na režiserskem stolčku je Steven Spielberg, ki s svojim najnovejšim filmov zelo očitno meri na zlate kipce, ki jih bodo na začetku marca podeljevali v Los Angelesu. Zdaj že vemo, da se stvari na zlatih globusih niso iztekle po njegovih željah (6 nominacij, 0 kipcev), a to zdaj več niti ni tako pomembno. Bolj pomembno je, kako dober je njegov najnovejši umotvor in ali film po kakovosti dejansko sodi med najboljše filme lanskega leta. Brez ovinkarjenja lahko rečem, da je  Spielberg to pot posnel film, ki ne prinaša nobenega pravega presežka. Zamolčani dokumenti so v najboljšem primeru soliden film, ki ima svoje momente: ne glede na zgodovinsko ozadje je aktualen že zaradi človeka, ki trenutno vodi Belo hišo, zanemarljiva ni niti sporočilnost, s fokusom na pomembnosti svobodnega novinarstva in svobode govora. 

Foto: 20th Century Fox

Vsi ameriški predsedniki, ki so imeli dostop do sporne študije so torej ameriškemu ljudstvu lagali in potemtakem je trditev, da so vsi ameriški predsedniki lažnivci, povsem na mestu. Spomnimo se samo na iraško kemično orožje, ki potem ni nikoli bilo najdeno (uradni razlog za še eno vojno) in prepoznali bomo kontinuiteto. Iz tega vidika Spielberg  "Pentagonskim dokumentom" pripisuje preveliko pomembnost, saj se zgodovina ves čas ponavlja, spremenilo pa se je zelo malo, ali nič. Sporna naj bi bila tudi vloga, ki jo film pripisuje časopisu Washington Post (ta naj bi bila v resnici veliko manjša), a to v končni fazi nima vpliva na končni rezultat. Iz moje perspektive je bolj moteče, da Zamolčani dokumenti potrebujejo več kot polovico filma, da ujamejo ritem in postanejo zanimivi. Občasni humorni prebliski v dobri uri filma so pač premalo, saj so liki in situacije enostavno nezanimivi, vez na relaciji gledalec-liki je temu primerno šibka. Režiser Spielbergovega kalibra bi moral gledalcu ponuditi več. V zadnjih letih so njegovi filmi preveč predvidljivi, preveč formalni in v mnogih pogledih pretirano preračunani. Vsa čast Streepovi in Hanksu, ki sta tudi to pot prepričljiva, toda človek se preprosto "naje" oskarjevskega materiala, v katerem iz leta v leto gledamo ene in iste igralce. V celotni zasedbi sta se mi še najbolj dopadla Bob Odenkirk in Tracy Letts, ki iz njunih vlog izvlečeta maksimum. Nekako v drugem planu film preko portreta lastnice časopisa, njene zgodbe o življenju v očetovi, in nato moževi senci, gradi komentar na temo položaja ženske v tedanji družbi. Na koncu se zgodba celo nasloni na afero "Watergate," ki je odnesla predsednika Nixona. Spielberg tako pokima klasiki Vsi predsednikovi možje (Alan J. Pakula, 1976), ki je za večino novinarskih filmov letvico odložila na rekordno, nedosegljivo višino. Zamolčani dokumenti želijo biti predzgodba Pakuline kalsike in to tudi so, vendar na drugi, za stopnico ali dve nižji kakovostni ravni.  

Ocena

Karera ga honki de amu toki wa (2017)

aka Close-Knit

Foto: Suurkiitos

Slo naslov: -

Angleški naslov: Close-Knit

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2017

Dolžina: 127',  Imdb

Žanri: drama

Slo recenzija: -

Režija: Naoko Ogigami

Scenarij: Naoko Ogigami

Igrajo: Tôma Ikuta, Eiko Koike, Noriko Eguchi, Mimura, Eiko Koike, Mugi Kadowaki, Kaito Komie

[ENG]

11-year-old Tomo (Rinka Kakihara) lives with mother Hiromi (Mimura), but Hiromi decides to give up on her and leaves their home. Tomo, now all alone, visits her uncle Makio's (Kenta Kiritani) home. Makio lives with his beautiful girlfriend Rinko (Toma Ikuta). Rinko was born as a man and now works as a caregiver at a home for the elderly. Tomo is a little confused by the situation, but they begin to live as a family. - AsianWiki

Ocena

Battle of the Sexes (2017)

Photo: Fox Searchlight Pictures

Slo naslov: Bitka med spoloma

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2017

Dolžina: 121',  Imdb

Žanri: biografija, komedija, drama

Slo recenzija: -

Režija: Jonathan Dayton, Valerie Faris

Scenarij: Simon Beaufoy

Igrajo: Emma Stone, Steve Carell, Andrea Riseborough, Sarah Silverman, Bill Pullman, Alan Cumming

[ENG]

In the wake of the sexual revolution and the rise of the women's movement, the 1973 tennis match between women's world champion Billie Jean King (Emma Stone) and ex-men's-champ and serial hustler Bobby Riggs (Steve Carell) was billed as the BATTLE OF THE SEXES and became one of the most watched televised sports events of all time, reaching 90 million viewers around the world. As the rivalry between King and Riggs kicked into high gear, off-court each was fighting more personal and complex battles. The fiercely private King was not only championing for equality, but also struggling to come to terms with her own sexuality, as her friendship with Marilyn Barnett (Andrea Riseborough) developed. And Riggs, one of the first self-made media-age celebrities, wrestled with his gambling demons, at the expense of his family and wife Priscilla (Elisabeth Shue). Together, Billie and Bobby served up a cultural spectacle that resonated far beyond the tennis court, sparking discussions in bedrooms ... Written by Fox Searchlight Pictures

Ocena

It (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Tisto

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 135',  Imdb

Žanri: drama, grozljivka, triler

Slo recenzija: Deseta umetnost, Filmoljub, Filmstart, Gledal_a bom

Režija: Andy Muschietti

Scenarij: Chase Palmer, Cary Fukunaga, Gary Dauberman

Igrajo: Bill Skarsgard, Jaeden Lieberher, Jeremy Ray Taylor, Sophia Lillis, Finn Wolfhard, Wyatt Oleff, Chosen Jacobs

[SLO]

Novo grozljivko v režiji Andrésia Muschietitija (Mama) snemajo po nadvse priljubljenem istoimenskem romanu Stephena Kinga, ki že desetletja navdušuje (ali, bolje rečeno, ustrahuje) bralce po vsem svetu. Ko v kraju Derry v ameriški zvezni državi Maine začnejo izginjati otroci, se skupina otrok znajde iz oči v oči s svojim največjim strahom - spopadejo se z zlobnim in zloveščim klovnom Pennywisejem, ki že stoletja mori in ustrahuje ljudi. V čevlje strašnega klovna je stopil Bill Skarsgard, obkrožajo pa ga mladi nadarjeni igralci, med njimi Jaeden Lieberher, Jeremy Ray Taylor, Sophia Lillis, Finn Wolfhard, Wyatt Oleff, Chosen Jacobs, Jack Dylan Grazer in Nicholas Hamilton. -Kolosej

[ENG]

New Line Cinema's horror thriller "IT," directed by Andy Muschietti ("Mama"), is based on the hugely popular Stephen King novel of the same name, which has been terrifying readers for decades. When children begin to disappear in the town of Derry, Maine, a group of young kids are faced with their biggest fears when they square off against an evil clown named Pennywise, whose history of murder and violence dates back for centuries. -RT

Ocena

Brad's Status (2017)

Foto: Amazon Studios

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 102' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama

Slo recenzija: -

Režija: Mike White

Scenarij: Mike White

Igrajo: Ben Stiller, Austin Abrams, Jenna Fischer, Michael Sheen, Jemaine Clement, Luke Wilson, Shazi Raja

[ENG]

When Brad Sloan (Ben Stiller) accompanies his college bound son to the East Coast, the visit triggers a crisis of confidence in Brad's Status, writer and director Mike White's bittersweet comedy. Brad has a satisfying career and a comfortable life in suburban Sacramento where he lives with his sweet-natured wife, Melanie (Jenna Fischer), and their musical prodigy son, Troy (Austin Abrams), but it's not quite what he imagined during his college glory days. Showing Troy around Boston, where Brad went to university, he can't help comparing his life with those of his four best college friends: a Hollywood bigshot (White), a hedge fund founder (Luke Wilson), a tech entrepreneur (Jemaine Clement), and a political pundit and bestselling author (Michael Sheen). As he imagines their wealthy, glamorous lives, he wonders if this is all he will ever amount to. But when circumstances force him to reconnect with his former friends, Brad begins to question whether he has really failed or is, in some ways at least, the most successful of them all. -RT

Ocena

Daddy Longlegs (2009)

Foto: IFC Films

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Go Get Some Rosemary

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2009

Dolžina: 100',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Slo recenzija: -

Režija: Benny Safdie, Josh Safdie

Scenarij: Ronald Bronstein, Benny Safdie, Josh Safdie 

Igrajo: Ronald Bronstein, Alex Greenblatt, Sage Ranaldo, Frey Ranaldo, Eleonore Hendricks 

[ENG]

After months of being alone, sad, busy, sidetracked, free, lofty, late and away from his kids, Lenny, 34 with graying frazzled hair, picks his kids up from school. Every year he spends a couple of weeks with his sons Sage, 9, and Frey, 7. Lenny juggles his kids and everything else all within a midtown studio apartment in New York City. He ultimately faces the choice of being their father or their friend all with the idea that these two weeks must last 6 months. In these two weeks, a trip upstate, visitors from strange lands, a mother, a girlfriend, "magic" blankets, and complete lawlessness seem to take over their lives. The film is a swan song to excuses and responsibilities; to fatherhood and self-created experiences, and to what it's like to be truly torn between being a child and being an adult. - Written by Josh and Benny Safdie

Ocena

Bright (2017)

Foto: Netflix

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 117',  Imdb

Žanri: akcija, krimi, fantazijski

Slo recenzija: Filmoljub

Režija: David Ayer

Scenarij: Max Landis

Igrajo: Will Smith, Noomi Rapace, Joel Edgerton, Ike Barinholtz, Édgar Ramírez, Lucy Fry, Brad William Henke, Dawn Olivieri, Kenneth Choi, Andrea Navedo

[ENG]

In Los Angeles, humans live with orcs and elves in a world where fantasy creatures do exist. LAPD police officer Dayl Ward is the first human cop having the orc police officer Nick Jakoby as a partner. When Ward is shot by an orc and Jakoby does not capture the shooter, he questions whether Jakoby lets the fellow orc escape. During a patrol, Ward and Jakoby arrest a man that tells that there is a prophecy and Ward is blessed. Meanwhile, Internal Affairs press Ward to find the truth about the escape of the shooter so that they can fire Jakoby. The magic department of the FBI interrogates the man that belongs to the terrorist Shield of Light group which protects brights so that they can prepare for the return of the Dark Lord that will destroy the world. Ward and Jakoby are summoned to attend a disturbance and they stumble upon a Shield of Light safe-house where they arrest the elf Tikka and bag her magic wand. Soon they learn that Tikka is hunted down by the evil and powerful rogue elf... Written by Claudio Carvalho @Imdb

Ocena

Lady Bird (2017)

Foto: A24

Slo naslov: Lady Bird

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Greta Gerwig

Scenarij: Greta Gerwig

Igrajo: Saoirse Ronan, Laurie Metcalf, Tracy Letts, Lucas Hedges, Timothée Chalamet, Beanie Feldstein, Lois Smith

Sorazmerno s prepoznavnostjo in priljubljenostjo Grete Gerwig je naraščal tudi njen vpliv na filme v katerih je igrala. Najbolj očitno, ko je nastopala pod dirigentsko palico Noaha Baumbacha (Frances Ha, Mistress America), ko se je že dalo naslutiti, da bo kmalu začela snemati svoje filme. Zdaj, ko se je to zgodilo, je moje veselje dvojno. Greta je dobila priložnost narediti film po svojih željah in merilih, mi pa smo dobili nazaj  Baumbacha, ki se je po treh filmih z Greto (če štejem še Greenberg, v katerem še ni imela tako močnega vpliva) vrnil v stare tirnice. To, kar sta delala skupaj je sicer bilo zelo dobro, toda Baumbach se je na račun prilagajanja Gerwigovi vseeno nekoliko oddaljil od filmov, kakršne je snemal pred tem, Baumbacha, ki ga preferiram in najbolj spoštujem. Najboljši dokaz za to je letošnji The Meyerowitz Stories (New and Selected), odlična komična drama, ki je po moji oceni premalokrat omenjena v kontekstu najboljših stvaritev lanskega leta. A vrnimo se h Greti Gerwig in njenem prvem zares samostojnem celovečercu, ki ga z vseh strani upravičeno zasipajo z ljubeznijo in pohvalami. Mogoče ni odveč omeniti, da je Gerwig v sodelovanju z Joejem Swanbergom, kraljem mumblecore filmanja že so-režirala celovečerec, romantično dramo Nights and Weekends (2008).   

Gerwigowa zgodbo postavi v domači Sacrametno in ob upoštevanju starosti glavne junakinje ni težko ugotoviti, da prvenec vsebuje kar nekaj avtobiografskih elementov. Naslov filma je posledica dejstva, da Christine McPherson ni najbolj srečna z imenom, ki so ji ga namenili starši, zato si je (neuradno) nadela novega – Lady Bird. Pred našo junakinjo je obdobje, ko bo potrebno postoriti marsikaj in sprejeti nekaj pomembnih odločitev. Punca končuje srednjo šolo in mora misliti na prihodnost, izbirati pravi faks in tako ali drugače začrtati glavne življenjske smernice. Njena vizija prihodnosti je povsem drugačna od tistega, kar od nje pričakuje mati, s katero je tudi sicer ves čas na bojni nogi. Zato se Lady Bird še najbolje se počuti v družbi prijateljice Julie, od katere se začne oddaljevati, ko jo medse sprejme skupina popularnih sovrstnikov.

Foto: A24

Že iz tega kratkega povzetka vsebine je možno razbrati, da Lady Bird ne ponuja posebej inovativne zgodbe o odraščanju. Greta se s prvencem loteva univerzalnih tem: prva ljubezen, izguba nedolžnosti, nesoglasja s straši,  prijateljstvo, premišljevanje o prihodnosti... Morda so napetosti na relaciji mati-hči nujno orodje za uspešno napenjanje narativnih linij, a lepo bi bilo, če bi film drugače rešil vsaj zaplet z najboljšo prijateljico in na bolj domiseln način prišel do nauka o vrednostih, na katerih počiva pravo prijateljstvo. Čeprav se Lady Bird univerzalnih tem ne loteva tako pogumno, kot to denimo počne Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, Marielle Heller, 2015), vseeno govorimo filmu, ki ga upravičeno najdemo na mnogih listah najboljših izdelkov preteklega leta. In kaj je potem njegov adut, ki najbolj odločno kompenzira povprečno zgodbo? To so v prvi vrsti zanimivi liki, njihova  dinamika in domiselno napisani dialogi, v katerih Gerwigova  odlično kombinira humor z resnimi temami. Argumenti,  s katerimi uporniška junakinja utemeljuje stališča in izraža nestrinjanje z okolico so na en mah humorni in bistroumni. Saoirse Ronan in njena filmska mama Laurie Metcalf ustvarita ganljiv portret dveh povsem različnih žensk, ki ju ne glede na vsa nesoglasja in medgeneracijski jaz vežejo močna čustva. Svoj delež k všečnosti celote prispeva še galerija zanimivih stranskih likov: simpatična najboljša prijateljica Beanie Feldstein, vedno zanesljivi Tracy Letts v vlogi razumevajočega očeta, rahlo čudaški brat Miguel, njegova punca Shelly... Z življenjskostjo likov in naravno interakcij med njimi Greta Gerwig vse skupaj poveže v  prepričljiv mikrokozmos glavne junakinje, ki se pripravlja zapustiti domače gnezdo in poleteti v širni svet. To je glavni razlog, zakaj Lady Bird vzamemo za svojo, zakaj  za njo navijamo in je tako dobro razumemo.

Ocena

Mindhunter (2017– )

Foto: Netflix

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017 

Dolžina: 10 epizod (34'-60'),  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: David Fincher, Asif Kapadia, Tobias Lindholm, Andrew Douglas

Scenarij: Joe Penhall

Igrajo: Jonathan Groff, Holt McCallany, Hannah Gross, Anna Torv, Cotter Smith, Cameron Britton, Stacey Roca, Alex Morf, Joe Tuttle 

Netflix, Amazon, Hulu, HBO... Z naraščanjem števila spletnih platform z video vsebinami na zahtevo se je širila tudi ponudba, ponudniki so razširili dejavnost in so distribuciji priključili še produkcijo lastnih vsebin. Izbira je večja in boljša kot kdaj koli, odločitev čemu ponuditi priložnost, oziroma kaj gledati, je vedno zahtevnejša. Ena izmed najboljših serij lanskega leta je po moji oceni Netflixova produkcija Mindhunter.

Idejni tvorec serije je britansko-avstralski scenarist Joe Penhall, ki se je najprej  uveljavil kot pisec gledaliških iger, v svet filma pa se je prebil s scenarijem za Cesto (The Road, John Hillcoat, 2009), prirejenim po knjižni predlogi slavnega Cormaca McCarthyja. Tudi ideja za Mindhunter je prišla s knjižnih polic – tokrat je Penhill prepoznal potencial knjige Mindhunter: Inside the FBI's Elite Serial Crime Unit, ki opisuje dejanske zločine, resnične zločince in delo posebne enote, ki dela na teh primerih. Fokus je na serijskih morilcih, zato ob trendu selitve velikih režiserskih imen na televizijo ne preseneča, da na seznamu ključnih sodelavcev pri naslovnem projektu najdemo Davida Ficherja, ki ga od nekdaj zanimajo temačne zgodbe o serijskih morilcih (Se7en, Zodiac). Fincher je prevzel vlogo producenta in režijo štirih epizod, v preostalih epizodah pa so se na režiserski stolček usedla že uveljavljena Tobias Lindholm (A Hijacking, War) in Asif Kapadia (Amy, Senna, The Warrior), ter  manj znani Andrew Douglas.

Foto: Netflix

Piše se leto 1977. V ameriških zaporih je zaprtih kar nekaj množičnih in serijskih morilcev. Eni čakajo na usmrtitev, drugi bodo za zapahi ostali do svojega zadnjega diha. O njihovih zločinih poročajo mediji, o njih se debatira v ameriških domovih, toda večino zanimajo zgolj gola, umazana dejstva. Kriminalne psihologije in profiliranja zločincev ne poznajo niti pri vsemogočnem FBI, a to se bo počasi začelo spreminjati. Mladi agent Holden Ford (Jonathan Groff) nadrejene prepriča, da mu dovolijo intervjuje z morilci z enim ključnim namenom: razumeti okoliščine zločina in stanje uma storilcev. Prepričan je, da z analizo zbranih informacij lahko bolje razumejo motive storilcev, rešujejo odprte primere in morda celo preprečijo kakšen podoben zločin. Kmalu se mu pridruži še izkušeni agent Bill Tench (Holt McCallany). Skupaj začneta obiskovati razvpite morilce v zaporih in se z njimi pogovarjati o njihovih zlodelih. Oborožena z novimi spoznanji o funkcioniranju zločinskega uma kmalu rešita prvi odmeven primer, nekje vmes stalna članica enote postane še priznana psihologinja Wendy Carr (Anna Torv), ki s svojimi izkušnjami na tem področju programu v povojih da dodaten zagon.

Foto: Netflix

Brutalni umori in serijski morilci so bili (in bojo) fokus številnih serij. Osnovni problem tovrstnih poskusov je občutek ponavljanja, saj so posamezne epizode bolj ko ne narejene po istem kopitu in zadeva hitro postane monotona. Najti novo perspektivo in pokazati stvari na način, ki je istočasno svež in zanimiv ni lahka naloga in po mojem mnenju je Mindhunter serija, ki gledalcu ponudi prav to. Dober rezultat je posledica premišljene strukture, dobrega scenarističnega dela, prepričljive igralske zasedbe in obrtne spretnosti ljudi za kamero. Ustavimo se najprej pri slednji. Že s prvo epizodo Fincher zastavi visok vizualni standard, ki se nato, kljub rotacijam na režiserskem stolčku, brez večjih nihanj vzdržuje skozi celotno prvo sezono. Izkušnja je zelo kinematična in lahko bi rekel, da se je Fincherju in ostalim uspelo močno približati standardom, v katerih lahko uživamo le v kinodvoranah. Ustvarjalci so se odlično izognili pasti, ki bi jo prineslo epizodično portretiranje razvpitih morilcev tako, da se nekaterim namenili večjo vlogo – s fokusom na odnosu med morilcem Edmundom Kemperjem (odlična interpretacija Camerona Brittona) je ustvarjena ena izmed osrednjih pripovednih niti. Zgodba se po zaslugi dobrega scenarija razvija organsko, z prepričljivim mešanjem teorije in prakse. Po uvodnem teoriziranju se naši junaki začnejo počasi vključevati v reševanje odprtih primerov, kar zgodbi prinese dodaten zagon. Vse skupaj v trdno in zanimivo celoto poveže kvalitetno karakterno profiliranje osrednjih protagonistov. Jonathan Groff je odlična izbira za vlogo mladega agenta Forda, enako dober je tudi Holt McCallany, ki je po številnih stranskih vlogah izkoristil ponujeno priložnost in dokazal, da je več kot dober osrednji protagonist. Atraktivna psihologija, ki jo igra Anna Torv je nekakšen vezni element, ki tvori osrednji trikotnik protagonistov in skrbi za subtilno seksualno napetost znotraj le-tega. Vse skupaj pa je (ob upoštevanju časa, v katerem teče zgodba) še toliko bolj zanimivo zaradi njene prikrite istospolne usmerjenosti. To so plusi, ki Mindhunter postavljajo v sam vrh lanske tv produkcije in videli bomo, ali bo vse skupaj ostalo na tako visokem nivoju v že napovedani drugi sezoni.          

Ocena

The Florida Project (2017)

Foto: A24

Slo naslov: Projekt Florida

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 111',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Sean Baker

Scenarij: Sean Baker, Chris Bergoch

Igrajo: Willem Dafoe, Brooklynn Prince, Valeria Cotto, Bria Vinaite, Christopher Rivera, Caleb Jones, Macon Blair, Karren Karagulian

Sean Baker je humanist. Avtor, ki svoje junake vedno išče na socialnem robu. Med večnimi avtsajderji: imigranti, transvestiti, homoseksualci in reveži vseh vrst. Baker je nase opozoril, ko je s Shih-Ching Tsou, s katero sta se spoznala na newyorški univerzi The New School (ta je tako ali drugače vpletena v vse Bakerjeve filme), posnel Take Out (2004), zgodbo o kitajskem ilegalnem imigrantu, ki zaradi dolga do tihotapcev ljudi mora delati preko meja človeške vzdržljivosti. Princ Broadwayja (2008) je zgodba o ganskem nezakonitem priseljencu, ki na ulicah prodaja ponaredke znanih blagovnih znamk, Starlet (2012) pa v središče postavi zgodbo o neobičajnem prijateljstvu med mlado žensko in osamljeno starko. Dokončni preboj na veliko sceno mu je prinesla z mobilni telefoni posneta komična drama Tangerine (2015), ki pod drobnogled vzame LGBT skupnost v Hollywoodu.

Baker je svojo najnovejšo pripoved postavil na sončno Florido, v bližino zabaviščnega parka Disneyland, ki vsakodnevno privablja trume turistov. Le nekaj kilometrov stran od Disneylanda stoji Magični grad, drugorazredni motel, v katerem posamezniki in družine v finančnih škripcih lahko najdejo začasno zatočišče. Mnogi po nekaj mesecih pridejo na zeleno vejo in se odselijo, za nekatere pa soba v zanikrnem motelu dolgo ostane edina možnost. Med rezidenti z daljšim stažem je živahna šestletnica Moonee, ki s prijateljema Scootyjem in Jancey odrašča v motelu in okolici. Vesela ekipa vsak dan ušpiči kakšno večjo ali manjšo neumnost, a ob starših, kakršna je Mooneejina neodgovorna mama Halley, je to bolj ko ne pričakovano. Čeprav mladi mamici nekako uspe zbrati denar za tedensko najemnino, bodisi s prodajo diskontnih parfumov v bližnjem turističnem kompleksu, bodisi z drobnimi tatvinami, je le vprašanje časa, ko bosta skupaj z Moonee končale na cesti. Njen edini zaveznik je dobrosrčni upravnik Bobby, ki je za svoje najemnike pripravljen storiti več, kot si je sam pripravljen priznati. Halley na koncu ostane brez svojega malega biznisa s parfumi in je prisiljena izkoristiti še zadnji izhod v sili.

Foto: A24

    

Pred nami je delo avtorja, na katerega je močno vplival britanski social-realizem (Baker v intervjujih izpostavlja dela Kena Locha in Alana Clarka) in tudi to pot je nastala zgodba, ki izpostavlja pereča socialna vprašanja. V njej se zrcalijo posledice finančnega zloma in strmoglavljenja nepremičninskega trga, ki je po letu 2008 veliko ljudi postavilo v položaj, v katerem se nahajajo družine začasno nastanjene v motelu »Magični grad.« Med tem ko helikopterji ves čas dovažajo obiskovalce v Disneyland (štiričlanska družina tam zapravi tudi več tisoč dolarjev), le streljaj stran živijo ljudje, ki bijejo boj za golo preživetje. Projekt Florida tako ni zgolj kritika sistema ampak tudi poziv k spremembam, ki vodijo k zmanjševanju socialnih razlik. S socialnim komentarjem je postavljen okvir zgodbe, znotraj te večje slike pa teče zgodba o otroštvu in odraščanju. 

Baker v Projektu Florida za primarno pripovedno perspektivo izbere perspektivo šestletnega otroka. Otroški pogled na svet je temu primerno rožnat – rožnata je fasada "magičnega" motela, rožnati so celo obcestni robniki, ob katerih Moonee s prijatelji skoraj vsakodnevno hodi do kioska s sladoledom. (Če se spomnimo barvne sheme režiserjevega prejšnjega filma ugotovimo, da Baker s Projektom Florida nadaljuje z nadgradnjo svojega avtorskega podpisa.) Glede na okoliščine v katerih odraščajo Moonee in njeni prijatelji se morda zdi, da v tej zgodbi ni prostora za vedrejše tone. Toda Projekt Florida je film, ki na pesimistični podlagi izriše fascinantno zgodbo o radostih otroštva. Ko opazujemo te otroke in njihova mlada življenja spoznavamo, da so ti otroci, okoliščinam navkljub, večino časa srečni. Ko si otrok, za srečo ne potrebuješ veliko: nekaj prijateljev, borovničev sladoled in streho nad glavo. To idejo v prakso odlično realizirajo mladi naturščki, v prvi vrsti Brooklynn Prince kot Moonee, pred kamero pa so zelo naravni tudi njeni filmski prijatelji. Baker je režiser, ki zna izbrati svoje protagoniste-naturščke in potem iz njih izvleči maksimum. Bria Vinaite kot mlada mamica Halley je še en zadetek v polno, vse skupaj pa s svojimi izkušnjami izvrstno poveže Willem Dafoe. Njegov Bobby je marsikaj: nadomestni oče, dedek, angel varuh in mogočni zaščitnik razposajenih otrok, ljubitelj živali… Morda ga lahko razumemo tudi kot svojevrsten potokaz družbi, ki vedno bolj izgublja kompas, pozablja na sočloveka in na krilih ignorance drvi v razčlovečenje.

Ocena