Last Flag Flying (2017)

Foto: Lionsgate

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 125',  Imdb

Žanri: komedija, drama, vojni

Režija: Richard Linklater

Scenarij: Darryl Ponicsan, Richard Linklater 

Igrajo: Bryan Cranston, Laurence Fishburne, Steve Carell, J. Quinton Johnson, Yul Vazquez, Deanna Reed-Foster

Last Flag Flying me je od samega začetka zanimal predvsem zaradi Richarda Linklaterja. Priznam, da bi film kljub odlični igralski zasedbi pri meni imel veliko manj možnosti, če bi na režiserskem stolčku sedel nekdo drug. Linklater je za izhodišče izbral istoimensko knjigo Darryla Ponicsana, iz katere je skupaj s pisateljem pred dobrim desetletjem poskušal izluščiti scenarij. V prvo se ni izšlo in projekt je za nekaj časa obtičal v predalu, a sta se oba znova vrnila k projektu, na novo prilagodila scenarij in projekt je šel v realizacijo v drugi polovici leta 2016.  Ponicsanov roman je nadaljevanje njegovega leta 1970 objavljenega romana The Last Detail, po katerem je Hal Ashby tri leta kasneje posnel odmeven istoimenski film z Jackom Nicholsonom (tri oskarjevske nominacije). In glede na dejstvo, da oba filma govorita o istih protagonistih, a s 30-letno časovno distanco (Linklater je spremenil imena protagonistov), naslovnega lahko do neke mere obravnavamo kot svojevrstno nadaljevanje Ashbyjevega filma.

Trideset let kasneje so glavni protagonisti trije moški srednjih let, ki so se nekoč ramo ob rami bojevali v Vietnamu. Sal (Bryan Cranston) je lastnik bara, v katerem večino pijače popije kar sam, Larry "Doc" Shepherd (Steve Carell) še vedno službuje pri ameriški mornarici, nekoč divji ženskar Richard Mueller (Laurence Fishburne) pa je povsem obrnil list in postal duhovnik. Tri desetletja so minila, zdaj smo v letu 2003 in Amerika je spet v vojni. Po 11. septembru je sprožena "vojna proti terorizmu," ki je prerasla v ameriško izvažanje demokracije in človeške pravic v Afganistan in Irak (s pomočjo oklepnikov, letal, raket in podobnih dostavnih sredstev, seveda). In tam, v Iraku, je ugasnilo življenje mladega fanta,  ki se zdaj v krsti vrača domov. K povsem potrtem očetu Larryju, ki mu je zahrbtna bolezen nedolgo nazaj vzela še ženo. Po tridesetih letih brez kontakta z Salom in Richardom se Larry odloči poiskati stara prijatelja in ju prositi, da mu pomagata v organizaciji sinovega pogreba.  Najprej morajo v vojaško letalsko oporišče, kamor bojo pripeljali sinovo truplo, nakar jih čaka pogreb na vojaškem pokopališču. A ko Larry odkrije, da mu je vojska lagala o okoliščinah sinove smrti, se odloči, da ga v lastni režiji, brez vmešavanja vojske, pokoplje v domačem kraju. Ne zmoti ga niti dejstvo, da je Portsmouth v New Hampshiru oddaljen dobrih 700 kilometrov.

Foto: Lionsgate

Tako smo dobili izhodišče za film ceste o treh starih pajdaših, ki v nenavadnih okoliščinah ponovno prebujajo prijateljstvo, ki ga niso uspela izbrisati niti tri desetletja brez vsakršnega kontakta. Iz povzetka vsebine se zgodba morda zdi pesimistična in depresivna, vendar Linklater in ekipa iz takšnega materiala iztisnejo tudi vedrejše tone in konkretno dozo humorja. Gonilna sila komične plati filma je Bryan Cranston v vlogi zapitega samca brez dlake na jeziku, ki tudi v situacijah, ko je bolje molčati, ne more držati jezika za zobmi. Njegov Sal je gobčna zguba zlatega srca, ki ljudi okoli sebe pogosto nehote spravi v zagato, a vedno z dobrimi namerami. Pravo nasprotje je redkobesedni Larry v subtilni interpretaciji Steva Carella, ki prepričljivo pooseblja potrtega protagonista, za katerega se zdi, da na svojih plečih nosi vso nesrečo tega sveta, a navkljub temu še ni izgubil volje do življenja. Bolj glasen v zagovarjanju svojih prepričanj je Richard – ta se s Salom pogosto spušča v debate o veri in moralno-etičnih vprašanjih, vendar istočasno ne more skriti zadovoljstva vsakič, ko beseda steče o njegovi divji preteklosti.  Jedro filma je torej dinamika treh osrednjih protagonistov, okoli katere Linklater razmeroma uspešno vleče vzporednice med starimi in novimi vojnami, na katerih vzpostavlja jasno protivojno sporočilo. Ameriški režiserji so vedno razpeti med domoljubjem in potrebo po kritiki ameriške vloge v svetu in tudi Linklater ni izjema: njegova ideja o narodu, ki se vedno znova ujame v mrežo vladnih laži je posploševanje, ki enostavno nima pravega učinka. V tej luči nam tudi prepričanja in značaji njegovih likov ne ponudijo tistega za Linklaterja značilnega občutka, da smo v družbi resničnih ljudi in da gledamo zgodbo, ki bi lahko bila izsek iz resničnega življenja. Last Flag Flying, tako kot Sal, ima srce na pravem mestu, vendar si s svojimi poantami pogosto ne naredi nobene usluge. S filmom še vedno nisem nezadovoljen, s vseeno velja poudariti, da je Linklater tokrat posnel nekoliko slabši film, ki ne pride niti blizu njegovim najboljšim stvaritvam.

Ocena