Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (2017)

Foto: © 2017 Twentieth Century Fox

Slo naslov: Trije plakati pred mestom

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 115',  Imdb

Žanri: krimi, drama

Režija: Martin McDonagh

Scenarij: Martin McDonagh

Igrajo: Frances McDormand, Woody Harrelson, Sam Rockwell, John Hawkes, Peter Dinklage, Caleb Landry Jones, Abbie Cornish, Kathryn Newton, Samara Weaving, Lucas Hedges, Clarke Peters, Brendan Sexton III, Kerry Condon, Željko Ivanek

Kaj lahko storiš, če si nezadovoljen z delom policije? Kaj bi storili vi, če bi, tako kot Mildred Hayes, dolgih sedem mesecev čakali na kakršen koli premik v primeru preiskave umora in posilstva najstniške hčerke? Bi vsak dan šli na policijo izvajati pritisk na policiste? Bi se preiskave lotili kar sami? Bi s prihranki plačali privatnega detektiva? Bi se vdali v usodo in se sami seboj, med štirimi zidovi, poskušali sprijazniti z izgubo? Vsak izmed naštetih scenarijev je realen, logičen.

Mildred je razmišljala drugače: ob pasivnem odnosu policije se je odločila najeti tri reklamne panoje in prek teh na odgovornost poklicati lokalno policijo na čelu s šerifom Billom Willoughbyjem. S prstom je pokazala na šerifa, ki je, mimogrede, hudo bolan in ga v mestu vsi izjemno spoštujejo. Hecno je, da sporočilo na plakatih bolj prizadene lokalno skupnost, kakor samega šerifa, ki ni brez razumevanja za jezo obupane matere.

Jeza motivira retoriko in dejanja mnogih protagonistov v tretjem celovečercu Martina McDonagha. Mildred je največji meri jezna zaradi dejstva, da je morilec njene hčerke še vedno na prostosti. Nekoliko tudi zato, ker se v ta boj podaja sama, brez pomoči bivšega moža, ki jo je zapustil in skočil v objem 19-letne mladenke. Jezen je tudi šerifov pomočnik Jason Dixon, ki je svojo jezo usmeril v sovraštvo do temnopoltih sodržavljanov in vsake oblike drugačnosti. Dixon, kot tak, je produkt okolja, predvsem zapite rasistične matere in mnogih someščanov, ki s tišino hranijo njegovo jezo, jo razumejo, se z njo identificirajo. Jezen je tudi lokalni zobozdravnik, ki zaradi plakatov pred mestom svojo jezo usmeri v Midredin majajoči se zob. Dotični gospod ravno svoji slabo prikriti jezi dolguje bolečo luknjo v prstu, ki mu jo v spomin pusti Mildred. Plakati pred mestom so produkt jeze, ki istočasno tudi sami sprožajo nemalo jeze med lokalnim prebivalstvom.

Foto: © 2017 Twentieth Century Fox

Le resnično moder in sočuten človek lahko za vsemi temi jeznimi obrazi vidi človeka v pravi luči. Vidi dobro, ki se je umaknilo jezi. In če so trije plakati bili rezultat in generator jeze, potem so tri pisma, ki jih šerif Willoughby pusti za svojo ženo, Mildred in namestnika Dixona, katalizator, ki v njih prebudi sočutje in razumevanje za sočloveka. McDonaghov tretji celovečerec je nedvomno njegov najbolj humanističen film doslej. Fascinantna se mi zdi organskost, s katero zgodbo iz jezne komične drame usmeri v umirjeno, čutno tretje dejanje. McDonagh je studiozen avtor, ki že med pisanjem scenarija v glavi zlaga prizore v katerih so že dodeljene vloge igralcem iz njegove igralske "družine," ki se z vsakim novim filmom pridobi kakšnega novega člana.

Tokratna najpomembnejša okrepitev je izjemna Frances McDormand, ki ji je vloga Mildred pisana na kožo. Dobesedno. McDonagh je že med pisanjem scenarija Mildred pisal s Frances v mislih in nato imel kar nekaj dela, da je igralko prepričal, naj sprejeme ponujeno vlogo. Ta je sprva menila, da je za vlogo prestara in šele skupen napor McDonagha in igralkinega moža Joela Coena je obrodil sadove. McDonagh je tako dobil priložnost zadevo speljati, kot je sprva načrtoval, gledalci smo dobili izjemno igralsko kreacijo, Frances pa bo po zlatem globusu v svojo vitrino poleg zlatega kipca za nastop v Fargu najbrž postavila še enega oskarja.

Njen nastop je vsekakor potrebno izpostaviti in ustrezno nadgraditi, toda Trije plakati... so obenem izjemen dosežek celotne igralske zasedbe v kateri preprosto ni mogoče najti šibke točke. Sam Rockwell, Woody Harrelson, Caleb L. Jones, John Hawkes, Peter Dinklage in ostali vgradijo svoj delež v ta izvrsten mozaik značajev in zgodb, v katerem do izraza pride Mcdonaghov scenaristični genij, ki nikoli ne zanemarja likov in tudi tistim manj pomembnim nameni potrebno pozornost. Njegovi stranski liki tu niso zato, da zgolj zapolnijo kvoto sodelujočih in recitirajo svoj dialog. Ob opazovanju teh krasnih kreacij začutimo potrebo, da o njih izvemo več in to je kvaliteta, ki jo najdemo le v vrhunskih, kompletnih filmih. To so liki, ki jih zlahka vidimo v glavnih rolah nekih drugih filmov in zgodbe, ki bi jih z veseljem videli in slišali.  McDonagh je po mojem mnenju eden najbolj kompletnih filmarjev ta hip, ki po zgolj treh filmih za sabo že ima pravo armado občudovalcev. Po Treh plakatih... mu ponudb za sodelovanje gotovo ne bo manjkalo, a poznavajoč njegovo minulo delo sem prepričan, da bo McDonagh ostal na začrtanem kurzu in še naprej snemal le filme, v katerih bo lahko uveljavil svojo filmsko filozofijo. Nasvidenje, čez približno štiri leta.

Ocena