Utøya 22. juli (2018)

Andrea Berntzen in Utøya 22. juli, Foto: Liffe

Slo naslov: Utoya - 22. julija

Drugi naslovi: Utøya: July 22

Država: Norveška

Jezik: norveščina 

Leto: 2018

Dolžina: 93',  Imdb

Žanri: drama, triler 

Režija: Erik Poppe

Scenarij: Siv Rajendram Eliassen, Anna Bache-Wiig

Igrajo: Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad, Elli Rhiannon Müller Osbourne, Solveig Koløen Birkeland, Sorosh Sadat, Ada Eide

22. julija 2011 je Norveško pretresla ena največjih tragedij v zgodovini države. En sam napadalec je na otočku Utoya, nedaleč stran od norveške prestolnice, ubil 69 ljudi, več kot sto oseb je bilo težje ali lažje ranjenih in poškodovanih. Za masaker je bil odgovoren v policijska oblačila oblečen napadalec, ki je pred tem zraven poslopja vlade v središču Osla parkiral dostavno vozilo polno eksploziva. V siloviti eksploziji nekaj minut zatem je umrlo 8 ljudi, še več je bilo poškodovanih. In med tem ko so se vsi ukvarjali s terorističnim napadom na stavbo vlade se je napadalec neovirano odpravil na Utoyo, kjer je potekal poletni kamp podmladka laburistične stranke.

Utoya - 22. julija je film, ki nam v realnem času pokaže 72 minut kaosa in groze – točno toliko časa naj bi preteklo od prvega strela do trenutka, ko se je napadalec predal policiji. Rekonstrukcije dogodka se je lotil norveški režiser Erik Poppe, ki za prikaz dogajanja izbere perspektivo žrtev blaznega skrajneža. Poppe in sodelavci so govorili s preživelimi in iz pričevanj sestavili pripoved, ki sicer spremlja fiktivne like, vendar potek zgodbe tesno sledi dejanskemu razvoju situacije in predstavlja kredibilen približek vsega, kar se je tistega usodnega dne zgodilo na Utoyi. 

Poppe zgodbo odpre s posnetki norveške prestolnice iz zraka in materialom, ki so ga v času eksplozije posnele varnostne kamere v okolici vladnega poslopja. Po tem kratkem uvodu smo že na Utoyi, v družbi 19-letne Kaje, ki je ena izmed nekaj več kot 500 mladih duš, ki v tem trenutku kampirajo na otoku. Na otok je prišla skupaj z mlajšo sestro Emilie in nekaterimi prijatelji, do njih je pravkar prišla novica o bombnem napadu v prestolnici. Nedolgo zatem so odjeknili prvi streli, nemir med mladino je hitro prerasel v paniko: mladostniki so brezglavo tekali vsevprek, kričanje, jok in vsesplošna zmeda… 

Poppe kamero postavi sredi te zmede in se poda v beg skupaj s Kajo in nekaj njenih prijateljev, ki tako kot večina instinktivno poiščejo zaklonišče v bližnjem gozdičku. Kamera je na tleh, skupaj z nesrečnimi otroci, ki bi se najraje pogreznili v tla in postali nevidni. Film izjemno učinkovito posreduje izkušnjo teh nesrečnih otrok in njihovo počutje, vse skupaj na še intenzivnejši nivo dviguje tehnična odločitev ustvarjalcev, da dogajanje posnamejo v enem samem nepretrganem posnetku. Montažer Einar Egeland je v nekem intervjuju sicer namignil, da film morda vsebuje nekaj skritih rezov (menda v trenutkih, ko je kamera na tleh), vendar to niti ni tako pomembno. 

Utoya - 22. julija je film, ki ga ni lahko gledati. Zahtevna izkušnja, ki povsem prevzame in izčrpa. Zgodba, ob kateri dobimo občutek, da se skupaj z žrtvami napada pogrezamo v blato, oklepamo skalnatega pobočja in poskušamo ugotoviti, ali je kje v bližini kakšno boljše skrivališče. Smrtna resnost grožnje nam je učinkovito posredovana skozi zvočni dizajn in odzive nesrečnikov pred kamero, med tem ko nasilje večino časa ostane izven vidnega polja kamere. Z izjemo enega samega kadra, v katerem vidimo silhueto napadalca, Poppe nikoli ne pokaže njegovega obraza, niti omeni njegovega imena. 

Film so od premiere v Berlinu spremljali mešani, čeprav večinoma pozitivni odzivi. Nekateri so Poppu očitali eksploatacijo žrtev prav zaradi odločitve, da svojo obrtno spretnost dokazuje na takšni zgodbi in dejstva, da film na povprečnega gledalca učinkuje podobno kot prepričljiv triler. A spomnimo se, da je enako strategijo nedolgo nazaj s Savlovim sinom izbral László Nemes, vendar je film zavoljo časovne distance bil bistveno bolje sprejet.           

Ocena