petek, 16. november 2018

Climax (2018)

Foto: Climax (2018), Wild Bunch


Slovenski naslov: Vrhunec
Država: Francija, Belgija, ZDA
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka, glasba
Dolžina: 95' Imdb 
Režija: Gaspar Noé
Scenarij: Gaspar Noé
Igrajo: Sofia Boutella, Romain Guillermic, Souheila Yacoub, Kiddy Smile, Claude Gaujan Maull


Po približno 45-ih minutah petega celovečerca Gasparja Noeja dogajanje za nekaj trenutkov prekine grafično raznolika predstavitev igralskega kadra in glasbe. Premor tudi simbolično napove, da nas od tu naprej čaka nek drug film. Film, v katerem bi se morda počutili bolje, ako bi si v oko nakapljali nekaj kapljic določene psihoaktivne substance. Vseeno ste lahko brez skrbi – za razumevanje dogajanja bo zadostovala že trezna glava, vendar je obenem jasno, da za kreacijo kaosa ki sledi nedvomno moraš imeti nekaj izkušenj s halucinogenimi substancami. Za gledalca, ki prvič stopa v imaginarij francoskega provokatorja, je izkušnja toliko bolj zahtevna, enostavno pa ne bo niti tistim, ki so že arhivirali vse njegove filmske podvige.

Filmi nas do vrhunca navadno pripeljejo na koncu, a ko smo v rokah tako samosvojega filmarja, vrhunec lahko pričakujemo tudi na začetku. V tem smislu se tisti bolj konvencionalni vrhunec odvrti že v prvi polovici filma, v kateri gledamo hipnotičen, izjemno kinematičen, z energično elektronsko glasbo podložen glasbeno-plesni spektakel, ob katerem smo preprosto posrkani v izvrstno koreografijo in koordinacijo gibov, ritmov in premikov kamere. Občutek je toliko boljši, ker je vse skupaj posneto v enem samem nepretrganem posnetku, ki se nato nadaljuje s sprehodom med plesalci. Ti združno ugotavljajo, da je vaja pred odhodom na ameriško turnejo uspela, čas, ko se kamera sprehaja med njimi, je izkoriščen za predstavitev protagonistov in opredelitev njihovih seksualnih usmeritev. Načrtovana zabava, ki po vaji poteka v zapuščeni šolski telovadnici je vedno intenzivnejša in ko se nekateri izmed plesalcev začnejo počutiti čudno, tisti bolj prisebni hitro ugotovijo, da je nekdo v sangrijo, ki jo pijejo (skoraj) vsi, dodal LSD. Stvari počasi uhajajo izpod nadzora in po kratkotrajnem  premlevanju situacije najglasnejši sklenejo, da je krivec gotovo človek, ki zaradi verskih prepričanj ni pil alkohola. 

Seveda ni naključje, da glavni osumljenec in prva žrtev vedno bolj nerazsodnih soplesalcev postane musliman. Tako kot ni naključna rasna sestava plesne skupine, ki nas s svojo barvno raznolikostjo nedvomno spominja na današnjo (urbano) Francijo in to so izbire, s katerimi Noe nedvomno vzpostavlja določen družbeni komentar. Tovrstni sporočilni motivi tu vseeno niso odločilnega pomena, saj se Noe v nadaljevanju primarno osredotoča na prikaz posledic, ki jih zaužito mamilo ima na skupino. S tem je teren pripravljen za še eno za Noeja tipično morasto izkušnjo. Za tekanje skozi dolge koridorje, za modro, zeleno, rumeno in seveda rdečo, ki z eskalacijo napetosti počasi prevzema nadzor nad vizualno podobo filma. Za klavstrofobične snemalne kote in nelagoden zvočni dizajn, v katerem pozitivne ritme iz prve polovice filma nadomestijo psihedelični zvoki, pomešani z jokom, krikom in grozo, ki nas prevzema ob opazovanju nerazsodnih reakcij in grdih posledic le-teh. Pri vsem skupaj velja izpostaviti, da se Noe v tem kaosu ne odpove razvoju posameznih likov in do neke mere celo nadgradi kratke epizode iz prve polovice filma. Iz šopka teh večinoma seksualno naravnanih zgodbic še najbolj izstopa tista o zaščitniškem bratu, ki svojo mlajšo sestro želi za vsako ceno obvarovati pred potencialnimi snubci, s katero režiser v obravnavo znova vzame incestno razmerje. Njegov odmevni celovečerni prvenec Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998) je namreč tematiziral incestno razmerje med očetom in hčerko. Vrhunec je izjemno intenzivna izkušnja, tipičen Gaspar Noe, ki deli publiko in ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen. In to kakovost, ki jo premorejo le redki.

Ocena



Ni komentarjev:

Objava komentarja