 |
| Toni Servillo in Loro (2018), Foto: Imdb |
Slo naslov: Oni
Angleški naslov: Them
Država: Italija, Francija
Jezik: italijanščina
Leto: 2018
Dolžina: 150', Imdb
Žanri: biografija, drama
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino, Umberto Contarello
Igrajo: Toni Servillo, Elena Sofia Ricci, Riccardo Scamarcio, Kasia Smutniak, Euridice Axen, Fabrizio Bentivoglio, Ricky Memphis, Roberto De Francesco, Dario Cantarelli, Anna Bonaiuto
Paolo Sorrentino in Toni Servillo sta dežurni dvojec, zadolžen za zgodbe o italijanskih premierih. Pred leti sta skupaj posnela Mogočneža (Il Divo, 2008), portret večkratnega predsednika vlade Giulia Andreottija, letos pa smo dočakali portret Silvija Berlusconija, še enega kontroverznega premiera, ki je z devetimi leti na položaju predsednika vlade še vedno najdolgotrajnejši premier v zgodovini povojne Italije. Po vseh škandalih, s katerimi so povezovali nekdanjega premiera, medijskega mogotca in ustanovitelja stranke Naprej Italija, ni težko razumeti, zakaj je njegov portret za Sorrentina bil tako mična priložnost. Na koncu je posnetega materiala bilo toliko, da se je italijanski oskarjevec odločil zgodbo v kino mrežo poslati v dveh delih, ki v seštevku ponujata malo več kot 200 minut. Obiskovalci Liffa pa smo »prihranili« slabo uro, saj nam je v ogled ponujena 150-minutna festivalska različica.
Sorrentino zgodbo odpre s precej dolgim uvodom, v katerem v središče postavi ambicioznega Sergia, zvodnika iz mesteca na italijanskem jugu, ki si je s strateškim usmerjanjem uslug njegovih deklet, priboril marsikakšen privilegij pri lokalnih oblastnikih. Berlusconijeve razvpite zabave so v tem času bile javna skrivnost, zato je Sergio skoval zanimiv načrt. Prihranke je vložil v najem luksuzne vile na Sardiniji, ki stoji na elitnem delu otoka, nedaleč stran od Berlusconijeve posesti. Tam je povabil svoja najbolj atraktivna dekleta in organiziral večdnevno zabavo v upanju, da mu bo uspelo pritegniti »njegovo« pozornost. Sprva je kazalo, da iz te moke ne bo kruha, a nato se vendarle zgodilo. Živahno dogajanje je bilo opaženo, kontakt vzpostavljen.
Na tej točki film v svoje roke prevzame Toni Servillo, ki je le v nekaj minutah razblinil vse dvome o tem, ali je Sorrentino ravnal prav, ko mu je zaupal glavno vlogo. Moram priznati, da sem sprva menil, da njegove fizične predispozicije niso najprimernejše za to vlogo, toda vsaki nov prizor me je opominjal, da gledam igralskega kameleona, ki bi lahko igral kogarkoli. Z njegovo pomočjo je Sorrentinu uspelo sestaviti zares zanimiv portret nekdanjega prvega človeka Italije, ob katerem se je težko dolgočasiti (vsaj v odsekih filma, ko je v ospredju Berlusconi). Všečen satirični momenta filma izhaja iz dobro napisanih dialogov, v katerih Sorrentino lepo prepleta humor in tehten komentar z učinkovito fizično prezenco glavnega igralca. To so glavne prednosti, zaradi katerih filmu brez dvoma velja nameniti pozornost. Manj navdušen sem s (pre)dolgim uvodnim delom, saj podzgodba o povzpetniškem zvodniku ne ponudi prave dodane vrednosti in mnenja sem, da bi film brez tega uvoda, ali vsaj z manj potencirano vlogo sicer solidnega Riccarda Scamarcija, pridobil na kompaktnosti. Poleg tega bi izpostavil še podhranjenost praktično vseh ženskih likov in nepotrebno moraliziranje, ki ga najbolj odsevata vlogi Berlusconijeve soproge Veronice in mladenke, ki dobi priložnost zavrniti neko najvplivnejšega Italijana. Kljub omenjenim pripombam je Loro pozitivna in večjim delom zelo zabavna izkušnja.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar