torek, 13. november 2018

The House That Jack Built (2018)

Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa


Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack
Država: Danska, Francija, Nemčija
Jezik: angleščina 
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka 
Dolžina: 152'Imdb 
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund 
Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough


Hiša, ki jo je zgradil Jack  je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme. 

S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veliko bolj nagnusnih in krvavih), je dejavnik, ki gledalca varuje pred tem, da bi se ga to kar gleda (zločin), zares dotaknilo. V tem smislu govorimo o filmih, ki so tu predvsem zato, da zabavajo in v osnovi imajo razvedrilno funkcijo. 

Tisto, kar von Trierjev film najbolj loči od povprečne grozljivke je njegova sposobnost, da iz te enačbe odstrani gledalčevo distanco in ga bolj neposredno poveže z nasiljem. In to je grenka, za mnoge očitno neprebavljiva pilula. Čeprav je popolnoma jasno, da so med nami ljudje, sposobni početi zločine, ki jih tu zakrivi Jack in čeprav ni dvoma, da so med nami ljudje sposobni še hujših zlodel. Na to nas nenazadnje spomni tudi von Trier, ko Jacka na koncu ne pošlje v najgloblji, deveti krog pekla, čeprav ta nekako pričakuje, da bo končal prav tam. Zločine smo nekako vajeni doživljati bodisi iz perspektive žrtev, bodisi iz zornega kota protagonistov, ki te zločine preiskujejo. Izbira perspektive morilca in von Trierjevo »sprevrženo« razumevanje njegove psihe tako postanejo ključni gradniki nelagodja, ki se z vsakim novim umorom stopnjuje, tako kot se stopnjuje Jackova zbranost med izvedbo zločinov. Stopnjuje se tudi raven tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti in v tem momentu zgodbe, Jackovem vedno drznejšem izzivanje sreče, vidim eno pomembnejših sporočilnih vrednosti zgodbe. Ta eno svojih žrtev spodbuja, da se poskuša rešiti s kričanjem (in se ji celo pridruži) – to je vzorec obnašanja, ki smo mu priča ob vzponu skrajne desnice (v Evropi in svetu) in vsesplošnem naraščanju tolerance do vsakovrstnega sovraštva. 

Mislim, da je Danec s tem filmom vsem ki ne prenesejo njega in njegovih filmov poslal dokaj jasno sporočilo in se ob tem še malo pohecal na njihov račun. Kako drugače razumeti izbiro Bruna Ganza, igralca, ki je med drugim znan tudi po izjemno prepričljivi upodobitvi Hitlerja (Der Untergang, 2004) in nakladanje o vedno aktualni ločitvi umetnika in umetniškega dela? Že ptički na vejah čivkajo o tem, kako je von Trier provokator, ki svoje like izrablja kot nekakšne avatarje za izražanje svojih stališč. In kaj potem? Nič. Od enega največjih provokatorjev v svetu filma kaj drugega niti nisem pričakoval. Hiša, ki jo je zgradil Jack je film, ki nas s prav vsakim sprevrženim detajlom spominja, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi v resničnem življenju in mislim, da bi se s to trditvijo strinjali tudi njegovi največji nasprotniki. Kredibilnost zgodbe izhaja iz verjetnosti takšnih in podobnih scenarijev in to je pri vsem tem še najbolj srhljivo.

Ocena



Ni komentarjev:

Objava komentarja