Capharnaüm (2018)

aka Capernaum

Zain Al Rafeea & Boluwatife Treasure Bankole in Capharnaüm (2018), © Fares Sokhon

 

Slovenski naslov: Kafarnaum

Angleški naslov: Capernaum

Država: Libanon, Francija

Jezik: arabščina 

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 120' ,  Imdb 

Režija: Nadine Labaki

Scenarij: Jihad Hojeily, Michelle Kesrouani, Nadine Labaki

Igrajo: Zain Al Rafeea, Yordanos Shiferaw, Boluwatife Treasure Bankole,Kawsar Al Haddad, Fadi Yousef, Haita 'Cedra' Izzam

Nekje v končnici filma nam kamera iz ptičje perspektive pokaže morje barak v bejrutskih slumih, brez vsakega reda in načrta zgrajen labirint zasilnih prebivališč, kjer svoje dni preživljajo najrevnejši prebivalci Libanona: begunci iz nemirnih, z vojno zajetih območij, ekonomski emigranti iz afriških držav in nesrečniki, ki so iz tega ali onega razloga končali na samem dnu. Ta posnetek pojasni naslov filma, ki v francoščini označuje mesto, kjer nakopičena krama in odpad ustvarjajo vtis kaotične neurejenosti. Libanonska režiserka zgodbo njenega tretjega celovečerca postavi prav tam, med družbene avtsajderje, ki životarijo na samem družbenem robu.

V zgodbo vstopimo na kronološkem koncu, s prizorom na sodišču, kjer poteka sodni proces v katerem 12-letni Zain toži svoja starša. Razlog – fant ju toži, ker sta ga spravila na svet in ga tako obsodila na človeka nedostojno življenje polno trpljenja in nesreče. Od tu gremo na začetek zgodbe – Zain je le eden izmed številnih otrok iz begunske družine, ki brez dokumentov živi v Libanonski prestolnici. Družina je pred časom snubcu »oddala« nekaj let starejšo sestro in Zain se boji, da podobna usoda čaka tudi leto dni mlajšo sestrico Sahar, ki je ravnokar vstopa v puberteto. Ko se njegovi strahovi uresničijo, se fant odloči pobegniti od doma. Med potepanjem spozna prijazno čistilko Rahil, ilegalno emigrantko iz Etiopije, ki mu ponudi hrano in prenočišče. Tudi ona se s težavo prebija iz dneva v dan, saj je mati samohranilka, ki mora pokazati veliko iznajdljivosti in poguma, da dobro leto starega sinčka sproti skriva pred delodajalci. 

Glede na okoliščine je jasno, da Zain in Rahil drug drugemu lahko pomagata, tako kot je jasno, da »idila« novonastale družine ne bo trajala večno, saj sta oba brez dokumentov, on pa je kljub vsemu le otrok. In ko se Rahil nek večer ne vrne domov, je pred nami drama, ki nas povsem prevzame in prisili, da pozabimo na preračunljivost zgodbe in manko subtilnosti v nizanju argumentov, katerih cilj je podpreti v uvodu izrečeno konstatacijo mladega junaka, s katero ta obžaluje lasten obstoj. Za takšno rezoniranje videnega sta v največji meri zaslužna fanta na sliki zgoraj, izjemno prepričljivi Zain Alrafeea, ki je naravnost fantastičen v praktično vsakem prizoru, naraven v interakciji s svojim najmlajšim soigralcem (Treasure Bankole). Z vsako (začasno) odpravljeno težavo bolj cenimo Zainovo iznajdljivost in osredotočenost, z vsako minuto srce gledalca bolj močno bije za naša mlada junaka. Jasno je, da ob tej konstataciji velja pohvaliti tudi režiserko Nadine Labaki, ki v svojem tretjem celovečercu pokaže izjemen čut za delo z naturščki, kar najbolj do izraza pride ravno v prizorih, ko so v fokusu otroci. Kafarnaum je film, ki nas poskuša pretresti in šokirati z odkritimi kartami, in morda je še bolj presenetljivo, da v tem na koncu tudi uspe. Navkljub malo verjetni premisi in neposrečenem koncu, ki spominja na scenarije, kakršne pogosto vidimo v Hollywoodu.       

Ocena