The Wife (2017)

Glenn Close in The Wife (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Švedska, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Žanri: drama

Dolžina: 99',  Imdb 

Režija: Björn Runge

Scenarij: Jane Anderson, Meg Wolitzer (knjiga)

Igrajo: Glenn Close, Jonathan Pryce, Max Irons, Christian Slater, Harry Lloyd, Annie Starke

Joe in Joan Castleman sta skupaj že štirideset let. On je ena največjih literarnih zvezd današnjice, ona zvesta žena, ki mu od samih začetkov njegove impresivne pisateljske kariere stoji ob strani. Sonce še ni obsijalo njune posesti v Connecticutu, ko je v spalnici zabrenčal telefon. Gospod na drugi strani je povedal, da kliče iz Stockholma in Joeju sporočil, da je prav on letošnji dobitnik Nobelove nagrade za književnost. V teh trenutkih se zdi, da sta zakonca Castleman najbolj srečen par na svetu. 

Njun že odrasli sin David hodi po očetovih stopinjah, njuna že poročena hčerka bo zelo kmalu povila prvega otroka. Nagrajenca bosta zato na slavnostni podelitvi spremljala le Joan in nekoliko nejevoljni David, ki od očeta že dolgo neuspešno išče spodbudo in podporo njegovim pisateljskim ambicijam. A že po prihodu v Evropo se pojavijo prvi namigi, da ozračje med člani družine Castleman vendarle ni idealno. Vse skupaj poslabša rahlo vsiljivi pisatelj v prepričljivi interpretaciji Christiana Slaterja, ki poskuša dobiti dovoljenje za pisanje Joejeve biografije. 

Ob prvih nesoglasjih švedski režiser Björn Runge v zgodbo vpelje skoke v preteklost, ki potem v kronološkem zaporedju pospremijo dogajanje v sedanjosti. Razkritje preteklosti sedanjost postavi v drugačen kontekst in naposled odkrije skrbno varovano skrivnost. Rezultat je izjemna karakterna študija ženske, ki je svoje življenje podredila uspehu moškega, ki ga je navkljub njegovi ponavljajoči se nezvestobi in egocentričnosti, vedno ljubila. Film istočasno vzpostavi tehten komentar podrejenega položaja ženske v literarnem okolju in ga lepo poveže z usodo glavne protagonistke. The Wife prepričljivost gradi na precizni observaciji družinskih relacij, pametnem scenariju in dobrem skupinskem naporu igralskega ansambla, v katerem vloga prve violine pripada odlični Glenn Close. Ta je po zmagoslavju na zlatih globusih povsem upravičeno prejela že sedmo oskarjevsko nominacijo in morda je napočil čas, da v omaro pospravi še najžlahtnejšo filmsko nagrado.             

Ocena

Escape at Dannemora (2018)

Patricia Arquette in Escape at Dannemora (2018), Foto: Showtime

Slovenski naslov: Pobeg pri Dannemori

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, krimi

Dolžina: 7 X (51'-98') ,  Imdb 

Režija: Ben Stiller

Scenarij: Brett Johnson, Michael Tolkin

Igrajo: Benicio Del Toro, Patricia Arquette, Paul Dano, Eric Lange, David Morse  

Pobeg pri Dannemori je ena izmed odmevnejših tv produkcij lanskega leta z nominacijo za zlati globus v kategoriji najboljše mini-serije in zlatim globusom za najboljšo žensko vlogo v miniseriji, ki ga je na začetku januarja v svoje vitrine pospravila Patricia Arquette. Zgodbo je navdihnil z resnični pobeg dveh zapornikov iz strogo varovanega zapora v zvezni državi New York iz leta 2015. Vseh sedem približno enournih delov (HBO-ju serijo ponuja v 8-ih delih) je režiral Ben Stiller, za scenarij pa sta poskrbela Brett Johnson (Mad Man, Ray Donovan) in veteran Michael Tolkin, romanopisec in scenarist, ki je med ostalim po svoji knjižni predlogi v devetdesetih spisal scenarij za Altmanovega Igralca (The Player) in zanj prejel nominacijo za oskarja.

Če si zapornik v strogo varovanem zaporu Clinton v zvezni državi New York in potrebuješ kakšno malenkost, ki lahko izboljša bivanje v celici in zaporu na sploh, kaznjenec Richard Matt (Del Toro) je človek, na katerega se moraš obrniti. Matt si čas krajša s slikanjem portretov in druženjem s kaznjencem Davidom Sweatom (Dano), ki je nastanjen v sosednji celici in s katerim čez dan skupaj delata v zaporniški šivalnici. David je zavoljo krojaško-šiviljske spretnosti postal desna roka civilne nadzornice Tilly Mitchell (Arquette) in že prva epizoda razkrije, da nadzornica pri njem ne ceni le njegove spretnosti za šivalnim strojem. Recimo, da njun odnos izstopa iz dovoljenih okvirjev, in da se ta »izstopanja« navadno dogajajo v skladišču za šivalnico. Prebrisani Matt začuti, da bi iz razmerja med Davidom in nadzornico lahko iztržil nekaj več in ko po naključju odkrije, da njegova in Davidova celica mejita na servisne prostore, iz katerih lahko dosežeš glavne ventilacijske jaške, skupaj začneta kovati načrt za pobeg in pri tem resno računata na pomoč nadzornice Mitchell.

Benicio Del Toro and Paul Dano in Escape at Dannemora (2018), Foto: Showtime

Filmarji nam pobege iz zaporov običajno servirajo s poštenim odmerkom napetosti – pot do uspeha je posuta s številnimi ovirami, vse skupaj pogosto visi na zelo tanki nitki in prav zato tovrstne zgodbe nudijo ugodno izhodišče za stopnjevanje suspenza. Nekaj aktiklimatskega je v načinu, kako se Ben Stiller in scenaristična ekipa lotevajo dramatizacije enega najodmevnejših pobegov iz zapora v novejši ameriški zgodovini. Etape v katerih antijunaka delata na premagovanju ovir, ki stojijo med njima in svobodo, le občasno postrežejo z nekaj več napetosti, preostali čas pa je porabljen na vzpostavitev nenavadnega ljubezenskega trikotnika in nekaterih drugih relacij, ki imajo relevantno vlogo pri izpeljavi drznega načrta. Navkljub času investiranem v razvoj teh razmerij bi težko rekel, da sta Matt in David karakterno dodelana protagonista, saj o obeh do šeste epizode ne izvemo veliko. Morda sem prav zato dobil občutek, da zgodbo na svojih plečih v resnici nosita izvrstna Patricia Arquette v njen televizijski mož Lyle v navdihnjeni interpretaciji Erica Langa. Benicio in Paul sta sicer krasna igralca, toda strategija zadrževanja podatkov o preteklosti njunih likov do šeste epizode preprosto nima pravega učinka. Ideja, da sta človek v zaporu in človek na prostosti, dva različna človeka, je lepo zaokrožena, toda nisem prepričan, da je s tem ustvarjena kakšna dodatna vrednost. Ubežnika, kmalu po pobegu ugotavljata, da na njuni poti do kanadske meje stoji le še 40 milj hribov in gozdov. Serija na žalost ne ponudi pravih odgovorov na vprašanji, zakaj sta ubežnika potrebovala skoraj tri tedne, da se priplazita do mejnega območja in kaj sta v tem času pravzaprav počela? Pobeg pri Dannemori me je ves čas puščal v pričakovanju, da tisti pravi darovi pridejo z naslednjo epizodo. In potem je prišla nova epizoda in spet ponudila dovolj za ohranitev interesa in premalo, da bi zares navdušila.

Ocena

Widows (2018)

Widows (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Vdove

Država: ZDA, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: krimi, drama, triler

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Steve McQueen, Gillian Flynn

Igrajo: Viola Davis, Michelle Rodriguez, Elizabeth Debicki, Cynthia Erivo, Colin Farrell, Brian Tyree Henry, Daniel Kaluuya, Jacki Weaver, Carrie Coon, Robert Duvall, Liam Neeson

Četrti celovečerec cenjenega angleškega režiserja Steva McQueena je eden izmed kritiško najbolj hvaljenih naslovov lanskega leta, ki je v začetku sezone podeljevanja najpomembnejših filmskih nagrad nekako izginil z radarjev in zadaj je že jasno, da so Vdove McQueenov najmanj uspešen film doslej. To sicer niti ni tako pomembno, saj oskarji, globusi in ostale nagrade niso ravno relevantna merila kvalitete, a ob tej priložnosti se moja percepcija naslovnega nekako sklada z omenjenim dejstvom. Po Lakoti, Sramoti in 12 let suženj je McQueen po moji oceni storil korak nazaj in nekoliko znižal sicer visoko povprečno oceno njegovega dozdajšnjega režiserskega udejstvovanja.

Razlogov za takšne občutke je več, toda iz moje perspektive je glavni razlog padca forme dokaj šibka in površna zgodba, ki ponudi premalo substance, da bi jo v kateremkoli elementi razglasil za presežek. Vdove so, če tega morda še ne veste, rimejk istoimenske britanske serije iz 80-ih let, ki jo je McQueen v sodelovanju soscenaristko Gillian Flynn posodobil in iz Londona preselil v Chicago. Po ponesrečenem ropu v spopadu s policijo umre celotna ekipa roparjev, ki jo je okoli sebe zbral in vodil Harry Rawlings (Liam Neeson). Njihove vdove se znajdejo v nezavidnem položaju: milijoni so izpuhteli, eksistenca je ogrožena in ženske naenkrat morajo usodo vzeti v svoje roke. Veronico Rawling (Viola Davis) namreč obišče nevarni, s kriminalnim podzemljem povezani županski kandidat (Brian Tyree Henry) in od nje zahteva kup denarja, ki mu ga je izmaknil njen pokojni mož Harry. Ta v roke vzame možev planer  (v katerem je ta zapisoval pretekle in bodoče posle), naveže stik z vdovami članov moževe tolpe in jih prepriča, da skupaj izpeljejo rop, ki so ga pred smrtjo načrtovali njihovi možje.

Viola Davis, Michelle Rodriguez, and Elizabeth Debicki in Widows (2018), Foto: Imdb

McQueen je Vdove posnel v trenutku, ko se v Hollywoodu in svetu filma nasploh, na dolgo in široko (upravičeno) debatira o nujnosti rasne in spolne raznolikosti. Iz tega vidika je Anglež posnel film, ki mu ne moremo nič očitati. V značilnih okvirjih »heist« filma, v katerem običajno gledamo moške je postavil ženske like, obenem pa ni pozabil na rasno uravnoteženost v vseh segmentih zgodbe. Toda zdi se, da je McQueenu poskušal odkljukati čim več pravilnih, politično korektnih odgovorov in na račun tega zanemaril karakterizacijo ključnih protagonistov. Odlična Viola Davis bi iz svoje vloge gotovo znala iztisniti več, a ji scenarij ne ponudi več od vloge objokane soproge, ki po moževi smrti idealizira preteklost in spomin na pokojnika. Moteče je, da to počne brez kančka kritičnosti do človeka, ki jo je potisnil v drek. Podobno plehka je utemeljitev motivov njenih partnerk v zločinu: zanimiva Elizabeth Debicki tako le želi dokazati materi, da do finančne neodvisnosti lahko prideš tudi drugače, in le na hrbtu, v postelji premožnega moškega, Michelle Rodriguez pa le želi nazaj svoj butik, ki ga je nespametno izgubila zato, ker je slepo zaupala moškemu. Obenem je čutiti, da McQueen ni na domačem terenu, ko postavlja prizore, ki se nanašajo na planiranje in samo izpeljavo ropa. Veliko boljši je denimo v prizorih, v katerih še enkrat izjemni Robert Duvall svojemu nasledniku (Colin Farrell) pojasnjuje, zakaj mora nadaljevati družinsko tradicijo. Vdove v posameznih segmentih gledalcu gotovo nudijo nekaj razlogov za zadovoljstvo, a vsota vseh teh zanimivih delov se na koncu vendarle ne zlije v dovolj homogeno celoto. Glede na koncentracijo talenta za in pred kamero bi končni rezultat gotovo lahko bil boljši. Steve McQueen je z naslovnim naredil konkreten korak proti komercializaciji kariere in v teh okvirih običajno nastajajo zgodbe, kakršni smo priča tukaj. Zato v njegovo in naše dobro upam, da bo že z naslednjim projektom zapustil komercialne vode in zaplul nazaj v negotove, nemirne vode neodvisnega, avtorskega filmanja. 

Ocena

Serenity (2019)

Matthew McConaughey, Anne Hathaway, and Kathrine Gordon in Serenity (2019)

Slo naslov: Vedrina

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 106' , Imdb

Žanri: drama, triler 

Režija: Steven Knight

Scenarij: Steven Knight

Igrajo: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Diane Lane, Jason Clarke, Djimon Hounsou, Jeremy Strong

Kapetan manjše ribiške ladje Serenity (pojasnilo naslova Vedrina) Baker Dill (Matthew McConaughey) že dolgo poskuša uloviti orjaškega tuna, saj bi tako imeniten ulov rešil večino njegovih (finančnih) težav. Mogočna riba je že večkrat zgrabila njegovo vabo, toda Bakerju je še ni uspelo potegniti na krov njegove barke. Kapetan nekaj zasluži z organiziranjem ekskluzivnih ribiških izletov, ki so jih bogati obiskovalci čudovitega karibskega otoka pripravljeni dobro plačati, toda tudi z nekaj ribiških navdušencev na krovu njegove barke zasluži premalo, da bi zakrpal vse luknje. Nato se na otoku prikaže njegova bivša žena (Anne Hathaway), ki se nanj obrne z nadvse nenavadno prošnjo. Zaprosi ga, naj ubije njenega nesramno bogatega moža in mu za to uslugo ponudi bogato finančno kompenzacijo. Baker ponudbo zavrne, toda bivša puške ne misli tako hitro odvreči v koruzo.

   

Ob branju tako banalnega zapleta je najbrž priporočljivo nekoliko prilagoditi pričakovanja. Toda pravi mojstri so znali tudi iz bolj neprivlačnih sinopsisov iztisniti dobro zgodbo in v tem primeru sem računal prav na to. Režijo in scenarij Vedrine namreč podpisuje Steven Knight, scenarist nekaterih izvrstnih filmov (Smrtne obljube, Umazane lepe stvari), ki je nekaj let nazaj po lastnem scenariju režiral svoj drugi celovečerec, hvaljeno dramo Locke (2013), s Tomom Hardyjem v glavni vlogi. Tudi tu sprva ni kazalo, da Knight ni na pravem nivoju. Ob lepih lokacijah (snemali so na Mauritiusu) in prepričljivem McConaugheyju razlogov za pritoževanje (še) ni bilo. A nato se v zgodbo vključi bivša, njen antipatični mož, izgubljeni, od nasilnega očima ogroženi sin, s katerim Baker na nepojasnjen način ves čas čuti posebno povezanost. In potem je tu še skrivnostni mož z aktovko, ki na vsak način želi vzpostaviti stik z izmikajočim se kapetanom. Mislim, da bo večina gledalcev dokaj hitro zaslutila kam pas taco moli in ugotovila, da je glavni junak le slaba kopija Trumana Burbanka. Knightov neo-noir eksperiment se z napredkom zgodbe vedno bolj pogreza vase, na koncu pa postane kristalno jasno, da se številnih nelogičnosti in lukenj ne da popraviti s preočitnim in neprepričljivim preobratom.      

Ocena

Boy Erased (2018)

Theodore Pellerin as Xavier and Lucas Hedges as Jared in Boy Erased (2018), © 2019 Focus Features

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 115' ,  Imdb

Žanri: biografija, drama

Režija: Joel Edgerton

Scenarij: Joel Edgerton, Garrard Conley

Igrajo: Lucas Hedges, Nicole Kidman, Joel Edgerton, Russell Crowe, Xavier Dolan

[ENG]

Boy Erased tells the courageous story of Jared Eamons (Hedges), the son of a Baptist pastor in a small American town, who must overcome the fallout of being outed to his parents (Kidman and Crowe). His parents struggle with reconciling their love for their son with their beliefs. Fearing a loss of family, friends, and community, Jared is pressured into attending a conversion therapy program. While there, Jared comes into conflict with its leader (Edgerton) and begins his journey to finding his own voice and accepting his true self. - © 2019 Focus Features

Ocena

Lazzaro felice (2018)

aka Happy as Lazzaro

Luca Chikovani and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)

Slovenski naslov: Srečen kot Lazzaro

Angleški naslov: Happy as Lazzaro

Država: Italija, Švica, Francija

Jezik: italijanščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 125',  Imdb 

Režija: Alice Rohrwacher

Scenarij: Alice Rohrwacher

Igrajo: Adriano Tardiolo, Luca Chikovani, Alba Rohrwacher, Agnese Graziani, Tommaso Ragno, Sergi Lopez, Natalino Balasso, Gala Othero Winter

Italijanska režiserka in scenaristka Alice Rohrwacher me je »kupila« z njenim drugim celovečercem Čudesa (Le meraviglie, 2014), delno avtobiografsko zgodbo o odraščanju na italijanskem podeželju. Film je režiserko promoviral v eno najbolj poetičnih mladih avtoric, ki zna z neverjetno tenkočutnostjo ujeti družinsko intimo, jo stkati okoli zanimivih protagonistov, v nevsakdanjem okolju in nato vse skupaj postaviti v širši družbeni kontekst. Čudesa so izžarevala nekakšno posebno, prisrčno čudaškost, ki ostaja avtoričin zaščitni znak tudi v njenem tretjem celovečercu Srečen kot Lazzaro (nagrada za scenarij v Cannesu). 

Alba Rohrwacher and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)

Tudi to pot smo na italijanskem podeželju, nekje v centralni Italiji, v od ljudi in države pozabljenem kraju Inviolati (že ime simbolizira neokrnjeno naravo tega območja). S posnetki starih, podrtih mostov in ozkih makadamskih potk Rohrwacherjeva vzpostavi občutek za kraj dogajanja – odmaknjeno območje, na katerem se je čas ustavil. V uvodnem delu filma dogajanja še ni mogoče postaviti v bolj jasen časovni okvir. Jasno je le, da smo v družbi ljudi, oziroma skupnosti, ki se preživlja s poljedelstvom (primarna kultura je duhan) in živinorejo. Naša pozornost je usmerjena na Lazzara, poslušnega in prijaznega mladeniča, ki z nasmehom na obrazu sprejema prav vsako novo zadolžitev, ki jo pred njega postavijo njegovi sovaščani. Nekaj svetniškega in skrivnostnega je v nasmehu vaškega bedaka, ki ga izkoriščajo malodane vsi. Prihod markize Alfonsine De Luna – v Italiji jo poznajo pod vzdevkom tobačna kraljica – in njenega razvajenega sina Tancredija, dogajanju doda časovni kontekst (walkman, glasba, prvi mobilniki) in nekaj pravljičnega pridiha. Zavoljo izoliranosti območja markiza vaščane še vedno drži v suženjskem razmerju. Ti brez kakršnegakoli plačila delajo na njeni posesti, za nagrado lahko tam živijo in obdržijo manjši del pridelka. Markiza je s pomočjo izmuzljivega nadzornika vzpostavila sistem, ki njene sužnje drži v brezizhodnem dolžniškem razmerju in po njenih merilih bi ti morali biti presrečni, da za njo sploh delajo. Stvari se zapletejo, ko njen zdolgočaseni sinko sklene uprizoriti lastno ugrabitev, s katero od matere želi izsiliti lep kupček denarja. Zadeva se zaključi z begajočim kadri vaščanov, ki se ozirajo proti nebu. Tako kot Lazzaro, ki se ravno v tem trenutku zunaj vasi sprehaja po robu prepada.

Sledi udarec v trebuh, grenka pilula, ki jo nikakor ne moremo pogoltniti. Na tej točki smo z Lazzarom povezani že tako močno, da njegove nesrečne usode enostavno ne moremo sprejeti. Toda ne pozabimo, da zgodba ima pravljičen pridih in da ime glavnega protagonista ni izbrano po naključju. Na umu moramo imeti očitne biblične konotacije imena, ki so ob njegovi brezpogojni prijaznosti in ljubezni do bližnjega toliko bolj očitne. Sledi časovni preskok v prihodnost, v katerem nam Rohrwacherjeva pokaže kaj se je zgodilo s pomembnejšimi protagonisti iz prvega dela zgodbe, s pomočjo katerih si lahko ustvarimo sliko o tem, kaj se je zgodilo v Inviolati. Z vzporednicami med statusom vaščanov pod markizo in njihovim položajem v sodobni družbi mnogo let kasneje, film vzpostavlja jasno kritiko neoliberalnega kapitalizma. Osrednji motiv filma vseeno ni kronološko prevpraševanje  izkoriščevalske narave kapitalizma. V liku svetega bedaka Lazzara (odlična predstava debitanta  Adriana Tardiola) film izkristalizira idejo o dobroti v njeni najčistejši obliki. To pooseblja mladenič z neomejeno in neomajano vero v človeka, ki preprosto ne pozna slabih misli. V tem smislu se kot zanimiva iztočnica izpostavlja vpliv, ki ga Lazzaro s svojim značajem ima na ljudi v njegovi bližini. Vsaj pri nekaterih je moč zaslediti drobne premike v pozitivno smer in ob tem spoznanju se lahko le sprašujemo, v kakšnem svetu bi živeli, če bi vsi ljudje v sebi imeli vsaj delček Lazzarovega značaja. 

Ocena

Juliet, Naked (2018)

Ethan Hawke, Rose Byrne, and Chris O'Dowd in Juliet, Naked (2018)
Photo by Alex Bailey, © Sundance Institute pro

Slo naslov: -

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 97' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama, glasbeni

Režija: Jesse Peretz

Scenarij: Jesse Peretz, Jim Taylor

Igrajo: Chris O'Dowd, Rose Byrn, Ethan Hawke 

[ENG]

Annie (Rose Byrne) is stuck in a long-term relationship with Duncan (Chris O'Dowd) - an obsessive fan of obscure rocker Tucker Crowe (Ethan Hawke). When the acoustic demo of Tucker's hit record from 25 years ago surfaces, its release leads to a life-changing encounter with the elusive rocker himself. Based on the novel by Nick Hornby, JULIET, NAKED is a comic account of life's second chances. -Official site

Ocena

A Star Is Born (2018)

Bradley Cooper and Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Slovenski naslov: Zvezda je rojena

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, glasba, romantični

Dolžina: 136' ,  Imdb 

Režija: Bradley Cooper

Scenarij: Bradley Cooper, Eric Roth in drugi

Igrajo: Lady Gaga, Bradley Cooper, Sam Elliott, Andrew Dice Clay, Dave Chappelle, Anthony Ramos, Rafi Gavron

Zvezda je rojena. Četrtič, če štejemo zgolj tiste bolj odmevne interpretacije in reinterpretacije zgodbe, ki so jo prvič posneli leta 1937. Za ponovno rojstvo je najzaslužnejši Bradley Cooper, ki je za začetek svoje režiserske zgodbe izbral rimejk, ki je že v osnovi jamčil odmevnost in priložnost za sanjski začetek novega poglavja v njegovi karieri. Film je postal hit, še preden ga je videl kdorkoli, o njem je že pred prihodom v kino dvorane prelito nemalo črnila. Slavni igralec je že z dogovorom sklenjenim z eno izmed največjih glasbenih zvezdnic našega časa postal zmagovalec in po velikem uspehu prvenca (v mošnjičku se je nabralo že več kot 400 milijonov $) bo zbiranje sredstev za nove projekte še bolj enostavno. Ne glede na dejstvo, da mu je uspelo posneti povsem soliden prvenec bi osebno raje videl, če bi me Cooper vsaj malce presenetil. Ponudil nekaj drugačnega, kakšno bolj osebno in posebno zgodbo, ki se je v vseh teh letih njegovega udejstvovanja pred kamero pilila nekje v ozadju in čakala na pravo priložnost. Nekaj takega je nazadnje storil Jonah Hill, ki je z Mid90s skozi zadnja vrata stopil na režiserski oder in svojo ekipo krasnih mladih igralcev posnel srčno zgodbo o odraščanju, s katero je pokazal in dokazal, da nanj gre resno računati tudi v tej novi vlogi.

Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Zgodba o country zvezdniku (Jack Maine), ki po naključju odkrije in nato pod svoje okrilje vzame talentirano glasbenico (Ally), je z nekaterimi posodobitvami zgrajena na hrbtenici predhodnikov. Dobra energija in kemija med Cooperjem in Gago v prvi uri ponudi dober rezultat, ki glasbeni in čustveni vrhunec doseže v trenutku, ko bodoča zakonca na odru skupaj zapojeta »Shallow.« Toda Cooper se v nadaljevanju zadovolji s kronologijo njenih vzponov in njegovih padcev, ki v nobenem trenutku ne dosežejo intenzitete omenjenega vrhunca in všečnosti »spoznavnega« dela njune zgodbe. V ospredje se tako prerinejo klasični motivi dram o estradnih zvezdah, ki so prisiljene žrtvovati zasebnost, težave utapljajo v različnih opojnih substancah, nakar te postanejo glavni generator nesoglasij in odločilen dejavnik krhanja medsebojnih razmerij. Odnos med Jackom in starejšim bratom Bobbyjem (vedno zanesljivi Sam Elliott), ki je dolga leta skrbel za kariero mlajšega, uspešnejšega brata, je nedvomno element zgodbe, v katerem se je skrival večji potencial. A to je le ena izmed odprtih front, na kateri film od začetka do konca ohranja »status quo,« brez konkretnega poseganja v bistveno. Film je še bolj površen v portretiranju likov na Allyjini strani zgodbe, saj nekaj karakternih črtic premore le njen oče, vsi ostali pa so le grobe skice, brez ene same tehtne dialoške vrstice. Cooperju skozi portret ambicioznega menedžerja, ki krmari Allyjino kariero, uspe dokaj dobro artikulirati kritiko sodobnih trendov v glasbeni industriji, ki s komercialno naravnanostjo puščajo vedno manj prostora talentiranim glasbenikom in pogosto celo zavirajo njihovo ustvarjalnost. Kritika je povsem na mestu, a je zavoljo dejstva, da v glavni vlogi gledamo glasbenico, ki je reprezentativni produkt takšne miselnosti, vseeno nekoliko presenetljiva. Glasbenico, ki zna peti in tudi igrati – številni hvalospevi na njen račun se mi sicer zdijo nekoliko pretirani – in videli bomo, kako bo Gaga v prihodnje krmarila svojo igralsko kariero. Bradley Cooper igralec je tu ustvaril eno svojih prepričljivejših vlog in pokazal nemalo režiserskega talenta. Zato upam, da bo za prihodnje režijske podvige izbral kakšen bolj izviren projekt, ki lahko dokončno potrdi izkazani potencial.

Ocena

White Boy Rick (2018)

Matthew McConaughey and Richie Merritt in White Boy Rick (2018), Photo by Scott Garfield - © 2018 CTMG, Inc

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 111',  Imdb

Žanri: krimi, drama

Režija: Yann Demange

Scenarij: Andy Weiss, Logan Miller 

Igrajo: Matthew McConaughey, Richie Merritt, Bel Powley, Jennifer Jason Leigh, Brian Tyree Henry, Rory Cochrane, RJ Cyler, Jonathan Majors, Eddie Marsan, Taylour Paige, Bruce Dern

[ENG]

Matthew McConaughey, Bruce Dern, Eddie Marsan, and Jennifer Jason Leigh star in this fact-based crime drama about an 1980s-era petty hustler who became a drug boss, then FBI informant, before the age of 16.

Set in a depressed 1980s Detroit, in an America embarking on a war against drugs, White Boy Rick follows the true story of Ricky Wershe Jr. (Richie Merritt), a teenaged drug informant turned dealer, moving, and sometimes fumbling, between both sides of the law.

In the Wershe's blue-collar home, Richard Sr. (Matthew McConaughey) dreams of open- ing a chain of video stores, but makes his living as a licenced gun dealer - with a side business manufacturing illegal silencers. His affable son, Rick Jr., shares his entrepreneurial spirit. Tasked with selling guns to local drug dealers, Rick Jr. gets a taste for their lifestyle as he parties and rubs elbows with notorious figures on both sides of the law. But when federal agents (Jennifer Jason Leigh and Rory Cochrane) get a hold of him, he is forced into a risky web of lies and deceit. Though not ignorant of the damage drugs can cause — his own sister (Bel Powley) is lost in a spiral of addiction — Rick Jr. fails to fully comprehend the danger that surrounds him. In Detroit in the late 20th century you're better off murdering someone than being caught with a gram of cocaine.

Yann Demange ('71, TIFF '14) flexes his directorial muscles in his second feature. With a Scorsese-esque sensibility and a killer soundtrack, and featuring a breakthrough performance by Merritt as the lead, White Boy Rick is an affecting and intelligent cautionary tale about the consequences of people and governments seeking simple solutions to complex problems. Though he was never going to win a father-of-the-year award, Wershe Sr. always had his son's best interests at heart. The same cannot always be said about the state for its people. -KERRI CRADDOCK, Tiff

Ocena

Mid90s (2018)

Sunny Suljic in Mid90s (2018)

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, komedija

Dolžina: 85',  Imdb 

Režija: Jonah Hill

Scenarij: Jonah Hill

Igrajo: Sunny Suljic, Lucas Hedges, Na-kel Smith, Gio Galicia, Ryder McLaughlin, Alexa Demie, Katherine Waterston, Olan Prenatt

Zapisa o naslovnem sprva nisem planiral. V načrtu je bil le krajši copy-paste povzetek, s katerim bi na blogu pustil sled o videnem. Dobro dva tedna po ogledu je Mid90s še vedno v mojih mislih. Od takrat sem videl že veliko novega materiala, toda naslovni je nekako vedno izplaval na površje in navzdol potiskal večino videnega v zadnjih tednih. To je bilo dovolj jasen signal, da filmu moram nameniti več prostora in mu posvetiti nekaj vrstic.

Zgodba postavljena v 90-ta leta prejšnjega stoletja je v nostalgične tone odeta štorija o odraščanju 13-letnega Stevieja »Sunburna« (igra ga Sunny Suljic, opažen v Lanthimosovem Ubijanju svetega jelena). Fant prihaja iz revne družine, poleg matere samohranilke je tu še starejši in do trinajstletnika pogosto nasilni starejši brat Ian. Ob pogosto odsotni materi in sovražno nastrojenemu bratu fantič prosti čas raje preživlja zunaj. Iskanje prostora pod soncem bi zanj bilo veliko lažje, če bi ob sebi imel vsaj enega dobrega prijateljev. Fanta močno privlači skejterska kultura, zato večino časa preživlja na priljubljenih skejt lokacijah in v trgovini z bordi, v kateri se zbira skupinica prijateljev, ki ga vzame pod svoje okrilje. Stevie s svojo nevsiljivo radovednostjo najprej pridobi Rubena, najmlajšega člana skupine, nato pa ga medse sprejmejo še ostali: tihi vodja skupine Ray, njegov prvi namestnik Fuckshit in redkobesedni Fourth Grade, ki njihova doživetja pogosto dokumentira s kamero, ki jo ima vedno pri roki.

Olan Prenatt and Na-kel Smith in Mid90s (2018), Photo by Tobin Yelland - © 2018 - A24

Jonah Hill je igralec, ki je v zadnjih letih dosegel izjemne stvari. S premišljeno izbiro vlog se je počasi otresel pedigreja igralca, ki lahko igra le v lahkotnih komedijah in pokazal, da je zelo dobra izbira tudi za drugačne, resnejše vloge. Po njegovem scenaristično-režijskem prvencu je jasno, da nanj moramo resno računati tudi v tej novi, avtorski vlogi za kamero, kajti Mid90s je po moji oceni eden boljših prvencev lanskega leta. Čeprav ne govorimo o avtobiografiji je bolj ko ne jasno, da je Hill v zgodbo vključil marsikakšno avtobiografsko črtico in iz teh razlogov je čutiti dokaj izraženo osebno noto. Všečnost in prepričljivost filma počiva na treh ključnih dejavnikih: vzdušju, likih in verni rekonstrukciji obdobja, v katerem se odvrti naslovna zgodba. Junaki živijo v eri pred vzpostavitvijo vzporednih virtualnih svetov in socialnih omrežij, ko so odnosi med najstniki definirani z dejansko interakcijo in druženjem v resničnem svetu. Skejtanje in glasba sta središče sveta za Stevieja in ekipo, ki svoje dneve preživljajo na priljubljenih skejterskih lokacijah, na deskah, v ritmih hip-hopa, največkrat povsem trezni, občasno opiti in včasih pod vplivom kakšnih manj nedolžnih substanc. Ves čas je nekako čutiti, da smo v rokah pripovedovalca, ki dobro pozna zakonitosti sveta, v katerem njegovi junaki živijo svoje dni. Dialogi in prizori delujejo pristno, enako avtentične vibracije oddajajo vsi pomembnejši liki. V zgodbah kot je ta, brez prelomnih dogodkov in velikih zapletov, ki jo nosijo predvsem liki in njihov vsakdan, selekcija igralskega kadra igra pomembno vlogo. Hill je pokazal izjemen čut pri reševanju igralske križanke – med ključno peterico le Sunny Suljic ima nekaj izkušenj, vsi ostali so debitanti (med njimi posebej izstopa Na-kel Smith) – iz igralcev mu je uspelo izvleči iskrenost in pristnost, ki jo občutimo v vsakem prizoru. Manjša pripomba leti le na nedorečeno vlogo starejšega brata Iana. Ta lik je po moji oceni imel veliko večji potencial in talentirani mladi igralec Lucas Hedges bi ga gotovo znal izkoristiti. 

Ocena

Disobedience (2017)

Rachel Weisz, Alessandro Nivola, and Rachel McAdams in Disobedience (2017)

Slo naslov: -

Država: VB, Irska, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 114'  ,  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Sebastián Lelio

Scenarij: Sebastián Lelio, Rebecca Lenkiewicz 

Igrajo: Rachel Weisz, Rachel McAdams, Alessandro Nivola, Allan Corduner

[ENG]

From a screenplay by Sebastián Lelio and Rebecca Lenkiewicz, the film follows a woman as she returns to her Orthodox Jewish community that shunned her decades earlier for an attraction to a female childhood friend. Once back, their passions reignite as they explore the boundaries of faith and sexuality. Based on Naomi Alderman's book, the film stars Rachel Weisz, Rachel McAdams and Alessandro Nivola. -Written by Bleecker Street

Ocena

The Old Man & the Gun (2018)

Robert Redford  in The Old Man & the Gun (2018)

Slovenski naslov: Starec in pištola

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: komedija, krimi, drama

Dolžina: 93',  Imdb 

Režija: David Lowery

Scenarij: David Lowery

Igrajo: Robert Redford, Casey Affleck, Sissy Spacek, Danny Glover, Tom Waits

David Lowery je režiser, ki ga zelo cenim. Pri 33-ih je posnel odlično krimi romanco Ain't Them Bodies Saints (2013) s Caseyjem Affleckom in Rooney Maro, štiri leta kasneje je z istima igralcema posnel A Ghost Story, še eno poslastico, ki sem je uvrstil na moj seznam najboljših filmov iz leta 2017. Za  mlajšega Afflecka je rezervirana vloga tudi v njegovem najnovejšem filmu Starec in pištola, v katerem vloga prve igralske violine vendarle pripada poslavljajočemu se Robertu Redfordu. Igralska legenda je v 82. letu sklenil, da je napočil čas za slovo, za svojo bojda zadnjo vlogo pa je izbral upodobitev Forresta Tuckerja, človeka, ki je v svoji dolgi roparski karieri uspešno oropal številne banke (včasih tudi več bank v enem samem dnevu).

Tucker se je poleg roparskih podvigov specializiral za pobege iz zaporov: po njegovi evidenci mu je uspelo kar 18 krat pobegniti na prostost, 12 poskusov pa je bilo neuspešnih. Starec in pištola je torej zgodba posneta po bolj ali manj resničnih dogodkih, ki se pretežno osredotoča na rope izvedene v 80-ih letih, v zadnji etapi njegove roparske kariere. Forrest Tucker ni bil poseben samo zaradi številnih ropov in kasnejših pobegov in zapora. Tisti, ki so tako ali drugače poznali so ga opisovali kot prijaznega možakarja, ki je ropal z nasmehom na obrazu. Človeka, ki je v kritičnih situacijah vedno znal ohraniti mirno kri in izbrati besede, s katerimi je znal pomiriti prestrašene bančne uslužbence. S seboj je nosil pištolo, ki jo ni nikoli uporabil, večji del kariere pa je ropal bolj iz zabave, kot zaradi same finančne koristi.

Robert Redford and Sissy Spacek in The Old Man & the Gun (2018)

Starec in pištola je film, v katerem je več kot očitno režiserjevo silno spoštovanje do glavnega igralca. Ko ti igralska legenda takšnega kalibra ponudi priložnost režirati njegov poslovilni film je nekako pričakovano, da le-ta ima dokaj velik vpliv nad tem, kakšen film želi posneti. Starec in pištola je zato ne le film o  Forrestu Tuckerju ampak tudi film o Robertu Redfordu, v katerem ta pri dvainosemdesetih pokaže, da je še vedno tisti elegantni, simpatični človek z magično modrimi očmi, iz katerih še vedno izžareva neverjetna energija. Redford tu počne tisto, kar je najbolje počel skozi celotno kariero: živi na napačni strani zakona in nas kljub temu (zelo hitro) pridobi na svojo stran. To pot Redford upodablja junaka, ki ni simpatičen samo nam gledalcem, ampak tudi tistim, ki bi ga morajo loviti. Na njegovo simpatičnost tako ni imun niti detektiv, ki mu diha za ovratnik (Affleck), niti uslužbenke in uslužbenci bank, ki jih ropa. Glede na povedano je nekako pričakovano, da se zanj ogreje tudi srce ženske (Sissy Spacek), ki jo Forrest po spletu okoliščin sreča med pobegom s kraja zločina. Njuni skupni prizori so najlepši odseki filma, v katerih praktično vso magijo generira že njuna prezenca v kadru. Tehtnost dialogov je tu v drugem planu, tako kot karakterizacija praktično vseh pomembnejših likov. Redford je je ciljal na sproščenost in pozitivo in morda prav zato zgodba Forresta Tuckerja in ljudi okoli njega deluje kot nekoliko zasanjana verzija resničnega življenja. Pozabite na napeto proceduralnost bančnega ropa in drugih ključnih sestavin »heist« filmov. Starec in pištola je de facto film, ki predvsem želi ugajati in zabavati. Zato v njem ne gre iskati kakšnih globljih pomenov, večplastnih likov in filozofskih sklepov o smislu življenja.  

Ocena

Private Life (2018)

Paul Giamatti, Kathryn Hahn, and Kayli Carter in Private Life (2018), Jojo Whilden / Netflix - © Sundance Institute pro

Slo naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 123' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Tamara Jenkins

Scenarij: Tamara Jenkins

Igrajo: Kathryn Hahn, Paul Giamatti, Emily Robinson, Molly Shannon, John Carroll Lynch

[ENG]

The new film from Academy Award-nominated filmmaker Tamara Jenkins (The Savages, Slums of Beverly Hills), PRIVATE LIFE is the bracingly funny and moving story of Richard (Academy Award-nominee Paul Giamatti) and Rachel (Kathryn Hahn), a couple in the throes of infertility who try to maintain their marriage as they descend deeper and deeper into the insular world of assisted reproduction and domestic adoption. After the emotional and economic upheaval of in vitro fertilization, they're at the end of their middle-aged rope, but when Sadie (breakout newcomer Kayli Carter), a recent college drop out, re-enters their life, things begin to look up.

Ocena

Aritmiya (2017)

aka Arrhythmia

Aleksandr Yatsenko and Irina Gorbachova in Aritmiya (2017), CTB Film Company

Slo naslov: Aritmija

Angleški naslov: Arrhythmia

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2017

Dolžina: 116',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Boris Khlebnikov

Scenarij: Boris Khlebnikov, Nataliya Meshchaninova

Igrajo: Alexander Yatsenko, Irina Gorbacheva, Nikolay Shraiber, Sergey Nasedkin, Maxim Lagashkin, Alexander Samoilenko, Anna Kotova, Valentina Mazunina

[SLO]

Oleg je nadarjen bolničar. Njegovo reševalno vozilo drvi od enega nujnega primera do drugega, kjer so ogrožena življenja. Oleg skuša vselej narediti nemogoče, vse drugo – tudi kariera, družina in lastno življenje – lahko počaka.

Oleg je sila nadarjen in zagnan mladi bolničar. Njegovo reševalno vozilo drvi od enega nujnega primera do drugega, kjer so ogrožena življenja. Njegova žena Katja dela kot medicinska sestra na urgenci v bolnišnici. Olega ima rada, vendar ima dovolj tega, da mu je več do bolnikov kot do nje in nazadnje zahteva ločitev. Novi šef Olegovega oddelka je hladnokrvni poslovnež, ki mora uveljaviti nova in stroga pravila. Olegu ni mar teh pravil, pomembnejše se mu zdi reševanje življenj, in to ga kmalu pripelje v spor z novim šefom. Nesoglasja v službi sovpadajo s krizo v zasebnem življenju. Ujeta med bolniki, alkoholiziranimi premori med izmenami ter spreminjajočim se zdravstvenim sistemom morata Oleg in Katja s skupnimi močmi najti tisto, kar bo ohranilo njun zakon. -Cinemax Slovenija

[ENG]

Oleg is a talented paramedic. His ambulance rushes from patient to patient. He knows his timely arrival can tip the scales of life and death. Each of his professional successes makes the world a little better. His main focus is always on doing the impossible. The rest — his career, his family, and his own life — can wait. Or can they? While Oleg is busy saving the lives of strangers, his wife has filed for divorce in despair. The new boss at the hospital cares only about statistics and rules. Yet Oleg’s ambulance still rushes from one call to the next to save another person’s life. Which is easier: to save others, or to save yourself? -CTB Film Company

Ocena