četrtek, 24. januar 2019

Lazzaro felice (2018)

aka Happy as Lazzaro
Luca Chikovani and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)

Slovenski naslov: Srečen kot Lazzaro
Angleški naslov: Happy as Lazzaro
Država: Italija, Švica, Francija
Jezik: italijanščina
Leto: 2018
Žanri: drama
Dolžina: 125',  Imdb 
Režija: Alice Rohrwacher
Scenarij: Alice Rohrwacher
Igrajo: Adriano Tardiolo, Luca Chikovani, Alba Rohrwacher, Agnese Graziani, Tommaso Ragno, Sergi Lopez, Natalino Balasso, Gala Othero Winter


Italijanska režiserka in scenaristka Alice Rohrwacher me je »kupila« z njenim drugim celovečercem Čudesa (Le meraviglie, 2014), delno avtobiografsko zgodbo o odraščanju na italijanskem podeželju. Film je režiserko promoviral v eno najbolj poetičnih mladih avtoric, ki zna z neverjetno tenkočutnostjo ujeti družinsko intimo, jo stkati okoli zanimivih protagonistov, v nevsakdanjem okolju in nato vse skupaj postaviti v širši družbeni kontekst. Čudesa so izžarevala nekakšno posebno, prisrčno čudaškost, ki ostaja avtoričin zaščitni znak tudi v njenem tretjem celovečercu Srečen kot Lazzaro (nagrada za scenarij v Cannesu). 

Alba Rohrwacher and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)

Tudi to pot smo na italijanskem podeželju, nekje v centralni Italiji, v od ljudi in države pozabljenem kraju Inviolati (že ime simbolizira neokrnjeno naravo tega območja). S posnetki starih, podrtih mostov in ozkih makadamskih potk Rohrwacherjeva vzpostavi občutek za kraj dogajanja – odmaknjeno območje, na katerem se je čas ustavil. V uvodnem delu filma dogajanja še ni mogoče postaviti v bolj jasen časovni okvir. Jasno je le, da smo v družbi ljudi, oziroma skupnosti, ki se preživlja s poljedelstvom (primarna kultura je duhan) in živinorejo. Naša pozornost je usmerjena na Lazzara, poslušnega in prijaznega mladeniča, ki z nasmehom na obrazu sprejema prav vsako novo zadolžitev, ki jo pred njega postavijo njegovi sovaščani. Nekaj svetniškega in skrivnostnega je v nasmehu vaškega bedaka, ki ga izkoriščajo malodane vsi. Prihod markize Alfonsine De Luna – v Italiji jo poznajo pod vzdevkom tobačna kraljica – in njenega razvajenega sina Tancredija, dogajanju doda časovni kontekst (walkman, glasba, prvi mobilniki) in nekaj pravljičnega pridiha. Zavoljo izoliranosti območja markiza vaščane še vedno drži v suženjskem razmerju. Ti brez kakršnegakoli plačila delajo na njeni posesti, za nagrado lahko tam živijo in obdržijo manjši del pridelka. Markiza je s pomočjo izmuzljivega nadzornika vzpostavila sistem, ki njene sužnje drži v brezizhodnem dolžniškem razmerju in po njenih merilih bi ti morali biti presrečni, da za njo sploh delajo. Stvari se zapletejo, ko njen zdolgočaseni sinko sklene uprizoriti lastno ugrabitev, s katero od matere želi izsiliti lep kupček denarja. Zadeva se zaključi z begajočim kadri vaščanov, ki se ozirajo proti nebu. Tako kot Lazzaro, ki se ravno v tem trenutku zunaj vasi sprehaja po robu prepada.

Sledi udarec v trebuh, grenka pilula, ki jo nikakor ne moremo pogoltniti. Na tej točki smo z Lazzarom povezani že tako močno, da njegove nesrečne usode enostavno ne moremo sprejeti. Toda ne pozabimo, da zgodba ima pravljičen pridih in da ime glavnega protagonista ni izbrano po naključju. Na umu moramo imeti očitne biblične konotacije imena, ki so ob njegovi brezpogojni prijaznosti in ljubezni do bližnjega toliko bolj očitne. Sledi časovni preskok v prihodnost, v katerem nam Rohrwacherjeva pokaže kaj se je zgodilo s pomembnejšimi protagonisti iz prvega dela zgodbe, s pomočjo katerih si lahko ustvarimo sliko o tem, kaj se je zgodilo v Inviolati. Z vzporednicami med statusom vaščanov pod markizo in njihovim položajem v sodobni družbi mnogo let kasneje, film vzpostavlja jasno kritiko neoliberalnega kapitalizma. Osrednji motiv filma vseeno ni kronološko prevpraševanje  izkoriščevalske narave kapitalizma. V liku svetega bedaka Lazzara (odlična predstava debitanta  Adriana Tardiola) film izkristalizira idejo o dobroti v njeni najčistejši obliki. To pooseblja mladenič z neomejeno in neomajano vero v človeka, ki preprosto ne pozna slabih misli. V tem smislu se kot zanimiva iztočnica izpostavlja vpliv, ki ga Lazzaro s svojim značajem ima na ljudi v njegovi bližini. Vsaj pri nekaterih je moč zaslediti drobne premike v pozitivno smer in ob tem spoznanju se lahko le sprašujemo, v kakšnem svetu bi živeli, če bi vsi ljudje v sebi imeli vsaj delček Lazzarovega značaja. 

Ocena


Ni komentarjev:

Objava komentarja