Midnight Family (2019)

Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site

Slovenski naslov: -

Država: Mehika

Jezik: španščina

Leto: 2019

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 81',  Imdb 

Režija: Luke Lorentzen

Scenarij: Luke Lorentzen

Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa

V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje. 

V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla. 

V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in njegova ekipa posneli v obdobju treh let je kamera zabeležila številne intervencije, v slogu akcijskih filmov posnete dirke reševalnih vozil, ki tekmujejo med seboj za potencialne paciente, vlogo lokalne policije, ki je mnogokrat veliko bolj sporna od usposobljenosti posameznih reševalnih ekip. Posneti material je na enem nivoju, skozi življenja družine Ochoa nudi fascinanten portret mehiške delavske družine. Na drugem, še pomembnejšem, je film potret zdravstvenega sistema na kolenih, ki je v kaotičnih razmerah skoraj povsem izgubil čut za vrednost človeških življenj. Midnight Family je obenem opomnik, zakaj nikoli ne smemo dovoliti, da se tako pomemben segment družbe, kakršen je zdravstveni sistem, obravnava kot gospodarska dejavnost, regulirana po principu svobodnega trga. Naslovni dokumentarec je ogledni primer sistema, ki je ljudi pustil na cedilu in opomnik, zakaj se potrebno boriti proti scenarijem, ki nas peljejo v tej smeri.

Ocena

Greed (2019)

Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama

Dolžina: 104',  Imdb 

Režija: Michael Winterbottom

Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray

Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield

Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip. 

A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem. 

Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud. 

Zgodba s skoki v preteklost pokaže principe, na katerih je sezidan McCreadiejev imperij, v sedanjosti pa je v ospredju njegov odnos z bivšo ženo (Isla Fisher), odtujenim, že odraslim sinom, nekaj prostora dobijo še nekateri bližnji sodelavci. Winterbottom v zgodbo nekako vplete še begunce, ki kampirajo na plaži in tako „kvarijo“ pogled na idilično plažo v podnožju nastajajoče gladiatorske arene. Imam občutek, da je Anglež s to potezo in dokaj površnimi podzgodbami manj pomembnih protagonistov šel preveč v širino in izgubil ostrino. Coogan je nedvomno kaliber igralca, ki je bil sposoben ponuditi še nekoliko bolj poglobljeno študijo glavnega protagonista. Pohlep je kljub temu s svojimi dovtipi, pikrimi pripombami o vlogah znanih imen iz sveta šovbiznisa (Bono, kje si?) zabavna vožnja, med katero se nisem dolgočasil. Satira, ki komične momente lepo meša z družbeno-kritično sporočilnostjo. Škoda, ker Winterbottom ni bil malce subtilnejši v posredovanju osnove ideje. Potem verjetno ne bi potreboval sicer delujoči „punchline,“ ki z napisi po zadnjem kadru opozori na boleča dejstva o moralno-etični odgovornosti sodobne družbe.

Ocena

Barton Fink (1991) - Revisited

Fresh (1994)

Sean Nelson in Fresh (1994), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 1994

Žanri: krimi, drama, triler

Dolžina: 114',  Imdb 

Režija: Boaz Yakin

Scenarij: Boaz Yakin

Igrajo: Sean Nelson, Giancarlo Esposito, Samuel L. Jackson, N'Bushe Wright, Ron Brice, Yul Vazquez, Víctor González

V letu 1994 je izšel Šund (Pulp Fiction), po katerem je Samuel L. Jackson postal nepogrešljivo igralsko ime sodobnega Hollywooda. Jackson je istega leta igral v še enem odličnem filmu – Fresh, debitantski stvaritvi Boaza Yakina, ki je nekako ostal v senci več velikih in zares dobrih filmov, ki jih je filmskim sladokuscem ponudilo leto '94. V istem letu nam je ameriški film poleg Šunda ponudil še Foresta Gumpa in Kaznilnico odrešitve, med neameriškimi biseri je Kieslowski z dvema filmoma sklenil trilogijo Tri barve, Luc Besson je predstavil Leona, Novozelandec Lee Tamahori nas je pretresel z Nekoč so bili bojevniki... Fresh si je istega leta na festivalu Sundance s kultnimi Trgovci Kevina Smitha razdelil nagrado Filmmakers Trophy, v tem času drugo najpomembnejšo nagrado festivala in bil eden izmed izmed kandidatov za zlato kamero v Cannesu (nagrada za najboljši prvenec).  

Glavni junak naslovne zgodbe je 12-letni Fresh (debitant Sean Nelson), ki je navkljub rosnim letom eden najbolj zanesljivih kurirjev v distribucijski mreži pod kontrolo lokalnega mamilarskega šefa Estebana. Streho nad glavo mu zagotavlja dobrosrčna teta, ki je prevzela skrb zanj in še nekaj daljnih sorodnikov, ki so jih starši, tako kot njega, pustili na cedilu. Njegova starejša sestra se potepa od enega do drugega sponzorja, ki z dnevnimi odmerki mamil kupujejo njeno ljubezen. Oče (Samuel L Jackson) je še vedno del njegovega življenja, vendar fant od alkoholika, ki živi v dotrajani prikolici, ni nikoli imel veliko koristi. Toda oče mu je vseeno nekaj dal – ogrel ga je za šah, ki je postal njuna praktično edina skupna točka in razlog, da ga Fresh še vedno občasno obišče na njegovem standardnem "delovnem mestu" v parku. Esteban je zaradi njegove zanesljivost in natančnosti v poslu večkrat poudaril, da bo nekoč, ko bo zrasel, on The Man, človek, ki bo vodil igro. Njegova največja prednost je ravno v tem, da v očeh sovražnikov 12-letni fant ne more biti nekdo, ki že vodi igro.     

Sploh, ker jo fant vodi tako, da nihče od vpletenih ne sluti, da je le figura na šahovskem polju.  Boaz Yakin je s tem zares impresivnim prvencem postavil visoke standarde, ki jih potem žal več ni dosegel. V nadaljevanju kariere je sicer posnel še nekaj solidnih filmov (nedavno sem pod drobnogled vzel najnovejšega – Boarding School, 2018) vendar formule, ki bi njegove novejše projekte dvignila vsaj na isto raven z naslovnim, več ni našel. Fresh je posrečena kombinacija zanimive zgodbe (Yakin je snemal po lastnem scenariju), intrigantnega zapleta, dobro profiliranih likov in skrbno izbranih prizorišč, ki gledalcu nudi pristen utrip newyorških ulic sredi 90-ih. Prepričljiva slika skupnosti v objemu mamil je rezultat večnivojskega pristopa. Yakin ne zanemari pomembnih detajlov kot so distribucijski kanali, hierarhija med razpečevalci, ali učinek produkta na končne porabnike, obenem pa v dogajanje strateško vpleta skrbno izbrano galerijo likov, ter med njimi vzpostavlja verjetne, življenjske relacije. Med krasno igralsko zasedbo posebej velja izpostaviti mladega Seana Nelsona v naslovni vlogi (ki potem ni izpolnil pričakovanj večine kritikov, ki so mu napovedovali svetlo prihodnost) in Giancarla Esposita (danes ga poznamo predvsem kot Gustava Fringa iz megauspešnice Kriva pota), ki je izvrsten v vlogi mamilarskega šefa Estebana. Danes, s 26-letne časovne distance, Fresh uspešno kljubuje zobu časa in je po moji oceni eden zanimivejših filmov '90-ih. 

Ocena

Hatsukoi (2019)

aka First Love

Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Prva ljubezen

Drugi naslovi: First Love

Država: Japonska, VB

Jezik: japonščina

Leto: 2019

Dolžina: 108' ,  Imdb

Žanri: krimi, komedija, romantični

Režija: Takashi Miike

Scenarij: Masa Nakamura

Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi

Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah. 

Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih. 

Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo. 

(Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logične konce in tako vzpostavi svojevrstno strukturno alegorijo ljubezenskega akta. Takšno rezoniranje je morda zgrešeno in mirne duše ga lahko lahko pripišete moji pokvarjeni domišljiji, vendar glede na Miikovo reputacijo to idejo vseeno ne gre povsem zanemariti. 

Prva ljubezen je sila zabavna izkušnja, stiliziran, vendar sproščen, s komičnim tonom prežet poklon filmom o jakuzah. Japonske črne limuzine z zatemnjenimi šipami se kameri nastavljajo tako, da ob prihodu velikega šefa najprej opazimo cigaretni dim, ki ob spuščeni zadnji šipi uhaja ven in nato  še resnoben obraz na videz nezainteresiranega šefa. Ob izstopu iz avta so kakopak v kadru njegovi sijoči čevlji in šele po tem ritualu lahko preidemo k bistvu. K vrtoglavi akciji, v kateri ne manjka odsekanih udov in over-the-top obračunov, v katerih nasprotniki s fatalnimi poškodbami le zapnejo suknjič in nadaljujejo s srditim bojem. V ta vrtinec so vpleteni številni slikoviti liki, s katerimi Miike zgodbo večkrat uspešno spelje v nepričakovane smeri, vmes pa se vedno znova vrača k osrednjem paru bodočih ljubimcev na begu, s katerim Prva ljubezen vendarle dobi obrise ljubezenske zgodbe. Miike z naslovno stvaritvijo gotovo ne bo razočaral starih fanov, obenem pa je to lepa vstopna točka za vse, ki po ogledu bodo začutili željo po odkrivanju bogate zakladnice japonskega mojstra.

Ocena

Hvítur, hvítur dagur (2019)

aka A White, White Day

Ingvar E. Sigurdsson & Ida Mekkin Hlynsdottir - Hvítur, hvítur dagur  (2019), Foto: Film Movement

Slo naslov: -

Drugi naslovi: A White, White Day

Država: Islandija, Danska, Švedska

Jezik: islandščina

Leto: 2019

Dolžina: 109',  Imdb

Žanri: drama, triler

Režija: Hlynur Palmason

Scenarij: Hlynur Palmason

Igrajo: Ingvar E. Sigurdsson, Ida Mekkin Hlynsdottir, Hilmir Snaer Gudnason, Bjorn Ingi Hilmarsson, Elma Stefania Agustsdottir

Islandski režiser in scenarist Hlynur Palmason nam že z uvodno sekvenco njegovega drugega celovečerca pove, da smo v rokah pripovedovalca, ki nam želi ponuditi karseda boljši občutek za mesto, ki ga v okolju zasedajo njegovi liki. Kamera v meglenem vremenu, v katerem je zaradi silne beline včasih težko ločiti zemljo od neba, spremlja vozilo, ki se po mokrem vozišču spušča v dolino.  V tej dolgi sekvenci napetost narašča z vsakim prevoženim ovinkom, vse do trenutka, ko voznica izgubi nadzor nad vozilom in prebije zaščitno ograjo.  

Statična kamera nam nato v "time-lapse" posnetku pokaže minevanje časa skozi spremembo vremenskih pogojev (morda celo letnih časov), v središču kadra pa je postavljen objekt, ki bo kmalu deležen obnove. Brez jasnega občutka, koliko časa je pravzaprav minilo od nesreče v uvodnem prizoru, se v kadru naposled pojavi Ingimundur, policijski komandir v bližnjem mestecu, ki je v nesreči izgubil soprogo. Ožaloščenega vdovca so po nesreči poslali na bolniški dopust z obvezno terapijo pri svetovalcu, ki mu bo pomagal iti skozi proces žalovanja. Toda Ingimundur je vase zaprt človek, ki z velikim odporom enkrat tedensko hodi na predpisane terapije. Na njegovo razpoloženje najbolj blagodejno vpliva druženje z vnukinjo Salko in obnovitvena dela na objektu, ki ga Ingimundur prenavlja za hčerko in njeno družino. A ko se nekega jutra odloči pregledati vsebino škatle, v kateri je shranjeno nekaj ženinih stvari, odkrije nekaj detajlov, ki mu ne dajo miru. Možnost, da je v ženinem življenju obstajal še nek drug moški ga pahne v serijo iracionalnih dejanj. 

Film po tem razkritju preide v fazo "slow-burn" trilerja, v kateri nas Palmason z mojstrskim doziranjem informacij pelje proti resnici, do katere skoraj obsesivno poskuša priti glavni akter. S potrpežljivim zlaganjem koščkov mozaika narašča tudi Ingimundurjeva obsedenost z resnico, ki počasi začenja ogrožati njega in njegove bližnje. Vzporedno z njegovo preiskavo spremljamo drugi pomemben del filma, s toplino prežeto dinamiko med glavnim junakom in njegovo mlado vnukinjo Salko. Obe vlogi so že od prvih osnutkov zgodbe bile pisane za Ingvarja Sigurdssona in režiserjevo hčerko Ido Mekkin Hlynsdottir. Odlični Sigurdsson je dokazana vrednost islandskega filma, tisto pravo odkritje pa je mlada Ida – punca je fantastična v vlogi vnukinje, ki je v mojih očeh ena izmed najboljših otroških vlog zadnjih let. Skozi analizo razmerja med glavnim junakom in njegovo pokojno ženo na eni, ter vnukinjo na drugi strani, Palmason vzpostavi trdno jedro filma, sestavljeno iz prevpraševanje dveh različnih form ljubezni – brezpogojni ljubezni, ki jo človek čuti do potomcev in veliko bolj kompleksne ljubezni, ki povezuje življenjske sopotnike. Njegov zgodba o žalovanju, maščevanju in ljubezni ponuja unikaten vpogled v vso kompleksnost teh čustev zapakiran v film, ki deluje tudi na vseh drugih nivojih. Režiser odlično orkestrira vse pomembne elemente filmskega jezika: z postavitvami in gibi kamere nas efektno potegne v svet ranjenega moškega, ki na neki točki mora opredeliti in sprejeti svoja čustva. Izpiljen v potrpežljivem stopnjevanju suspenza, vizualno premišljen in izviren (kamera Švedinje Marie von Hausswolff), podprt z odlično glasbo britanskega skladatelja Edmunda Finnisa, A White, White Day je eden izmed biserov evropskega filma.

Ocena

The Lodge (2019)

Riley Keough, Jaeden Martell, and Lia McHugh in The Lodge (2019)
 Photo by Bertrand Calmeau - © 2019 The Lodge

Slovenski naslov: Koča

Država: VB, Kanada, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, grozljivka, triler

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Severin Fiala, Veronika Franz

Scenarij: Veronika Franz, Severin Fiala, Sergio Casci

Igrajo: Riley Keough, Jaeden Martell, Lia McHugh, Alicia Silverstone, Richard Armitage

Avstrijski kreativni duo Severin Fiala - Veronika Franz je s prvencem Lahko noč mamica (Ich seh, Ich seh, 2014) navdušil številne ljubitelje žanrskega filma in marsikdo je z veliko optimizma razmišljali o njunih bodočih projektih. Prvi gledalci so njun naslednji film dočakali pet let kasneje, na lanskem festivalu Sundance, pri nas pa s(m)o ga lahko ujeli lansko jesen, v sklopu tradicionalne Noči grozljivk v Kinodvoru. Fiala in Franz z njunim drugim projektom nadaljujeta seciranje družinskih disfunkcij iz perspektive odnosa med potomci in materjo, oziroma osebo, ki v odnosu do potomcev prevzema vlogo materinske figure. V Lahko noč mamica je katalizator odtujevanje med materjo in otrokom(a) zamolčani tragični dogodek, po katerem se materino vedenje (in fizični opis) spremenita.

Sprožilec razkroja družinskih vezi v Koči je razpad zakona med Laurom in Richardom, ki že nekaj časa živi pri svoji novi, mlajši izbranki Grace (Riley Keough). Izkaže se, da je Richardova zahteva po uradnem dokončanju ločitvenih formalnosti kaplja čez rob, zaradi katere si čustveno labilna Laura vzame življenje. Pol leta kasneje Richard poskuša vzpostaviti funkcionalen odnos med Grace in otrokoma, toda Adian in Mia vztrajno zavračata žensko, ki je v njunih očeh glavni krivec za materino smrt. Božične počitnice v odmaknjeni družinski koči v gorah so priložnost za mehčanje napetosti med otrokoma in Grace, ki bo z njima sama preživela nekaj časa, saj se mora Richard zaradi službenih obveznosti za nekaj dni vrniti v mesto. Snežni vihar, ki kmalu po njegovem odhodu zajame območje je svojevrstna napoved, da se stvari ne bodo iztekle tako, kot sta upala Richard in Grace. Predvideti nista mogla vremenske nevšečnosti in še eno bistveno pomembnejšo okoliščino – otroka sta namreč uspela izvedeti nekaj temačnih detajlov iz Graceine preteklosti.

Kubrickovo Izžarevanje in Asterjevo Podedovano zlo sta (glede na prizorišče in vsebinske podobnosti) filma, ki jih večina upravičeno omenja v kontekstu opisa naslovne stvaritve. Povlečene vzporednice so povsem legitimne, vendar je Koča na številnih nivojih dovolj drugačna in samosvoja zgodba, da bi jo metali v isti koš s filmi, ki zgolj reciklirajo že povedane zgodbe. Drsenje v blaznost je pač eden železnih motivov mnogih sorodnih zgodb, vendar Fiala in Franz v skrhanih družinskih odnosih, podobno kot pri njunem prvencu, najdeta zanimiv zorni kot, obenem pa vse skupaj znata oviti z intrigantno tančico skrivnosti. Vznemirljivost zgodbe pričakovano izhaja iz izkrivljene percepcije protagonistov in zabrisane meje med resničnim in namišljenim. Čeprav otroka na eni, in žensko v nehvaležni vlogi nadomestne matere na drugi strani ženejo različni motivi, je med njima mogoče prepoznati očiten skupni imenovalec: njihovo doživljanje sveta so odločilno izoblikovali grehi, za katere niso krivi sami. V obeh primerih gre za vpliv dogodkov in dejanj, za katera odgovornost nosijo njihovi starši. Razlika je le v tem, da so nekatere rane bolj sveže, druge, čeprav starejše, bolj globoke. In ko iz te enačbe odstraniš zdravila, kot ključni dejavnik ohranjanja ravnovesja, recept za novo tragedijo izpisan.

Ocena

Beasts That Cling to the Straw (2020)

Do-yeon Jeon in Beasts That Cling to the Straw (2020)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Beasts Clawing At Straws

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2020

Dolžina: 108',  Imdb

Žanri: krimi, misterij, triler

Režija: Kim Young-hoon

Scenarij: Kim Young-hoon, Keisuke Sone (knjiga)

Igrajo: Jeon Do-yeon, Jung Woo-sung, Bae Sung-woo , Yun Yuh-jung, Jung Man-sik, Jin Gyeong, Shin Hyun-been, Kim Jun-han

V otvoritvenem prizoru najnovejše korejske uspešnice Beasts Clawing At Straws kamera v stilu caper filmov iz 80-ih spremlja pot dizajnerske torbe z denarjem, ki svojo pot konča v neki omarici. Torba polna keša je gonilo ne ravno izvirne, vendar dobro režirane, odigrane in dokaj zabave zgodbe o številnih bolj ali manj slabih likih, ki na vsak način želijo priti do tega denarja. Prvi, moralno najmanj sporen lik v tej zgodbi je receptor hotelske savne, ki med pospravljanjem omaric odkrije torbo z denarjem. Denar bi mu, kakopak, ob vseh težavah, s katerim vas ne bom obremenjeval, prišel še kako prav, vendar previdni receptor denarja vseeno ne odnese takoj domov, Po premisleku se odloči, da bo torbo skril v skladišču in počakal, kaj se bo zgodilo, saj je malo verjetno, da nihče ne bo pogrešal takšnega kupa denarja. 

Na režiserskem stolčku je debitant Kim Young-Hoon (v scenarij je lastnoročno pretočil roman japonskega avtorja Keisukeja Soneja), ki se predstavi kot spreten pripovedovalec, sposoben krmariti zgodbo s številnimi liki, zasuki in preobrati. Korejec je uporabil mozaični pristop – zgodbo je razdelil na nelinearna prepletajoča se poglavja, ki spominjajo na prejeme Quentina Tarantina, na njegov slog  pa so do neke mere nedvomno vplivali tudi filmi bratov Coen in krimi komedije Guyja Ritchieja. Posamezna poglavja zgodbe poleg omenjenega receptorja vključujejo zadolženega carinika, ki ga za jajca drži lokalni mafijec, pri katerem si je denar sposodila ženska, s katero je omenjeni carinik nekaj časa delil posteljo. Ko ta izgine neznano kam, mora carinik (ki vraževerno verjame, da bo vse ok, dokler kadi Lucky Strike), prevzeti obveznosti iz posojilne pogodbe na svoja pleča. Njegova prebrisana ljubimka pa se je vmes vpletla v še eno "shemo," kateri del so nasilni alkoholik z visoko zavarovalno polico, njegova trpeča soproga (tudi ona, mimogrede, ni angelček) in zaljubljeni kitajski emigrant, ki po nekaj veselih uricah v družbi pretepačeve privlačne žene nase prevzame reševanje njenega problema. In to še ni vse, saj v tem koktajlu s številnimi sestavinami svoje mesto najdejo še oportunistični detektiv, srhljivi psihopat zadolžen za discipliniranje dolžnikov zgoraj omenjenega mafijca, carinikov naivni prijatelj...  Beasts... je pod črto zabavna izkušnja z omejenim rokom trajanja, ki v iskanju razvedrilne vrednosti stori kar nekaj napačnih, slabo premišljenih korakov, vendar film, ob sproščenem pristopu brez pretiranega analiziranja, kot celota vseeno ne razočara.

Ocena

International Falls (2019)

Rachael Harris and Rob Huebel in International Falls (2019), © Outskirt Media

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, komedija

Dolžina: 93',  Imdb 

Režija: Amber McGinnis

Scenarij: Thomas Ward

Igrajo: Matthew Glave, Rachael Harris, Rob Huebel, Mindy Sterling

International Falls, Minnesota. Kakih šest tisoč prebivalcev mesteca ob kanadski meji je navajeno na mraz v zimskih mesecih, ko temperatura ves čas ostajajo krepko pod ničlo. Mrzel severni zrak veliko slabše prenašajo redki obiskovalci mesta, v katerem kljub grandioznemu imenu ni slapov. Ne malih, ne velikih.  

To informacijo lahko izveste že na recepciji edinega hotela v mestu, na kateri dela štirideset in nekaj letna Dee, mati dveh punčk, ki že nekaj časa ve za moževo nezvestobo, a vseeno ne stori nič. Namesto soočanja s soprogom raje živi na avtopilotu in sanjari o karieri stand-up komedijantke. 

Nato v mesto pride ne ravno uspešen komik Tim, ki bo dvakrat nastopil pred hotelskimi gosti. Prišlek je bil ravno tisto, kar je Dee v tem trenutku potrebovala – privlačen moški s katerim se je takoj odlično ujela in zvečer, po prvem nastopu, končala v njegovi sobi. Dee se je na ta način verjetno želela možu vsaj malo maščevati za njegovo nezvestobo, toda izkušnja se iz načrtovane avanture za eno noč nepričakovano začne spreminjati v nekaj veliko globljega.  

Rachael Harris in Rob Huebel sta odlična glavna aduta te simpatične dramedije. Režiserka Amber McGinnis (njen igrani prvenec) nas počasi, organsko vpelje v svet depresivnega komika in razočarane receptorke. Zgodba se razvija v smeri, ki spominja na scenarije, ki jih je v trilogiji Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo odlično udejanjil Richard Linklater – torej, očarljivo romantično zgodbo brez nepotrebne osladnosti, vendar so liki Amber McGinnis drugačni – starejši, polni obžalovanja in globoko nezadovoljni s svojo situacijo. In žalost v očeh njenih junakov nam nekako da slutiti, da nekateri med nami včasih preprosto nimajo dovolj moči, da bi obrnili nov, nepopisan list.

Ocena

Animal (2018)

Guillermo Francella & Federico Salles, Animal (2018), Foto: Film Factory

Slovenski naslov: -

Država: Argentina

Jezik: španščina

Leto: 2018

Žanri: drama, triler

Dolžina: 112',  Imdb 

Režija: Armando Bo

Scenarij: Armando Bo, Nicolás Giacobone

Igrajo: Guillermo Francella, Carla Peterson, Federico Salles, Marcelo Subiotto, Gloria Carrá

Po odmevnem celovečernem prvencu Zadnji Elvis (El ultimo Elvis, 2012), ki sem ga videl pred skoraj sedmimi leti, sem argentinskega režiserja in scenarista Armanda Boja dodal na seznam zanimivih mladih avtorjev, od katerih pričakujem zanimive stvari. Bo je potreboval celih šestih letih, da je dokončal svoj, pri filmarjih pogosto problematičen, drugi film. 

Glavno vlogo je zaupal argentinski igralski legendi Guillermu Francelli, ki igra Antonia Decouda, srečno poročenega moškega in očeta treh otrok, ki živi mirno življenje v okusno urejeni družinski hiši v predmestju. Antonijo je s pedantnostjo in predanostjo delu sebi in družini omogočil lagodno življenje. Tudi otvoritveni prizor filma ga prikaže kot skrbnega očeta in partnerja, na katerega se vsi lahko zanesejo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je še enkrat poskrbel za lagoden začetek dneva svojih domačih, se pripravil na jutranji tek in nato, po nekaj minutah kolapsiral. Sledi časovni skok, po katerem izvemo, kaj se je zgodilo – Antonio je v bolnišnici, priklopljen na aparate za dializo. Nujno potrebuje novo ledvico in 17-letni sin je na srečo ustrezen darovalec. Datum operacije je prišel in skupaj s sinom sta že sedela v avtu pred bolnišnico. Toda mladenič je v zadnjem hipu premislil, izstopil iz avta in pobegnil. 

S tem je Bo zgradil zelo solidno izhodišče in na tej točki sem z veliko optimizma in radovednosti ugibal, kam me čaka v nadaljevanju. Pričakoval se poglabljanje v družinsko dinamiko, vendar režiser s časovnimi skoki na hitro pride do točke, ko zdaj že povsem obupani Antonio poseže po skrajnih rešitvah. Ob pogledu na čakalni seznam in visoko številko ob njegovem imenu se odloči, da bo ledvico poskušal nabaviti na črnem trgu. Podobni zamisli so filmske junake običajno pripeljala do kriminalnega ozemlja, vendar je Antoniu nekako uspelo najti človeka, ki namerava s prodajo ledvice rešiti svoje stanovanjsko vprašanje. V drugem delu filma režiser težišče zgodbe prenese na mučna pogajanja z nadležnim darovalcem in njegovo enako nadležno nosečo punco. Cilj je najverjetneje bil pokazati, kam človeka lahko pripelje nagon po preživetju, vendar se zdi, da je Bo s hitro opustitvijo Antonijevega razočaranja nad odzivom družine zamudil neko drugo, veliko zanimivejšo zgodbo. Njegovo natezanje z nadležnim parom je zame bilo tako iritirajoče, da mi je na koncu bilo vseeno, kaj se zgodi z glavnim junakom. 

Ocena