Melancholia

Slovenski naslov: Melanholija
Država: Danska, Švedska, Francija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 136' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Kirsten Dunst, Charlotte Gainsbourg, Kiefer Sutherland, Alexander Skarsgård, Charlotte Rampling, John Hurt, Stellan Skarsgård, Udo Kier

Ponuditi kakšno novo informacijo o danskem slabem fantu, Larsu von Trierju, ob njegovi konstantni medijski izpostavljenosti, ni prav enostavna naloga. O njegovem zadnjem šovu v Cannesu je prelito že ogromno črnila, pa tudi o njegovi neskromnosti in domnevnem sovražnem odnosu do žensk. Zato bom pustil pri miru njegov nekonvencionalni značaj in raje več prostora namenil njegovem zadnjem filmu. Melanholija je premierno predvajana na letošnjem canskem festivalu, nagrada za najboljšo igralko je šla v roke Kirsten Dunst, ki je odigrala nevesto - mlajšo sestro Charlotte Gainsbourg, slednja je tako nastopila v dveh zaporednih filmih Larsa von Trierja. Sicer je vloga mlajše sestre Justine bila namenjena Penélope Cruz, ki je od projekta (uradno) odstopila zaradi prekrivanja snemalnega koledarja s snemanjem zadnjega dela Piratov s Karibov. Penélope naj bi von Trierju predlagala adaptacijo gledališke predstave Jeana Geneta »The Maids,« iz katere si je Danec sposodil nekatere elemente in jih vključil v film. Sama ideja o vsebinskih rešitvah naj bi nastala med von Trierjevimi obiski pri psihoterapevtu, ki je režiserja zdravil zaradi njegovih, verjamem večini dobro znanih, depresivnih stanj. Prav terapevt je opozoril režiserja, da se depresivni ljudje praviloma bolj nosijo s hudimi pritiski in slabimi stvarmi, ker te negativnosti tudi pričakujejo. Od tod tudi ideja o fatalnem vesoljskem trku in ideja o seciranju človeške psihe v luči bližajoče se apokalipse.

Uvod v pripoved je surrealistična slow motion sekvenca, v kateri spoznamo nekatere glavne like, njihove podobe se kombinirajo s prizori planeta, ki se približuje Zemlji. Uvod se zaključi z eksplozijo in trkom med planetoma. Zgodba je razdeljena na dva dela, enostavno poimenovana Justine in Claire. Justin in Michael sta mladoporočenca, ki ju nestrpno pričakujejo številni povabljenci na razkošni poročni slovesnosti, ki jo na svojem imetju prirejata Justinina sestra Claire in njen premožni mož John. Ko mladoporočenca z dvourno zamudo, zaradi težav s prevozom, končno prispeta, se glamurozna svečanost lahko začne. Zaenkrat so vsi odlično razpoloženi, dobre atmosfere ne skazi niti manjši izpad Justinine mame Gaby. Justine kmalu začne kazati znamenja nervoze, nekajkrat brez pojasnila zapusti slovesnost in se poskuša zbrati. Brezciljno tavanje po brezskrbno urejenem privatnem golf igrišču in dolgo namakanje v kadi vseeno ne prežene Justinine tesnobe. Claire dobro ve, kam pelje sestrino muhasto obnašanje, zato poskuša rešiti, kar se rešiti da. V drugem delu filma, spremljamo dogodke po poroki. John se navdušeno pripravlja na opazovanje bližajočega se planeta, Claire je na drugi strani vedno bolj prestrašena, iz ure v uro postaja bolj histerična. John jo poskuša pomiriti in ji zagotavlja, da apokaliptični scenarij ni realna opcija, čeprav globoko v sebi ne izključuje tudi najbolj črnega razpleta. Zdi se, da vso zadevo še najbolje prenaša Justine, ki se v urah pred prihodom Melanholije obnaša nenavadno zbrano in pomirjeno.

Zanimiv film, dober film, drugačen film. Vse to in še več je Melanholija Larsa von Trierja. Ne glede na vse njegove muhe, je Lars eden izmed najbolj intrigantih režiserjev današnjice. Režiser, ki nam vedno znova ponudi nekaj novega, drugačnega, vznemirljivega. V njegovih zadnjih filmih se že pošteno zrcali njegova zaznamovanost z  depresivnimi stanji. In sicer, do te mere, da je v deprimiranosti začel iskati motive za svoje filme. Tisto nevidno lučko nad glavo, ki se pojavi ob kašni zanimivi ideji, je tokrat prižgal kar njegov psihiater. Obnašanje ljudi v brezizhodnem položaju, delovanje človeka, ki je izpostavljen izjemnemu pritisku. Lahko bi rekli, kako von Trier ugotavlja, da je ravnanje depresivnega in pogojno povedano, srečnega človeka, diametralno različno v enakih situacijah. Depresivne osebe (Justine) se z muko prebijajo skozi vsakdan, bližajoči se konec zato predstavlja svojevrstno odrešitev in olajšanje. Ravno nasprotno se v enakem položaju obnašajo psihično stabilne osebe (Claire) ali recimo John, ki svojo zunanjščino daje vtis močnega moža. Von Trier se poigrava z idejo konca sveta, pri tem je apokalipsa nekakšen generator ultimativne depresije, neizogibnega konca, ki se kosa z  človekovim najbolj osnovnim nagonom - slo po preživetju. Ko gre za prikazovanje neke ideje skozi vizualne podobe, je von Trier nadvse močan avtor, sposoben mojstersko pretočiti zamisli v gibljive slike, jih ilustrirati in povezovati v zanimive celote. Režiser s kamero odlično opazuje in beleži svoje zamisli, a se pri tem izogiba bolj globinski analizi lastnih idej. Menim, da bi gledalčeva povezanost z liki dosegla maksimum, če bi se von Trier bolj potopil v like in se konkretnejše spustil v raziskovanje  njihove psihe, ter seciranje razlogov njihovih trenutnih stanj. In zakaj tega ne naredi? Če izhajam iz ideje, da je vsak lik v resnici le režiserjev alter ego, potem verjetno zato, ker še sam ni razvozlal korenin svojih psihoz, potemtakem so v enakem položaju tudi njegovi liki. Seveda, to je zgolj moja laična interpretacija, a vseeno menim, da je nekaj na tem. Nekatere je zmotila ročna tresoča kamera, sam nisem imel težav s tem, ravno nasprotno, mislim, da je na ta način dosežen želeni efekt pristnosti, saj sem pogosto imel občutek, da dogajanje spremljam iz »glave« glavnih likov.  Igralski ansambel uglašen in zelo prepričljiv, Kirsten Dunst zasluženo canska zmagovalka, v svoji najboljši vlogi doslej. Pa še odlična izbira glasbe, preludij Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Melanholija zagotovo ne bo všeč vsem, bo pa zagotovo pri vsakemu posamezniku sprožila določeno reakcijo. Torej,  ravnodušnost izključena, veliki provokator je znova uspel.  

Ocena:

Tujejezični oskar 2012

Slovenski kandidat za nominacijo za tujejezičnega oskarja je Circus Fantasticus Janeza  Burgerja. In vse lepo in prav, toda Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, organizacija zadolžena za imenovanje slovenskega kandidata, je kot kaže naredila proceduralno napako in v Hollywood poslala pomanjkljivo dokumentacijo, oziroma dokumentacija sploh ni bila poslana. Sicer nimam iluzij, naš kandidat se zagotovo nebi znašel na končni listi, ki jo bodo objavili 24. januarja prihodnje leto, toda takšna neprofesionalnost DSFU je nekaj, kar se ne da kar tako spregledati. V nadaljevanju vam ponujam seznam vseh kandidatov, na tej povezavi najdete napovednike za vse filme, izjemi sta le poljski in kitajski film. Nekaj kandidatov sem že videl, nekatere še bom, tudi letos je v igri kar nekaj zelo zanimivih filmov.

Albanija: 
Amnistia  (Amnesty), Bujar Alimani
Argentina:
Aballay, el hombre sin miedo (Aballay), Fernando Spiner
Avstrija: 
Atmen (Breathing), Karl Markovics
Belgija: 
Rundskop (Bullhead), Michaël R. Roskam
Bosna in Hercegovina:
Belvedere, Ahmed Imamović
Brazil: 
Tropa de Elite 2 (Elite Squad: The Enemy Within), José Padilha
Bolgarija: 
Tilt, Viktor Chuchkov Jr.
Kanada:
Monsieur Lazhar, Philippe Falardeau
Češka:
Alois Nebel, Tomás Lunák
Čile:
Violeta Se Fue a los Cielos (Violeta Went to Heaven), Andrés Wood

Kitajska:
The Flowers of War, Zhang Yimou
Kolumbija:
Los Colores de la Montaña (The Colors of the Mountain), Carlos César Arbeláez
Hrvaška:
Sedamdeset i dva dana (72 days), Danilo Šerbedžija
Kuba:
Habanastation, Ian Padrón
Danska: 
SuperClasico, Ole Christian Madsen
Dominikanska Republika:
La Hija Natural (Love Child), Leticia Tonos
Egipt: 
El-Shouq (Lust), Khaled El-Hagar
Estonija:
Kirjad Inglile (Letters to Angel), Sulev Keedus
Filipini:
Ang Babae Sa Septic Tank (The Woman in the Septic Tank), Marlon Rivera
Finska:
Le Havre, Aki Kaurismäki
Francija:
La guerre est déclarée (Declaration of War), Valérie Donzelli
Gruzija:
Chantrapras, Otar Iosseliani
Nemčija:
Pina, Wim Wenders
Grčija: 
Attenberg, Athina Rachel Tsangari
Hong Kong: 
Tao jie (A Simple Life), Ann Hui
Madžarska:
A Torinói ló (The Turin House), Béla Tarr
Islandija: 
Eldfjall (Volcano), Rúnar Rúnarsson
Indija:
Adaminte Makan Abu (Abu, Son of Adam), Salim Ahamed
Indonezija:
Under the Protection of Ka'Bah, Hanny R Saputra
Iran: 
Jodaeiye Nader az Simin (Nader and Simin, A Separation), Asghar Farhadi
Irska:
As If I Am Not There, Juanita Wilson
Izrael:
Hearat Shulayim (Footnote), Joseph Cedar
Italija: 
Terraferma, Emanuele Crialese
Japonska: 
Ich-mai no Hagaki (Postcard), Kaneto Shindō
J. Afrika:
Shookheid (Beauty), Oliver Hermanus
J. Koreja:
Go-ji-jeon (The Front Line), Jang Hun

Kazahstan:

Return to "A", Egor Konchalovsky
Libanon: 
Wo Hallah La Wen? (Where Do We Go Now?), Nadine Labaki
Litva: 
Kai Apkabinsiu Tave (Back in Your Arms), Kristijonas Vildžiūnas
Makedonija:
Pankot ne e mrtov (Punk's Not Dead), Vladimir Blazevski
Mehika: 
Miss Bala, Gerado Naranjo
Maroko: 
Omar m'a tuer (Omar Killed Me), Roschdy Zem
Nizozemska:
Sonny Boy, Maria Peters
Nova Zelandija:
O Le Tulafale (The Orator), Tusi Tamasese
Norway: 
Sykt lykkelig (Happy, Happy), Anne Sewitsky
Peru:
Octubre (October), Diego and Daniel Vega
Poljska: 
W ciemności (In Darkness), Agnieszka Holland
Portugalska: 
José e Pilar (Jose and Pilar), Miguel Goncalves Mendes
Romunija: 
Morgen, Marian Crisan
Rusija:
Utomlyonnye Solntsem 2 (Burnt by the Sun 2: The Citadel), Nikita Mikhalkov
Srbija:
Montevideo, bog te video (Montevideo: Taste of a Dream), Dragan Bjelogrlić
Singapur: 
Tatsumi, Erick Khoo
Slovaška: 
Cigán (Gypsy), Martin Šulík
Španija:
Pa Negre (Black Bread), Agustí Villaronga
Švedska:
Svinalängorna (Beyond), Pernilla August
Švica: 
Giochi d'estate (Summer Games), Rolando Colla
Tajvan:
Saideke Balai (Warriors of the Rainbow: Seediq Bale), Wei Te-Sheng
Tajska:
Kon Khon, Sarunyu Wongkrachang
Turčija:
Bir Zamanlar Anadolu’da (Once Upon a Time in Anatolia), Nuri Bilge Ceylan
Velika Britanija: 
Patagonia, Marc Evans
Urugvaj: 
La Casa Muda (The Silent House), Gustavo Hernández
Venezuela:
El Rumor de las Piedras (The Rumble of the Stones), Alejandro Bellame
Vietnam: 
Khát vọng Thăng Long (The Prince and the Pagoda Boy), Lưu Trọng Ninh

The Trip

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2010
Žanri: Komedija
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon, Claire Keelan, Margo Stilley

Korenine Winterbottomovega predzadnjega filma, The Trip, segajo v leto 2005, ko je režiser predstavil komedijo A Cock and Bull Story,  v kateri sta nas v smeh spravljala Steve Coogan in Rob Brydon. Coogan in Brydon tokrat nadaljujeta poslanstvo, ki sta ga začela leta 2005, saj znova igrata fikcijske variacije  lastnih značajev. Celovečerec je v resnici zmontiran iz istoimenske tv serije, ki jo je britanski BBC predvajal v šestih delih, serija je prejela BAFTA  nominacijo za najboljšo situacijsko komedijo, Steve Coogan pa je domov odnesel BAFTO za najboljšo moško vlogo v komediji. Vedno znova se veselim, ko imam možnost pogledati kakšen izmed Winterbottomovih umotvorov, z minulim delom si je Anglež zagotovil status enega najpomembnejših britanskih avtorjev, ki nas že vrsto let razvaja z zelo raznolikim filmskim gradivom. Nazadnje sem pisal o njegovem izletu v svet noir filmov in po mojem skromnem mnenju je Morilec v meni (The Killer Inside Me),  eden boljših filmov  preteklega leta. Tokrat smo, tipično za Winterbottoma, v popolnoma drugačnih vodah in spet nas mojster ob velikodušni pomoči starih prijateljev, Coogana in Brydona razveseli z zelo všečno stvaritvijo.

Steve Coogan želi impresionirati Mischo, svojo mlado ameriško dekle, zato sprejme ponudbo znanega angleškega tednika The Observer. Odpravil se bo na severnoangleško turnejo, na kateri bo obiskal nekaj zanimivih restavracij in zapisal svoje vtise o njihovi kulinarični ponudbi. Dogovor je bil sklenjen vnaprej in zdaj je prišel čas za izpolnitev pogodbenih obveznosti, a sta Steve in Mischa vmes zašla z začrtane poti. Mlada Američanka svojo prihodnost vidi v grajenju kariere v domovini, Steve ne kaže pretirane želje, da bi ji sledil. Uradno sta še vedno skupaj, a je njuna romanca na čakanju, dokler ne bosta jasno vedela, kaj in kako naprej. Kakorkoli, datum gurmanske turneje po severni Angliji je prišel in Steve je ostal brez planirane sopotnice. V pomanjkanju boljših rešitev pokliče starega prijatelja Roba Brydona in mu ponudi petdnevni izlet na podeželje, ki vključuje brezplačno nastanitev in brezplačno poskušanje kulinaričnih specialitet. Brydon se sooča s ponudbo, ki jo ne more zavrniti in že nekaj ur kasneje se Steve in Rob peljeta proti severu, slastnim jedem in dolgotrajnim zabavnim diskusijam naproti.  

Kaj se skriva v osrčju Winterbottomovega prijateljsko-kulinaričnega popotovanja? Michael Caine. In še več Michaela Cainea. Pravzaprav, ponavljajoče se oponašanje velikega igralca, ki je z vsako novo interpretacijo privabilo nasmeh na moj obraz. Verjamem, da vam te vrstice ne zvenijo preveč smiselno, toda dejansko sta Steve in Rob vneta posnemovalca  znanih in slavnih. Pred nami je film brez zgodbe, v katerem režiser ponudi le nekaj osnovnih smernic in se nato s pomočjo odlično uigranega tandema spusti v nizanje improviziranih prizorov, ki na koncu tvorijo zelo užitno celoto. V osnovi imamo dva prijatelja, ki vsak po svoje preživljata krizo srednjih let. Rob v resnici nima težav, doma ga čaka ljubeča žena in novorojenček, izlet s Stevom je le dobrodošla popestritev, ki razbije njegov ustaljeni vsakdan. Cooganov položaj je nekoliko bolj kompleksen, za njim je propadel zakon, njegov skorajda odrasel sin, ne kaže potrebo po očetovi bližini. Njegova mlada partnerka svoj interes počasi preusmerja proti novim izzivom, v njenih planih za prihodnost Steve očitno nima rezerviranega sedeža. V resnici se tega dejstva zaveda tudi Steve, ki z veliko negotovostjo zre v prihodnost. V profesionalnem in zasebnem življenju mu ne kaže najbolje. Ničvredni agent mu ponuja vloge v ničvrednih ameriških filmih, ki so daleč pod njegovim nivojem, skok v posteljo naključne mladenke je le samodokazovanje, dejanje s katerim Steve dopoveduje samemu sebi, da še vedno lahko pritegne pozornost občinstva. Od restavracije, do restavracije nam  Winterbottom »servira« čudovite predjedi, glavne jedi in sladice v maniri najboljših kuharskih oddaj, Steve in Rob nas ves čas zabavata,  gledalec v sorazmerju s preteklim časom postaja vedno bolj zadovoljen. Winterbottom z neverjetno lahkoto ohranja dober ritem in gledalčevo koncentracijo, kratke premore izrabi za to, da nas seznani s Cooganovo negotovostjo, ki s preteklim časom dobiva na pomenu in počasi kristalizira, kot tisti osrednji motiv. Piko na i režiser postavi z odličnim koncem, ki efektno povzame vse povedano dotlej, ko Coogan sam v velikem praznem stanovanju tuhta kako naprej, medtem pa Rob z družino je ženine makarone, ki se morejo primerjati z specialitetami, ki jih je jedel v preteklih dneh. Simbolično, prav krožnik domačih makaronov je tista manjkajoča komponenta v Cooganovem življenju. 

Ocena:

Akunin (Villain)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Villain
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 139' , Imdb
Režija: Sang-il Lee
Scenarij: Shuichi Yoshida, Sang-il Lee
Igrajo: Eri Fukatsu, Satoshi Tsumabuki, Akira Emoto, Kirin Kiki, Hikari Mitsushima, Masaki Okada 

Japonski režiser korejskih korenin Sang-il Lee je relativno neznano ime v mednarodnih filmskih krogih. Njegov najodmevnejši film doslej je prav Akunin, ki je na zadnji podelitvi japonskih filmskih nagrad prejel kar petnajst nominacij, ki so bile uspešne v petih kategorijah, poleg glasbe je japonska akademija nagradila igralske prispevke v najpomembnejših kategorijah. Sang-il Lee že ima nagrado japonske akademije za najboljši film, ki jo je prejel za komično dramo Hura garu (Hula Girls, 2006).  Japonski pisatelj Shuichi Yoshida je iz svojega romana z enakim naslovom adaptiral scenarij, po katerem je Lee posnel svoj šesti celovečerec. 

Yuichi (Tsumabuki Satoshi) je odrasel pri babici, saj ga je že zelo zgodaj zapustila mati, ki se ni želela spuščati v čari starševstva. Yunichija je pustil pri materi na vasi in enostavno pozabila nanj. Mladenič opravlja fizična dela v sorodnikovem gradbenem podjetju, v  vasi  je priljubljen zaradi svoje nesebične pomoči starim staršem in sosedom. Yuichi je sramežljiv, vase zaprt fant, ki mu največ zadovoljstva ponuja vožnja z njegovim športnim avtom, s katerim se v večernih urah odpelje v bližnji Nagasaki. Tudi v družbi deklet se ne znajde najbolje, a mu je s pomočjo spletnega portala za zmenke uspelo spoznati mlado zavarovalno agentko Yoshino, ki se z njim občasno dobiva. Yushino v Yuichiju vidi le rezervno možnost, nekoga s katerim lahko manipulira in ga vrti okoli malega prsta. Čeprav punca ni prostitutka, za svoje družbo od Yuichija zahteva denarno nadomestilo. A tudi denar ni dovolj, ko Yushino po naključju sreča Masua, izredno popularnega in bogatega študenta.  Čeprav  Yuichi sedi v avtu čez cesto, jo čaka in opazuje njeno flirtanje z Masujem , to za dekle ni nobene ovira. Ko si zagotovi sedež v  Masujevem prestižnem terencu, se odpravi čez cesto in obvesti Yuichija, da je zastonj čakal, njun zmenek je odpovedan za kasnejši čas. Če jo želi še kdaj srečati, bo moral vnaprej nakazati denar na njen bančni račun. Yuichi lahko le frustrirano opazuje, ko se Yushino odpelje z svojim novim prijateljem. Naslednje jutro ob cesti izven mesta odkrijejo Yoshinino truplo. 

O Leejevem filmu pred ogledom nisem vedel veliko. Po uvodnih minutah je kazalo, da me čaka triler o iskanju storilca, psihopatskega morilca, ki bo spotoma pokončal več mladih deklet. Narobe, kajti umor mlade zavarovalne agentke, je edini zločin v filmu. Sklepal sem tudi, da se bomo gledali ugankarsko iskanjem morilca, saj nam je Lee v zapletu ponudil najverjetnejša storilca. Toda tudi teh dvomov je konec nekje na polovici filma, ko postane jasno, kdo je dejanski storilec.  Okoli smrti mlade ženske Lee spretno gradi zgodbe tistih, ki so z Yushino in njeno nesrečno usodo neposredno povezani. Poleg zgodb dveh moških osumljencev, režiser pozornost namenja staršem umorjenega dekleta, s prepletanjem več narativnih tokov nam nudi vpogled v življenja teh ljudi  po tragičnem dogodku. Lee se osredotoča na človeško dramo in obenem zelo kritično secira mlajše generacije, analizira stanje duha današnje japonske mladine. To počne tako, da je na koncu celo uradni naslov filma (eng.Villain) ima želeno dvomljiv prizvok. Režiser opravi odlično karakterno študijo svojih likov, nam ponudi večplastnost , igralci pa z odličnimi kreacijami pristnost in prepričljivost. Zelo zanimiva se mi zdita predvsem dva aspekta zgodbe in sicer, socialni komentar, ki ga Lee podaja s strukturo njegovih likov, ter njegovo zelo studiozno poglabljanje v človeške značaje. Največ prostora sicer dobi zaljubljeni par obsojen na propad, a se režiser zelo konkretno posveča tudi družinam žrtve in storilca, vpletanje družin v zgodbo pa s seboj prinaša tudi medgeneracijski prepad , trk tradicionalnih vrednot z novodobno miselnostjo. Akunin je film, ki odlično združuje triler, dramo in romanco, pripoved, ki nas navkljub izdatni minutaži nikoli ne dolgočasi. Zadovoljni bodo tisti, ki uživajo v večdimenzionalnosti in ne želijo gledati klišejskih, enoličnih likov. V to kategorijo padem tudi sam, zato ogled Leejevega umotvora toplo priporočam. 

Ocena: 

Notre jour viendra (Our Day Will Come)

Slovenski naslov: Naš dan bo prišel
Drugi naslovi: Our Day Will Come
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Romain Gavras
Scenarij: Romain Gavras, Karim Boukercha
Igrajo: Vincent Cassel, Olivier Barthelemy, Justine Lerooy, Vanessa Decat, Boris Gamthety

Sprva nisem imel namena pisati o naslovnem umotvoru. Sicer mi je prvenec Romaina Gavrasa (sina slavnega starejšega Gavrasa), bil kar všeč, toda ko sem razmišljal o filmu, nisem vedel, kako naj se ga lotim, kaj je ozadje videnega, kaj nam režiaser pravzaprav želi sporočiti. Dejstvo, da vseeno pišem o filmu ne pomeni, da sem razvozlal Gavrasove motive. Pišem zato, ker mi je film bil zelo zanimiv in si kot tak vsekakor zasluži omembo. Korenine Gavrasovega prvenca najdemo v devetominutnem videospotu za pesem Born Free, [M.I.A. (mimogrede, izvajalka je alternativna dance glasbenica)], v katerem specialne policijske enote izvajajo deportacije in likvidacije rdečelascev!? Film je premierno predvajan na lanskem TIFFu (Toronto), nekakšen skupni imenovalec pri vseh odzivih na film lahko povzamem v besedah: nenavadno, nekonvencionalno, izvirno, nerazumljivo, drugačno.

Sramežljivi rdečelasi najstnik Remy živi nespokojno življenje. Nadlegujejo ga njegovi nogometni soigralci, neprijazno okolje ga čaka tudi doma, kjer z mamo in sestro ne najde skupnega jezika. Njegovo edino zatočišče je priljubljena spletna igra, edina zaveznica dekle, ki jo je spoznal v večigralskem načinu. Prav zaradi dostopa do edinega računalnika v hiši pride do prepira, ki kmalu preraste v fizično nasilje. Potem ko mati pokliče policijo, Remy jezno zapusti stanovanje in se brezciljno poda v noč. Nekaj trenutkov kasneje se mimo pripelje Patrick, frustrirani psihiater,prav tako rdečelasec, utrujen od vsakodnevnega poslušanja tujih težav. Patrik hitro dojame Remyjev položaj in mu ponudi prevoz. Njegovo izkušeno psihoanalitično oko registrira mladega moža z resnimi težavami. Odloči se, da mu bo poskušal pomagati pri njegovih težavah s samozavestjo in identiteto. Njegov odnos do Remyja je nekakšna mešanica simpatije, sočutja in prezira. Patrik želi sprovocirati značajsko preobrazbo, zato začne mladeniča premišljeno usmerjati v provokativne situacije, ki bi mu po njegovem mnenju morale pomagati pri sprejemanju lastne identitete. Od tukaj naprej spremljamo nekoliko surrealističen film ceste, v katerem mentor počasi prevzema vlogo sopotnika in prijatelja, sotrpina, ki spodbuja Remyjevo čustveno samodefiniranje, medtem pa pripoved iz minute v minuto postaja bolj nepredvidljiva, uničujoča in sanjsko surrealistična.

Notre jour viendra je film, ki sem mu se v mislih vračal večkrat, kot sem pričakoval. V uvodu sem zapisal, da v resnici nisem povsem razumel Gavrasovih motivov. Potem sem videl videospot za Born Free in ga vzel kot izhodišče, kot grobo osnovo, iz katere je Francoz kasneje skoval svoj prvenec. Mislim, da je odgovor na vprašanje, zakaj rdečelasci, povsem enostaven. Rdečelasci so po moje vizualna prispodoba za manjšino ali družbene izobčence, ki se iz različnih razlogov znajdejo v inferiornem položaju. In nekem širšem smislu je lahko vsak človek obrobnež, zaradi tega ali onega razloga. Če razmišljam v tej smeri, sklepam, da Gavras izpostavlja temeljni civilizacijski problem, človekovo nestrpnost in nasilje, ki se vedno korenini v takšni in drugačni različnosti, ki nato v medčloveški interakciji navadno generira konflikt. V mojih razmišljanjih se prav iz teh razlogov naša rdečelasca napotita v utopično deželo rdečelascev - Irsko, kraj kjer bosta končno enakopravna. In tukaj do izraza pride ves Gavrasov sarkazem, skrajno črn humor, načrtno skonstruirana filmska provokacija, v kateri vsak detajl ima več pomenov. Če začnem pri naslovu, Naš dan bo prišel, ki je v resnici slogan ekstremnih irskih militantov, ki že v osnovi nasprotuje definiciji pravljične dežele. Dejstvo, da je Casselovem karakterju ime Patrick, je še eno »irsko« naključje. Skozi ta večji, osrednji motiv, Gavras v pripoved vpleta vprašanje iskanja lastne identitete, ter nas obenem usmerja proti naslednjemu vprašanju, na katerega nikoli ne dobimo pravega odgovora. Namreč, že med filmom sem se spraševal, če sta na poti resnično dva človeka in začel razmišljati o podvojenih osebnostih, nekaj časa sem celo razmišljal o isti osebi, v različnih časovnih obdobjih. Sorazmerno s preteklim časom postaja Gavrasov film vedno bolj nasilen, mizanscena vizualno depresivnejša, kot svojevrstna refleksija subjektivnega odnosa glavnih junakov do okolice. Utopičnost njune misije je vedno očitnejša, saj namišljena obljubljena dežela živi le v njunih glavah. Gavras nas simbolično pelje v deželo Nije, nam ponuja svojo pesimistično vizijo sveta in nas obenem opominja, da nepravičnost in hudobija, poleg moralne oporečnosti, s seboj prinašata le nove ekstreme.

Ocena:

Bridesmaids

Slovenski naslov: Dekliščina
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Paul Feig
Scenarij: Kristen Wiig, Annie Mumolo
Igrajo: Kristen Wiig, Maya Rudolph, Rose Byrne, Melissa McCarthy, Chris O'Dowd, Ellie Kemper, Wendi McLendon-Covey

Kolikokrat sem slišal, da je Dekliščina ženska verzija Prekrokane noči? Očitno prevečkrat, saj je primerjava že dolgo časa bila moja prva asociacija, ob omembi naslovnega umotvora. Zdaj, ko sem film končno videl, mi je jasno, da je takšna primerjava imela več ali manj propagandno ozadje. Drži, tam imamo skupino moških prijateljev, tukaj pa skupino ženskih prijateljic, toda  filma se vsebinsko kar pošteno razlikujeta. Skupna točka jo prihajajoča poroka, oba filma obravnavata dogodke pred poročno slovesnostjo, a se tega obdobja lotita na različne načine. Pri Prekrokani noči je v ospredju »timsko delo« skupine prijateljev, ki norijo v Vegasu, pri Dekliščini pa je zgodba nekoliko bolj kompleksna, saj skozi komično pripoved ustvarjalci izpostavijo nekaj resnih vprašanj, kot so denimo, trdnost prijateljstev, ter  vpliv družbenega položaja in finančne stabilnosti na posameznikovo srečo.

Annie (Kristen Wiig) in Lillian (Maya Rudolph) že od otroških druži iskreno prijateljstvo. Annie je skupaj z bivšim fantom nekaj časa vodila manjšo slaščičarno, a je zaradi slabega poslovanja bila prisiljena zapreti svojo majhno obrt. Skupaj s pekarno je Annie ostala tudi brez dolgoletnega fanta,  od takrat je njeno ljubezensko življenje omejeno na občasna srečanja z izkoriščevalskim priložnostnim ljubimcem. Zdaj, ko se približuje štiridesetim in je še vedno brez družine, hodi v službo, ki jo je dobila po mamini zaslugi, vozi ničvreden avto, njena sostanovalca sta čudaška brat in sestra, se tudi sama počasi sprašuje, kakšni so njeni življenjski cilji. Nato ji Lillian pove, da se bo poročila in jo vpraša, če želi biti njena poročna priča. Annie nejevoljno pristane, saj veselo novico razume kot dokončen dokaz lastnega vsesplošnega neuspeha. Zdaj, ko se bo poročila še Lillian, bo izgubila še zadnjega sotrpina, še zadnjo osebo, s katero je vsaj približno delila usodo. Vloga poročne priče poleg nepričakovanih  finančnih obveznosti pripelje tudi Helen, kot eno izmed nevestinih družic. Helen ima vse, kar si je od nekdaj želela  Annie, je poročena, lepa in bogata.  In kot se izkaže nekoliko kasneje, se veliko bolj znajde pri organizacijsko - logističnih poslih. Helen se počasi samoprofilira v nevestino najtesnejšo prijateljico, kar pripelje do odkritega spopada, v katerem se Annie skrega z vsemi in užaljeno zapusti predporočno zabavo.

Dekliščina je doslej zaslužil skoraj 300 milijonov $ (proračun 32,5 mio $), kar film postavlja na prvo mesto »ženskih« komedij, ki so se v boj za gledalce podale s cenzorsko oznako R (po MPAA klasifikaciji). Ob vseh neumnostih, ki služijo mastne denarce z humorjem vprašljive kakovosti me  veseli,  da je Dekliščina na koncu postal tudi finančna uspešnica. Film nosi močan  pečat ko-scenaristke in glavne igralke Kristen Wiig, ki nam pokaže in dokaže, de se tudi ženske komedijantke povsem sposobne pritegniti širše občinstvo in ob tem zabavati tako žensko, kot moško publiko. In zakaj je Dekliščina tako zanimiva? Zato, ker se odpove ustaljenimi stereotipi o vlogi ženske v komediji, zato ker je Kirsten Wiig pripravljena teptati žensko dostojanstvo, se izražati vulgarno, se postaviti v ponižujoč ali nelagoden položaj in delati vse, kar nasprotuje utečeni praksi, ko govorimo o ženskih nastopih v komičnih filmskih stvaritvah. In seveda, kar je najpomembneje, zato ker je  smešna. Ob nepričakovano dolgi minutaži se nikoli nisem dolgočasil, saj film krasi zelo soliden tempo in dobro tempirani komični vrhunci, ki so obenem dovolj sveži in zabavni. Nekateri stranski liki so  odlični. Izpostavil bi Melisso McCarthy kot ena izmed družic in Chrisa O'Dowda, irskega policista, ki je v navezi s Kirsten Wiig zadolžen za romantično komponento Dekliščine. Tisto kar bi najraje črtal iz končne različice filma, sta čudaška britanska sostanovalca in glasbeni vložek skupine Wilson Phillips v zaključku. Že večkrat sem poudaril, da je komedija zahteven žanr. Na misel mi ne pride nobena komedija s pretežno ženskim kadrom, ki bi tako kakovostno zadovoljila mojo potrebo po komediji.  Na podobnem kurzu so bili ženski liki v odlični britanski tv seriji Parčakanje (Coupling, 2000-2004),  ki mimogrede zares navduši le s prvo sezono, toda tam je minutaža bila približno enako razdeljena med ženske in moške like. No zdaj imamo še Dekliščino, ki postavlja nove standarde pri komedijah z oznako R in žensko zasedbo v ospredju, ki bo zagotovo sprovocirala nastanek lepega števila podobnih filmov, ki bodo poskušali kopirati uspešno formulo Dekliščine.

Ocena:

Good Neighbours

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Jacob Tierney
Scenarij: Jacob Tierney, Chrystine Brouillet (knjiga)
Igrajo: Jay Baruchel, Scott Speedman, Emily Hampshire, Anne-Marie Cadieux, Gary Farmer, Xavier Dolan

Glavne like naslovne filmske pripovedi srečamo sredi  mrzlega montrealskega oktobra. Potem ko se je nekaj časa potepal po svetu , Viktor sklene, da je prišel čas za ustalitev, zato najame stanovanje in začne s selitvijo. Že prvi dan na stopnišču sreča angleško govoreče sosede, kar je vsekakor olajševalna okoliščina v francosko govorečem okolišu. Louise je natakarica v neki restavraciji, v stanovanju ji družbo delajo mački, za dobro prijateljico ali fanta v njenem življenju ni prostora. Louise se še najbolj razume z ovdovelim sosedom Spencerjem, ki je v prometni nesreči izgubil ženo in ostal priklenjen na invalidski voziček. Victor poskuša navezati prijateljski odnos, zato se na njegovo pobudo dobijo v Spencerjevem stanovanju, spremljanje rezultatov quebeškega referenduma je zgolj formalen razlog za druženje. V istem vhodu živi tudi zadirčna, ves čas nataknjena, vulgarna Francozinja, ki veča ali manj sovraži ves svet. Ob takšni osnovni postavitvi, bi človek sklepal, da lahko pričakuje kakšno romantično komedijo, toda že uvodni kadri in skoraj temačno vzdušje nas peljejo v nasprotno smer,  proti  temni strani človeških značajev. Ja,pa še eno malenkost moram omeniti. Sosesko terorizira serijski posiljevalec in morilec, ki je že nagnal strah v kosti naši samski natakarici.

Mladi kanadski režiser Jacob Tierney  je igralec, ki v zadnjih letih več  pozornosti posveča režiji. Nedolgo nazaj sem imel priložnost videti njegovo nekoliko nekonvencionalno komedijo The Trotsky (2009),  ki je name naredila razmeroma soliden vtis, naslovni izdelek je njegov tretji celovečerec. Ugotavljam, da Tierney po enem letu ni napredoval prav veliko, občutki so podobni tistim, ki sem jih imel ob najinem prvem druženju. Najprej nekaj besed o vzdušju. Ki ni slabo, Tierney dobro izkoristi surove zimske pogoje, mraz in dolge zimske noči, zmrznjene montrealske ulice so lep primer dobrega izkoristka snemalnih lokacij. Težava je le v tem, da je tako nastavljeno vzdušje potrebno okrepiti z ustrezno vsebino. In tukaj že pošteno škriplje, veliko stvari bode v oči, od prozorne identitete morilca, do Victorjeve instant navdušenosti z novo sosedo in skoraj hermetično zaprtih svetov glavnih likov. Režiser prevečkrat uporabi priročne nastavitve, ko recimo izpostavlja Louise s pešačenjem domov v poznih urah, pa tudi Emily Hampshire mi (vsaj tukaj) ne deluje kot ustrezna izbira za femme fatale. Ljubitelji črnega humorja s(m)o lahko razmeroma zadovoljni, saj dobimo kar nekaj materiala za prebavljanje. Tako se akterka najbolj krvavega prizora v filmu sredi nečednega početja pritožuje nekako takole: »To je nagravžno! Sploh ne razumem, kako nekdo lahko počne kaj takega.« A to so le prebliski, ki na odtehtajo ostalih pomanjkljivosti. Film ni obupno slab in nam lahko popestri kašen dolgočasen popoldan , toda zunaj je veliko naslovov, ki so veliko boljša izbira. (2+)  

Ocena:

Drive

Slovenski naslov: Vožnja
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Nicolas Winding Refn
Scenarij: Hossein Amini, James Sallis (knjiga) 
Igrajo: Ryan Gosling, Carey Mulligan, Bryan Cranston, Albert Brooks, Oscar Isaac, Christina Hendricks, Ron Perlman

Od canske premiere dalje, zadnji film danskega režiserja Nicolasa W. Refna beleži pozitivne kritiške odzive. Deveti film nadvse zanimivega režiserja  je njegov prvi film, ki ga producentsko podpirajo Američani. Refn je že snemal filme v angleščini; povsem britanska sta Bronson (2008)  in tv film Marple: Nemesis (2007),   v angleščini je tudi britansko-danska koprodukcija Božji bojevnik (Valhalla Rising, 2009)  in mednarodna koprodukcija Fear X (2003).  Lahko bi rekli, da ima Nicholas filmske gene, oče Anders je režiser in montažer, pogost sodelavec še enega  znanega Danca, Larsa von Trierja, s katerim mlajši Refn ni v ne vem kako dobrih odnosih. Tudi mama, Vibeke Winding se ukvarja z filmsko fotografijo. Pri starosti 8 let se je Nicholas z mamo preselil v New York, po končani srednji šoli se je vpisal na Ameriško akademijo dramskih umetnosti v New Yorku, kjer so ga zaradi incidenta (nedisciplina), kmalu izključili. Sledi vrnitev v domovino in vpis na filmsko akademijo, a tudi ta ljubezen ni trajala dolgo, Refn akademijo zapusti po nekaj mesecih in se raje posveti snemanju kratkih filmov. Enega izmed njih opazi znan danski producent, ki mladeniču ponudi financiranje celovečerca, iz katerega potem nastane kultni Diler (Pusher,1996),  ki v orbito izstreli dva velika igralska imena Madsa Mikkelsena in Kima Bodnio. Po Dilerju z isto ekipo posname  Bleeder (1999),  ki mu prinese nagrado FIPRESCI.  Refn je potem s prijatelji ustanovil lastno produkcijsko hišo, ki je stala za projektom Fear X,  največjim finančnim flopom v njegovi karieri, ki je produkcijsko hišo in samega Refna pripeljal do bankrota. Toda Refn se je kmalu pobral in v letih 2004 in 2005 posnel še dva nadaljevanja Dilerja, ki tematsko zaokrožujeta znamenito Pusher trilogijo.

Ryan Gosling v Refnovem filmu igra človeka brez imena, šoferja - kaskaderja, ki ga hollywoodski studii najemajo za snemanje avtomobilskih pregonov, spektakularnih trkov, prevračanj in vsega ostalega, kar paše zraven. Ko ne sodeluje pri kakšnem filmu, dela kot mehanik v avtomehanični delavnici, a to še ni vse. Ko se stemni, šofer svoje usluge ponuja roparjem, ki ga lahko najamejo kot voznika za pobeg. Šofer se zvesto drži jasno določenih pravil. Stranka ga lahko najame le enkrat, svojim »potnikom« vedno nameni točno pet čakalnih minut. »Povejte mi uro in naslov, dal vam bom pet minut, da opravite svoje delo. Brezpogojno vas bom čakal, točno pet minut. Če ne uspete opraviti v petih minutah, ste prepuščeni sami sebi.« Nekako tako šofer pojasnjuje svoje pogoje potencialnim najemnikom, zavoljo jasnih pravil, izrednih šoferskih sposobnosti in umirjenega življenjskega sloga, mu uspeva ohraniti anonimnost in uspešnost. Ko na parkirišču opazi prikupno sosedo Irene (Carey Mulligan) in ji pomaga pri težavah z avtom, začuti naklonjenost, ki se z vsakim vnovičnim srečanjem le stopnjuje. Mogoče je prav Irene tista manjkajoča komponenta v njegovem življenju. Irene mu takoj razloži, da je poročena, da ima moža v zaporu, toda dejstvo, da živita v istem vhodu ni ravno olajševalna okoliščina. Sploh, ko se zaprti mož predčasno vrne domov in s seboj prinese umazane posle in nevarnost, ter začne ogrožati Irene in njunega sinčka.  

Nekje sem zasledil informacijo, da je Drive sprva zamišljen kot akcijski triler v stilu Hitri in drzni, s  Hughom Jackmanom  v glavni vlogi. Sicer nimam nič proti Jackmanu, a je projekt na našo srečo ubral drugo pot, od realizacije je odstopil mogočni Universal  in na koncu so lastniške pravice dobila štiri manjša studia, naslovno vlogo so ponudili Goslingu, ki je zraven glavne vloge dobil še proste roke pri izbiri režiserja. In Gosling je očitno filmsko razgledan človek, saj Nicolas Winding Refn poleg vseh ameriških nadebudnežev, ni ime, ki ti kar tako pade na pamet. Kakorkoli, Ryan je navezal stik z Nicholasom in že na prvem sestanku sta baje imela grobo idejo, kako realizirati skupni projekt. Zanimivo, da je Refn prevzel režijo filma, ki prikazuje vozniške podvige, čeprav sam nikoli ni izdelal vozniškega izpita, še več, na svojem kontu ima kar osem neuspešnih poskusov. Ironično, film o vrhunskem šoferju režira totalni antitalent za vožnjo, toda kar brez skrbi, odlično režijo so prepoznali tudi v Cannesu, kjer so Refnu podelili nagrado za najboljšo režijo.

Refn je posnel film, ki odlično združuje art film s komercialnimi filmskimi zapovedmi. Že od uvodnih minut  je gledalec je popolnoma »not« v dogajanju, ko pozornost pritegne vizualna estetika, občutek za številne zanimive detajle in odličen elektro-pop soundtrack. Priznam, Refn me kupil že v teh uvodnih minutah, ko brez ene same praske na avtomobilu zrežira zelo napet pobeg z mesta zločina, med katerim sem se počutil približno tako, kot dva vlomilca na zadnjem sedežu šoferjeve Impale, ki z rahlo odprtimi usti in široko odprtimi očmi trepetata in obenem občudujeta šoferjevo neverjetno hladnokrvnost in zbranost. Iz odličnega uvoda Refn povsem naravno, nevsiljivo gradi zgodbo naprej in ji dodaja pomožne snovi. Očetovsko figuro, v podobi neiznajdljivega šefa mehanične delavnice in njegovih kriminalno-poslovnih zvez, z liki, ki te povezave poosebljajo. Nekje vmes v zgodbo vstopi tudi krhka ženica v podobi Carey Mulligan, ki instantno pritegne šoferjevo pozornost in mu doda tisto človeško dimenzijo, ki je dotlej nismo zasledili. Že po nekaj skupnih minutah, kljub minimalističnem dialogu, prepriča močna kemija na relaciji Gosling-Mulligan, zato brez pomislekov razumemo nadaljnji razvoj njunega odnosa in šoferjeve kasnejše odločitve. Seveda, obrisi nekaterih znanih naslovov, kost sta Hillov The Driver  z Ryanom O'Nealom, ali Yatesov Bullitt  s Stevom McQueenom so očitni, toda Refn je zelo razgledan filmar, sposoben absorbirati filmsko zgodovino in jo nato redizajnirati, ji vdahniti novo svežino in samosvoj avtorski pečat. Pri tem kaže izjemen čut za detajle, od zobotrebca v Goslingovih ustih, usnjenih rokavic in bleščeče satenske jakne, z zlatim škorpijonom na hrbtu. Odličen igralski ansambel, v katerem ne morem izpostaviti niti enega šibkega člana, suvereno realizira Refnove zamislil. Kljub odličnem Goslingu in še enem suverenem nastopu Carey Mulligan, najprijetnejše presenečenje pride iz povsem nepričakovane smeri. V zanj netipčni vlogi osrednjega negativca blesti Albert Brooks, ki je s tem nastopom zase morda odprl novo tržno nišo. Skoraj sem prepričan, da njegov prispevek ne bo ostal neopažen pri bodočih castingih. Drive je svojevrstna pljuska visokooktanskim akcijskim spektaklom, ki v zadnjih letih dominirajo na velikih platnih. Vozi (verjeten domači naslov) se po mojem skromnem mnenju zlahka uvrsti med najboljše filme z letnico 2011, zato si ga vsekakor oglejte.

Ocena:

Wu xia (Swordsmen)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Hong Kong, Kitajska
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 126',  Imdb
Režija: Peter Chan
Scenarij: Oi Wah Lam
Igrajo: Donnie Yen, Takeshi Kaneshiro, Wei Tang, Kara Hui, Wu Jiang

Peter Chan sodi med najbolj dobičkonosne kitajske režiserje zadnjega desetletja, ki se zelo dobro znajde tudi v producentskih vodah. Leta 2005 je njegov muzikal Perhaps Love (Ru guo.Ai)  zaprl beneški filmski festival, kar je bilo za Chana veliko priznanje. Z zgodovinskim akcijskim spektaklom Gospodarji vojne (Tau Ming Chong/The Warlords,2007)  je zabeležil odmeven režisersko-producentski uspeh, producentsko uspešen je bil tudi Bodyguards and Assassins (Shi yue wei cheng, 2009).  Njegov zadnji film Wu Xia, je prepričal canske selektorje, saj je mednarodno premiero doživel v eni izmed netekmovalnih sekcij letošnjega canskega festivala.

Pripoved postavljena na začetku dvajsetega stoletja, ali natančneje v leto 1917, nas popelje v idilično kitajsko mestece, ki zaradi cvetočega posla z izdelavo papirja počasi postaja manjše gospodarsko središče, ki svojim prebivalcem ponuja prijetne življenjske pogoje. Toda rastoča prepoznavnost in gospodarski napredek prinašata tudi slabe strani. V mestu se ustavita razbojnika z roparskimi nameni, mestna trgovina je potemtakem idealna tarča. V trgovini je v tem času tudi Liu Jinxi (Donnie Yen), ki se je v mestu ustalil pred desetimi leti, ko je spoznal soprogo Ayu (Wei Tang). Jinxi se ne želi vmešavati, zato poišče zatočišče za prodajnim pultom. Toda predrzna razbojnika ste vedno bolj nasilna in družini mestnega trgovca preti resna nevarnost.  V dogajanje poseže Jinxi in se zoperstavi  zlobnežem, z nadvse nenavadno obrambno tehniko. Priča smo čudnem ravsanju, iz katerega navidezno nevešč možakar pride kot zmagovalec. Namreč, na koncu sta oba napadalca mrtva, njuna smrt pa deluje kot splet nesrečnih naključij. Med preiskavo ki sledi, detektiv Xu Baijiu (Takeshi Kaneshiro) ugotovi, da je eden izmed mrtvih razbojnikov nevaren zločinec, ki je kotiral visoko na lestvici iskanih zločincev. In takega človeka ne pokončaš tako enostavno, zato preiskovalec začne dvomiti v uradno razlago. Čeprav nima dokazov, sumi, da Jinxi vendarle ni povsem navaden izdelovalec papirja.  

Wu Xia se nekoliko nepričakovano začne kot detektivska zgodba. Chan se je odločil za nekoliko netipičen pristop, saj je uvodni del filma najbolj podoben kakšni epizodi priljubljene tv serije Na kraju zločina. Neznačilno za žanr, ki stavi na spektakularnost borilnih veščin, v uvodu vidimo kar nekaj CGI-ija v CSI stilu, studiozni preiskovalec Xu Baijiu pa se izkaže z izjemnimi opazovalno-preiskovalnimi metodami. Čeprav nisem privrženec CSI stila, je tisto kar nam Chan ponudi  v uvodu zapakirano v čudovito fotografijo in zanimivo koreografijo prvega pretepa. Detektiv je vedno bolj obseden z Jinxijevo identiteto, z napredovanjem njegove preiskave zgodba počasi prehaja v teritorij psihološkega trilerja. V tem zanimivem osrednjem delu gledamo zanimivo merjenje moči na relaciji  preiskovalec - Jinxi, pojasnjeni so tudi razlogi detektivove zagnanosti. Ta je vedno bližje resnici, napetost se stopnjuje, nakar se z razkrito identiteto zgodba začne razpletati. Peter Chan je ustvaril zanimivo mešanico žanrov, saj se film odpre kot klasična detektivka in konča kot klasičen akcijski film. Takšno mešanje žanrov zahteva veliko spretnosti pri snovanju tekočih prehodov med žanri in povezovanju le-teh v kompaktno, smiselno celoto. Chanova vizualno mamljiva stvaritev, zapakirana v  cronenbergovski spopad s sencama preteklosti, deluje zato, ker nikoli ne postavlja spektakel pred zgodbo, zato ker se ne boji žanrskega eksperimentiranja in ker na koncu koncev ponudi tisto, kar se od takšnega filma pričakuje - odlično akcijo. Strateški dobro razporejeno, količinski ustrezno dozirano, koreografski dobro speljano. Akcijske prizore je skoreografiral in režiral Donnie Yen, ki je svoje dolgoletne izkušnje izkoristil za dodelane in odlično realizirane pretepaške prizore.   Nekoliko razočara le konec, v katerem se družinski nesporazumi rešujejo z nekaj nepotrebnega pretiravanja, ko površno utemeljeni totalitarno-maščevalni družinski kodeks ponudi prešibko kritje izkazanemu fanatizmu. 

Ocena:

Naključni trojček št. 13

Kinamand (2005)

SLO: Kitajec

ENG: Chinaman

IMDB  

ŽANR:  Drama

DRŽAVA:  Danska, Kitajska

IGRAJO: Bjarne Henriksen, Vivian Wu, Lin Kun Wu

REŽIJA:  Henrik Ruben Genz

Keld je vodovodar, ki ga je pred kratkim zapustila žena. Dovolj je imela njegove pasivnosti in lenobe, zato si je našla novega ljubimca in odšla. Od bivšega moža ne zahteva veliko, le 8000 € odpravnine, kot nadomestilo za skupno stanovanje. Zdaj, ko je brez žene, se Keld mora znajti za hrano, zato začne obiskovati kitajsko restavracijo in naveže prijateljski odnos s kitajskim lastnikom Fengom. Ta mu ponudi denar za poplačilo dolga bivši ženi, če poroči njegovo sestro Ling, ki bi tako prišla do dovoljenje za delo in bivanje na Danskem.   

Wolke 9 (2008)

SLO:  V devetih nebesih

ENG: Cloud 9

IMDB   

ŽANR: Drama, Romantični

DRŽAVA:  Nemčija

IGRAJO: Ursula Werner, Horst Rehberg , Horst Westphal

REŽIJA:  Andreas Dresen

Inge je šivilja v šestdesetih, poročena že več kot trideset let. Z možem živita umirjeno, rahlo dolgočasno življenje, njun odnos je z leti prerasel v rutinsko sobivanje. Inge nekega dne odnese popravljene hlače 76-letnemu Karlu, nekaj »veselih« pogledov je dovolj, da Inge in Karl končata objeta v postelji. Inge se nato vrne vsakdanjemu življenju, toda Karl je še vedno v njenih mislih. Inge se počuti zelo dobro, strastno druženje s Karlom ji povrne nasmeh na obraz in veselje do življenja, a  je obenem začnejo razžirati občutki krivde. 

Tsotsi (2005)

SLO:  Tsotsi

IMDB  

ŽANR: Krimi, Drama

DRŽAVA:  VB,  J.Afrika

IGRAJO: Presley Chweneyagae, Mothusi Magano, Israel Makoe

REŽIJA: Gavin Hood

Šest dni v življenju mladega gangsterja, ki neki ženski ukrade avto, z avtom pa dobi nepričakovano »darilo,« ko spozna, da na zadnjem sedežu spi dojenček. Tsotsi je vodja mladoletniške tolpe, ki se nepričakovano znajde v starševski vlogi. Ker ne želi, da bi dojenček umrl, poskuša skrbeti zanj, njegovo druženje z otrokom v njem začne prebujati pozabljene občutke človečnosti in sočutja. Tstotsi počasi spoznava, da njegova duša vendarle ni tako temna, da se tudi v njem skriva nekaj dobrega. Oskar za najboljši tujejezični film.