ponedeljek, 19. oktober 2020

Light from Light (2019)

Marin Ireland & Jim Gaffigan in Light from Light, Foto: Official site


Slovenski naslov: -
Država: ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama 
Dolžina: 82',  Imdb 
Režija: Paul Harrill
Scenarij: Paul Harrill
Igrajo: Marin Ireland, Jim Gaffigan, Josh Wiggins, Atheena Frizzell


Shelino dnevno rutino krojijo dolgočasno delo v pisarni agencije za najem vozil, hišna opravila in interakcija z najstniškim sinom, ki bo kmalu moral ubrati samostojno pot in se odločiti, kaj želi početi po končani srednji šoli. Shelia, ki je z bivšim partnerjem vrsto  let raziskovala paranormalno, je po nizu slabih razmerij raje izbrala samoto. Po radijski oddaji, v kateri s poslušalci podeli svoje videnje preteklih srečanj z nadnaravnim, Shelio zaprosijo, da razišče dogajanje v hiši vdovca, ki je pred slabim letom izgubil ženo. Richard je žalosten in depresiven moški, ki je opazil nekaj nepojasnjenih malenkosti, zaradi katerih se je odločil poiskati njeno pomoč. Sumi, da je v hiši še vedno duh pokojne žene, ki želi z njim vzpostaviti komunikacijo.

Iz opisa bi lahko sklepali, da nam drugi celovečerec ameriškega režiserja Paula Harrilla ponuja še eno zgodbo o duhovih, toda naslovna stvaritev je v resnici povsem drugačna izkušnja, ki nima veliko skupnega z zgodbami, ki stavijo na srh in grozo povezano z nemirnimi duhovi pokojnikov. Light from Light je v esenci tiha drama, ki v nobenem trenutku ne poseže po kakršnem izmed preprostih trikov z nakano ustvarjanja nelagodja. Na vse to lahko kar pozabite, saj avtorja bolj zanimajo običajni trenutki, v katerih liki v dejanjih in interakciji kažejo ranljivosti in negotovosti, se iščejo in poskušajo ugotoviti, kaj storiti s svojimi življenji. Harrill je ustvaril film, ki svoje najpomembnejše oporne točke ne gradi na dialogih ali stvareh, ki se zgodijo. 

Kvaliteta njegovega filma je stkana iz počutja likov in vzdušja, ki ga občutimo v njegovih senzualnih, dobro premišljenih prizorih. Vsekakor ni naključje, da na eni strani imamo dva mlada protagonista na prvi življenjski prelomnici (sina glavne junakinje in njegovo punco), na drugi pa Shelio in še posebej Richarda, ki ne moreta biti zadovoljna s scenarijem, ki ga je za njiju spisalo življenje. Za funkcioniranje tako zastavljene zgodbe potrebuješ premišljen casting – Harrill se je odločil za Jima Gaffigana (ki smo ga vajeni gledati v bolj komičnih vlogah) in zadel v polno, kajti prav on je za moj okus najmočnejši igralski adut filma. Odlično mu parira Marin Ireland, svoj prispevek pa sta dodala še mlada Josh Wiggins in Atheena Frizzell. Light from light z navdušujočo preprostostjo loteva vprašanj, ki v seštevku definirajo naš obstoj na tem svetu, a se obenem ne pusti ujeti v zanko iskanja velikih filozofskih, odgovorov. Zato ga doživljam predvsem kot izsek iz življenja, ob katerem prehojena pot pomeni več od samega prispetja na nejasno določeno destinacijo, ki jo akterji te zgodbe še vedno iščejo.

Ocena



četrtek, 15. oktober 2020

Residue (2020)

Obinna Nwachukwu in Residue (2020), Foto: ARRAY Releasing


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 90',  Imdb 
Režija: Merawi Gerima
Scenarij: Merawi Gerima
Igrajo: Obinna Nwachukwu, Dennis Lindsey, Taline Stewart, Jamal Graham, Derron Scott


Vrnitev domov je motiv, okoli katerega so svoje zgodbe gradili številni filmarji. Opazovanje sprememb s časovne distance, ob odsotnosti izkušnje minevanja časa iz perspektive, ki je nekoč bila osebna, domača, s seboj pogosto prinaša spopadanje z občutki odtujenosti. 

S podobni občutki se spopada tudi temnopolti Jay (Obinna Nwachukwu), ki se po daljši odsotnosti iz Kalifornije vrne v domači Washington. Hiša v ulici Q, v kateri je odraščal, je še vedno v družinski lasti. V zgornjih nadstropjih zdaj domuje belopolti najemnik, Jay pa se bo za nekaj časa naselil v nezasedeno polkletno garsonjero. Že ob prihodu ga na novo resničnost opozori mimoidoči prebivalec soseske: „Muzika iz tvojega avta je preglasna, pa tudi avto si napačno parkiral! Ne sili me, da kličem policijo!“ Izrečena grožnja je realna, ignoriranje le-te pa prinaša nepotrebne zaplete. 

Dokumentarni posnetki nemirov in spopadov protestnikov s policijo že v uvodnih minutah vzpostavijo časovni okvir – trenutek je aktualen, za posnetke množičnih protestov proti policijskemu nasilju nad Afroameričani so rezervirane minute v informativnih oddajah po celem svetu. 

V ta trenutek, v to resničnost, svojega glavnega junaka, diplomanta filmske šole v L.A.-ju, oboroženega zgolj s fotoaparatom in nakano posneti film o svoji bivši soseski, pošlje debitant Merawi Gerima. Najbrž ni odveč omeniti, da je režiserjev oče slavni Haile Gerima (Sankofa, Teza), vodilni član filmskega gibanja L.A. Rebellion (t.i. losangeleške šole za temnopolte filmarje). Merawi je odraščal v Washingotonu, filmsko izobrazbo pa je pridobil na losangeleški filmski šoli USC, zato ni težko diagnosticirati avtobiografskih temeljev, na katerih je mladi filmar zgradil impresivni prvenec. 

Problem gentrifikacije je prikazan skozi oči črne soseske, ki pod pritiski belega kapitala neustavljivo spreminja „barvno“ strukturo. Temnopolti lastniki se, soočeni z različnim pritiski in ekonomsko logiko, vedno pogosteje odločajo za selitev iz urbanih četrti, ki jih s svojo ekonomsko superiornostjo prevzemajo razni investitorji in beli srednji sloj. V tem smislu gentrifikacija ni nič drugega kakor še ena, žal povsem legalna oblika rasizma. Protiargument je sicer vedno lahko dejstvo, da je v kolesje teh tokov ujet tudi manjši delež revnih belopoltih prebivalcev, toda gentrifikacijo na svoji koži najbolj občutijo prav Afroameričani.

Znotraj te večje slike spremljamo prizadevanja glavnega junaka, ki poskuša izslediti prijatelja iz mladosti. Toda tudi tistih nekaj znancev, ki se še niso odselili ali končali v zaporu, nezaupljivo zavrača pogovor na to temo. Presenečen nad distanco ljudi ob katerih je odraščal in neizrečeno obsodbo v njihovih pogledih se Jay počuti kot nesrečnež, ki je po krivem obdolžen za izdajo. S temi prejemi pripoved pristno podčrtava občutek odtujenosti, ki vedno bolj prevzema glavnega junaka.

Gerima z gibi kamere, montažnimi prejemi, zvočnim dizajnom in fotografijo ustvari prepričljiv celoto, ki gledalcu učinkovito posreduje vzdušje in občutke junaka, ki počasi spoznava, da doma, kakršnega je nekoč poznal, ni več. V njegovem doživljanju nove resničnosti je nekaj skoraj surrealnega, saj mestoma imamo občutek, da se junak prebija skozi svet stkan iz resničnosti in neprijetnih sanj. Prav zato je Residue, ob odlični igri glavnega protagonista, zame bil posebna izkušnja, ki svoje ključne ideje odlično približa skozi percepcijo človeka, ki se nepovratno poslavlja od spominov, krajev in ljudi, ki so sooblikovali njegov značaj.

Ocena



Podobni filmi: The Last Black Man in San Francisco

sreda, 7. oktober 2020

The Vast of Night (2019)

Sierra McCormick & Jake Horowitz in The Vast of Night (2019), Foto: Slamdance Film Festival


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: drama, misterij, ZF
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija:  Andrew Patterson
Scenarij:  Andrew Patterson, Craig W. Sanger
Igrajo: Sierra McCormick, Jake Horowitz, Gail Cronauer, Bruce Davis


Petdesete, hladna vojna, vesoljska tekma, izmišljeno mestece Cayuga v New Mexicu in dva mlada osrednja protagonista – to so glavne sestavine impresivnega režijsko-scenarističnega prvenca Andrewa Pattersona. Fay je pravkar dobila svoj prvi prenosni magnetofon, s katerim se bo približala magičnemu svetu novinarstva in zanimivim zgodbam, ki jih je dotlej poslušala le na radiu. Punca v večernih urah honorarno dela na lokalni telefonski centrali, najbolje pa se počuti v družbi Everetta, gobčnega voditelja lokalne radijske postaje, ki kot bolj izkušen novinar spontano prevzame vlogo mentorja ob njenih prvih novinarskih korakih. V noči, ko se v mestu igra najpomembnejša košarkarska tekma sezone in ko se v lokalni športni dvorani zbere malodane celo mesto, Fay na telefonski liniji ujame nenavaden signal. Skrivnostno šumenje pošlje Everettu, ki pride na zanimivo idejo – posnete zvoke bo pustil v eter in poslušalce nočnega programa vprašal, ali so kdaj slišali kaj podobnega. Nedolgo po emitiranju signala v studio pokliče bivši pripadnik ameriške vojske in začne pripovedovati svojo zanimivo s skrivnostnim signalom povezano zgodbo.

The Vast of Night s končno resolucijo ne ponudi nobenega presenečenja. Glede na vseskozi prisotna očitna namigovanja o možnem razpletu bi rekel, da avtorjev prvotni cilj niti ni bil ponuditi nekakšen veliki misterij in dih jemajoče sklepno dejanje. Menim, da je osnovni namen bil ustvariti zgodbo, ob kateri je prehojena pot v družbi protagonistov predvsem v funkciji ustvarjanja prepričljive izkušnje, ki gledalca popelje v eno zanimivo zgodovinsko obdobje in učinkovito poustvarja bivanjsko izkušnjo ljudi v času hladne vojne. V čas, ki je povprečnega Američana ob pogledu v temno nebo prevzemal strah pred Rusi in skrivnostmi, ki jih morda skriva širno vesolje. 

Nekateri pokloni so očitni (Zona somraka), drugi bolj subtilni (Everett dela na radijski postaji WOTW, kar bi lahko bila okrajšava za potegavščino, ki jo je leta 1938 izpeljal veliki Orson Welles). Ravno v tem elementu do izraza pride odličen prispevek vojnega veterana, ki nas zgolj s svojim hipnotičnim glasom efektno pelje v svet vladnih zarot povezanih z domnevnimi obiski iz vesolja. Patterson v to izjemno učinkovito fuzijo radijske igre in filma subtilno umesti kanček družbene kritike (pri projektu so sodelovali črnci in Mehičani), obenem pa poskrbi za adekvatno razpihovanje naših pričakovanj. V centralnih rolah blestita Sierra McCormick in Jake Horowitz, izrazito všečen tandem, ob katerem se ni težko poistovetiti z njuno mladostniško energijo in radovednostjo. Z dejanji in zabavnim dialogom dvojec ustvari razigran in zanimiv pogled na svet, poln velikih pričakovanj in strahov. Set dobrih sestavin vkomponiranih v to lepo izkušnjo zaokroži obravnavanem obdobju ustrezno prilagojena zrnata fotografija, uspešen retro „look“ in nekaj dolgih prizorov, v katerih lahko občudujemo obrtno spretnost M.I. Littin-Menza, čilskega direktorja fotografije in sodelavcev, ki so za nekatere dolge prizore menda uporabili kamero pritrjeno na za to priložnost prirejeni go-kart. Vožnja je bila zelo zabavna in videli bomo, ali kaj nam v prihodnosti lahko ponudi Patterson, ki si je s prvencem spisal odlično priporočilo.   

Ocena



ponedeljek, 5. oktober 2020

Kopfplatzen (2019)

aka Head Burst
Max Riemelt & Oskar Netzel in Kopfplatzen (2019), Foto: Internationale Hofer Filmtage


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Head Burst
Država: Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2019
Dolžina: 99',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Savas Ceviz
Scenarij: Savas Ceviz
Igrajo: Max Riemelt, Oskar Netzel, Isabell Gerschke, Ercan Durmaz


Pedofilija je ena izmed najtežjih in najbolj nezaželenih tem, ki od avtorjev in igralcev gotovo zahteva veliko poguma. Večina filmarjev se odloča za perspektivo žrtve ali tistih, ki v imenu žrtve iščejo pravico in kazen za storilce nepredstavljivih zločinov zoper najranljivejše med nami. Le redki se odločajo za perspektivo pedofila, iz katere narava teh dejanj deluje še bolj srhljivo (dober primer je Michael, celovečerni prvenec avstrijskega režiserja Markusa Schleinzerja). Še bolj redki so tisti, ki tej motnji poskušajo nadeti človeški obraz (na misel mi pride še en prvenec The Woodsman, ameriške režiserke Nicole Kassell). 

Zdi se, da so tovrstni izzivi rezervirani za prvence, kajti tudi naslovni Kopflatzen je igrani prvenec nemškega režiserja Savasa Ceviza. V središču zgodbe je težaven obstoj trideset in nekaj letnega Markusa (odličen nastop Maxa Riemelta), samskega arhitekta, ki sleherno sekundo svojega težavnega življenja posveča boju s svojo motnjo. Morda na tej točki ni odveč povedati, da do samega konca filma nikoli ne pride do tistega najhujšega. Da Markus nikoli ne stori nepredstavljivo, čeprav ga njegovi nagoni nekaj krat pripeljejo zelo blizu. 

Režiser nam protagonistov boj s samim seboj pokaže brez olepšav, z ustrezne distance, brez drobnih pozitivnih dejanj, s katerimi filmarji običajno iščejo simpatijo za svoje akterje. Ta distanca med drugim omogoči objektivno presojo problema in bolj trezno soočanje z neprijetno resnico, da seksualne usmeritve posameznika ni mogoče kontrolirati ali preoblikovati. Ali kot to razlaga psihiater, s pomočjo katerega Markus poskuša zatreti svoje nagone, ki mu pojasni, da se seksualna usmeritev posameznika formira v puberteti in je dokončna. Sprejetje te resnice je zelo pomembno, tako kot je pomembno razumeti, da odrasel človek, ne glede na okoliščine, nosi odgovornost za svoja dejanja. V tem smislu je Kopfplatzen film, ki ne obsoja, ampak poskuša razumeti in pokazati življenje človeka, ki se bori s spoznanjem, da zanj ni upanja. Da v sebi nosi prekletstvo, za katerega ni zdravila. Film pogumno raziskuje eno izmed nezaželenih kompleksnosti našega obstoja in nam pokaže kako zelo srečni smo povprečeneži, ki nas je narava v življenje ni poslala z napačnimi nagoni.

Ocena





sreda, 23. september 2020

ZeroZeroZero (2019)

Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019)
Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019)

Slovenski naslov: Ničničnič 
Država: Italija
Jezik: italijanščina, angleščina, španščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 8 x 60',  Imdb 
Režija: Stefano Sollima, Janus Metz, Pablo Trapero
Scenarij: Leonardo Fasoli, Mauricio Katz, Stefano Sollima, Roberto Saviano (knjiga)
Igrajo: Andrea Riseborough, Dane DeHaan, Giuseppe De Domenico, Harold Torres, Adriano Chiaramida, Gabriel Byrne


Z dobrim sprejemom in mednarodnim uspehom italijanskega filma in serije Gomorra je postavljen temelj za nadaljnjo eksploatacijo knjižnega opusa nekdanjega novinarja, pisca in scenarista Roberta Saviana, ki je v svojih raziskovalno naravnanih knjigah opisuje delovanje in ustroj Comorre. Saviano je leta 2013 izdal ZeroZeroZero, knjigo, ki se trgovine s kokainom loteva v širšem, mednarodnem kontekstu – zgodba se namreč osredotoča na enormno pošiljko kokaina, ki od proizvajalcev v Latinski Ameriki, preko ameriških logističnih gurujev, potuje do načrtovane destinacije v Evropi. Prenos zgodbe na male zaslone je zaupana uveljavljenemu italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju, ki je na tv-zaslone uspešno prenesel omenjeno serijo Gomorra, ter se podpisal pod nekaj odmevnih žanrsko sorodnih stvaritev (kultna serija Romanzo Criminale, krimi-drama Suburra).

Časi, ko so visoke produkcijske vrednosti in atraktivne snemalne lokacije bile rezervirane za filmsko industrijo so mimo in ZeroZeroZero je najboljši dokaz te trditve. Razkošna produkcija, številni liki, zgodbe, ki vzporedno tečejo na treh kontinentih, na ozemljih (vsaj) petih državah – vse to je kakovostna televizija danes, ki svoj prostor najde tudi na največjih filmskih festivalih. Prve dve epizodi serije so tako premierno predvajali v sklopu prestižnega filmskega festivala v Benetkah, celoten projekt je z močnim mednarodnim ko-produkcijskim prispevkom nastal pod okriljem italijanske tv hiše Sky. 

Harold Torres in ZeroZeroZero (2019)

Zgodba torej teče na treh primarnih lokacijah, nosilci dogajanja pa so tri skupine z rekordno pošiljko kokaina povezanih protagonistov. V čudoviti Kalabriji domuje zloglasna Ndrangheta, mafijska organizacija, ki nastopa v funkciji naročnika pošiljke. Ta je odposlana iz deset tisoč kilometrov oddaljenega Monterreyja v Mehiki, v katerem najdemo drugo skupino protagonistov, plačancev in pokvarjenih pripadnikov specialnih enot, s pomočjo katerih kartel kontrolira nemoteno odpremo pošiljke iz Mehiškega zaliva. 

A ko je v igri veliko denarja, na površje priplavajo tisti, ki želijo (naj)večji kos pogače. V Italiji vlogo pretendenta na prestol prevzame vnuk, ki v sodelovanju z rivalsko družino s prestola želi izriniti lastnega starega očeta. V Mehiki prevratneže vodi poveljnik posebne enote obdan s pravo malo armado odlično izurjenih mož, ki je vedno bližje načrtovanem cilju – prevzemu kontrole nad mamilarskimi posli v Monterreyju. Vmesni člen med dobaviteljem in kupcem je družina Lynwood in njihovo transportno podjetje, ki kmalu po prevzemu pošiljke občuti nevarne posledice spletk na obeh straneh Atlantika.

ZeroZeroZero je serija, ki nadvse uspešno pokaže ustroj treh povsem različnih mafijskih družin, oziroma tri različna modela, ki kljub razlikam organizirajo dobro utečeno mednarodno trgovino z mamili. V skladu z mednarodno usmeritvijo serije ustvarjalci nekaj več prostora in karakterizacije namenijo članom družine Lynwood. V primerjavi s krvavim dogajanjem, ki spremlja boj za oblast znotraj kriminalnih družin v Italiji in Mehiki, sestra in brat (Andrea Riseborough in Dane DeHaan) prevzameta funkcijo, ki je najbližje moralnem centru filma. Trdna vez med sestro in bratom, ki po očetovi smrti prevzameta družinski biznis lahko marsikoga pripravi do tega, da za njih stiska pesti in na trenutke pozabi naravo družinskega biznisa. Vsaj do sklepnega dejanja, ki so iluzije o delovanju moralnega kompasa protagonistov povsem razblinjene. ZeroZeroZero je v številnih pogledih vrhunski dosežek, odlično sestavljen triler, ki skozi vseh osem epizod teče v dobrem ritmu, ob katerem večina ne bo imela težav z angažmajem, spremljanjem in razumevanjem dogajanja. Ustvarjalcem je uspela zahtevna naloga iskanja prvega ravnotežje med tremi prepletajočimi se zgodbami in povezovanjem posameznih niti, ki tako ali drugače povezujejo tri osrednje skupine protagonistov. Toda številni liki in številne lokacije so obenem tudi glavni dejavnik, ki preprečuje nivo karakterizacije in slojevitosti posameznih zgodb, ki bi zelo dobro zastavljeno stvaritev lahko dvignil na raven najboljših televizijskih stvaritev v zadnjem obdobju. Za konec naj kot zanimivost omenim pomen naslova – le ta v italijanščini označuje fino moko iz katere izdelujejo najboljše pekovske izdelke, v mafijskem žargonu pa se izraz uporablja za opis kokaina v njegovi najbolj čisti obliki. 

Ocena



torek, 15. september 2020

She Dies Tomorrow (2020)

Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka
Dolžina: 86',  Imdb 
Režija: Amy Seimetz
Scenarij: Amy Seimetz
Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton


 Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.

 Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli. 

 Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zanimivo premišljen način. Seimetz odlično izkoristi privilegij, da nas za nekaj časa drži v nevednosti, ko nas zaposli z iskanjem racionalnih razlag čudnega vedenja protagonistov. In med tem ko mi poskušamo dojeti kaj za vraga se dogaja, nas sosledje dogodkov neopazno pripelje do kratkega prizora, s katerim je fantastično vzpostavljena povezava med posameznimi liki in v hipu najden smisel vsega, kar smo videli do tedaj.  

 She Dies Tomorrow se gleda kot nekakšen križanec med Melanholijo Larsa von Trierrja in odličnim Laboratorijem groze (Upstream Color, 2013, Shane Caruth). Glede na dejstvo, da je Caruth nekaj časa živel z režiserko in da je prav ona odigrala glavno žensko vlogo v omenjenem filmu, takšna vzporednica deluje povsem smiselno. Omenjeni primerjavi so tu zgolj zavoljo lažje orientacije kaj pričakovati, kajti naslovna stvaritev je s setom avdio-vizualnih in montažnih rešitev dokaj izvirno doživetje – impresivno dizajnirana, v meglico morastih sanj ovita izkušnja, v kateri pomemben delež prispevajo tudi prepričljivi igralci, med katerim v centralni vlogi izstopa izjemno ekspresivna Kate Lyn Sheil. 

Ocena




sreda, 9. september 2020

Tenet (2020)

John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Tenet
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2020
Žanri: akcija, ZF
Dolžina: 150',  Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh

Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje. 

Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti. 

Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje glavnega junaka (Nolan ga je poimenoval kar Protagonist) tako, da mu pove, da naboj ni bil izstreljen, temveč, v skladu z idejo inverzije, ujet v pištolo. Ta Protagonistu obenem predlaga, da namesto iskanja racionalne razlage raje poskuša začutiti logiko inverzije. Nekaj podobnega velja tudi za nas gledalce, ki se skozi zgodbo prebijamo brez povsem jasnega razumevanja zakonitosti, po katerih junaki želijo doseči svoj cilj.

A enkrat, ko iz enačbe odstranimo inverzivne elemente pridemo do dokaj preproste premise o junakih, ki poskušajo svet rešiti pred koncem sveta, kakršnega si je zamislil glavni antagonist (Kenneth Branagh), ki v skladu z zahodnjaškim dojemanjem dobrega in slabega ne more biti nič drugega, kakor še en poblazneli Rus. Njegova pot je, kakopak, posuta s številnimi ovirami, preko katerih se Protagonist in njegovi pomagači prebijajo v bondovskem stilu, čeprav Nolan akcijo v primerjavi z bondijadami požene v še nekoliko višje vrtljaje. Tempo je odličen že od uvodnih kadrov, v katerih spremljamo napad na operno hišo v Kijevu. Dogajanje podloženo z bombastično glasbo Ludwiga Göranssona prispeva tisti dodaten impulz, ki gledalca brez težav drži v primežu   dve uri in pol. V tem smislu je Tenet prvovrstna kino zabava, film narejen za velika platna, ob katerem se ne moreš dolgočasiti. Akcijsko naravnan spektakel in obrtno izpiljen dosežek, ki vendarle ne uspe ustvariti trdnejše vezi med gledalcem in liki. Še najbližje temu se približa skozi prizadevanja odtujene žene glavnega zlobneža (Elizabeth Debicki), ki se skupaj z otrokom poskuša rešiti iz primeža vsemogočnega moža. Iz moje perspektive je eden od razlogov za hladen odnos do likov tudi za moj okus preveč lesen nastop glavnega igralca Johna Davida Washingtona. Primerjalno, Robert Pattinson in Aaron Taylor-Johnson iz manj prizorov izvlečeta veliko več. A kakorkoli obrneš, Tenet je spektakel, ki se ga izplača videti v kinu in dovolj dober dosežek, ki bo dodatno utrjuje Nolanov položaj v samem vrhu mainstream filmanja.

Ocena



torek, 1. september 2020

Koncentriši se, baba (2020)

aka Focus, Grandma
Foto: Emir Hadžihafizbegović in Alma Prica, Koncentriši se, baba (2020)


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Focus, Grandma
Država: BIH, Turčija
Jezik: bosanščina
Leto: 2020
Dolžina: 92',  Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Pjer Žalica
Scenarij: Pjer Žalica
Igrajo: Jasna Žalica, Emir Hadžihafizbegović, Alma Prica, Jadranka Đokić, Vedrana Božinović, Admir Glamočak


Celih 17 let po odmevnem prvencu Gori (Gori vatra) in leto mlajšem biseru bosanske kinematografije Pri stricu Idrizu (Kod Amidže Idriza) smo vendarle dočakali novi celovečerec Pjera Žalice. Njegov tretji igrani film Skoncentriraj se, babica (Koncentriši se, baba) je odprl nedavno končani festival v Sarajevu, ki je zavoljo zaskrbljujoče epidemiološke situacije prvič v celoti izpeljan v spletnem formatu. Do paketov filmov in spremljajočih vsebin na zahtevo (vključno z naslovno stvaritvijo) smo v skladu z novim formatom lahko dostopali tudi v Sloveniji in to je bila lepa priložnost, da dele SFF-ja pripeljemo v naše dnevne sobe. Skoncentriraj se, babica je po informacijah iz Sarajeva že ob otvoritvi videlo neverjetnih 14.000 ljudi, kar poleg spoznanja o režiserjevi popularnosti nedvomno podčrtava tudi velik potencial virtualnega festivalskega formata.

Zgodbo, postavljeno v leto 1992, v dneve tik pred začetkom krvave vojne v Bosni, odpre prizor zdravnika in zaskrbljene družine zbrane okoli postelje, na kateri leži starejša bolnica. Zdravnik je po pregledu kratek in neposreden:„Njeni dnevi so šteti, pokličite bližnje!“ In tako je tudi storjeno. Starka je v zadnjem obdobju živela s hčerko Kiko in zetom Muhamedom v družinski hiši v Sarajevu. Naključje je hotelo, da se je ravno v teh dneh v domači hiši ustavi tudi Kikina sestra Aša (spremlja jo že odrasla hčerka Julija). Poklicati pa je bilo treba še tretjo sestro Suzano, ki z možem živi v Črni Gori, brata Dada, ki z ženo živi v Beogradu, in najmlajšega brata, ki je pred časom emigriral v Italijo. Časa je malo in skoraj vsi so nedolgo za tem zbrani v prostrani družinski hiši. Sporadični streli okoli mesta napovedujejo bližajočo se vojno – zdi se, da skoraj niče izmed zbranih ne verjame, da se kaj takega sploh lahko zgodi – toda večino bolj kot dogajanje v mestu in državi zanima, kaj je ženska na smrtni postelji zapisala v svoji oporoki. 

Žalica se ponovno v njegovem značilnem slogu osredotoča na relacije med okoli umirajoče ženske zbrano rodbino – s prepletanjem drame in komedije nas vrže v dinamiko zbrane skupine ljudi, ki z etnično raznolikostjo spominja na bivšo državo v malem. Tako je že v samem izhodišču vzpostavljena očitna paralela med situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti zgodbe in znanimi dogodki, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije. Večina prizorov je posneta v notranjih prostorih  družinske hiše, z redkimi prizori na prostem in zavoljo tega dejstva je izkušnja precej podobna gledališki – z osredotočenostjo na dialog in igralske veščine dobro selekcionirane igralske zasedbe. Iz moje perspektive sta nesporni prvi imeni zbranega ansambla režiserjeva žena Jasna Žalica (Kika) in vedno zanesljivi Emir Hadžihafizbegović (Muhamed). Njuna lika ob mladi nečakinji Juliji (ki bo kmalu postala nuna), tvorijo moralni center filma, saj se v relacije z ostalo rodbino spuščajo najbolj iskreno, brez skritih agend. Zgodba je z občasnimi, zanemarljivimi padci ritma sila kratkočasna, čeprav vez med posameznimi prizori ni vedno povsem prepričljiva, obenem pa je razmeroma očitna skoraj stereotipna konstrukcija nekaterih likov. Kljub temu film v obeh ključnih segmentih funkcionira dobro – kot prepričljiva drama in komedija, ki na račun dobre igre in scenaristično-dialoških domislic, prežetih s tipičnim bosanskim humorjem, učinkovito meša grenkobo in sladkobo. Končni rezultat je vsekakor zelo soliden, a vseeno velja poudariti, da film ne doseže nivoja režiserjevih starejših filmov.

Ocena



sobota, 29. avgust 2020

Nan fang che zhan de ju hui (2019)

aka The Wild Goose Lake
Gwei Lun-Mei and Ge Hu in Nan fang che zhan de ju hui (2019), Foto: Imdb
Gwei Lun-Mei and Ge Hu in Nan fang che zhan de ju hui (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Angleški naslov: The Wild Goose Lake
Država: Kitajska, Francija
Jezik: kitajščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Diao Yinan
Scenarij: Diao Yinan
Igrajo: Ge Hu, Lun-Mei Kwei, Liao Fan, Regina Wan, Meihuizi Zeng, Jue Huang, Liang Qi


Kitajski režiser in scenarist Diao Yinan je za svoj prejšnji film, neo-noir detektivko Black Coal, Thin Ice (Bai ri yan huo,2014), prejel berlinskega zlatega medveda. Režiser se je lani v podobnem slogu vrnil na mednarodno sceno, ko je svoj najnovejši film, The Wild Goose Lake, predstavil v osrednji tekmovalni sekciji festivala v Cannesu. Ponovno gre za zgodbo, ki v središče postavlja eno izmed klasičnih zapovedi noir filma: ranjenega anti-junaka na begu, okoli katerega je, ne glede na kriminalno preteklost in dejstvo, da mu policija upravičeno diha za ovratnik, zgrajen moralni center zgodbe.

Zhou Zenong (Ge Hu) je gangster, ki se po petletnih letih za rešetkami vrne v staro jato. Vrnitev je prišla ravno v trenutku, ko boj za ozemlje med rivalskimi tolpami doseže vrhunec. Nepremišljeno ravnanje mladih članov njegove tolpe sproži srdit odziv iz rivalskega tabora – Zhou in njegovi možje postanejo tarče dobro organiziranega sovražnika, ki je med njegovo odsotnostjo pridobil moč in vpliv. Spor doseže kulminacijo s pregonom, med katerim lažje ranjeni Zhou rešuje kožo pred zasledovalci in po naključju ustreli policista. Smrt moža postave ga pahne v ilegalo – visoka nagrada je razpisna na njegovo glavo in Zhou je naenkrat v sila nezavidljivem položaju, ko mora dobro premisliti, komu sploh lahko zaupa.

Jezero divjih gosi – ob katerem svoje delo pod krinko običajnih obiskovalk kopališča opravljajo številne prostitutke – in delavske četrti bližnjega mesta, v nadaljevanju postanejo primarna prizorišča, na katerih Diao skupaj s stalnim sodelavcem, odličnim direktorjem fotografije Jingsong Dongom (People Mountain People Sea, Long Day's Journey into Night), skreira odlično vizualno komponento filma, ki jo je najbolje doživeti na velikem platnu, ali vsaj malo večjem domačem zaslonu. Ob navdušujoči fotografiji velja izpostaviti še vzdušje (približno 70% filma predstavljajo nočni prizori) in Diaojevo mojstrsko režijo posameznih scen. Izstopa nočni prizor posnet na manjšem trgu, s številnimi liki in statisti, v katerem režiser kompleksnost bližajočega se obračuna pričara s premišljenimi gibi kamere, smislom za kompozicijo posameznih kadrov in dobro odmerjenimi montažnimi prejemi. Ugaja tudi spontanost, s katero Diao vpeljuje nove pomembne like – vloge le-teh brez pretiranega pojasnjevanja postanejo očitne – s »flashbacki« pelje koncept zgodb v zgodbi, ter potrpežljivo zlaga kose sestavljanke o gangsterju, ki ob neizogibnem propadu želi kariero skleniti s plemenitim dejanjem, ki je zanj svojevrstna odrešitev. Film na sekundarnem nivoju nudi zanimiv vpogled v zahtevne življenjske pogoje, v katerih životari kitajski nižji razred in subtilno podčrta tanko linijo med razbojniki in žandarji. Jezero divjih gosi je tudi zelo dobro odigran film, v katerem pričakovano izstopata oba glavna protagonista, Ge Hu, kot gangster na begu in Gwei Lun-me, v vlogi prostitutke in Zhoujeve edine prave zaveznice. Škoda je le, da Diao ta izjemni stilski dosežek ni podkrepil z nekaj več substance, s katero bi njegov film že dosegel raven prave mojstrovine.

Ocena



četrtek, 20. avgust 2020

First Cow (2019)

John Magaro and Orion Lee in First Cow (2019), Foto: Allyson Riggs/A24


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 122',  Imdb 
Režija: Kelly Reichardt
Scenarij: Kelly Reichardt, Jonathan Raymond 
Igrajo: John Magaro, Orion Lee, Alia Shawkat, Toby Jones, Lily Gladstone, Scott Shepherd, Don Macellis


Filmi Kelly Reichardt tudi v normalnih okoliščinah, ko nove filmske zgodbe preko številnih festivalov, skozi redno distribucijo, ali na kakšni VOD platformi, brez težav najdejo pot do gledalca, izstopajo v množici. Morda prav zato, v aktualnem trenutku, ko je pandemija malodane ustavila filmsko produkcijo in za nedoločen čas preložila premiere že dokončanih filmov, toliko bolj cenimo biserčke, kakršen je First Cow. Iz spomina ga ni pregnala niti poletna lenoba, zaradi katere sem blog za nekaj časa potisnil na stranski tir. 

Prva krava, antivestern in svojevrstna "buddy" komedija, je skoraj dva meseca po ogledu zame še vedno svež, prijeten spomin in dokaz, da od 56-letne Američanke vedno lahko pričakujem nekaj več. Glavna junaka zgodbe postavljene na začetek 19. stoletja sta priučeni pek Cookie (John Magaro) in  King-Lu (Orion Lee), naseljenca, ki nekje na območju Oregona iščeta svoje mesto pod soncem. Najprej je dobrosrčni Cookie King-Luju pomagal v stiski, ta pa je kasneje, ob ponovnem snidenju, svojem rešitelju ponudil streho nad glavo. Tako se je rodilo prijateljstvo, ki je evolviralo v poslovno partnerstvo zgrajeno na Cookiejevih pekovskih sposobnostih, King-Lujevi podjetniški žilici in eni prav posebni okoliščini – potrebi britanskega vlastodržca (Toby Jones), da uživa v čaju z mlekom. Poveljnik postojanke je v ta namen v Oregon dal pripeljati prvo kravo, ki brez njegove vednosti prispeva eno glavni sestavin nove tržne uspešnice – ocvrtih mišk, ki jih Cookie in King-Lu ponujata na lokalni tržnici.

Ena izmed kvalitet filmov Kelly Reichardt je naravnost in spontanost, s katero nas režiserka počasi uvaja v zgodbo in vsakdan njenih likov. Gledalci skozi njene filme nikoli ne marširamo, vodeni z velikopoteznimi, spektakularnimi zapleti, ampak se v odlično odmerjenem ritmu, v katerem je vedno prostor in čas za lirične trenutke (takšen je eden izmed uvodnih prizorov, v katerem Cookie nabira gobe v gozdu), počasi podzavestno prepuščamo dogajanju. V omenjenem prizoru nam svetloba, kamera in občutek za detajl približajo človeka v popolni harmoniji z naravo. Prizor poleg vizualne lepote v zelo kratkem času odlično vzpostavlja senzibilnost enega izmed dveh glavnih junakov, ob kateri je surovost in zahtevnost življenja v danih okoliščinah še toliko bolj očitna. Prva krava ponuja odličen vpogled v zgodnjo fazo ameriškega kapitalizma, v kateri so postavljeni temelji svobodnega trga. Potrebe so se skozi zgodovino  spreminjale, z napredkom evolvirale in eden zanimivejših aspektov filma je subtilno podčrtavanje univerzalnosti teh potreb: od tistih osnovnih, kakršne sta hrana in streha nad glavo, do potrebe po socializaciji in prijateljstvu. In ravno čudovit prikaz prijateljstva med rahločutnim pekom in ambicioznim kitajskim naseljencem je tista ključna sestavina filma, ki je najbolj ogrela moje srce. Svoj delež sta nedvomno prispevala tudi simpatična glavna igralca, ki nam, vsak na svoj način, odlično približata senzibilnost svojih likov. Prva krava je zame eden vrhuncev tekoče sezone in dosežek, s katerim je Kelly Reichardt le utrdila status ene izmed najpomembnejših avtoric sodobnega filma. 

Ocena