Attack the Block

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Komedija, ZF
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Joe Cornish
Scenarij: Joe Cornish
Igrajo: John Boyega, Jodie Whittaker, Alex Esmail, Nick Frost, Luke Treadaway, Jumayn Hunter, Franz Drameh

Kaj skupnega imajo Zora neumnih mrtvecev (Shaun of the Dead, Edgar Wright, 2004),  Vroča kifeljca (Hot Fuzz, Edgar Wright, 2007)  in celovečerni debi relativno neznanega britanskega radijskega komika Joeja Cornisha? Kar nekaj, toda osredotočil se bom na najbolj očitno. Joe Cornish je bil zombi-statist pri Zori neumnih mrtvecev, nekoliko pomembnejšo vlogo je dobil pri naslednjem Wrightovem umotvoru,  Vroča kifeljca. Skupna točka je tudi Nick Frost, ki je igralsko povezal vse tri filme, Wright pa je pri Attack the Block prevzel pomembno vlogo in sicer tisto producentsko, zato se v številnih odzivih Cornishev debi predstavlja kot nekakšen naravni zaključek trilogije. Podrobnejša analiza bi verjetno razkrila še kakšno povezavo med filmi, odtod tudi takšne asociacije in povezovanja. In če posnameš prvenec, ki ga kritiki postavljajo ob bok omenjenih filmov, potem lahko imaš veliko razlogov za zadovoljstvo. Cornish in Wright sta se očitno odlično ujela, saj sta že oznanila sodelovanje pri novem projektu, stripovski ekranizaciji Ant-Man, Wright bo režiral, Cornish pa bo pomagal pri adaptaciji scenarija.

Mlada medicinska sestra Sam je na poti domov. Nekaj mesecev nazaj se je preselila v nevarno sosesko v južnem delu Londona, ki ji kraljujejo mladostniške tolpe in preprodajalci z mamili. Nekaj sto metrov pred blokom jo pričaka skupina mladoletnih kriminalcev in jo oropa. Dobra kamuflaža za ropanje je ognjemet, ki ravno v tistih trenutkih barva nebo nad Londonom. Toda ognjemet je prav tako odlična krinka za bolj nevsakdanje dogodke, kot je recimo invazija vesoljcev. Ko v neposredni bližini mladih roparjev pristane kapsula, iz katere nekaj trenutkov kasneje prileze čisto pravi vesoljec, se mladinci pogumno podajo v lov in ga v nekaj minutah dohitijo in ubijejo. In dokler prijatelji z zanimanjem opazujejo nenavadno bitje in razmišljajo, koliko zanj lahko iztržijo na E-bayu, se na nebu začnejo pojavljati nove svetleče kapsule, ki začnejo padati po celi soseski. Potniki v novih kapsulah so bistveno nevarnejši nasprotniki, kot tisti prvi vesoljček. Fantje jih kličejo big alien gorilla-wolf motherfuckers in prav takšen opis se mi zdi kar najbolj ustrezen. Zastrašujoče grozljivi stvori so namreč nekakšna mešanica gorile in volka, so zelo hitri, njihovo najnevarnejše orožje so veliki, gosto posejani fluorescentno-svetleči zobje. Mladi prestopniki so odločno postavijo po robu vsiljivcem, saj je glavna tarča krvoločnih stvorov prav blok v katerem živijo. Stvori hitro prebijejo prvo bojno črto in fante prisilijo na umik v stolpnico, po hodnikih i stanovanjih se kmalu vname pravi boj za golo preživetje.

Evo, to je to. Uživaško presenečenje, mali film, ki se nepričakovano prikaže od nikoder in prepriča, prevzame in zadovolji. Sicer, potem malo raziskuješ in ugotoviš, da je film v minusu. Finančni polom na kino blagajnah. Narobe svet. Nemerljivo slabši filmi pobirajo milijone, takšen biserček pa niti ne povrne vloženega. Nič kaj spodbudno, za podobne filme. Sicer Attack the Block še čaka ameriška premiera, producent Edgar Wright film poskuša spraviti v čim več kinodvoran in zna se zgoditi, da po prikazovanju čez lužo vendarle prileze na zeleno vejo. Bomo videli, v Angliji je že izšel DVD plošček, čeprav film šele zdaj starta na zelo pomembnem nemškem trgu. Naj omenim še spodbudno novico za vse domače filmoljube, ki si želijo film ogledati v kinu, saj so film že napovedali pri Koloseju, začeli ga bodo vrteti nekje na začetku oktobra.

Joe Cornish film odpre z tolpo mladostnikov in ropom, ki ga je baje navdihnila osebna izkušnja. Cornish je zgodbo postavil v južni London, od kod tudi sam izvira, v pripravi na snemanje se je nekaj mesecev intenzivno družil s problematično mladino na tem območju in nato vtise odlično prenesel na filmski trak. V naslovne vloge je porinil neizkušene, neafirmirane igralce, tisti z več izkušnjami so se znašli v stranskih vlogah. V film je vključeno veliko značilnega južnolondonskega slenga, ki celi pripovedi da poseben čar, saj gledalec  zelo hitro sprejme zelo zabavno angleščino, najboljši efekt dosežemo, če film gledamo brez podnapisov. Sleng gor ali dol, veliko pomembneje je , kaj govorijo protagonisti in Attack the Block je eden tistih filmov, pri katerem lahko zares uživamo v zelo zabavnih dialogih. Ob dolžini 88 minut ne ostane prav veliko časa za premišljevanje, film je zelo dinamičen, več ali manj je v ospredju akcija,nekaj časa pa vseeno ostane za dvorjenje mladi, v uvodu oropani medicinski sestri, pa tudi za kritiko uvodnega dejanja in sprejemanje krivde (kolektivne in osebne). Podobni filmi skoraj v pravilu na površje iztisnejo kakšno obetano ime. Tukaj velja omeniti vsaj dva debitanta, John Boyega je odlično upodobil Mosesa, vodjo mladostniške tolpe, Alex Esmail je zelo prepričljivo vdahnil življenje Pestu, gobezdavem mladeniču, ki nas razvaja s svojimi pripombami in ugotovitvami. Film je povsem solidno režiran, specialni efekti funkcionirajo, a tukaj vseeno ne gre pričakovati hollywoodskega razkošja. Stvori so relativno enostavni  in ravno dovolj prepričljivi, naracijo spremlja všečna glasbena podlaga. Cornish se izogiba bolj resni metaforam v stilu vesoljci-vladajoče strukture, četudi dogajanje postavi v socialno občutljivo okolje. Tudi zaključek mi ni ravno po godu in če bi Cornish v zgodbo vključil močnejšo socialno noto in nekoliko dodelal končnico, bi verjetno lahko govoril o pravi mali mojstrovini.

Ocena:

Friends with Benefits

Slovenski naslov: Prijatelja samo za seks
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Will Gluck
Scenarij: Keith Merryman, David A. Newman, Will Gluck
Igrajo: Mila Kunis, Justin Timberlake, Patricia Clarkson, Jenna Elfman, Bryan Greenberg, Richard Jenkins, Woody Harrelson

Na naše zadovoljstvo s filmskim materialom vpliva veliko dejavnikov, ki so navadno odvisni od subjektivne percepcije posameznega gledalca. Nekomu ne odgovarja določen igralec ali igralka, drugemu režiser, tretjemu žanr, četrtemu tematska opredelitev, itn.  Prav zato so ocene nekega filma razpršene od skrajnje negativnih, do zelo dobrih in prav zato obstaja nekaj, kar predstavlja nekakšen kritiški konsenz , povprečje kritiških ocen, ki gledalcu ponudijo najbolj verodostojno sliko vrednosti posameznega filma. V to zgodbo se idealno vklopi Prijatelja samo za seks, saj ga zgoraj omenjeni konsenz postavi rahlo nad povprečje.  Najprej sem pomislil, da zares ne želim gledati še eno verzijo Gole zabave (No Strings Attached, Ivan Reitman, 2011),  a me je v nasprotno prepričevala zares odlična igralska zasedba in minulo delo Willa Glucka. Ko rečem minulo delo, v mislih imam predvsem lanski hit, Lahka punca (Easy A, 2010),  s katerim je dokazal, da se tudi v pošteno zlizanem žanru lahko naredi nekaj zabavno svežega.

Za klasično romantično komedijo potrebujemo dekle in fanta. Prednost bomo dali dekletu, v našem primeru je to Jamie (Mila Kunis), uspešna kadrovska svetovalka. Jaime za različne delodajalce išče nove obetavne sodelavce, ki v podjetja prinašajo dodano vrednost in nove ideje. Lahko rečemo, da ji kar dobro gre na poslovnem področju, nekoliko slabše ji kaže v zasebnem življenju. Pravkar jo je zapustil fant, zato se odloči, da je najbolje zasebno življenje potisniti na stranski tir in se na polno posvetiti karieri. Že dolgo spremlja mladega blogerja, ki si ga močno želijo v priznani moški reviji GQ. Po dolgotrajnem prepričevanju nadebudni mladenič pristane priti v New York,  na pogovor. Ta  mladenič je Dylan (Justin Timberlake), ki tako kot  Jaime ima nekaj težav v zasebnem življenju. Tudi njega je pred kratkim zapustila dolgoletna punca in tudi on želi ljubezen za nekaj časa postaviti na čakanje. A že na prvem srečanju na letališču se odlično ujameta in skupaj preživita nekaj zabavnih dni, v katerih se Dylan odloča, ali bo sprejel ponujeno službo. Za pozitiven odgovor, ki sledi, je najzaslužnejša Jamie, a podpis pogodbe žal pomeni konec njunega druženja. In ker sta se v preteklih dneh veliko zabavala in odlično razumela, se zmenita, da postaneta prav posebna prijatelja. Takšna, ki občasno delita posteljo brez obveznosti in čustev.

Prijatelja samo za seks deluje po preizkušenem rom-kom  konceptu in po pričakovanjih ne ponuja nič novega, saj zvesto sledi smernicam, ki se jih tako slepo držijo vse podobne stvaritve. V zadnjih letih opažam povečano število filmov, ki jim MPAA (ameriško združenje, pristojno za klasifikacijo filmov), podeljuje oznako R (Restricted),  zaradi nespodobnih seksualnih prizorov ali opolzkega govorjenja. Bolj drzen nastop filmarjev v praksi pomeni veliko več »neprimernih« dialogov, ki nas načeloma želijo zabavati s pretirano sočnim in v večini primerom povsem neprimernim besedičenjem, ki gledalcu navadno ponuja zelo malo, oz nič humorja. Drugi element je golota, kar v praksi pomeni, da v filmu lahko vidimo kakšno nago rit (večinoma moško, v bolj drznih primerih tudi žensko) in mogoče za nekaj sekund, profil ženskega oprsja. Seveda, zraven so dodani ponavljajoči se prizori dobro zakamufliranega seksa, ki so navadno zgoščeni v petminutno spotovsko formulo z všečno glasbeno podlago. Prav to nam ponuja tudi naslovni umotvor, pri katerem so očitno vse karte stavili na prikupnost Mile Kunis in Justina Timberlakea. Njuna interakcija je začinjena z naivnimi, mestoma butastimi, mestoma neokusno vulgarnimi dialogi, ki nimajo nobenega efekta. Kljub povsem solidni interakciji me glavna igralca nista prepričala, da se kaj takega lahko zares zgodi. Nekoliko bolj prepričljivi so deli, ko se v zgodbo vključijo družinski člani, a so te kratke epizode premalo, za konkretno izboljšanje grenkega okusa, ki nam ga pusti osrednji motiv. Če pogledamo seznam nastopajočih v stranskih vlogah, vemo, da so producenti s filmom mislili zelo resno. Žal me niso prepričali, v nobenem trenutku nisem požrl idejo seks brez obveznosti in neprepričljivo, vsiljivo ponarejeno vzdušje, ki spremlja osnovni zaplet. Kasneje se zgodba nekoliko uteče, a tudi v nadaljevanju ne ponudi veliko zanimivega. Skratka neprepričljiva, vsebinsko prazna in hitro pozabljiva filmska izkušnja, ki jo je najbolje preskočiti.

Ocena:

The Perfect Host

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Nick Tomnay
Scenarij: Nick Tomnay
Igrajo:  David Hyde Pierce, Clayne Crawford, Nathaniel Parker, Megahn Perry

Včasih sta že zanimiv promocijski poster in kratek povzetek zgodbe dovolj obetavna, dovolj zanimiva, da se odločim za ogled. Pri naslovnem mi je še posebej zanimiv bil David Hyde Pierce, ki se s svojim priročnim orožjem  grozeče nagiba proti svojemu obiskovalcu. Pripoved se začne z bančnem ropom, ki ga zakrivi  John Taylor, moški s kriminalno kartoteko in prestano zaporno kaznijo zaradi podobnega zločina. Čeprav nam njegova dejanja takoj po ropu niso najbolj razumljiva, se nam počasi svita, da je tisto kar počne, del načrta. Radijske postaje poročajo o ropu, policija že pozna roparjevo identiteto, registrsko številko in tip vozila, s katerim je pobegnil. John mora hitro ukrepati, zaveda se, da bo policija hitro zaprla območje. Zato zapusti avto in se odloči poiskati zatočišče v eni izmed stanovanjskih hiš v okolici.

Poskus prepričevanja nezaupljive gospodinje, naj mu dovoli vstopiti v hišo, spodleti. Poskušal bo pri sosednji hiši, a mu je jasno da potrebuje bolj prepričljivo zgodbo. John razmišlja hitro, dozdeva se mu, da v poštnem  nabiralniku lahko dobi uporabne informacije. In najde tisto kar potrebuje-razglednico z imenom, ki lahko omehča moškega, ki živi v sosednji hiši. Vrata mu odpre Warwick Wilson, uglajen samski moški, ki je sprva nekoliko nezaupljiv, a ga na koncu vendarle spusti v hišo. Ime skupne prijateljice mu odpre vrata Warwickovega doma in John se naenkrat počuti veliko varneje. Tudi če njegov prijazni gostitelj posumi v njegovo zgodbo,  ga John vedno lahko prisili v »sodelovanje.« Toda tudi Johnov gostitelj ni povsem iskren in ima zelo nenavaden hobi,  ki ga bo kmalu predstavil nepričakovanem obiskovalcu.

V nekem odzivu na film je avtor prispevka odsvetoval gledanje napovednika, ki odkrije preveč in tako gledalcu nekoliko pokvari užitek. No, napovednik sam po ogledu vseeno pogledal in se moram strinjati s takšno ugotovitvijo in obenem   dodati, da tudi plakat razkrije preveč.  Že asociacije, ki nam jih ponuja poster so dovolj jasne, da vemo, da uglajeni gostitelj vendarle ni nedolžen jagenjček. Režiserski prvenec Nicka Tomnayja se osredotoča na psihološko igro med dvema neznancema, v kateri vsiljivec veliko prepozno dojame, da se je ujel v past izkušenega manipulatorja. Ta prvi preobrat v zgodbi na nek način napove že promocijski material, a tu še ni konec, saj nam ustvarjalci v nadaljevanju servirajo celo vrsto (ne)pričakovanih zasukov. In teh je toliko, da film že v drugi polovici prestopi mejo sprejemljivega števila preobratov, zato vsaki naslednji ima, bolj ko ne, negativen učinek. Tisti predvidljivi kazijo tiste, ki imajo nekaj več potenciala, zasuki v pripovedi se počasi spreminjajo v zmedeno nizanje malo verjetnih scenarijev, ki film vedno bolj oddaljujejo od dobro premišljenih in učinkovitih  realiziranih strukturnih rešitev. Končni vtis najbolje povzame ena sama beseda - zmeda. Zraven še velja pripomniti, da je najboljši element filma David Hyde Pierce, ki se odlično znajde v vlogi  manipulativnega, duševno neuravnovešenega gostitelja, kar je vseeno premalo, za pozitivno oceno.

Ocena:

A-i-deul... (Children...)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Children...  
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 132', Imdb
Režija: Kyoo-man Lee
Scenarij: Kyoo-man Lee, Hyeon-jin Lee
Igrajo: Yong-woo Park, Seung-yong Ryoo, Dong-il Song, Ji-ru Sung, Yeo-jin Kim

Drugi celovečerec relativno neznanega korejskega režiserja Kyoo-man Leeja je že pred prihodom v kino dvorane zbujal velika pričakovanja. Nekaj zaslug lahko pripišemo igralski zasedbi, sestavljeni iz uveljavljenih korejskih igralcev, a je večino najverjetneje pritegnila resnična zgodba o izginulih otrocih, ki je imela velik odmev v J. Koreji.
Zgodba se začne na dan lokalnih volitev, 26. marca 1991. Skupina petih fantov, starih med devet in trinajst let, se odpravi proti bližnji gori Waryong, kjer naj bi lovili žabe. Nihče izmed njih se ni vrnili domov. Zaskrbljeni starši so se hitro odzvali, izginotje prijavili lokalni policiji, a so se na policiji držali famoznega pravila, da osebo lahko razglasijo za pogrešano šele po  24-ih urah. Kljub temu bi policija verjetno ukrepala prej, če nebi bila prezasedena z lokalnimi volitvami. Že naslednji dan je sprožena obsežna iskalna akcija, kasneje se je v iskanje otrok vključila tudi vojska, v akciji je sodelovalo 300.000 mož, dogajanje je v živo prenašala tudi televizija. Preiskali so mesto in njegovo okolico, bližnje gorovje, kamor naj bi otroci odšli, toda našli niso nič. Niti najmanjše sledi ne. Potem ko je oblast že obupala, so družine izginulih otrok še naprej preiskovale okolico, v upanju, da bodo našli kakršnokoli sled, a je vse bilo zaman. Od izginotja je minilo pet let, družine pogrešanih so se že sprijaznile, da ne otrok, ne njihovih ostankov, nikoli več ne bodo našli.

Ravno v tem času je priznani producent dokumentarnega programa na državni televiziji v Seulu degradiran, zaradi neetičnih prejemov pri ustvarjanju dokumentarnega programa. Za kazen ga pošljejo v majhen regionalni center, njegova novo delovno okolje je mesto, v katerem so pred petimi leti živeli pogrešani otroci. V pomanjkanju prave »akcije« producent začne pregledovati številne posnetke, ki se nanašajo na izginotje otrok in odkrije intervju z lokalnim profesorjem, ki je v svojih teorijah o usodi otrok namignil, da je v izginotje vpleten tudi nekdo od družinskih članov pogrešanih fantov. Pred petimi leti bi takšna namigovanja hitro označili za nezaslišana, toda časovna distanca je naredila svoje. Ambiciozni producent je takoj zavohal zgodbo, iz katere se lahko razvije marsikaj.

Zločini nad otroci, psihopatski morilci, nepojasnjeni primeri. Res je,  Korejci so mahnjeni na podobne zgodbe, zato pri publiki počasi opažam določena zasičenost. Osebno me ta tematska enoličnost ne moti preveč, tako kot pri vsaki filmski zgodbi, je konec koncev vedno najpomembnejša kakovost samega izdelka. Lee za izhodišče uporabi resnične dogodke in jim dokaj zvesto sledi do zaključne tretjine, v kateri se odloči za fikcijo in nam ponudi tudi obraz morilca, ki ga v resnici niso nikoli ujeli. In prav ta triler dodatek je tudi najmanj prepričljiv, deluje kot kakšen zelo ponesrečen prizidek, sicer solidno grajeni hiši. Prizidek, ki v očeh graditelja ima funkcijo in verjetno bi vse skupaj funkcioniralo veliko bolje, če bi Lee morilca v zgodbo vključil veliko prej. Prepričan sem, da bi se veliko bolje obneslo, če bi film ostal v okvirjih prepričljive drame, ki se osredotoča na samo preiskavo, bolečino družin, obtožbe o vpletenosti le-teh in kritiko oblasti, ki v nekem trenutku poskuša nasilne umore prikazati kot splet nesrečnih okoliščin. Dobro zamišljena in realizirana sestavina je tudi novinarska (ne)etičnost, s katero Lee izpostavi moč in pomen medijev, ter posledice, ki jih medijsko udejstvovanje ima na življenja navadnih ljudi. Omeniti velja še v povprečju prepričljivo igro in solidno režijo, pa tudi dva časovna preskoka, ki učinkujeta kot nekakšno mašilo in negativno vplivata na ritem in tekoče podajanje zgodbe. Lee je imel odmevno zgodbo, ki se jo je verjetno dalo bolje unovčiti, toda zdi se mi, da je s takšnim scenarijem enostavno želel zadovoljiti preveč okusov. Children je povsem soliden film, več kot dve ure dolžine ni ovira in gledalec je na koncu z videnim zadovoljen, a vseeno nekako čuti, da je kar nekaj potenciala ostalo neizkoriščeno. Ogledni primer odličnega filma, posnetega po resničnih dogodkih so Nepozabni umori (Salinui chueok, Joon-ho Bong, 2003),  ki iz podobne snovi iztisne veliko več.

Ocena: 

Secuestrados (Kidnapped)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Kidnapped
Država: Španija, Francija
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Miguel Ángel Vivas
Scenarij: Miguel Ángel Vivas, Javier García
Igrajo: Guillermo Barrientos, Dritan Biba, Fernando Cayo, Manuela Vellés, Ana Wagener

Ko razmišljamo o vdoru vsiljivcev v domovanje posameznika ali družine, nas najverjetneje najprej prešine misel o človekovi ranljivosti, v ospredje rinejo zaščitniški občutki, ki jih čuti vsak družinski človek, ko mu na misel pride ideja o ogroženosti njegovih najbližjih. Takšno situacijo obravnava drugi celovečerec španskega režiserja in scenarista Miguela Ángela Vivasa, ki ga lahko uvrstimo v zelo ozko opredeljeni podžanr home invasion  filmov, ki se idejno naslanja na verjetno najvidnejšega predstavnika le-teh. V mislih seveda imam Nenavadne igre ( Funny Games, Michael Haneke, 1997),  ki je nekakšen ogledni primer, film ki nekako najbolje definira podžanr, s podobnimi motivi se med bolj znanimi naslovi ukvarjata tudi Soba za paniko (Panic Room, David Fincher, 2002)  in Tujci (The Strangers, Bryan Bertino, 2008),  ali nekoliko manj znani Cherry Tree Lane (Paul Andrew Williams, 2010). 

Tričlanska družina se pripravlja na prvo noč v čudoviti novi hiši, fantje iz selitvenega servisa še vedno prinašajo škatle in kose pohištva. Mama si želi, da bi preživeli večer skupaj, zato načrtuje prav posebno večerjo, ki njeni najstniški hčerki ne diši preveč. Njeno nestrinjanje počasi preraste v pravi prepir z mamo, navsezadnje je punca pred kratkim dopolnila 18 let in meni, da se lahko sama odloči, kako bo preživela večer. Ko se v hiši pojavi popustljivi oče, je mami jasno, da iz prepira ne bo izšla kot zmagovalka. A stvari se obrnejo drugače, mladenka bo vseeno preživela večer  ob materi, saj nekaj ur kasneje v hišo vdrejo trije zamaskirani napadalci. Vse se je zgodilo zelo hitro, v nekaj minutah so napadalci imeli situacijo pod kontrolo. Roparji so na hitro pobrali dragocenosti iz hiše, a to še ni pomenilo konca  groze za obubožano družino . Vodja roparjev v mislih ima bančne račune, zato pobere bančne kartice in se skupaj z očetom odpravi na bančni avtomat, kjer bosta pobrala dnevni limit. Ko bo ura odbila polnoč, bosta vajo ponovila in znova dvignila dnevni limit. V tem času bosta njegova pajdaša v hiši držala zajeti ženo in hčerko, a po zagotovilih vodje ugrabiteljev, je denar vse kar želijo. Potem ko glava družine opravi zadnji dvig, bodo odšli. Nihče ne bo nastradal, dokler bo družina upoštevala navodila ugrabiteljev. Nato se pred vrati hiše pojavi hčerkin fant in nepričakovano zaplete že tako kočljivo situacijo.

Ali smo varni v naših domovih? Ali se zavedamo, kako zelo ranljivi smo? Časopisni stolpci s črno kroniko nas vedno znova opozarjajo, da se podobne stvari dogajajo tudi v naši deželici, v večjih državah takšni dogodki ne presenetijo nikogar več. In prav ta resničnost grožnje je verjetno najbolj zaslužna, da gledalec že od uvodnih minut ohranja visoko stopnjo koncentracije in trepeta za usodo nesrečne družine.  Vivas film odpre z nekaj več kot tri minute dolgim kadrom, ki prikazuje dezorientiranega človeka s plastično vrečo na glavi, ki se zvezan zbudi v bližini prometnice in nato odtava na vozišče. Uvodni kader ni neposredni povezavi z osrednjo zgodbo, a je zato nekakšen scenarij oz. način, na kateri bi se lahko končala naša zgodba. Potem v nekaj minutah spoznamo družino in že se zgodi napad, ki na gledalca vpliva zelo angažirajoče. Pri prikazu skrajno  neprijetne izkušnje se Vivas odloči za zelo nazoren prikaz nasilja in se odpove filozofiji, da je tisto kar ne vidiš, kar je samo nakazano, veliko bolj grozljivo, kot tisto kar dejansko vidiš. Kot sem že povedal, Secuestrados ne ponuja dolgočasja, je zelo dinamičen in ob ogledu ne boste imeli čas za postranske dejavnosti. Po tej plati film gledalca zadovolji in mu res ne morem ničesar očitati. Drugo vprašanje je, kako dolgo takšen film ostane z nami. Ob pomanjkljivi karakterizaciji so liki obsojeni na hitro pozabo, kljub zelo močnem, a kratkotrajnem učinku na gledalca. Tudi scenaristično Vivas ni najbolj izviren, njegovi roparji se značajsko vklopijo v že večkrat videno shemo, tudi žrtev-družina, več ali manj sodi v podoben okvir. To so slabosti, a so tudi zelo dobre stvari, kot so odlično vzdušje, zelo prepričljiva igra in mogoče še najbolj posrečen aspekt Vivasovega filma - tisti tehnični. Namreč, celovečerec odlikujejo zelo dolgi kadri, v celem filmu samo dvanajstkrat opazimo rez. Vivas se statičnosti kamere izogne s situacijsko primerno ročno kamero, ki protagonistom sledi po celi hiši, v pregonih teče z njimi in tako povečuje klavstrofobičnost pri gledalcu. Posrečena je tudi dinamična, zanimivo montirana slika ob sliki, ko v najbolj napetih trenutkih spremljamo dogajanje na dveh različnih koncih.  Verjetno bi opazil še marsikaj zanimivega ob drugem ogledu, ko bi ob znanem razpletu, veliko več pozornosti posvečal tehničnim finesam. Secuestrados je film, ob katerem se sigurno ne boste dolgočasili, a gledalca videno zaradi površne karakterizacije, ne bo pretirano pretreslo, izkušeno oko bo opazilo številne tehnične zanimivosti. Še enkrat opozarjam, da nam film servira kar nekaj krvavih prizorov in drugih brutalnosti in tako opraviči deklarirano žanrsko opredelitev.

Ocena:

Everything Must Go

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Dan Rush
Scenarij: Dan Rush, Raymond Carver (kratka zgodba) 
Igrajo: Will Ferrell, Rebecca Hall, Christopher Jordan Wallace, Michael Peña, Stephen Root, Laura Dern

Will Ferrell je enako komedija? Drži, a je Farrell že dokazal, da se dobro znajde tudi v kakšni bolj resni vlogi. Vsak  povprečen filmoljub je verjetno ujel njegov nastop v odlični fantazijsko-komični drami Bolj čudno kot fikcija (Stranger Than Fiction, Marc Forster, 2006).  Na režiserskem stolčku je debitant Dan Rush, ki podpisuje tudi scenarij, ki je nastal na podlagi kratke zgodbe Why Don’t You Dance,  znanega ameriškega književnika Raymonda Carverja, ki je večinoma pisal kratke zgodbe in poezijo. Po Craverjevih zgodbah so posneli kar nekaj filmov, med katerimi najdemo tudi izvrstne Kratke zgodbe (Short Cuts, Robert Altman, 1993). 

Nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju. To splošno uveljavljeno modrost izrečemo v trenutkih, ko se zgodi nekaj nepričakovanega, največkrat tragičnega ali neprijetnega. Tudi v primeru Nicka Halseyja je tako. Še nekaj dni nazaj je imel ženo, odlično plačano službo, nadstandardno zdravstveno zavarovanje, službeni avto, hišo v predmestju. In vse se je, kot hiša iz kart, podrlo v enem dnevu. Začelo se zjutraj, s povabilom šefovo pisarno. Povedano mu je bilo, da ga ne potrebujejo več.  V roke so mu potisnili poslovilno darilce in mu povedali, naj službeni avto vrne do konca meseca. Nadaljevalo se je s prihodom domov in zamenjanimi ključavnicami na vseh vhodih v hišo. Na dvorišču so ga pričakale osebne stvari , na vhodnih vratih pritrjeno ženino pismo, v katerem ga ta obvešča, da želi ločitev. Tudi hišo bo obdržala, zato mu je naredila »uslugo« in stvari pripravila za selitev. Nick je v nezavidljivem položaju po lastni krivdi, saj je prepogosto pregloboko pogledal v kozarec, pri tem mu vzkipljivost ni prav nič pomagala. Dogodki na zadnji poslovni poti so bili kaplja čez rob, v zasebnem in profesionalnem življenju.  Po tehtnem premisleku se Nick odloči, da bo v fotelju na dvorišču spil nekaj pločevink piva, dokler ne pogrunta, kako naprej.

Kako začeti znova pri štiridesetih? Težko, še posebej takrat, ko za nadaljevanje poti ne najdeš pravih motivov. In če te pri tem ovira še kakšen resen problem, kar je v primeru Nicka Halseyja predstavlja alkoholizem, potem je možno, da obtičiš v blatu in ne najdeš več dovolj moči za rešitev. Nekaj takega se je zgodilo Willu Farrellu, ki obtiči na dvorišču lastne hiše. Ni mu mar, kaj bojo rekli sosedje. Prihodnost lahko počaka, dokler je v žepu dovolj denarja za mrzel šesterček. In dokler mu bivanje na dvorišču dovoljuje zakonodaja, ki omogoča pet dni trajajočo dvoriščno razprodajo. Tudi Nicku je jasno, da se tokrat ne bo izmazal, da žene ne bo prepričal, naj ga vzame nazaj. Zaveda se, da je pristal na dnu in zdi se, da na svetu ni nikogar, ki bi mu bilo mar zanj. Verjetno je prav zato Nick tako čemeren, vdan v usodo. Toda včasih nam rešilno bilko lahko pomolijo iz povsem nepričakovanih koncev.

V filmih z maloštevilno igralsko zasedbo in zgodbo, ki ne ponuja kakšne posebne dinamike in zapleta, ki bi zbujal radovednost gledalca,so igralski prispevki in graditev ustreznega vzdušja še kako pomembni. Nosilna gred zgodbe je Farrellov izjemno prepričljiv nastop, ki nas s svojo kombinacijo melanholično-ravnodušnega zainteresira in nas prisili, da ostanemo v njegovi družbi. Rush je izvirno zgodbo, ki sem jo že omenil v uvodu,  pošteno nadgradil in ji dodal nekaj simpatičnih likov, ki kakovostno dopolnijo Farrellov nastop. Najprej se v zgodbo vključi osamljeni fant, ki začuti Nickovo stisko in mu nesebično ponudi roko prijateljstva. Nekaj izjemno toplosrčnega  je v skupnih kadrih in kmalu sem dobil občutek, da je Kennny nekakšen nadomestek za otroka, ki ga Nick ni nikoli imel. Pomembno vlogo v rekonstrukciji Nickovega življenja odigra tudi noseča soseda (simpatična Rebecca Hall), ki se je pravkar preselila v hišo čez cesto. Tudi ona se sooča z osebnimi težavami; zato ne more ignorirati nesrečneža, ki spi na trati čez cesto, zato se ne ustraši njegove bližine.  Osamljeni fant in noseča soseda na nek način odigrata vlogo nadomestne družine, ki Nicku pomaga skozi težavno obdobje in mu vlije dodatnih moči za nov začetek. Zelo se mi dopade režiserjevo izogibanje  emocionalnemu zadovoljevanju publike. Namesto tega Rush raje poseje kanček optimizma in nam po zaključnem prizoru prepusti svojo vlogo.

Ocena:

Šuma summarum

Slovenski naslov: Ni naslova

Država: Hrvaška

Leto: 2010

Žanri: Komedija, Triler

Dolžina: 124', Imdb 

Režija: Ivan-Goran Vitez

Scenarij: Ivan-Goran Vitez

Igrajo: Vili Matula, Hana Hegedušić, Ljubiša Savanović, Nataša Dangubić, Luka Petrušić, Goran Navojec, Zeljko Königsknecht

Če ste nekaj let nazaj ujeli britansko horror komedijo Razkol (Severance, Christopher Smith, 2006),  potem boste zlahka prepoznali podobno idejo celovečernega prvenca Ivana-Gorana Viteza. Nekoliko manj očitno je Viteza navdihnila Odrešitev (Deliverance, John Boorman, 1972),  Južnjaška uteha (Southern Comfort, Walter Hill, 1981), ali recimo The Hills Have Eyes (Wes Craven, 1977).  Vitez si je ime ustvaril, kot eden izmed ustvarjalcev priljubljene hrvaške nanizanke Barabe in princese (Bitange i princeze, 2005 -),  za prvenec je sam spisal tudi scenarij.  Na domačem festivalu v Pulju so mu podelili nagrado za kostumografijo in montažo, mnenja kritikov s področja nekdanje države so deljena, od pozitivnih, do skrajnje negativnih.

Zgodba je postavljena v naravo,v gozdove Hrvaškega Zagorja, kamor se odpravijo uslužbenci neke marketinške agencije. Krepitev ekipnega duha v funkciji povečanja učinkovitosti, ali t.i. team building,  je ideja velikega nizozemskega šefa, ki je pred kratkim kupil podjetje in takoj začel izvajati ukrepe, ki bodo kolektiv dvignili na višji, kakovostnejši  nivo. A že na raftingu vzdušje skali prevračanje rafta, pri katerem veliki šef dobi veslo v glavo. Naslednja programska točka je paintball,  zato se sodelujoči odpravijo v gozd, razdeljeni v dve moštvi. Nedaleč stran, v kmečki hiši živi »nekoliko« nenavadna družina. Oče ima še največ »dela« s soprogo nimfomanko, starejša sin in hči sta že odrasla, pred kratkim je štorklja v hišo prinesla še enega otroka. Na novem plazma televizorju se neprekinjeno vrtijo pornografski filmi, sicer pa hčerka največ časa posveča branju, sin pa kukanju pod sestrino kiklo. A to še ni popolna zasedba v galeriji nenavadnih likov, kajti okoli gozda se potika par, ki je prišel nabirati gobe, prste vmes imata tudi lastnika počitniškega kompleksa, ki sta organizirala izlet za uslužbence marketinške agencije.  

Kombinacija komedije, krvoprelitja in različnih nespodobnosti, zapakiranih v zabavno filmsko zafrkancijo, v mednarodnih okvirjih ni nič nevsakdanjega. Številne kinematografije se lahko pohvalijo s podobni filmi, a na ex-yu področju takšnih filmov enostavno niso delali. Z dozorevanjem novih, mladih ustvarjalcev, se je začela filmska liberalizacija celotne balkanske regije (Srbski film, Življenje in smrt porno tolpe), in v ta kontekst velja postaviti tudi naslovno stvaritev. Vitez je ustvaril številčno in raznoliko galerijo likov, nekateri med njimi so zelo posrečeni, drugi spet nekoliko manj. V manjših kinematografijah je pomanjkanje sredstev večni problem,  kar se potem odraža na kakovost same produkcije, ki je tukaj v mejah sprejemljivega, sploh pa če drži podatek o višini proračuna (300.000 €). Pogosto smo v filmih s teh prostorov deležni slabe igre in tudi tukaj najdemo marsikaj, a je končni seštevek igralskih prispevkov v povprečju soliden. V osnovi je film žanrsko najbližje komediji, a se ustvarjalci zelo konkretno dotaknejo resnih tem, kot so: mobing, ženska emancipacija, brezobzirnost kapitalizma, človeška tekmovalnost in škodoželjnost… Doživetje Vitezovega filma je odvisno od percepcije vsakega posameznika, saj je komedija že od nekdaj zelo subjektivna, zato verjetno ne manjka tistih, ki se mu Vitezovi prejemi ne zdijo ravno komični. Če vprašate mene, je prav humor najmočnejši argument filma in če niste preobčutljivi na kri, seks, incest, militantni feminizem, homoseksualnost in še kaj, kar odstopa od ustaljenih družbenih norm, potem se zna zgoditi, da boste v ogledu uživali.  

Ocena:

The Conspirator

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Zgodovinski, Drama
Dolžina: 122',  Imdb
Režija: Robert Redford
Scenarij: James D. Solomon, Gregory Bernstein
Igrajo: Robin Wright, James McAvoy, Tom Wilkinson, Kevin Kline, Evan Rachel Wood, Tom Wilkinson, Danny Huston

Robert Redford, resnična ikona svetovnega filma, je pred nekaj dnevi dopolnil 75 let. V svoji bogati karieri je nastopil v več kot šestdesetih filmih, med katerimi najdemo veliko takih, ki danes uživajo kultni status. Za svoje igralske dosežke ni nikoli prejel oskarja, čeprav v svojih vitrinah ima že dva zlata kipca. Prvega si je prislužil za režijo celovečerca Navadni ljudje (Ordinary People,1981),  21 let kasneje so mu podelili še častnega oskarja, za njegov prispevek k razvoju filmske umetnosti in neodvisnega filmskega ustvarjanja. Če tega slučajno še ne veste, Robert Redford je ustanovitelj najpomembnejšega festivala neodvisnega filma, ki je poimenovan po Redfordovem liku iz filma Butch Cassidy in Sundance Kid (Butch Cassidy and the Sundance Kid, George Roy Hill, 1969).  Sundance danes sodi v kategorijo najpomembnejših filmskih festivalov, ki nam vsako leto ponudi lepo število novih obrazov in kar je še bolj pomembno, filmov, ki se v marsičem razlikujejo od tistega, kar nam servira hollywoodska tovarna sanj.

Redford pripoved začne nekje na koncu vojne med severom in jugom, ko nam predstavi  Fredericka Aikena (McAvoy) severnjaškega vojnega heroja, ki se po koncu vojne odloči, da ima vojskovanja dovolj, saj prihodnost vidi v preizkušanju svojih odvetniških kvalitet. Status vojnega heroja mu odpira številna vrata, spoznal je pomembne ljudi, med ostalimi tudi senatorja Reverdyja Johnsona (Wilkinson). Aiken je med povabljenci na prireditev, na kateri se zbere ves državniški vrh. Kmalu po prihodu je spoznal vojaškega ministra Edwina M. Stantona (Kline) in če urnik ne bo preveč natrpan, mogoče bo celo stisnil roko predsednika Lincolna. Toda stvari se razpletejo drugače, saj skupina južnjaških zarotnikov izpelje napad, v katerem ubijejo Lincolna in še nekaj pomembnih ljudi iz njegovega kabineta. Nekaj dni kasneje je večina zarotnikov za zapahi, med njimi je tudi ena ženska. Ime ji je Mary Surratt (Wright), njen sin John je edini, ki mu je uspelo pobegniti. Med ljudmi v Washingtonu in tudi širše se je hitro razširilo naelektreno ozračje, slišali so se pozivi k javnemu linču, a so oblasti ohranile pravni red in zarotnike pripeljali pred (vojaško) sodišče. Kmalu zatem je Aiken  prejel ponudbo senatorja Johnsona, ki mu je ponudil vlogo državnega branilca v primeru Mary Surrat. Aikenu se ideja o branjenju ljudi, poroti katerimi se je do pred kratkim boril, pošteno upira, a se zavoljo nabiranja izkušenj in odmevnosti primera odloči, da bo ponudbo sprejel.

Redford se je po razmeroma neuspešnem poskusu z Jagenjčki in levi (Lions for Lambs, 2007)  znova loteva politično obarvane teme. In če se je v predzadnjem filmu ukvarjal s še vedno aktualnim ameriškim vojaškim posredovanjem na Bližnjem vzhodu, se njegova najnovejša stvaritev najlažje postavi v kontekst zgodovinske drame, nič ne naredim narobe tudi, če film označim za sodno dramo. Nasploh Redford-režiser po debitantskem uspehu nikoli več ni zabeležil podobnega uspeha, vse kar je delal v nadaljevanju kariere se ni prebilo mimo pavšalne ocene- solidno. Izjema vendarle obstaja, čeprav ne gre za film, ki bi pritegnil široke množice, je njegov četrti film, Kviz (Quiz Show, 1994), odlična stvaritev, ki je prejela štiri oskarjevske nominacije, med drugimi tudi tisti za najboljšo režijo in film. The Conspirator je nastal pod okriljem produkcijske hiše The American Film Company, ki je s svojo debitantsko produkcijo podala smernice svojega prihodnjega delovanja. Nova produkcijska hiša bo producirala filme, v katerih bo posebna pozornost namenjena zgodovinski natančnosti in resničnosti, pri interpretaciji pomembnejših dogodkov iz ameriške zgodovine.

Robert Redford se je pogumno lotil enega najpomembnejših dogodkov v ameriški zgodovini in po mojem mišljenju izjemno rekonstruiral skoraj 150 let staro zgodbo. Osredotočil se je na usodo edine zarotnice med moškimi zarotniki, a se pri tem spretno izognil odgovoru na vprašanje, okoli katerega številni zgodovinarji, še danes ne najdejo skupnega jezika. In prav dejstvo, da Redford ne ponudi jasnega odgovora in ne zavzame stališča o (ne)krivdi Mary Surrat je najpomembnejši element njegove pripovedi. Režiser se raje posveča graditvi ustreznega vzdušja, skozi oči tistih, ki branijo obtoženko, a obenem ne želijo verjeti v njeno nedolžnost. Spopad s predsodki in zmotami posameznika v podobi mladega branilca zlahka prenesemo v širši kontekst. Redford odlično poustvari vzdušje vsesplošnega prepričanja v krivdo obtožene, javno mnenje je s pomočjo političnih orodij (beri medijev) zelo hitro  prepričano v državniški prav, speljati je treba le še obsodbo in kaznovati krivce. Pri tem ne gre izbirati sredstev, dovoljeno je karkoli. In tukaj se Redford postavi po robu in vztraja na dokazih, vztraja na pravičnosti postopkov in resničnosti iznesenih trditev. Tu leži bistvo, v tej obči klimi, ki jo oblast ustvari na podlagi površnih preiskav, napačnih ocen in polresnic, ter jo nato s svojimi instrumenti uspešno aplicira na populacijo. Vzporednice so več kot očitne in se zlahka preslikavajo v novejši čas. Atentat na Lincolna je enako 9/11, ujeti zarotniki je enako zaporniki iz Guantanama, Edwin M. Stanton je enako Cheney/Bush, ameriški državljani takrat, je enako ameriški državljani danes, in še bi lahko našteval. Ja, ni kaj Redford nam pokaže, da se zgodovina ponavlja in še kako prav ima. Zadaj sem se že preveč razpisal, a vseeno bom za konec omenili odličen dvojec McAvoy-Wright, ki s prepričljivo igro in  ustrezno kemijo odločno nosi zgodbo na svojih plečih. Film brez ljubezenske zgodbe, akcijskih prizorov in izrazitega suspenza bo verjetno pustil številne gledalce ravnodušne, a zato veliko bolj zadovoljil vse, ki jim je blizu dobro premišljen in odlično realiziran zgodovinski film.

Ocena:

Sin yan (The Stool Pigeon)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Stool Pigeon
Država: Hong Kong
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Dante Lam
Scenarij: Dante Lam, Wai Lun Ng
Igrajo: Nick Cheung, Nicholas Tse, Lunmei Kwai, Yi Lu, Kai Chi Liu, Pu Miao

To je moje prvo druženje z hongkonškim režiserjem Dantejem Lamom,  ki najraje snema akcijske kriminalke, kot nam razkriva pregled njegovega dosedanjega ustvarjanja. Leta 1998 so mu skupaj z Gordonom Chanom  podelili nagrado za najboljšega hongkonškega režiserja, za režijo  akcijskega krimiča Yeshou xingjing  (Beast Cops).  Tisti, ki ga malo bolje poznajo, hvalijo tudi novejši  Ching yan (The Beast Stalker, 2008). Kakorkoli, Lam je spet na domačem terenu, kraj dogajanja Hong Kong, glavni protagonisti, policisti in kriminalci. Všečna najava filma se nadaljuje z otvoritvenim prizorom, v dogajanje vstopimo sredi sklepanja mamilarskega posla, v bližini so tudi policisti, ki med prisotnimi imajo »svojega« človeka, informatorja, ki že dolgo dela za policijo. Toda tudi kriminalci imajo svojega človeka v policijskih vrstah, ki posvari mafijske šefe in onemogoči aretacijo. Tako so mafijci razkrili policijskega vohuna in ga kmalu tudi poskušali ubiti, a je policijski detektiv Don Lee svojega vohuna v zadnjem hipu rešil pred grozljivo smrtjo.

Nekaj let kasneje je Don Lee vodja oddelka za delo s policijski špiclji, mož z ogromno izkušnjami na tem področju. Zato ga nadrejeni tudi izberejo za zelo zahtevno nalogo. V mestu so namreč opazili Barbarja, zloglasnega roparja, ki bo kmalu izpeljal nov rop. Barbar in njegova ekipa so odgovorni za nekaj največjih ropov v zadnjih letih, zato ga vodilni možje hongkonške policije želijo videti za zapahi, ne glede na ceno. Šušlja se, da tolpa išče novega šoferja in prav tu policija vidi svojo priložnost. Namreč, kmalu bi iz zapora izpuščen Ghost Jr., kradljivec avtomobilov in odličen voznik. Seveda, policija pozna načine, kako mladega šoferja prisiliti v sodelovanje in ga prepričati, naj dela za njih. Zmagovalec bližajoče se ilegalne dirke po ulicah Hong Konga  bo zagotovo prejel Barbarjevo povabilo, zato se Don Lee zelo resno loti priprav na dirko. Presenečenj ne sme biti, Ghost mora zmagati, saj je to edina pot, ki pogojuje uspeh celotne operacije. Na koncu Ghost z režiserskim vložkom Don Leeja vendarle zmaga, oz. postane edina sprejemljiva opcija za Barbarja in njegovo tolpo. In res, Barbarjev človek kmalu kontaktira Ghosta in mu ponudi vlogo šoferja. Zdaj, ko imajo svojega človeka v Brabarjevi ekipi, je odmevna aretacija vprašanje časa. Najpomembneje je, da mladi ovaduh ohrani mrzlo kri in počaka dan, ko bo Barber krenil v akcijo. Vendar je vodja tolpe zelo pretkan, saj še nihče ne ve kaj je tarča, niti kdaj gredo v akcijo.

Režiser pri podajanju zgodbe posveča veliko pozornosti odnosu policista in policijskega ovaduha in nam zelo uspešno predstavi okoliščine, v katerih policijski detektivi rekrutirajo svoje skrivne sodelavce. Policija izkorišča brezizhodnost in slabe navade bivših kaznjencev, kar je največkrat dovolj za začetek »sodelovanja.« Iz te zmesi Dante Lam iztisne posrečeno mešanico akcije, trilerja in suspenza, ki nas hitro potegne v dogajanje in nas postavi na stran mladega informatorja. V ozadju so dovolj prepričljivo postavljeni plemeniti cilji, nekoliko nepotreben in tudi najmanj prepričljiv je romantični vložek, ki ga gledalec ne more tako hitro sprejeti. Nepričakovana romanca poskrbi za nekaj premora, a tudi razbije zelo dober ritem. Če odmislim ta melodramatični vložek,  sem  z ostalimi elementi kar zadovoljen. Uživamo lahko v dobri stilizirani režiji, solidni igri večine sodelujočih, dobri glasbeni podlagi in odličnem finalu. Zanimivo je, kako Azijci vedno znova uspejo najti dovolj izvirne rešitve in jih nato odlično vključiti v film. Finale se odvije v zapuščenem objektu, ki je nekoč verjetno bil šola. Protagonisti končajo v prostoru, ki je napolnjen s šolskimi stoli, ki močno otežujejo  gibanje. In prav tukaj v tem prostoru, Lam odlično zrežira zaključni spopad.  Končni vtis je več kot soliden in če ljubite dobro kriminalko, potem zagotovo ne boste razočarani.

Ocena:

Rise of the Planet of the Apes

Slovenski naslov: Vzpon Planeta opic
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Rupert Wyatt
Scenarij: Pierre Boulle, Rick Jaffa, Amanda Silver
Igrajo: James Franco, Tom Felton, Brian Cox, Andy Serkis, Freida Pinto, Tyler Labine, John Lithgow, David Hewlett, David Oyelowo

Najnovejša epizoda v franšizi, ki jo je tako uspešno odprl Franklin J. Schaffner s prvim filmom daljnega leta 1968, te dni zaseda prvo mesto na najpomembnejšem (ameriškem) trgu,  podobno dobro filmu kaže tudi na drugih koncih sveta. Sedmi film iz franšize Planet opic režisersko podpisuje Anglež Rupert Wyatt, ki je nase opozoril s krimi dramo Ubežnik (The Escapist, 2008).  Vzpon Planeta opic v resnici ni rimejk ali predzgodba Schaffnerjevega filma, veliko skupnega nima niti z relativno neznanimi nadaljevanji Beneath the Planet of the Apes (1970), Escape from the Planet of the Apes (1971), Battle for the Planet of the Apes (1973)  in Burtonovo verzijo iz leta 2001. Premisa je sicer podobna tisti iz četrtega filma, Conquest of the Planet of the Apes (1972),  a je zgodba tako močno spremenjena, da bi zadnji film lahko označili za rimejk. Ustvarjalci so z modernizirano zgodbo želeli postaviti temelje za novo serijo filmov , zadeve so se lotili na podoben način, kot so to storili snovalci nove serije filmov o Batmanu, ki so z Nolanovim rebootom  Batman: Na začetku Batman Begins (2005),  celotnem serijalu dali novi zagon in ga tudi kakovostno povzdignili na višji nivo.

V uvodu opazujemo ljudi, ki v divjini lovijo opice in se takoj zatem preselimo v civilizacijo, točneje v San Francisco. Tam je sedež korporacije, za katero dela Will Rodman (Franco), ki se nahaja na čelu znanstvene ekipe, ki se že nekaj let posveča iskanju cepiva za Alzheimerjevo bolezen. Poskuse izvajajo na opicah, zadnji rezultati so sila spodbudni. Tako spodbudni, da je Will prepričan, da bodo kmalu pripravljeni na prva testiranja na ljudeh. Willa ženejo tudi osebni razlogi, saj živi sam z očetom, pri katerem je bolezen že močno napredovala. Na dan predstavitve, ki bi morala finančnike prepričati v financiranje nadaljnjih raziskav,  se pripeti incident, v katerem poskusna opica postane agresivna in napade znanstvenike, kar pomeni konec Willovih sanj o testiranju na ljudeh. Zdaj so vse opice v laboratorijih odvečen  balast, zato jih usmrtijo, preživi le nekaj dni star šimpanz, ki ga Will iz usmiljenja odnese domov.

Malčka poimenuje Caesar, simpatičnega obiskovalca se razveseli tudi Willov oče Charles (Lithgow). Že od samega začetka mladič kaže izjemno inteligenco, ki jo je najverjetneje podedoval od matere, ki je bila najnaprednejši testni šimpanz. V laboratorijih so ji večkrat vbrizgali koktajl, ki ji je do neljubega incidenta močno povečal možganske kapacitete.  Po časovnem preskoku je Caesar že odrasel in izjemno inteligenten opičnjak, Will in Charles so edina družina, ki jo je kdajkoli poznal. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin Caesar odreagira zaščitniško in napade soseda, ki se spusti v spor s Charlesom. Vse se konča s prihodom policistov, po katerem Caesarja zaprejo v azil za šimpanze. Caeser je grobo odtrgan od družine, toda bližina drugih opic in grdo ravnanje oskrbovalcev živali  v njem kmalu prebudi spoznanja o lastni identiteti.  Caesar se zave, da je prišel čas, da uporabi svoj um in poskuša narediti nekaj zase in svojo vrsto.

Zavajajoče reklamiranje, ki promovira Vzpon planeta opic, kot nekakšen ultimativen spopad med človekom in opico nas hitro napelje na napačno sled, zato bodo tisti, ki so pričakovali odprt boj med človekom in opico, z videnim verjetno nekoliko razočarani. Film sicer v zadnji tretjini ponudi kar nekaj akcije, a nekega vsesplošnega spopada ni, saj se uporniške opice človeku postavijo po robu zgolj zato, ker si želijo priboriti svobodo. V uvodu opazujemo temno stran človeških poskusov na živalih in brezvestno, brezčutno ravnanje vodij velikih farmacevtskih korporacij, ki nas še enkrat več prepričajo, da finančna korist ozke skupine posameznikov vedno premaga vsako idejo o višjih ciljih. Skozi oči mladega znanstvenika ti višji cilji dobijo človeški, bolj oseben obraz, s Caesarjevo vključitvijo v zgodbo je razvrščanje na dobre in slabe končano, polarizacija pri občinstvo opravljena.

Caesarjev prihod v živalsko Kaznilnico odrešitve predstavlja prelomnico, na kateri zgodba dobi novi zagon. Ustvarjalci so zadeli v polno, ko so se odločili, da ta osrednji del zgodbe prepustijo opicam in človeške like (vsaj tiste pozitivne) pustijo za nekaj časa  po strani. Tukaj je treba pohvaliti prepričljivost, s katero nam je servirana opičja skupnost v zaporu, v čevljih Caesarja se je znova znašel  neizogibni Andy Serkis, ki je King Kongu in Gollumu dodal še eno izjemno »maskirano« predstavo.  Pa ne le on, tudi ostale opičnjake, ki jih opazujemo v bližnjih kadrih odlikuje odlična maska, režiser nemalokrat v kadrih poudarja obrazno mimiko opic, se posveča gibanju in govorici telesa. Jasno, večina opičjih statistov so le dobro opravljen CGI, a film kot celota vseeno ni neskončno nizanje posebnih učinkov, čeprav je kar nekaj takih, ki mu očitajo prav to pomanjkljivost. Mislim, da je film po tej plati dobro uravnovešen, saj se z spektakularnimi spopadi, eksplozijami in vsem kar paše zraven ni pretiravalo. Famozni NE (če ste videli film, veste o čem govorim), se mi ne zdi preveč sporen, sploh če se zavedamo, da vendarle gledamo film z ZF predznakom.  V nasprotju z opicami, se igralci v »človeških« vlogah ne znajdejo najbolje.  Franco si komaj zasluži pozitivno oceno, toda Freidi Pinto, njegovi partnerki na platnu, ne morem pogledati skozi prste. Že res, da je njen lik ne dobi preveč scenarističnega prostora, a vseeno gre za zelo bled nastop, ki bo hitro šel v pozabo. John Lithgow je dober, Brian Cox pa neizkoriščen, svojo stransko vlogo še najbolje izkoristi Tom Felton, sploh če ga primerjam z drugim negativcem Davidom Oyelowom. Wyattov film ni film brez pomanjkljivosti. Že v začetku me je zmotilo dejstvo, da nihče ni opazil, da najpametnejša opica ima mladiča, kasneje še nekoliko bolj nedorečenost človeških likov. Kljub pomanjkljivostim je to film, ki po kakovosti  presega žanrsko povprečje, zanimiv poletni hit, ki nas ne dolgočasi, saj dobra ura in pol mine zelo hitro. Zaključek nam jasno pove, da je film dejansko zasnovan kot prvi del v seriji filmov, ki jih nedvomno lahko pričakujemo v prihodnjih letih. Mogoče je ocena nekoliko previsoka, a če ga primerjam z drugim poletnim hitom Super 8  in žanrsko nišo, je takšna ocena povsem pravična. (-4)

Ocena: