Sparrows Dance (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija, Romantični
Dolžina: 81' ,  Imdb
Režija: Noah Buschel
Scenarij: Noah Buschel
Igrajo: Marin Ireland, Paul Sparks

Sparrows Dance je neodvisni filmček, pri katerem sem se brez veliko predznanja podal v neznano, saj je Paul Sparks edino ime na seznamu sodelujočih, ki sem ga poznal. G. Sparks igra enega izmed stranskih likov v Imperiju pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-) in to je več ali manj vse. Z njegovo soigralko Marin Ireland se še nisem srečal, s 36-letnim režiserjem/scenaristom Noahom Buschelom, za katerega je pričujoči kos celuloida četrti avtorski projekt, prav tako ne. Kombinacija prijazne minutaže in nekaj zaupanja vrednih pozitivnih kritik, je ponudila dovolj razlogov za optimizem in na koncu sem bil vesel, ker sem filmu ponudil priložnost. 

Naša glavna junakinja (Marin Ireland) je ženska v poznih dvajsetih, ki že več kot leto dni ni zapustila svojega stanovanja. Agorafobija je strokovni izraz, ki opredeljuje njeno glavno težavo — strah pred odprtimi prostori. Plavolaska dan začne tako kot vsi mi — na stranišču. V uvodnih minutah jo pogosto gledamo na školjki in tako spoznavamo njeno jutranjo rutino. Dan se nadaljuje z zajtrkom, ki mu sledi malo surfanja po internetu. Potem je na vrsti vsakodnevna fizična aktivnost — potenje na sobnem kolesu, s katerim ohranja dobro formo. Po tuširanju je čas za malo branja in tako naprej. Vse do večernih ur, ko punca ob naročeni hrani gleda stare filme. Čeprav ima štedilnik na katerim lahko skuha kosilo, njegova osnovna in edina funkcija je prižiganje cigaret na plinskem gorilniku. Na prvi pogled bi rekel, da junakinja nima seksualnega življenja, toda samozadovoljevanje ob pridušenih zvokih ljubljenja iz sosednjega stanovanja me je kmalu prepričlo v nasprotno. Občutek je, da punca živi razmeroma normalno življenje, vendar brez fizičnega kontakta z drugimi ljudmi. A nato v kopalnici poči cev in izzove poplavo. Problem, ki se ga ne da urediti po telefonu. Srečanje z strokovnjakom za vodovodno napeljavo je neizogibno. Naslednje jutro se na njenih vratih pojavi vodovodar Wes. In kdo je Wes? Wes igra saksofon. Wes je prijazen. In kar je najbolj pomembno, Wes se ne ustraši takoj, ko spozna, da v življenju te malce čudne ženske zastarela vodovodna napeljava ni edina stvar, ki jo je potrebno popraviti. 

Romantična drama z dodatkom komedije je verjetno ena izmed najbolj obrabljenih žanrskih niš in vedno manj je naslovov, ki se jim uspe dvigniti iznad sivega povprečja. Sploh v tistem delu aktualne ponudbe, v katerem so zbrani nizkobudžetni filmi, kjer je vedno težje najti biserček tipa In Search of a Midnight Kiss (Alex Holdridge, 2007). Sparrows Dance sicer ne doseže tega nivoja,  a se mu zato kar konkretno približa — v konkurenci nizkoproračunskih filmov (proračun je znašal cca 175.000,00 $), je Buschelov film po moji oceni eden izmed boljših v zadnjih nekaj letih. Poskušal bom pojasniti,  s čem si je naslovni priboril mojo naklonjenost. Najprej bi želel izpostaviti, da se film spretno izogne večini klišejev, značilnih za romantične filme. Pri večini le-teh po začetni sreči pride do nesporazumov, par za kratek čas gre na razen, da bi se na koncu znova združil v velikem srečnem finalu.  Buschel se do feelgood konca prebije drugače — tako, da pred glavno junakinjo postavi psihično bariero, ki jo ta mora premagati. Ali drugače, izkoristi osebno dramo glavne junakinje, za dosego prepričljive sporočilnosti. Potem je tu zelo dobra igra Marin Ireland in presenetljivo dopadljivega Paula Sparksa; kemija med njima je več kot dobra in po moji oceni je to ena izmed ključnih sestavin, zaradi katere zgodba sploh funkcionira tako dobro.  Liki so neobičajni, a obenem verjetni, saj ob njih človek nima občutka, da takšni ljudje lahko obstajajo samo na filmu. Sparrrow Dance bi se zlahka dalo prenesti na gledališke deske — večina filma se namreč odvije v stanovanju glavne junakinje (v film je celo vključen prizor, ki podkrepi to trditev). To omenjam med drugim tudi zato, ker želim pohvaliti delo s kamero v tem mikro okolju. Režiser in snemalec  Ryan Samul (Stake Land, We Are What We Are) poznata načine, s katerimi lahko na zanimiv način prikažeš življenje v majhnem stanovanju. Realistično, naravno in zanimivo. Vse skupaj je zaokroženo z dobro spisanimi dialogi, ki se lepo skladajo z značaji tistih, ki jih govorijo. Sparrow Dance ima svoje pomanjkljivosti (predvsem v sferi praktičnih vprašanj, ki se nanašajo na način življenja  glavne junakinje), vendar te na koncu niso imele bistvenega vpliva na mojo oceno. (-4)

Ocena:

26 Years (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 26 Nyeon
Država: Južna Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 135' ,  Imdb
Režija: Jo Keun-Hyun
Scenarij: Lee Hae-Young, Jo Keun-Hyun, Kang Pool (strip)
Igrajo: Jin Goo, Han Hye-Jin, Bae Soo-Bin, Lee Kyoung-Young, Im Seul-Ong, Jang Gwang

26 let je eden izmed najvidnejših južnokorejskih naslovov predpreteklega leta, ki je po prvem vikendu predvajanja za sabo pustil vso domačo in mednarodno konkurenco. A na vrhu se ni obdržal prav dolgo, saj je relativno hitro postalo jasno, da film vendarle ni tako kakovosten, da bi dlje časa kraljeval na vrhu lestvic gledanosti. Množice je v kino pritegnila zelo zanimiva, s korejsko zgodovino povezana tematika, saj film govori o fiktivnem atentatu na eno izmed najbolj kontroverznih javnih osebnosti v moderni zgodovini Južne Koreje. Osebo, ki je danes še vedno živa, kar je brez dvoma prineslo dodatne kontroverze. Ta oseba je bivši (peti) južnokorejski predsednik Chun Doo-Hwan (1980-1988), ki je leta 1980 vodil vojaško operacijo v mestu Gwangju, v kateri je po uradnih virih bilo ubitih nekaj manj kot 200 ljudi, po neuradnih, nevladnih virih, je žrtev bilo veliko več (govori se o okoli 2000 mrtvih). Za svojo vlogo v masakru v Gwangjuju je bivši predsednik bil leta 1996 obsojen na smrt, a do usmrtitve ni nikoli prišlo, saj je Chuna pomilostil sedmi južnokorejski predsednik Kim Young-sam.  V ta zgodovinski kontekst so ustvarjalci umestili filmsko zgodbo, ki nam znova prinaša v korejski kinematografiji izjemno priljubljen motiv maščevanja. Tarča maščevanja je nekaj vrstic višje omenjeni predsednik, ki ga želi ubiti pisana skupinica ljudi, ki je v masakru izgubila najbližje. V skupini imamo profesionalno športnico, ki je članica državnega strelskega tima, policista pri seulski policiji, gangsterja, ki ga v njegovi branši  čakajo velike stvari, mladega šefa varnostne službe pri ugledni korporaciji in lastnika taiste korporacije, ki je idejni oče celotne akcije.     

26 let je režiral debitant Jo Keun-Hyun (obenem ko-scenarist filma), ki je v filmsko zgodbo pretočil popularni web-strip enakega naslova. Posvetilo stripovskim koreninam je skoraj osemminutni  animirani del, s katerim ustvarjalci vzpostavijo glavne like in gledalca seznanijo z masakrom v Gwangjuju. Po tem animiranem delu se vrnemo v klasično filmsko naracijo, ki nam v kratkih črticah, s kronološkimi časovnimi preskoki, predstavi pomembnejše detajle iz življenja glavnih junakov. Vse do leta 2006, natanko 26 let po dogodkih v Gwangjuju, ko se zgodba začne odvijati v časovno zgoščenem sosledju. Vse kar smo videli v tem vzpostavitvenem uvodu gledalcu pojasnjuje zakaj so izbranci, ki jih k sodelovanju povabi ugledni biznismen, sploh pristali na sodelovanje. Za maščevanje ni nikoli prepozno, sploh če so motivi tako osebni, kot v primeru izbrane peterice. A ne glede na ves vloženi trud (uvodna animacija, detajli iz preteklosti) me temelj, na katerem počiva nadaljevanje zgodbe ni prepričal. Nič boljši ni niti osrednji del film, v katerem spremljamo priprave na izvedbo atentata. Razen podatka, da je kraj, na katerem se skupina pripravlja kopija hiše v kateri živi tarča, o sami proceduri in dejanskem planu  napada ne slišimo/vidimo veliko. Smešno je, da  zbrana all-star ekipa ključno vlogo namenja zmeden policistu, čigar edina naloga je pritisk na gumb, ki uravnava prometno signalizacijo. Takšnih in podobni trivialnosti je v filmu kar nekaj, vse skupaj pa  iz minute v minuto postaja bolj nesmiselno in komično. Dejansko nimam nič proti angažmaju lepe punce z veliko, smrtonosno puško, vendar je režiser na koncu do absurda potenciral njeno vlogo in najbrž sem se prav zato ob ključnem prizoru, ki bi moral biti vrhunec filma, le kislo smejal. Običajno po ogledu podobno slabih filmov ne zgubljam čas na pisanje, a tokrat sem naredil izjemo, ker že nekaj časa nisem ponudil nič novega iz Južne Koreje. To nameravam popraviti v marcu, saj imam za ogled pripravljenih več korejskih/azijskih filmov in upam, da je med njimi nekaj takih, ki so vredni pisanja.  (+2)

Ocena:

Mesečnik - Februar 2014

V tem drugem mesečniku bi izpostavil estonsko dramo Razred, simpatično irsko dramo Run & Jump, čudovito art koprodukcijo Zgodbe, ki se jih spominjamo, sodelovanje talentiranega J.C. Chandorja in veterana Roberta Redforda v lanskoletnem hitu Vse je izgubljeno, malce starejšo južnoafriško-nemško koprodukcijo Life, Above All in spregledano komično dramo Spika Leeja Red Hook Summer.

Offline (2012)

Slo naslov: -

Dolžina:  107' ,  Imdb

Režija: Peter Monsaert

Igrajo: Wim Willaert, Anemone Valcke, Mourade Zeguendi, Patricia Goemaere

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Zgodba o moškemu, ki po dolgoletnem bivanju za rešetkami pride na prostost in poskuša znova vzpostaviti pretrgane družinske vezi. 

Sinopsis (eng): 

After seven years in prison, Rudy Vandekerckhove has set himself two clear objectives: get back to work as a washing machine repairman, and - more importantly - become reconciled with the family he had left behind. But despite the help and support of Denise, a retired hairdresser,and his friend Rachid, his plans fail.

Klass (2007)

Slo naslov: Razred

Dolžina:  99' ,  Imdb

Režija: Ilmar Raag

Igrajo: Vallo Kirs, Pärt Uusberg, Lauri Pedaja, Paula Solvak

Ocena: -4

Slo recenzija: -

Komentar:

Šolski masaker na estonski način. Klišejsko in predvidljivo, tako kot vsi podobni filmi posneti po resničnih dogodkih, a kljub temu izjemno močno.

Sinopsis (eng): 

Kaspar and the class pushover Joosep are 16 and life in high school isn't easy. Without meaning to, Kaspar defends Joosep against the bullying of his classmates, but every time Kaspar tries to him, it backfires, with the class taking it out on Joosep. Kaspar just wants his friends, his girl and his unassuming life back. Joosep wants to regain his dignity and the chance to switch to a high school far away. But their classmates are relentless, going further and further with each incident.

A.C.O.D. (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  88' ,  Imdb

Režija: Stuart Zicherman

Igrajo: Adam Scott, Richard Jenkins, Catherine O'Hara, Amy Poehler

Ocena: 2

Slo recenzija: -

Komentar:

A.O.C.D. – okrajšava za otroke ločenih staršev. Film s tako butastim naslovom je lahko samo eno – butast. 

Sinopsis (eng): 

A grown man caught in the crossfire of his parents' 15-year divorce discovers he was unknowingly part of a study on divorced children and is enlisted in a follow-up years later, which wreaks new havoc on his family.

No One Lives (2012)

Slo naslov: -

Dolžina:  86'  ,  Imdb

Režija: Ryûhei Kitamura

Igrajo: Luke Evans, Gary Grubbs, Adelaide Clemens, Lindsey Shaw

Ocena: 2

Slo recenzija: -

Komentar:

Film, ki so ga na svoje must-see sezname uvrščali številni ljubitelji groze. Kitamura je še enkrat razočaral in Azumi in njegove ostale zgodnje stvaritve so le še oddaljen spomin.

Sinopsis (eng): 

A gang of ruthless highway killers kidnap a wealthy couple traveling cross country only to shockingly discover that things are not what they seem.

Caroline and Jackie (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 85' ,  Imdb

Režija: Adam Christian Clark

Igrajo: Marguerite Moreau, Bitsie Tulloch, David Giuntoli, Valerie Azlynn

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Komentar:

Nekoliko zmedena analiza družinske disfunkcije, ki v zadnji tretjini vendarle dobi rep in glavo. Največji plus: spoznal sem dve zanimivi mladi igralki.  

Sinopsis (eng): 

On a birthday trip, Caroline visits her sister Jackie and her boyfriend. What starts out as an evening with close friends quickly goes askew. Caroline and the group attempt to support Jackie for an apparent illness - though it's unclear who really needs the most help.

Noogooui Daldo Anin Haewon [Nobodys Daughter Haewon] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  90' ,  Imdb

Režija: Sang-soo Hong

Igrajo: Lee Sun-Kyun, Jung Eun-Chae, Kim Ui-Sung, Yu Jun-Sang

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Komentar: 

Tipični Sang-soo Hong. Še enkrat o skrivnih razmerjih. Tokrat med študentko in poročnim profesorjem.

Sinopsis (eng): 

University student Hae-Won wants to break up with Teacher Sung-Joon They have had a secret relationship.

Inch Allah (2012)

Slo naslov: -

Dolžina:  102'  ,  Imdb  

Režija: Anais Barbeau-Lavalette

Igrajo: Evelyne Brochu, Sabrina Ouazani, Sivan Levy, Yousef 'Joe' Sweid

Ocena: +2

Slo recenzija: -

Komentar: 

Vse dobro, storjeno pred tem, je na koncu uničeno z neprepričljivim sklepnim dejanjem. Transformacija iz humanistične zdravnice v teroristko enostavno ne deluje.  

Sinopsis (eng): 

Chloe is a young Canadian doctor who divides her time between Ramallah, where she works with the Red Crescent, and Jerusalem, where she lives next door to her friend Ava, a young Israeli soldier. Increasingly sensitive to the conflict, Chloe goes daily through the checkpoint between the two cities to get to the refugee camp where she monitors the pregnancies of young women.

Jeune et Jolie [Young and Beautiful] (2013)

Slo naslov: Mlada in lepa

Dolžina: 95'  ,  Imdb  

Režija: François Ozon

Igrajo: Marine Vacth, Géraldine Pailhas, Frédéric Pierrot, Charlotte Rampling

Ocena: 3

Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC

Komentar:
Ozon še enkrat o seksualnosti, tokrat skozi perspektivo 17-letnega dekleta. 

Sinopsis (eng): 

Isabelle is on summer holidays with her family in the in the south of France. She decides to lose her virginity to a German boy called Felix, but the experience leaves her cold. By autumn she is exploring her sexuality further by working as a prostitute under the name Lea and meeting an older man called George, and various other clients.

Sunshine On Leith (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 100'  ,  Imdb  

Režija: Dexter Fletcher

Igrajo: George MacKay, Jason Flemyng, Antonia Thomas, Peter Mullan

Ocena: 2

Slo recenzija: -

Komentar: 

Ne vem, od kod mi  ideja, da je kaj takega (zame) sploh lahko užitno. Mogoče zato, ker je Mullan zraven.

Sinopsis (eng): 

Sunshine on Leith is based on the sensational stage hit of the same name, featuring music by pop-folk band The Proclaimers. The film follows the stories of Davy and Ally, who have to re-learn how to live life in Edinburgh after coming home from serving in Afghanistan.

Run & Jump (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 102'  ,  Imdb  

Režija: Steph Green

Igrajo: Maxine Peake, Edward MacLiam, Will Forte, Sharon Horgan

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar: 

V nenavadni situaciji lahko pričakujemo nenavadno romance. Zgodba sprva deluje zmedeno in nedorečeno, a v zadnji tretjini režiserka stvari postavi na svoje mesto in v tej zmedi izriše prepričljive like in pristna čustva.    

Sinopsis (eng): 

An American doctor travels to Ireland to study the Casey family after 38-year-old Conor suffers a stroke which changes his personality, leaving dynamo wife and mother Vanetia to run the show.

Hvala za Sunderland (2012)

Dolžina: 92'  ,  Imdb  

Režija: Slobodan Maksimović

Igrajo: Gregor Bakovič, Jernej Kuntner, Tanja Ribič, Branko Đurić

Ocena: 3

Slo recenzija: Ekran, Mladina, Radio Študent

Komentar:

Zgodba o naivnem nepomembnežu, tipičnem slovenskem poštenjaku ujetem v kolesje globalizacije in borznega mešetarjenja, ki bi že zdavnaj potonil, če ne bi imel ženske ki ga ljubi in prijatelja, ki želi popraviti napako. 

Sinopsis: 

Johan 44-letni delavec v tovarni, sanja o dostojnem življenju zase in za svojo družino. Najboljši prijatelj Janez ga spozna z Zlatkom in mu ponudita hiter zaslužek, boljše delovno mesto in zvišanje plače. Ko Johan okrade nepokretno taščo, krene njegovo življenje navzdol. Zapusti ga žena, namesto višje plače dobi odpoved, denar, ki ga je preko prevaranta Zlatka vložil v azijske delnice konča pri nenadarjeni pevki Viktoriji.

Computer Chess (2013)

Slo naslov: -

Dolžina:  92' ,  Imdb  

Režija: Andrew Bujalski

Igrajo: Wiley Wiggins, Myles Paige, Robin Schwartz, Gerald Peary

Ocena: 3

Slo recenzija: total(no)subjektivni

Komentar:

Komičen analogni retro pogled na začetek digitalne ere. 

Sinopsis (eng): 

Set over the course of a weekend tournament for chess software programmers thirty-some years ago, Computer Chess transports viewers to a nostalgic moment when the contest between technology and the human spirit seemed a little more up for grabs. 

About Time (2013)

Slo naslov: Skozi čas

Dolžina: 123'  ,  Imdb  

Režija: Richard Curtis

Igrajo: Domhnall Gleeson, Rachel McAdams, Bill Nighy, Margot Robbie

Ocena: +2

Slo recenzija: Mladina, Siol

Komentar:

Ko mladenič dopolni 21 let, mu oče razkrije družinsko skrivnost. Lahko potuješ skozi čas. Mladenič s svojo novoodkrito sposobnostjo osvaja dekle. Fant se je tolikokrat vračal v preteklost pa vseeno ni dojel, da ženski kot je Margot Robbie ne obrneš hrbta. Predolgo in občasno zelo dolgočasno.

Sinopsis (eng): 

At the age of 21, Tim discovers he can travel in time and change what happens and has happened in his own life. His decision to make his world a better place by getting a girlfriend turns out not to be as easy as you might think.

Histórias que Só Existem Quando Lembradas [Found Memories] (2011)

Slo naslov: Zgodbe, ki se jih spominjamo

Dolžina: 98'  ,  Imdb  

Režija: Julia Murat

Igrajo: Lisa Fávero, Sonia Guedes, Ricardo Merkin, Luiz Serra

Ocena: -4

Slo recenzija: -

Komentar: 

V odročno, od sveta pozabljeno vasico, v kateri živi le še peščica ostarelih domačinov, pride mlada fotografinja. Zelo art in zelo všečno, ali kot so zapisali na spletni strani Kinodvora: slikovit magično-realistični portret pozabljenega kraja v pozabljenem času. 

Sinopsis (eng): 

Each citizen of Jotuomba plays an integral role in village life. Madalena is responsible for baking bread; each morning she stacks her rolls as Antonio prepares the coffee. The two share a morning ritual of arguments and insults, followed by an amicable cup of coffee on the bench outside Antonio's shop. At midday the church bells ring, summoning the villagers to mass. In the early evening, they all share a meal together. And so life proceeds in Jotuomba, the days languidly drifting into one another. The only variations seem to be in the weather. One day Rita arrives looking for a place to stay.

Les salauds  [Bastards]  (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina:  100' ,  Imdb  

Režija: Claire Denis

Igrajo: Vincent Lindon, Chiara Mastroianni, Lola Créton, Michel Subor

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Komentar:

Pomorščak raziskuje razloge za samomor sestrinega moža.  Ključne besede v tej preiskavi so: pokvarjeni starčki, mlada dekleta in sadomazohizem. Spet sem ugotovil, da mi Claire Denis ne leži... Do njenega naslednjega filma.

Sinopsis (eng): 

Supertanker captain Marco Silvestri is called back urgently to Paris. His sister Sandra is desperate - her husband has committed suicide, the family business has gone under, her daughter is spiralling downwards. Sandra holds powerful businessman Edouard Laporte responsible. Marco moves into the building where Laporte has installed his mistress and her son.

Simon Killer (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 101'  ,  Imdb  

Režija: Antonio Campos

Igrajo: Brady Corbet, Mati Diop, Lila Salet, Nicolas Ronchi

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Simon je čuden tič. To prepozno ugotovi pariška prostitutka, ki za hip pomisli, da je našla pravo ljubezen.

Sinopsis (eng): 

Recently heartbroken, Simon travels to Paris to clear his head. After several days of wandering aimlessly, Simon finds himself drawn into a sex parlor and has a sexual encounter with an exotic prostitute, Victoria. The chemistry builds between the two until they find themselves in a serious relationship, one that leads to blackmail, betrayal and the ultimate revelation of Simon's true nature.

Gun Hill Road (2011)

Slo naslov: -

Dolžina:  86'  ,  Imdb  

Režija: Rashaad Ernesto Green

Igrajo: Esai Morales, Robert Salzman, Ty Jones

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Komentar:

Zgodba o moškem, ki ga po vrnitvi iz zapora čaka nekaj zanj neprijetnih presenečenj. Ženina nezvestoba je tista manj boleče resnica, s katero lahko živi. 

Sinopsis (eng): 

An ex-con returns home to the Bronx after three year in prison to discover his wife estranged and his teenage son exploring a sexual transformation that will put the fragile bonds of their family to the test.

All Is Lost (2013)

Slo naslov: Vse je izgubljeno

Dolžina: 106'  ,  Imdb  

Režija: J.C. Chandor

Igrajo: Robert Redford

Ocena: -4

Slo recenzija: Paucstadt, Filmoljub, Mladina

Komentar: 

Boj človeka z naravo. Enostavno in efektno. Nič procentov melodrame in odlični Robert Redford. 

Sinopsis (eng): 

After a collision with a shipping container at sea, a resourceful sailor finds himself, despite all efforts to the contrary, staring his mortality in the face.

Filth (2013)

Slo naslov: Svinjarija

Dolžina: 97'  ,  Imdb  

Režija: Jon S. Baird

Igrajo: James McAvoy, Jamie Bell, Imogen Poots, Eddie Marsan

Ocena: 3

Slo recenzija: Paucstadt, Mladina 

Komentar:

Nekateri so upali na novi Trainspotting, a to se žal ni zgodilo. V spominu bo ostalo nekaj komičnih epizod in dobra predstava Jamesa McAvoyja. 

Sinopsis (eng): 

A bipolar, bigoted junkie cop manipulates and hallucinates his way through the festive season in a bid to secure promotion and win back his wife and daughter.

Le secret de Chanda  [Life, Above All]  (2010)

Slo naslov: -

Dolžina: 100' ,  Imdb  

Režija: Oliver Schmitz

Igrajo: Khomotso Manyaka, Keaobaka Makanyane, Harriet, Lerato Mvelase

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Čustvena zgodba o težavnem odraščanju mlade glavne junakinje, v revnih predelih Južne Afrike.

Sinopsis (eng): 

A touching mother-daughter relationship that reflects the modern South Africa.

Shokuzai  [Penance]  (2012)  (TV)

Slo naslov: -

Dolžina: 270'  ,  Imdb  

Režija: Kiyoshi Kurosawa

Igrajo: Kyoko Koizumi, Yu Aoi, Eiko Koike, Sakura Ando, Chizuru Ikewaki

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar: 

15-letna preiskava skrivnostnega napada, v katerem je bila umorjena hčerkica premožnega podjetnika, postreže z zanimivim razpletom zgodbe. Vse tisto, kar se zgodi vmes je dokaj zanimivo, vendar ostale podzgodbe konkretno zmanjšujejo koherentnost celote. 

Sinopsis (eng): 

The murder of Emili, a young girl, leaves the inhabitants of a small Japanese village in shock. The body of Emily is found by the four classmates with whom she was playing. The murder is never solved. Emili's mother Asako (Kyoko Koizumi) is torn by grief and puts a curse on the four girls when they claim that they don't remember the killer's face.

Red Hook Summer (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 121' ,  Imdb

Režija: Spike Lee

Igrajo: Clarke Peters, Jules Brown, Thomas Jefferson Byrd, Toni Lysaith

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Pozabite na Imdb oceno. Zgodba od gledalca sicer zahteva nekaj potrpljenja, ki je poplačano z zelo zanimivim preobratom. In med tem ko testirate svojo potrpežljivost, lahko uživate v vrhunskem nastopu Clarka Petersa.

Sinopsis (eng): 

A middle-class boy from Atlanta finds his worldview changed as he spends the summer with his deeply religious grandfather in the housing projects of Red Hook, Brooklyn.

Afternoon Delight (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Jill Soloway
Scenarij: Jill Soloway
Igrajo: Kathryn Hahn, Juno Temple, Josh Radnor, Jane Lynch, Jessica St. Clair

Afternoon Delight je še en produkt iz Sundance bazena, ki je v lanski konkurenci prejel nagrado za režijo. Režiserko-scenaristični prvenec Jill Soloway, ki se je na veliko sceno prebila s scenaristično-producentskim udejstvovanjem pri odmevnih televizijskih projektih (Pod Rušo, Tarin svet, Talenti v belem), je v glavno vlogo inštalirala Kathryn Hahn, ki jo nekateri poznate s tv zaslonov (Parki in rekreacija) in po manjših stranskih filmskih vlogah. Igralka, ki je končno dobila priložnost za dokazovanje v glavni vlogi, vstopi v čevlje zdolgočasene gospodinje Rachel, ki ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Čeprav z možem (Josh Radnor iz popularne nanizanke Kako sem spoznal vajino mamo) in sinom edincem živi v dobri četrti, ima kopico prijateljic in novega enoprostorca parkiranega na dovozu, Rachel ni srečna. Zato obiskuje terapevtko (še enkrat Jane Lynch), ki ji poskuša pomagati, a čutiti je, da terapije ne prinašajo nobenega izboljšanja. Več kot šest mesecev brez aktivnosti v zakonski postelji je jasen signal, da v zakonu nekaj ne štima. Zatrjuje, da rada seksa, a kaj ko mož ni nikoli doma takrat, ko bi ona to želela početi (popoldan, tam med tretjo in četrto uro). Kakorkoli, Rachel ve, da mora nekaj storiti na tem planu in ko ji prijateljica zaupa, kako sta z možem odšla v striptiz bar in si tako popestrila seksualno življenje, se odloči, da bo storila enako. Tam spozna striperko McKenno (Juno Temple), ki jo impresionira s svojim nastopom v zasebni loži. Tako močno, da jo Rachel potem še nekajkrat sreča po naključju. In še preden se dobro spoznata, McKenna že živi v njeni sobi za goste. 

Jill Soloway nas s Popoldansko naslado pelje v losangeleško predmestje Silver Lake, v katerem svoja komfortna življenja živijo pripadniki ameriškega višjega srednjega sloja. Med temi družinami ni težko prepoznati ponavljajočega se vzorca: uspešen mož in zdolgočasena soproga, ki, seveda, ne hodi v službo. Družinska slika je popolna z enim ali dvema otrokoma. Soloway v fokus vzame soproge, ki si svoj prosti čas (in tega imajo na pretek) zapolnjujejo z raznimi nepomembnimi aktivnostmi, s katerimi poskušajo vnesti nekaj smisla v svoja brezciljna življenja. Večini takšen življenjski slog ustreza in nekoč je tudi za našo glavno junakinjo brezskrbno življenje v predmestju pomenilo izpolnitev mladostniških sanj. Toda Rachel se danes v svoji koži počuti nelagodno, želi nekaj početi s svojim življenjem. Želi biti ustvarjalna in delovna (v bloganju vidi dobro izhodišče za začetek pisateljske kariere), izkusiti nove stvari, popestriti svoje seksualno življenje… Nato v njen svet vstopi mlada striperka/prostitutka (seks-delavka je termin, ki ga preferira Juno Temple), ki ji spodnese tla pod nogami. McKenna je vse, kar ona ni. Svobodna, igriva, polna življenjskega elana, seksualno odprta in sproščena mlada ženska, ki z neverjetno lahkoto plava skozi življenje. Rachel se rada zadržuje v njeni družbi in čeprav njeni motivi niso jasno izraženi dobimo občutek, da bi želela absorbirati vsaj delček življenjske energije svoje mlade prijateljice. Kako to storiti je vprašanje, na katero Rachel nima odgovora. Ali to lahko doseže z lezbično avanturo, s katero bo istočasno razčistila z lastno seksualnostjo? Mogoče s pasivno participacijo v McKenninih seks-poslih? Ali kaj takega lahko predrami njene čute? Praktični preizkus navadno razjasni marsikaj, toda njen problem je veliko bolj kompleksen. Izvira iz njene s spolom opredeljene družbene vloge, ki ji preprečuje osebno rast in uveljavitev, dosego občutka enakovrednosti in smisla obstoja (pač potrebe, ki jim nagonsko sledimo). Vsa ta vprašanja Jill Soloway želi spakirati v nezahtevno komično dramo, kar mogoče ni najbolj posrečena odločitev. Prvi del filma, v katerem prevladuje komični ton funkcionira dobro, vendar vtis pokvari dokaj nedorečena druga polovica, v kateri komiko iztisnejo motivi eksistenčne drame. Mislim, da režiserka načne preveč vprašanj, na katera potem ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Na srečo se v tem manj dobrem delu filma lahko osredotočimo na zanimivo igralsko kreacijo Kathryn Hahn in še enkrat občudujemo izjemno pogumno in prepričljivo Juno Temple, ki je po moji oceni ena izmed najbolj talentiranih igralk mlajše generacije.

Ocena:

Mandariinid (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Tangerines
Država: Estonija, Gruzija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Zaza Urushadze
Scenarij: Zaza Urushadze
Igrajo: Lembit Ulfsak, Giorgi Nakashidze, Elmo Nüganen, Raivo Trass

Abhazija. Pozna jesen je čas, ko v tej gruzijski obmorski pokrajini dozorevajo mandarine. A na začetku 90-ih, po razpadu Sovjetske zveze, je v tej bivši sovjetski republiki malokomu bilo mar za mandarine. Abhazija se je želela odcepiti od Gruzije in med uporniškimi Abhazijci in Gruzijci je prišlo do prvih oboroženih spopadov, ki so kmalu prerasli v pravo vojno. Naša zgodba je umeščena v neimenovano abhazijsko vasico, v kateri je odraslo že nekaj generacij Estoncev, ki so se na tem območju naselili kmalu po drugi svetovni vojni, nekateri so prišli še prej, že na začetku 20. stoletja. Številne estonske družine so po izbruhu spopadov zapustile območje; nekateri so se vrnili v staro domovino, drugi so varno zavetje in novo življenjsko okolje poiskali v Rusiji in ostalih sosednjih državah. Ivo (Lembit Ulfsak) je eden redkih, ki je ostal v svoji vasi. Pravzaprav sta Ivo in njegov sosed Margus (Elmo Nüganen) edini duši v celi vasi, ostali pa so že zapustili to nemirno območje. Tudi Margus bo odšel takoj, ko bo svoje mandarine spravil v zaboje in jih prodal na odkupni postaji. Le Ivo se še vedno ni odločil, kaj bo storil. Tu se je poročil, dobil otroke in se postaral, svoje življenje je vgradil v hišo in nasade mandarin, zato kljub nevarnosti ne želi oditi. Nekega jutra skupinica Gruzijcev naleti na dva čečenska plačanca, ki se borita na strani Abhazijcev. Spopad v bližini Ivove hiše preživita le dva moža: čečenski plačanec in njegov gruzijski oponent. Oba težko ranjena končata pod isto (Ivovo) streho. Starec z Margusovo pomočjo obema reši življenje in se tako spravi v nezavidljiv položaj —  pod njegovo streho ležita dva smrtna sovražnika, ki se bosta ob prvi priložnosti znova spopadla.

Na začetku 90-ih je v senci balkanske morije divjala še ena vojna, o kateri se v medijih ni tako veliko govorilo. Gruzijsko-abhazijska vojna je s sporazumom v olimpijskem Sočiju po 13-ih mesecih uradno končana, toda napeti odnosi med samorazglašeno neodvisno republiko Abhazijo in Gruzijo so še vedno prisotne. V kontekstu omenjanja balkanskih vojn lahko povlečemo določene vzporednice med stvaritvijo gruzijskega režiserja Zaza Urushadzeja in Nikogaršnjo zemljo (Ničija zemlja, 2001) Danisa Tanovića, saj oba filma gresta iz podobnega izhodišča. Oba na mikrolokaciji in v specifičnih okoliščinah združita vojaka sprtih strani. V Tanovićevem  primeru je to obrambni rov na razmejitveni črti med srbsko in bosansko vojsko, v gruzijskem primeru pa hiša, ki leži na razmejitveni črti med Gruzijci in Abhazijci. Gruzijski primer bi se verjetno razpletel podobno kot bosanski, če med sprte strani ne bi stopil Ivo. Starec, ki je s svojim dojemanjem življenja pravo nasprotje srboriti, nepremišljeni mladosti, v kateri človek pogosto povleče poteze, ki se jih kasneje ne da popraviti. Ivo je pravi filantrop, ki bo storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga človeku v težavah. Ljudje pogosto ne znamo razumeti stališč drugih, ne znamo stvari brez obsojanja pogledati iz njihove perspektive in ravno zato prihaja do nesporazumov in sporov. Urushadze pod isto streho združi ljudi različne starosti, nacionalnosti in vere in na njihovem primeru pokaže vso trivialnost teh kvalifikacij. V svojem humanističnem jedru film raziskuje posledice vojne na intimnem, osebnem nivoju in nam spotoma ponudi zanimivo transformacijo likov. Mandarine so antivojni film, ki slavi človeka in življenje. Njegova nepretenciozna moralistična drža nikoli ne zveni napačno ali ponarejeno, saj temelji na enostavnih, všečnih dialogih, prepričljivih situacijah in igralskih kreacijah. Ravno zato je ta mali film z velikim srcem vreden vsake minute, ki sem jo preživel pred televizijo. (-4)

Ocena:

Big Bad Wolves (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Izrael
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Krimi, Triler
Dolžina: 110'  ,  Imdb
Režija: Aharon Keshales, Navot Papushado
Scenarij: Aharon Keshales, Navot Papushado
Igrajo: Lior Ashkenazi, Rotem Keinan, Tzahi Grad, Doval'e Glickman, Kais Nashif

Delež izraelske kinematografije v svetovni filmski produkciji je skorajda zanemarljiv, a ne tudi nepomemben, saj smo iz Izraela v zadnjih letih dobili nekaj zares odličnih naslovov: komično dramo  Izgubljeni orkester  (Bikur Ha-Tizmoret, Eran Kolirin, 2007), odlični animirani dokumentarec Valček z Baširjem (Vals im Bashir, Ari Folman, 2008), mojstrovino Adžami  (Ajami, Scandar Copti, Yaron Shani, 2009), ki je  eden izmed mojih najljubših filmov z letnico 2009, komično dramo Opomba pod črto (Footnote, Joseph Cedar, 2011)… Fino bi bilo, če bi Big Bad Walves lahko postavil v isto kakovostno raven z omenjenimi filmi, a to na žalost to ne morem storiti, saj filmu vendarle zmanjka nekaj točk za uvrstitev na višji kakovostni nivo. Če bi upošteval zgolj minulo delo režisersko-scenarističnega tandema Aharon Keshales-Navot Papushado, se verjetno niti ne bi odločil za ogled naslovnega, saj sta me Izraelca s svojim prvencem, prvo izraelsko slasher grozljivko Rabies (Kalevet, 2010), pustila povsem hladnega. Toda filmu je gromozansko uslugo naredil Quentin Tarantino, ki je Big Bad Walves razglasil za najboljši film preteklega leta. Izjava je filmu prinesla veliko brezplačne publicitete in mnogi so ga videli prav zaradi lepih besed, ki so prišle iz ust Tarantinovih ust.

Hujši zločinec od serijskega morilca je lahko samo pedofilski serijski morilec. Prav takega išče detektiv Miki (Lior Ashkenaz) in njegovi sodelavci. Ko morilec ugrabi še eno deklico v nizu, priča na kraju ugrabitve opazi nekega osnovnošolskega učitelja, ki postane glavni osumljenec. Težava je v tem, da je ugrabitelja na kraju dogodka videl drug otrok (žrtvina prijateljica) in beseda otroka brez materialnih dokazov na sodišču ne pomeni veliko. Miki in njegovi možje aretirajo osumljenca in poskušajo iz njega s posebnimi metodami izvleči priznanje, vendar aretiranec ne želi priznati krivde. Nato se na spletu pojavi video posnetek, iz katerega je razvidno, na kakšen način je detektiv iz osumljenca želel izvleči priznanje in informacije o lokaciji žrtve. Vodilni možje policije soočeni s pritiski morajo izpustiti osumljenca, Miki, glavni krivec za nastalo zmedo, pa je kaznovan s suspenzom za nedoločen čas. Toda suspendirani detektiv želi za vsako ceno dokazati, da se ni motil, ko je z nedovoljeni sredstvi pritiskal na osumljenega učitelja. Odloči se, da ga bo ugrabil in iz njega na silo izvlekel priznanje. Na njegovo nesrečo ima podobno idejo tudi oče ugrabljene deklice. To je splet naključij, ki bo v kleti osamljene hiše združil osumljenega učitelja, očeta ugrabljene deklice in suspendiranega detektiva. 

Big Bad Wolves je nenavadna mešanica. Moram priznati, da nisem videl veliko filmov, ki bi se maščevanja lotevali na takšen način. Z obilico humorja — ne zgolj črnega, kot to omenjajo številni tuji komentatorji — ampak povsem običajne situacijske komike, ki začini tiste običajne prizore in situacije, v katerih nelagodje ni v ospredju. Nenavadno, moram priznati, ker ne poznam veliko ustvarjalcev, ki bi bili pripravljeni uporabiti takšno vrsto humorja v zgodbi, v kateri, med ostalim, lahko vidimo truplo posiljenega in obglavljenega otroka. To je tista sporna točka, ob katero se bo verjetno spotaknil marsikakšen gledalec. Veliki zlobni volkovi je film, ki ves čas hodi po zelo tenki črti med komedijo in grozo, nepričakovano prestopa iz enega žanrskega okolja v drugo in se igra z žanrskimi konvencijami. Ustvarjalci so me s takšnim humornim pristopom zmedli do te mere, da sem v končnici ostal povsem nepripravljen na zanimiv zaključni preobrat. Film je realiziran na visokem produkcijskem nivoju; dopadljiva fotografija, dobra montaža, soliden ritem in konstantna napetost so orožja, ki skrbijo za zainteresiranega in osredotočenega gledalca. Liki so portretirani na način, ki izključuje nastanek globlje vezi med gledalcem in liki, a vseeno velja pohvaliti spretno igranje s percepcijo gledalca, ki jo zanimivo uravnava zgolj en zamolčani detajl. Ko povlečem črto pridem do sklepa, da mi je komična komponenta filma veliko bolj všeč od grozljive, ki na koncu izzveni dokaj nedorečeno. Preko površnega naslavljanje preteklosti očeta ugrabljene deklice (bivši izraelski oficir) in karakternih značilnosti ostalih dveh centralnih protagonistov bi se zgodbo najbrž dalo postaviti v nekakšen širši družbeni kontekst, a mislim, da je za tehtnejši družbeni komentar vendarle bilo storjeno premalo. 

Ocena:

The Attack (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Libanon, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Ziad Doueiri
Scenarij: Ziad Doueiri, Yasmina Khadra (knjiga)
Igrajo: Ali Suliman, Reymond Amsalem, Evgenia Dodena, Dvir Benedek, Karim Saleh

Videl sem veliko filmov, ki so tako ali drugače povezani z izraelsko-palestinskim konfliktom. Filmov, ki se tematsko navezujejo na drugo svetovno vojno je brez dvoma bilo veliko več, a med ostalimi filmi o konfliktih in vojnah izraelsko-palestinski nesporazumi držijo prepričljivo drugo mesto. Mnogokrat poslušamo poročila o različnih konfliktih, ob katerih nismo povsem prepričani, kaj se pravzaprav dogaja, kdo se proti komu bojuje in zakaj. Filmi so brez dvoma odigrali pomembno vlogo pri osvetljevanju problematike palestinskega vprašanja in tako na nek način demonstrirali informativno moč filma v vsakdanjem življenju. Naslovno stvaritev podpisuje V Libanonu rojeni režiser Ziad Doueiri, ki je svoje filmske veščine najprej izpopolnjeval v vlogi prvega asistenta pri projektih Quentina Tarantina (Stekli psi, Šund, Štiri sobe, Od mraka do zore, Jackie Brown), svojo samostojno pot pa je začel z zelo uspešnim prvencem West Beyrouth (À l'abri les enfants, 1998), ki je pobral nekaj uglednih festivalskih nagrad.

Glavni akter filma je ugledni zdravnik Amin Jaafari (Ali Suliman), ki je kljub temu, da je Arabec, eden izmed najuglednejših zdravnikov na največji bolnišnici v Tel Avivu. Amina bo kmalu doletela velika čast — postal bo prvi Arabec, ki bo prejel najvišje priznanje, ki ga že vrsto let podeljuje združenje izraelskih zdravnikov. Amin je srečno poročen s palestinsko katoličanko Siham (Reymond Amsalem), s katero na žalost ne moreta imeti otrok. Po svečani prireditvi, na kateri Aminu podelijo priznanje, pride nov delovni dan, ki ga cenjeni kirurg preživi na urgentnem oddelku telavivske bolnišnice. Dan, ki je zaradi novega terorističnega napada, v katerem je umrlo 17 ljudi (med žrtvami je največ otrok, še več  pa je bilo ranjenih), zanj še posebej stresen in naporen. Ko se Amin v poznih večernih urah vrne domov ugotovi, da se Siham še ni vrnila domov (pred dvema dnevoma je odšla obiskati družino na palestinskem ozemlju). Ko jo ne uspe priklicati, postane rahlo zaskrbljen, a vseeno ne toliko, da po dolgem in napornem dnevu ne bi mogel zaspati. Nekaj ur čez polnoč ga pokličejo nazaj v bolnišnico, kar za zdravnika njegovega kalibra ni nič neobičajnega. A tokrat so okoliščine drugačne — ob prihodu spozna, da je vpoklican, ker mora identificirati ženino truplo. Šok je še večji, ko mu policijski inšpektor pove, da je po vsej verjetnosti prav Siham bila samomorilska napadalka.

Napad je navdihnila knjiga enakega naslova, ki jo je leta 2006 pod psevdonimom Yasmina Khadra  izdal alžirski pisatelj Mohammed Moulessehoul. V Franciji živeči pisatelj, nekoč oficir v alžirski vojski, se je v izogib cenzuri odločil za pisanje pod psevdonim, ki si ga je, mimogrede, sposodil pri soprogi. Doueirijev film je pred ogledom zbujal dobre občutke. Bil je toplo sprejet in nagrajevan na uglednih festivalih (San Sebastian), kritiki so o njem pisali z izbrani besedami, v glavni vlogi  pa se pojavlja Ali Suliman, eden izmed glavnih protagonistov odlične, tematsko sorodne drame Raj na zemlji (Paradise Now, Hany Abu-Assad, 2005). Dvokomponentno jedro Napada je zgrajeno iz dveh prevladujočih sestavin: prva je vnovično pretresanje narave izraelsko-palestinskega konflikta, z drugo pa Ziad Doueiri prevprašuje odnos med zakoncema in poskuša ugotoviti, kako globoka je bila čustvena vez, ki ju je povezovala. Glavni akter po odkritju ženinega dvojnega življenja s preiskavo njene vloge v napadu ne išče zgolj dokaz o njeni vpletenosti, ampak poskuša dognati, ali je njuna vez dejansko bila takšna, kakršno si jo je sam predstavljal. Podoben teritorij iz ženske perspektive preiskuje tudi nemško-norveški Two Lives (Zwei Leben, 2012), o katerem sem pisal nekaj dni nazaj. Mislim, da Doueiri v segmentu, ki prevprašuje izraelsko-palestinsko vprašanje doseže dokaj dobre rezultate, saj mu uspe preko uglednega zdravnika, ki se je dobro asimiliral v izraelsko družbo, v eni zgodbi lepo združiti perspektivi sprtih strani. Bolj problematičen in bistveno manj izpiljen se mi zdi del, ki obravnava odnos med zdravnikom in njegovo soprogo.  Doueiri nas želi prepričati, da je njun odnos (bil) iskren, ljubeč in odkrit, zraven pa želi dokazati, da mož o ženinih načrtih ni vedel nič. Občutek je, da se te dve trditvi težko obdržita ena ob drugi in to je tisti del zgodbe, ki mi deluje najmanj prepričljivo. Knjige nisem bral, zato ne vem, koliko je za te slabosti kriva literarna predloga in ali se je kakšna izmed bistvenih sestavin izgubila pri prevodu v filmski jezik. Kakovost same produkcije je na visokem nivoju, Ali Suliman pa je ob zanesljivi podpori soigralcev v pomembnejših stranskih vlogah znova odličen. Napad v seštevku ne razočara in je vreden ogleda, toda prepričan sem, da bi z minimalnimi popravki dosegel boljše rezultate. 

Ocena:

Zwei Leben [Two Lives] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Two Lives
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Georg Maas, Judith Kaufmann
Scenarij: Georg Maas, Christoph Tölle, Judith Kaufmann
Igrajo: Juliane Köhler, Liv Ullmann, Ken Duken, Sven Nordin, Rainer Bock, Julia Bache-Wiig

Zwei Leben se je znašel na mojem radarju že pri objavi seznama tujejezičnih filmov, ki se potegujejo za oskarjevsko nominacijo, premik  po prednosti listi navzgor pa je prinesla uvrstitev na januarski skrajšani seznam devetih filmov, ki je tista zadnja ovira pred razglasitvijo nominacij. Film se na koncu ni znašel med nominiranci, a že dejstvo, da je prišel tako daleč, je na nek način potrditev kvalitete. Film ki je posnet pod producentskim okriljem dveh držav (nemško-norveška koprodukcija), sopodpisujeta Georg Maas in Judith Kaufmann, zgodba pa je umeščena v čas tik po padcu Berlinskega zidu. Za našo glavno junakinjo Katrine (Juliane Koehler) je padec zidu priložnost za obisk sirotišnice v Vzhodni Nemčiji, v kateri je odrasla. Katrine je namreč eden izmed posebnih otrok, t.i. otrok vojne (gre za otroke, ki so se rodili na Norveškem v času druge svetovne vojne, posebni pa so zato, ker so njihovi očetje bili nemški vojaki). Nacistična oblast je takšne otroke v zgodnjem otroštvu ločila od njihovih mater in jih poslala odraščati v nemške sirotišnice. Nato se je zgodila delitev Nemčije na zahodni in vzhodni del in Katrine je obtičala v takratnem DDR-u. Skoraj dvajset let kasneje ji je uspelo prebegniti na zahod in se prebiti na Norveško, kjer se je končno ponovno združila z materjo (Liv Ullmann). V času, ko jo spoznamo, je Katrine srečno poročena ženska, novopečena babica, težki trenutki iz mladosti pa so le oddaljen spomin. A ko na njena vrata potrka idealistični odvetnik, ki od Katrine in njene matere zahteva, naj kot priči nastopita v sodnem procesu, ki ga v imenu družin norveško-nemških otrok vodi proti matični državi, našo junakinjo začnejo dohitevati sence preteklosti, ki na plano privlečejo dolgo varovano skrivnost.

V zgodovinsko prelomnih obdobjih kot so velike vojne življenje poteka v izrednih razmerah, ženske in otroci pa so praviloma najbolj ogroženi skupini. Šele časovna distanca in zasičenost s klasičnimi vojnimi motivi ustvarita primerno klimo za (filmsko) obravnavo teme, kot je zgodba o usodi norveško-nemških otrok. Zapletene zgodovinske okoliščine so poskrbele za še bolj zapletene človeške usode in zgodba Katrine Evensen Myrdal je brez dvoma ena takšnih. Dve življenji ni film, pri katerem ustvarjalci veliko skrivnost hranijo do samega konca in jo potem koristijo za tisti zaključni preobrat. Že sam naslov očitno namiguje na dualnost glavne osebe, ki je že od uvodnih minut dokaj nedvomno prikazana. Gledalec tako že od samega začetka ve, da glavna junakinja ni oseba, za katero se izdaja. Na njenem primeru je ustvarjalcem uspelo problematiko povezano s potomci nemških osvajalcev lepo preplesti z vprašanji iskanja identitete. Za združitev teh problemov je v tem primeru kriva vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi, ki je v tej specifični situaciji začutila dobro priložnost za infiltracijo agentov v sosednje dežele (Norveška, Finska). Eden zanimivejših aspektov filma je prikaz funkcioniranja špijonske mreže, ki je po padcu zidu in porazu komunistične ideologije ostala brez vodstva, brez ciljev, zadolžitev, skratka brez razlogov za obstoj. Položaj teh ljudi je naenkrat postal sila zanimiv — situacija je zaradi možnega razkritja prinašala določene nevarnosti, a je obenem prinašala osvoboditev in olajšanje, saj so nekateri po desetletjih vohunjenja končno lahko nehali igrati dvojne vloge. Ustvarjalci so ustvarili solidno mešanico družinske drame in špijonskega trilerja, ki za moj okus bolje funkcionira v zgodovinsko-špijonskem segmentu in nekoliko slabše kot družinska drama. V prvi tretjini filma sem imel nekaj težav s sledenjem pripovedi, toda stvari se v nadaljevanju usedejo na svoje mesto in zgodba več ne deluje tako kaotično, kot se je to sprva zdelo. Izkušena Juliane Köhler  je odlična glavna protagonistka, med stranskimi liki pa se v spomin najbolj vtisne še vedno vitalna Liv Ullmann. Filmu ne pripisujem nadpovprečne kvalitete, toda zgodba je vseeno dovolj zanimiva in informativna, da lahko popestri kakšen deževen popoldan. (+3)

Ocena:

Mayor [The Major] (2013)

Slovenski naslov: Načelnik
Drugi naslovi: The Major
Država: Rusija 
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Jurij Bikov
Scenarij: Jurij Bikov
Igrajo: Denis Švedov, Irina Nizina, Ilja Isajev, Jurij Bikov

Na priljubljenem spletišču YouTube so posnetki z ruskih cest ena izmed najbolj priljubljenih kategorij in vsi, ki ste kdaj videli kakšen izmed teh prispevkov, najbrž veste, kako kaotične so razmere na ruskih cestah. V luči tega spoznanja tudi osnovni zaplet izpod peresa Jurija Bikova deluje kot povsem realna možnost. Uvod v zgodbo je klic iz bolnice, s katerim  policijskega načelnika Sergeja Soboleva obvestijo, da so njegovo soprogo že odpeljali v porodno sobo. Sergej se usede v svoj prestižni terenec in pritisne na plin. Zimski je čas in ceste so zasnežene, toda Sergej na da veliko na spoštovanje cestno-prometnih predpisov. Drvi po poledeneli cesti, se spušča v nevarna prehitevanja in tako ogroža svoje in življenja drugih. Tudi kritična situacija, ki se ji za las izogne, zanj ni dovolj dober opomin. Nadaljuje z brezglavo vožnjo, ki se bo če nekaj kilometrov tragično končala. Hitro se približuje označenem prehodu za pešce, na katerem v tem trenutku cesto prečkata mati in njen sedemletni sinček. Par sekund kasneje dvotonska drveča mašina zadane krhko otroško telo. Fantek je takoj mrtev, nepoškodovana mati pa v stanju šoka strmi v  grozovit prizor. Sergej izstopi iz vozila. Razmišlja hitro. Načelnik ima samo dve možnosti: lahko prizna krivdo in odsluži predpisano kazen, ali pokliče svoje ljudi na policiji in poskuša prikriti svoj zločin. Odloči se za drugo opcijo in na kraj dogodka kmalu prispejo izbrani sodelavci, ki začnejo z ogledom kraja nesreče. Za izkušenega policista je prirejanja poročila o nesreči sila preprosta reč. Sergej in njegovi pomagači s tem sprožijo verižno reakcijo, ki bo vsem vpletenim prinesla še več gorja. 

Načelnik je drugi celovečerec ruskega  režiserja Jurija Bikova, ki je pritegnil nemalo pozornosti v canski sekciji Teden kritike (najstarejša vzporedna sekcija canskega festivala, v kateri svoje filme predstavljajo debitanti in tisti, ki so pred tem posneli le en film). Bikov je večino pomembnejših zadolžitev pri snemanju filma opravil sam. Poleg režije in scenarija je obetavni Rus film sam zmontiral, zanj napisal glasbo (ki ni slaba, a je za moj okus na trenutke preveč sugestivna) in v njem odigral eno izmed pomembnejših vlog (Paša). Avtor za kraj dogajanja izbere manjše rusko mesto, ki je ustrezen kraj za seciranje razmer v sodobni ruski družbi. Demokracija, človekove pravice in enakost pred zakonom so vrednote, na katere prisegajo vsi, vendar si oblastniki pri spoštovanju teh načel v praksi dovoljujejo precej velika odstopanja. Vse te pravice so načelno spoštovane, a le do trenutka dokler iste ne pridejo v navzkriž z njihovimi interesi. V takih primerih so običajno poteptane pravice šibkejšega, skoraj praviloma malega človeka, ki večino časa molče prenaša neenakost in poniževanja. Vse dokler sistem od njega ne zahteva ultimativno žrtev — v tem primeru je to življenje otroka. Ob ogledu film se poraja vprašanje, kje so meje sprejemljivega? Kje je tista razmejitvena črta, do katere je posameznik pripravljen tolerirati sistemsko nasilje in nepravičnost? Ali v delovanju sistema proti posamezniku razen človečnosti sploh obstaja kakršnakoli ovira, ki lahko prepreči zatiranje? Bikov jasno in dokaj precizno pokaže, na kakšen način funkcionirajo klike znotraj sistema, relacije znotraj teh interesnih skupin, od najnižjih nivojev (prometnega policista), pa vse do tistih najvišjih (šef policije, župan). Zanimiv aspekt zgodbe predstavlja motiv upora enega izmed vidnih članov privilegirane  skupine, ki s prebujeno vestjo poskuša ustaviti delovanje sistema, a na koncu tudi sam postane njegova žrtev. Načelnik zelo dobro funkcionira kot triler, nekoliko slabše pa se odreže v segmentu drame in karakterizacije. Po moji oceni je najbolj problematična točka pripovedi nepričakovana preobrazba načelnika. Njegov moralni kompas, ki sprva sploh ne deluje, naenkrat začne brezhibno delovati, ta sprememba pa je dokaj površno utemeljena. Načelnik je kljub temu film na mestu, ki nam jasno sporoča, da je sistemska korupcija eden izmed največjih sovražnik vsake družbe. (+3)

Ocena: