Afternoon Delight (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Jill Soloway
Scenarij: Jill Soloway
Igrajo: Kathryn Hahn, Juno Temple, Josh Radnor, Jane Lynch, Jessica St. Clair

Afternoon Delight je še en produkt iz Sundance bazena, ki je v lanski konkurenci prejel nagrado za režijo. Režiserko-scenaristični prvenec Jill Soloway, ki se je na veliko sceno prebila s scenaristično-producentskim udejstvovanjem pri odmevnih televizijskih projektih (Pod Rušo, Tarin svet, Talenti v belem), je v glavno vlogo inštalirala Kathryn Hahn, ki jo nekateri poznate s tv zaslonov (Parki in rekreacija) in po manjših stranskih filmskih vlogah. Igralka, ki je končno dobila priložnost za dokazovanje v glavni vlogi, vstopi v čevlje zdolgočasene gospodinje Rachel, ki ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Čeprav z možem (Josh Radnor iz popularne nanizanke Kako sem spoznal vajino mamo) in sinom edincem živi v dobri četrti, ima kopico prijateljic in novega enoprostorca parkiranega na dovozu, Rachel ni srečna. Zato obiskuje terapevtko (še enkrat Jane Lynch), ki ji poskuša pomagati, a čutiti je, da terapije ne prinašajo nobenega izboljšanja. Več kot šest mesecev brez aktivnosti v zakonski postelji je jasen signal, da v zakonu nekaj ne štima. Zatrjuje, da rada seksa, a kaj ko mož ni nikoli doma takrat, ko bi ona to želela početi (popoldan, tam med tretjo in četrto uro). Kakorkoli, Rachel ve, da mora nekaj storiti na tem planu in ko ji prijateljica zaupa, kako sta z možem odšla v striptiz bar in si tako popestrila seksualno življenje, se odloči, da bo storila enako. Tam spozna striperko McKenno (Juno Temple), ki jo impresionira s svojim nastopom v zasebni loži. Tako močno, da jo Rachel potem še nekajkrat sreča po naključju. In še preden se dobro spoznata, McKenna že živi v njeni sobi za goste. 

Jill Soloway nas s Popoldansko naslado pelje v losangeleško predmestje Silver Lake, v katerem svoja komfortna življenja živijo pripadniki ameriškega višjega srednjega sloja. Med temi družinami ni težko prepoznati ponavljajočega se vzorca: uspešen mož in zdolgočasena soproga, ki, seveda, ne hodi v službo. Družinska slika je popolna z enim ali dvema otrokoma. Soloway v fokus vzame soproge, ki si svoj prosti čas (in tega imajo na pretek) zapolnjujejo z raznimi nepomembnimi aktivnostmi, s katerimi poskušajo vnesti nekaj smisla v svoja brezciljna življenja. Večini takšen življenjski slog ustreza in nekoč je tudi za našo glavno junakinjo brezskrbno življenje v predmestju pomenilo izpolnitev mladostniških sanj. Toda Rachel se danes v svoji koži počuti nelagodno, želi nekaj početi s svojim življenjem. Želi biti ustvarjalna in delovna (v bloganju vidi dobro izhodišče za začetek pisateljske kariere), izkusiti nove stvari, popestriti svoje seksualno življenje… Nato v njen svet vstopi mlada striperka/prostitutka (seks-delavka je termin, ki ga preferira Juno Temple), ki ji spodnese tla pod nogami. McKenna je vse, kar ona ni. Svobodna, igriva, polna življenjskega elana, seksualno odprta in sproščena mlada ženska, ki z neverjetno lahkoto plava skozi življenje. Rachel se rada zadržuje v njeni družbi in čeprav njeni motivi niso jasno izraženi dobimo občutek, da bi želela absorbirati vsaj delček življenjske energije svoje mlade prijateljice. Kako to storiti je vprašanje, na katero Rachel nima odgovora. Ali to lahko doseže z lezbično avanturo, s katero bo istočasno razčistila z lastno seksualnostjo? Mogoče s pasivno participacijo v McKenninih seks-poslih? Ali kaj takega lahko predrami njene čute? Praktični preizkus navadno razjasni marsikaj, toda njen problem je veliko bolj kompleksen. Izvira iz njene s spolom opredeljene družbene vloge, ki ji preprečuje osebno rast in uveljavitev, dosego občutka enakovrednosti in smisla obstoja (pač potrebe, ki jim nagonsko sledimo). Vsa ta vprašanja Jill Soloway želi spakirati v nezahtevno komično dramo, kar mogoče ni najbolj posrečena odločitev. Prvi del filma, v katerem prevladuje komični ton funkcionira dobro, vendar vtis pokvari dokaj nedorečena druga polovica, v kateri komiko iztisnejo motivi eksistenčne drame. Mislim, da režiserka načne preveč vprašanj, na katera potem ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Na srečo se v tem manj dobrem delu filma lahko osredotočimo na zanimivo igralsko kreacijo Kathryn Hahn in še enkrat občudujemo izjemno pogumno in prepričljivo Juno Temple, ki je po moji oceni ena izmed najbolj talentiranih igralk mlajše generacije.

Ocena: