Mandariinid (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Tangerines
Država: Estonija, Gruzija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Zaza Urushadze
Scenarij: Zaza Urushadze
Igrajo: Lembit Ulfsak, Giorgi Nakashidze, Elmo Nüganen, Raivo Trass

Abhazija. Pozna jesen je čas, ko v tej gruzijski obmorski pokrajini dozorevajo mandarine. A na začetku 90-ih, po razpadu Sovjetske zveze, je v tej bivši sovjetski republiki malokomu bilo mar za mandarine. Abhazija se je želela odcepiti od Gruzije in med uporniškimi Abhazijci in Gruzijci je prišlo do prvih oboroženih spopadov, ki so kmalu prerasli v pravo vojno. Naša zgodba je umeščena v neimenovano abhazijsko vasico, v kateri je odraslo že nekaj generacij Estoncev, ki so se na tem območju naselili kmalu po drugi svetovni vojni, nekateri so prišli še prej, že na začetku 20. stoletja. Številne estonske družine so po izbruhu spopadov zapustile območje; nekateri so se vrnili v staro domovino, drugi so varno zavetje in novo življenjsko okolje poiskali v Rusiji in ostalih sosednjih državah. Ivo (Lembit Ulfsak) je eden redkih, ki je ostal v svoji vasi. Pravzaprav sta Ivo in njegov sosed Margus (Elmo Nüganen) edini duši v celi vasi, ostali pa so že zapustili to nemirno območje. Tudi Margus bo odšel takoj, ko bo svoje mandarine spravil v zaboje in jih prodal na odkupni postaji. Le Ivo se še vedno ni odločil, kaj bo storil. Tu se je poročil, dobil otroke in se postaral, svoje življenje je vgradil v hišo in nasade mandarin, zato kljub nevarnosti ne želi oditi. Nekega jutra skupinica Gruzijcev naleti na dva čečenska plačanca, ki se borita na strani Abhazijcev. Spopad v bližini Ivove hiše preživita le dva moža: čečenski plačanec in njegov gruzijski oponent. Oba težko ranjena končata pod isto (Ivovo) streho. Starec z Margusovo pomočjo obema reši življenje in se tako spravi v nezavidljiv položaj —  pod njegovo streho ležita dva smrtna sovražnika, ki se bosta ob prvi priložnosti znova spopadla.

Na začetku 90-ih je v senci balkanske morije divjala še ena vojna, o kateri se v medijih ni tako veliko govorilo. Gruzijsko-abhazijska vojna je s sporazumom v olimpijskem Sočiju po 13-ih mesecih uradno končana, toda napeti odnosi med samorazglašeno neodvisno republiko Abhazijo in Gruzijo so še vedno prisotne. V kontekstu omenjanja balkanskih vojn lahko povlečemo določene vzporednice med stvaritvijo gruzijskega režiserja Zaza Urushadzeja in Nikogaršnjo zemljo (Ničija zemlja, 2001) Danisa Tanovića, saj oba filma gresta iz podobnega izhodišča. Oba na mikrolokaciji in v specifičnih okoliščinah združita vojaka sprtih strani. V Tanovićevem  primeru je to obrambni rov na razmejitveni črti med srbsko in bosansko vojsko, v gruzijskem primeru pa hiša, ki leži na razmejitveni črti med Gruzijci in Abhazijci. Gruzijski primer bi se verjetno razpletel podobno kot bosanski, če med sprte strani ne bi stopil Ivo. Starec, ki je s svojim dojemanjem življenja pravo nasprotje srboriti, nepremišljeni mladosti, v kateri človek pogosto povleče poteze, ki se jih kasneje ne da popraviti. Ivo je pravi filantrop, ki bo storil vse, kar je v njegovi moči, da pomaga človeku v težavah. Ljudje pogosto ne znamo razumeti stališč drugih, ne znamo stvari brez obsojanja pogledati iz njihove perspektive in ravno zato prihaja do nesporazumov in sporov. Urushadze pod isto streho združi ljudi različne starosti, nacionalnosti in vere in na njihovem primeru pokaže vso trivialnost teh kvalifikacij. V svojem humanističnem jedru film raziskuje posledice vojne na intimnem, osebnem nivoju in nam spotoma ponudi zanimivo transformacijo likov. Mandarine so antivojni film, ki slavi človeka in življenje. Njegova nepretenciozna moralistična drža nikoli ne zveni napačno ali ponarejeno, saj temelji na enostavnih, všečnih dialogih, prepričljivih situacijah in igralskih kreacijah. Ravno zato je ta mali film z velikim srcem vreden vsake minute, ki sem jo preživel pred televizijo. (-4)

Ocena: