Zwei Leben [Two Lives] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Two Lives
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Georg Maas, Judith Kaufmann
Scenarij: Georg Maas, Christoph Tölle, Judith Kaufmann
Igrajo: Juliane Köhler, Liv Ullmann, Ken Duken, Sven Nordin, Rainer Bock, Julia Bache-Wiig

Zwei Leben se je znašel na mojem radarju že pri objavi seznama tujejezičnih filmov, ki se potegujejo za oskarjevsko nominacijo, premik  po prednosti listi navzgor pa je prinesla uvrstitev na januarski skrajšani seznam devetih filmov, ki je tista zadnja ovira pred razglasitvijo nominacij. Film se na koncu ni znašel med nominiranci, a že dejstvo, da je prišel tako daleč, je na nek način potrditev kvalitete. Film ki je posnet pod producentskim okriljem dveh držav (nemško-norveška koprodukcija), sopodpisujeta Georg Maas in Judith Kaufmann, zgodba pa je umeščena v čas tik po padcu Berlinskega zidu. Za našo glavno junakinjo Katrine (Juliane Koehler) je padec zidu priložnost za obisk sirotišnice v Vzhodni Nemčiji, v kateri je odrasla. Katrine je namreč eden izmed posebnih otrok, t.i. otrok vojne (gre za otroke, ki so se rodili na Norveškem v času druge svetovne vojne, posebni pa so zato, ker so njihovi očetje bili nemški vojaki). Nacistična oblast je takšne otroke v zgodnjem otroštvu ločila od njihovih mater in jih poslala odraščati v nemške sirotišnice. Nato se je zgodila delitev Nemčije na zahodni in vzhodni del in Katrine je obtičala v takratnem DDR-u. Skoraj dvajset let kasneje ji je uspelo prebegniti na zahod in se prebiti na Norveško, kjer se je končno ponovno združila z materjo (Liv Ullmann). V času, ko jo spoznamo, je Katrine srečno poročena ženska, novopečena babica, težki trenutki iz mladosti pa so le oddaljen spomin. A ko na njena vrata potrka idealistični odvetnik, ki od Katrine in njene matere zahteva, naj kot priči nastopita v sodnem procesu, ki ga v imenu družin norveško-nemških otrok vodi proti matični državi, našo junakinjo začnejo dohitevati sence preteklosti, ki na plano privlečejo dolgo varovano skrivnost.

V zgodovinsko prelomnih obdobjih kot so velike vojne življenje poteka v izrednih razmerah, ženske in otroci pa so praviloma najbolj ogroženi skupini. Šele časovna distanca in zasičenost s klasičnimi vojnimi motivi ustvarita primerno klimo za (filmsko) obravnavo teme, kot je zgodba o usodi norveško-nemških otrok. Zapletene zgodovinske okoliščine so poskrbele za še bolj zapletene človeške usode in zgodba Katrine Evensen Myrdal je brez dvoma ena takšnih. Dve življenji ni film, pri katerem ustvarjalci veliko skrivnost hranijo do samega konca in jo potem koristijo za tisti zaključni preobrat. Že sam naslov očitno namiguje na dualnost glavne osebe, ki je že od uvodnih minut dokaj nedvomno prikazana. Gledalec tako že od samega začetka ve, da glavna junakinja ni oseba, za katero se izdaja. Na njenem primeru je ustvarjalcem uspelo problematiko povezano s potomci nemških osvajalcev lepo preplesti z vprašanji iskanja identitete. Za združitev teh problemov je v tem primeru kriva vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi, ki je v tej specifični situaciji začutila dobro priložnost za infiltracijo agentov v sosednje dežele (Norveška, Finska). Eden zanimivejših aspektov filma je prikaz funkcioniranja špijonske mreže, ki je po padcu zidu in porazu komunistične ideologije ostala brez vodstva, brez ciljev, zadolžitev, skratka brez razlogov za obstoj. Položaj teh ljudi je naenkrat postal sila zanimiv — situacija je zaradi možnega razkritja prinašala določene nevarnosti, a je obenem prinašala osvoboditev in olajšanje, saj so nekateri po desetletjih vohunjenja končno lahko nehali igrati dvojne vloge. Ustvarjalci so ustvarili solidno mešanico družinske drame in špijonskega trilerja, ki za moj okus bolje funkcionira v zgodovinsko-špijonskem segmentu in nekoliko slabše kot družinska drama. V prvi tretjini filma sem imel nekaj težav s sledenjem pripovedi, toda stvari se v nadaljevanju usedejo na svoje mesto in zgodba več ne deluje tako kaotično, kot se je to sprva zdelo. Izkušena Juliane Köhler  je odlična glavna protagonistka, med stranskimi liki pa se v spomin najbolj vtisne še vedno vitalna Liv Ullmann. Filmu ne pripisujem nadpovprečne kvalitete, toda zgodba je vseeno dovolj zanimiva in informativna, da lahko popestri kakšen deževen popoldan. (+3)

Ocena: