Big Bad Wolves (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Izrael
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Krimi, Triler
Dolžina: 110'  ,  Imdb
Režija: Aharon Keshales, Navot Papushado
Scenarij: Aharon Keshales, Navot Papushado
Igrajo: Lior Ashkenazi, Rotem Keinan, Tzahi Grad, Doval'e Glickman, Kais Nashif

Delež izraelske kinematografije v svetovni filmski produkciji je skorajda zanemarljiv, a ne tudi nepomemben, saj smo iz Izraela v zadnjih letih dobili nekaj zares odličnih naslovov: komično dramo  Izgubljeni orkester  (Bikur Ha-Tizmoret, Eran Kolirin, 2007), odlični animirani dokumentarec Valček z Baširjem (Vals im Bashir, Ari Folman, 2008), mojstrovino Adžami  (Ajami, Scandar Copti, Yaron Shani, 2009), ki je  eden izmed mojih najljubših filmov z letnico 2009, komično dramo Opomba pod črto (Footnote, Joseph Cedar, 2011)… Fino bi bilo, če bi Big Bad Walves lahko postavil v isto kakovostno raven z omenjenimi filmi, a to na žalost to ne morem storiti, saj filmu vendarle zmanjka nekaj točk za uvrstitev na višji kakovostni nivo. Če bi upošteval zgolj minulo delo režisersko-scenarističnega tandema Aharon Keshales-Navot Papushado, se verjetno niti ne bi odločil za ogled naslovnega, saj sta me Izraelca s svojim prvencem, prvo izraelsko slasher grozljivko Rabies (Kalevet, 2010), pustila povsem hladnega. Toda filmu je gromozansko uslugo naredil Quentin Tarantino, ki je Big Bad Walves razglasil za najboljši film preteklega leta. Izjava je filmu prinesla veliko brezplačne publicitete in mnogi so ga videli prav zaradi lepih besed, ki so prišle iz ust Tarantinovih ust.

Hujši zločinec od serijskega morilca je lahko samo pedofilski serijski morilec. Prav takega išče detektiv Miki (Lior Ashkenaz) in njegovi sodelavci. Ko morilec ugrabi še eno deklico v nizu, priča na kraju ugrabitve opazi nekega osnovnošolskega učitelja, ki postane glavni osumljenec. Težava je v tem, da je ugrabitelja na kraju dogodka videl drug otrok (žrtvina prijateljica) in beseda otroka brez materialnih dokazov na sodišču ne pomeni veliko. Miki in njegovi možje aretirajo osumljenca in poskušajo iz njega s posebnimi metodami izvleči priznanje, vendar aretiranec ne želi priznati krivde. Nato se na spletu pojavi video posnetek, iz katerega je razvidno, na kakšen način je detektiv iz osumljenca želel izvleči priznanje in informacije o lokaciji žrtve. Vodilni možje policije soočeni s pritiski morajo izpustiti osumljenca, Miki, glavni krivec za nastalo zmedo, pa je kaznovan s suspenzom za nedoločen čas. Toda suspendirani detektiv želi za vsako ceno dokazati, da se ni motil, ko je z nedovoljeni sredstvi pritiskal na osumljenega učitelja. Odloči se, da ga bo ugrabil in iz njega na silo izvlekel priznanje. Na njegovo nesrečo ima podobno idejo tudi oče ugrabljene deklice. To je splet naključij, ki bo v kleti osamljene hiše združil osumljenega učitelja, očeta ugrabljene deklice in suspendiranega detektiva. 

Big Bad Wolves je nenavadna mešanica. Moram priznati, da nisem videl veliko filmov, ki bi se maščevanja lotevali na takšen način. Z obilico humorja — ne zgolj črnega, kot to omenjajo številni tuji komentatorji — ampak povsem običajne situacijske komike, ki začini tiste običajne prizore in situacije, v katerih nelagodje ni v ospredju. Nenavadno, moram priznati, ker ne poznam veliko ustvarjalcev, ki bi bili pripravljeni uporabiti takšno vrsto humorja v zgodbi, v kateri, med ostalim, lahko vidimo truplo posiljenega in obglavljenega otroka. To je tista sporna točka, ob katero se bo verjetno spotaknil marsikakšen gledalec. Veliki zlobni volkovi je film, ki ves čas hodi po zelo tenki črti med komedijo in grozo, nepričakovano prestopa iz enega žanrskega okolja v drugo in se igra z žanrskimi konvencijami. Ustvarjalci so me s takšnim humornim pristopom zmedli do te mere, da sem v končnici ostal povsem nepripravljen na zanimiv zaključni preobrat. Film je realiziran na visokem produkcijskem nivoju; dopadljiva fotografija, dobra montaža, soliden ritem in konstantna napetost so orožja, ki skrbijo za zainteresiranega in osredotočenega gledalca. Liki so portretirani na način, ki izključuje nastanek globlje vezi med gledalcem in liki, a vseeno velja pohvaliti spretno igranje s percepcijo gledalca, ki jo zanimivo uravnava zgolj en zamolčani detajl. Ko povlečem črto pridem do sklepa, da mi je komična komponenta filma veliko bolj všeč od grozljive, ki na koncu izzveni dokaj nedorečeno. Preko površnega naslavljanje preteklosti očeta ugrabljene deklice (bivši izraelski oficir) in karakternih značilnosti ostalih dveh centralnih protagonistov bi se zgodbo najbrž dalo postaviti v nekakšen širši družbeni kontekst, a mislim, da je za tehtnejši družbeni komentar vendarle bilo storjeno premalo. 

Ocena: