The Attack (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Libanon, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Ziad Doueiri
Scenarij: Ziad Doueiri, Yasmina Khadra (knjiga)
Igrajo: Ali Suliman, Reymond Amsalem, Evgenia Dodena, Dvir Benedek, Karim Saleh

Videl sem veliko filmov, ki so tako ali drugače povezani z izraelsko-palestinskim konfliktom. Filmov, ki se tematsko navezujejo na drugo svetovno vojno je brez dvoma bilo veliko več, a med ostalimi filmi o konfliktih in vojnah izraelsko-palestinski nesporazumi držijo prepričljivo drugo mesto. Mnogokrat poslušamo poročila o različnih konfliktih, ob katerih nismo povsem prepričani, kaj se pravzaprav dogaja, kdo se proti komu bojuje in zakaj. Filmi so brez dvoma odigrali pomembno vlogo pri osvetljevanju problematike palestinskega vprašanja in tako na nek način demonstrirali informativno moč filma v vsakdanjem življenju. Naslovno stvaritev podpisuje V Libanonu rojeni režiser Ziad Doueiri, ki je svoje filmske veščine najprej izpopolnjeval v vlogi prvega asistenta pri projektih Quentina Tarantina (Stekli psi, Šund, Štiri sobe, Od mraka do zore, Jackie Brown), svojo samostojno pot pa je začel z zelo uspešnim prvencem West Beyrouth (À l'abri les enfants, 1998), ki je pobral nekaj uglednih festivalskih nagrad.

Glavni akter filma je ugledni zdravnik Amin Jaafari (Ali Suliman), ki je kljub temu, da je Arabec, eden izmed najuglednejših zdravnikov na največji bolnišnici v Tel Avivu. Amina bo kmalu doletela velika čast — postal bo prvi Arabec, ki bo prejel najvišje priznanje, ki ga že vrsto let podeljuje združenje izraelskih zdravnikov. Amin je srečno poročen s palestinsko katoličanko Siham (Reymond Amsalem), s katero na žalost ne moreta imeti otrok. Po svečani prireditvi, na kateri Aminu podelijo priznanje, pride nov delovni dan, ki ga cenjeni kirurg preživi na urgentnem oddelku telavivske bolnišnice. Dan, ki je zaradi novega terorističnega napada, v katerem je umrlo 17 ljudi (med žrtvami je največ otrok, še več  pa je bilo ranjenih), zanj še posebej stresen in naporen. Ko se Amin v poznih večernih urah vrne domov ugotovi, da se Siham še ni vrnila domov (pred dvema dnevoma je odšla obiskati družino na palestinskem ozemlju). Ko jo ne uspe priklicati, postane rahlo zaskrbljen, a vseeno ne toliko, da po dolgem in napornem dnevu ne bi mogel zaspati. Nekaj ur čez polnoč ga pokličejo nazaj v bolnišnico, kar za zdravnika njegovega kalibra ni nič neobičajnega. A tokrat so okoliščine drugačne — ob prihodu spozna, da je vpoklican, ker mora identificirati ženino truplo. Šok je še večji, ko mu policijski inšpektor pove, da je po vsej verjetnosti prav Siham bila samomorilska napadalka.

Napad je navdihnila knjiga enakega naslova, ki jo je leta 2006 pod psevdonimom Yasmina Khadra  izdal alžirski pisatelj Mohammed Moulessehoul. V Franciji živeči pisatelj, nekoč oficir v alžirski vojski, se je v izogib cenzuri odločil za pisanje pod psevdonim, ki si ga je, mimogrede, sposodil pri soprogi. Doueirijev film je pred ogledom zbujal dobre občutke. Bil je toplo sprejet in nagrajevan na uglednih festivalih (San Sebastian), kritiki so o njem pisali z izbrani besedami, v glavni vlogi  pa se pojavlja Ali Suliman, eden izmed glavnih protagonistov odlične, tematsko sorodne drame Raj na zemlji (Paradise Now, Hany Abu-Assad, 2005). Dvokomponentno jedro Napada je zgrajeno iz dveh prevladujočih sestavin: prva je vnovično pretresanje narave izraelsko-palestinskega konflikta, z drugo pa Ziad Doueiri prevprašuje odnos med zakoncema in poskuša ugotoviti, kako globoka je bila čustvena vez, ki ju je povezovala. Glavni akter po odkritju ženinega dvojnega življenja s preiskavo njene vloge v napadu ne išče zgolj dokaz o njeni vpletenosti, ampak poskuša dognati, ali je njuna vez dejansko bila takšna, kakršno si jo je sam predstavljal. Podoben teritorij iz ženske perspektive preiskuje tudi nemško-norveški Two Lives (Zwei Leben, 2012), o katerem sem pisal nekaj dni nazaj. Mislim, da Doueiri v segmentu, ki prevprašuje izraelsko-palestinsko vprašanje doseže dokaj dobre rezultate, saj mu uspe preko uglednega zdravnika, ki se je dobro asimiliral v izraelsko družbo, v eni zgodbi lepo združiti perspektivi sprtih strani. Bolj problematičen in bistveno manj izpiljen se mi zdi del, ki obravnava odnos med zdravnikom in njegovo soprogo.  Doueiri nas želi prepričati, da je njun odnos (bil) iskren, ljubeč in odkrit, zraven pa želi dokazati, da mož o ženinih načrtih ni vedel nič. Občutek je, da se te dve trditvi težko obdržita ena ob drugi in to je tisti del zgodbe, ki mi deluje najmanj prepričljivo. Knjige nisem bral, zato ne vem, koliko je za te slabosti kriva literarna predloga in ali se je kakšna izmed bistvenih sestavin izgubila pri prevodu v filmski jezik. Kakovost same produkcije je na visokem nivoju, Ali Suliman pa je ob zanesljivi podpori soigralcev v pomembnejših stranskih vlogah znova odličen. Napad v seštevku ne razočara in je vreden ogleda, toda prepričan sem, da bi z minimalnimi popravki dosegel boljše rezultate. 

Ocena: