Take Shelter

Slovenski naslov: Zaklonišče
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Jeff Nichols
Scenarij: Jeff Nichols
Igrajo: Michael Shannon, Jessica Chastain, Shea Whigham, Tova Stewart, Katy Mixon

Johnny Depp in Tim Burton, Marty Scorsese in Robert De Niro. Če je moja naloga smiselno nadaljevanje niza, upoštevajoč aktualen filmski trenutek, potem zapišem Michael Shanon in Jeff Nichols. Seveda, v mislih imam uspešne in kvalitetne kolaboracije med priznanimi režiserji in igralci. Razmišljam, da sta Nichols in Shanon na dobri poti, že doslej sta pokazala veliko in na obzorju je njuno novo sodelovanje, ki bi moralo dokončno potrditi pravilnost teh trditev. Zgodba se je začela leta 2007, ko je filmski svet postal bogatejši za Nasilne zgodbe (Shotgun Stories), s katerim Nichols debitira na berlinskem filmskem festivalu. V epicenter pripovedi postavi Shanona, ki je dotlej skoraj praviloma nastopal v manjših, stranskih vlogah. Film živi uspešno festivalsko življenje in tisti pravi filmski sladokusci, v svoje notese zapišejo Nicholsovo ime. Takšne atmosfere ne pozabiš zlahka in zato vsem, ki še niste videli Zaklonišča predlagam, naj se Nicholsa lotijo kronološko. Ker je Zaklonišče njegov drugi film, ne boste izgubili veliko časa, za nagrado boste videli še en odličen film in dobili popolnejšo sliko enega najobetavnejših režiserjev današnjice. Iz današnje perspektive se zdi, da je Nichols scenarij za Zaklonišče pisal s Shanonom v mislih, a temu ni tako. Šele kasneje, ko je scenarij bil skoraj dokončan je režiser začutil, da je Shanon idealen Curtis (glava oseba v Zaklonišču). Kot sam pravi, zelo pomembno je bilo, da se igralec povsem odmakne od karakterja, ki ga je igral v Nasilnih zgodbah. Če ste videli oba filma, potem že veste, da mu je to tudi uspelo.

Tokrat Sahanon igra Curtisa LaForcha, povsem običajnega pripadnika delavskega razreda, ki živi v majhnem kraju z ženo Samatho (Jessica Chastain) in njuno gluho šestletno hčerko Hanno. Lahko rečemo, da Curtis ob ljubeči ženi in dobri poziciji v službi, živi srečno življenje. Poleg ustaljenih bremen, kot je, denimo, hipotekarno posojilo, Curtisa nima preveč razlogov za zaskrbljenost. Nato se nek večer zbudi ves prepoten v postelji, z nelagodnim občutkom v želodcu. Razlog njegovega nelagodja so depresivne sanje, v katerih stoji na verandi, medtem se k njegovi hiši približuje močno neurje. Namesto dežja na obrazu in rokah začuti rjavkasto oljnato tekočino. Nato se zbudi. Na njegovo žalost je to šele začetek morastih sanj, ki so iz noči v noč bolj žive, bolj pristne in bolj grozeče. Nelagodje iz nočnih mor se počasi začne odražati na njegovo življenje, tudi njegovi najbližji opazijo, da je nekaj narobe. Curtis vseeno, ne ženi, ne prijateljem, ne želi razkriti razloga za svoje čudaško obnašanje. Namesto tega odide v banko in najame novo posojilo, ki ga izkoristi za izgradnjo zaklonišča na dvorišču domače hiše. Istočasno se zaveda, da njegovo početje ni racionalno, zato v tajnosti poišče zdravniško pomoč in obišče mater, ki zaradi shizofrenije že lep čas živi v psihiatrični bolnišnici.  Nelagodne slutnje so vedno močnejše, medtem okolica kaže vedno manj razumevanja za njegovo početje. Žena je razpeta med nerazumevanjem in zaskrbljenostjo, prijatelji mu obračajo hrbet in ko Curtis na koncu izgubi še službo, zdi se, da je tudi zanj najoptimalnejša rešitev odhod v kakšno ustanovo, namenjeno osebam z mentalnimi motnjami. 

Živimo v stresnih časih, ko takšni ali drugačni črni scenariji počasi postajajo del vsakdana. Od ekonomskih-političnih do naravnih katastrof, ki sodobnega človeka vedno pogosteje spominjajo na lastno minljivost in nepomembnost. Nichols se teh fobij loteva iz perspektive posameznika, ki ne zna artikulirati svojih strahov, a vseeno globoko v trebuhu čuti, da je njegov odziv pravilen. Pravilen zato, ker je grožnja demonstrirana v zloveščih sanjah tako živopisna, da jo enostavno ne more ignorirati. Zaklonišče se zelo samozavestno podaja na zahtevno območje med resničnostjo in imaginacijo, ves čas koketira z eno in drugo opcijo, ki je nato spretno kanalizirana skozi psihofizično stanje glavnega junaka.  Prav ta negotovost, ko Curtis vedno znova dvomi v svojo psihično stabilnost, a obenem nagonsko sledi svojim čutom je tisto, kar njegovim postopkom daje pristnost, ki gledalca tako efektno potegne v njegov svet in njegovo stanje duha. Za prepričljivost takšnega materiala je potrebna vrhunska izvedba in tukaj jo tudi dobimo. O Shanonu sem že veliko povedal. Človek je s tem nastopom dosegel igralski Olimp. Pika. Res je, največje igralsko breme počiva na njegovih plečih, toda krivično bi bilo ne omeniti stranskih likov, ki vsi po vrsti imajo svojo težo.  Od iz filma v film boljše Jessice Chastain, do zanimivega Shea Whighama (sicer Shanonovega soigralca v odličnem Imperiju pregrehe). Redkokdaj gledam film, v katerem vsak, tudi najmanjši lik ima svojo funkcijo, v katerem ne morem nobenega izmed nastopov označiti za nepotrebnega. Tehnična plat filma kakovostno sledi odličnim igralskim nastopom. Zelo všečen je način, na katerega Nichols v pripoved vkomponira sanjske sekvence. Te nastopijo nenapovedano, brez prehoda ali sprememb v vzdušju. Ko vstopimo v sanje, se tega ne zavedamo, zato je občutek toliko bolj pristen, počutje glavne osebe toliko bližje gledalcu, naše razumevanje njegovega položaja prav tako. Menim, da je Nichols močne temelje postavil z dobro izpiljenim scenarijem, ki gledalca vedno drži na pravem kurzu, brez nepotrebnih zavijanj v slepe ulice. Vse povedano, tudi v trenutkih, ko osrednjega motiva še ne prepoznamo, je smiselna nadgradnja že videnega. Ves čas čutimo, da je Curtisovo početje dobronamerno (tudi ko je to grobo in težko razumljivo). Odličen film je vedno rezultat odličnega timskega dela in Nichols je tokrat zbral vrhunsko ekipo, ki je zaslužna za odlično fotografijo (Adam Stone), brezhibno montažo (Parke Gregg) in izjemno glasbeno podlago (David Wingo), ki odlično dopolnjuje vizualno podobo filma. Za konec poglejmo, kaj na temo same sporočilnosti filma pove Nichols:  »Mislim, da na svetu obstaja splošno občutenje tesnobnosti in stresa. Menim, da je že kar otipljivo. Želel sem ustvariti film, ki bi se tega dotaknil. Vseeno menim, da film ponuja možen odgovor na ta stres in to tesnobnost. Upam samo, da ga boste lahko nekako razbrali.« 

Ocena: