Najboljših 25 - 2013

Najboljših 25 - petič. Tako kot vsako leto ob tem času sem leto zadaj, s kompletiranim seznamom najboljših filmov iz lanskega leta. Čeprav je konec leta čas ko sestavljamo sezname največjih dosežkov iztekajočega se leta, pri filmskih naslovih zadeve funkcionirajo drugače. Le redkim izbrancem uspe videti vse najpomembnejše stvaritve tekočega leta, vsi ostali pa bomo mogli še lep čas počakati na kar nekaj zanimivih naslovov. V zadnjih mesecih tekočega leta so tako seznami z lansko letnico končno popolni in tu je moj seznam 25-ih filmov z letnico 2013, ki so po moji oceni pokazali največ.

Before Midnight

Blue Ruin

Borgman  

Enemy

Gravity

Ida

Inside Llewyn Davis

Jodorowsky's Dune

La vie d'Adele [Blue Is theWarmest Colour]

Le passe [The Past]

Locke

Miss Violence

Nebraska

New World

Nymphomaniac: Vol. I & II

Only God Forgives

Only Lovers Left Alive

Pozitia copilului [Child's Pose]

Razredni sovražnik

Starred Up

Stoker

The Counselor

The Selfish Giant

Tian zhu ding [A Touch of Sin]

Upstream Color 

Napovedi - Nymphomaniac

Najnovejši produkt iz delavnice Larsa von Trierja bi verjetno dobil prostor na kakšnemu izmed največjih festivalov, če si Lars predlani nebi privoščil tistega incidenta v Cannesu, zaradi katerega je postal persona non grata na večini pomembnih festivalskih naslovov. Nimfomanka bo tako premierno predvajana na Danskem, premiera pa je načrtovana za 25. december. Izbira datuma je seveda še ena izmed von Trierjevih provokacij, v naslovni vlogi pa je znova njegova stalna sodelavka Charlotte Gainsbourg, ki igra samodiognisticirano nimfomanko, ki jo Stellan Skarsgård najde pretepeno na ulici in jo odpelje s seboj domov. Ta mu potem pove svojo zgodbo, v kateri povzame dogodke, ki so zaznamovali njeno življenje od rojstva, do dne ko jo je našel pretepeno na ulici. Tukaj je nekaj kratkih napovednikov, zaenkrat pa še ni znano, ali bomo Nimfomanko lahko videli v naših kinodvoranah. Po doslej dostopnih informacijah je zgodba razdeljena v dva filma, čeprav sem na spletu zasledil govorice o še enem, tretjem filmu, kar ob upoštevanju von Trierjeve ljubezeni do trilogij, ne bi bilo tako nepričakovano.

Imdb

Režija in scenarij: Lars von Trier

Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Shia LaBeouf, Jamie Bell, Christian Slater, Connie Nielsen

Nymphomaniac: Vol. II (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 2. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 123' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Jamie Bell, Willem Dafoe, Mia Goth, Michael Pas

Zapis o drugem delu Nimfomanke se navezuje na članek, ki sem ga pred nekaj tedni posvetil prvemu delu filma, zato ga je smiselno brati v tem kronološkem zaporedju. Veliko bolje bi bilo, če bi oba dela obravnaval v enem samem zapisu, saj konec koncev govorimo o eni pripovedni celoti, ki je zaradi izdatne dolžine bila razdeljena na dva dela. Kratki sinopsis je že predstavljen v prvem zapisu, zato ne bom izgubljal časa s pisanjem povzetka, ampak se bom takoj lotil preostalih treh poglavij Nimfomanke. Srečni trenutki so kratki, hitro minljivi, bolečina je dolgotrajna in nikoli zares ne mine. To je filozofija, s katero se mogoče delno pojasni dejstvo, da je prvih pet poglavij Nimfomanke združenih v prvi del filma, krajše od zaključnih treh poglavij, ki jih gledamo v drugem delu. Zdaj, ko je film kompletiran moram narediti revizijo svojih stališč iz prvega zapisa. V prvem članku sem zapisal takole:   Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Takšna trditev po drugem delu filma izgubi veljavo, saj v nadaljevanju Von Trier stori nasprotno — zgodbo  zaokroži tako, da gledalcu ponudi še ostale, za glavno protagonistko manj prijetne aspekte nimfomanije. Takšno možnost je napovedoval že zadnji prizor v prvem delu filma, v katerem Joe možu prizna, da med seksom z njim ne čuti nič. Že to bi moralo biti dovolj jasno opozorilo, da Von Trier v nadaljevanju ne bo vztrajal zgolj pri sami mehaniki, ampak bo zgodbo oplemenitil s tehtnejšim psihološkim tretmajem.    

Ko Joe, oziroma njeno glavno orodje za dosego seksualne potešitve naenkrat postane nefunkcionalno,  je ta pripravljena storiti vse za povrnitev nekdanje funkcionalnosti svoje, recimo ji kar, pizde, saj konec koncev takšno terminologijo uporablja tudi ona sama. To je problem, s kakšnim Von Trier junakinjo pošlje v svet sadomazohističnih užitkov. Svet, ki mu poveljuje K (Jamie Bell) specialist za potešitev tovrstnih potreb. Mogoče bodo prizori v tem poglavju za koga preveč zahtevni in tega se dobro zaveda tudi režiser, ki  prav v tej epizodi dogajanje orkestrira tako, da zgodba dosega svoje črnohumorne vrhunce. Dopuščam možnost, da je z mano nekaj narobe, a prav prvi obisk pri K-ju in njegov postopek priprave obiskovalke na tretma, se mi zdi neznansko smešen. Von Trier je v svojih filmih pogosto bolj ali manj očitno samoreferenčen; najbolj očitno prav v tem poglavju, ko znova prepleta žensko seksualnost in materinsko ljubezen do otroka. Tisti najbolj pesimistični gledalci bojo mogoče v določenem trenutku pomislili, da bo Lars do konca samorecikliral Antikrista, tisti vajeni njegovih provokacij pa najbrž ne bodo niti pomislil, da za kaj takega obstaja realna možnost.  In če smo se po šestem poglavju spraševali, ali je naslednje poglavje lahko bolj provokativno od prejšnjega, se je hitro pokazalo, da je odgovor pritrdilen. Pedofilija je tema, ki se navadno obravnava v rokavicah, a Von Trier preko tega kočljivega vprašanja uspešno razširi svojo glavno temo, nam ponudi interesanten pogled na pedofilijo in obenem vzpostavi jasne vzporednice s stanjem glavne junakinje. Zaključki, ki jih lahko izvlečemo iz tega poglavja so najbolje izraženi v besedah,  ki jih Joe izreče v pogovoru s Seligmanom. Vsi se rodimo s seksualnostjo, a nekateri pač imajo to nesrečo, da se rodijo z neprimerno, ali celo prepovedano seksualnostjo. Revolver je zadnje, osmo poglavje, s katerim se vrnemo na začetek zgodbe in ugotavljamo, zakaj se je Joe sploh ležala pretepena na ulici, s čisto zadnjim prizorom pa Von Trier izrabi jokerja, ki ga je ves čas držal v roki. Seveda, govorim o Seligmanu in njegovi funkciji v zgodbi.

Tudi tokrat je danskem provokatorju uspelo mobilizirati filmske navdušence iz celega sveta, ki so kmalu po premieri prvega dela filma na raznih on-line forumih in filmskih portalih sprožili živahno debato o njegovi najnovejši stvaritvi. Tako kot je to v navadi ob njegovih filmih, se je tudi tokrat javilo lepo število tistih, ki so po ogledu s svetom želeli podeliti frustracije, ki so jih doživljali ob gledanju njegove študije seksualnosti in nič manjše število tistih, ki so jih navdajali ravno nasprotni občutki.  Sam se uvrščam med slednje in Von Trier je po moji oceni z Nimfomanko ustvaril še eno izvirno filmsko zgodbo, s katero mu je uspelo zavalovati mirno gladino svetovne filmske produkcije, ki ji kronično primanjkuje filmov z robom, filmov, ki bi se upali na tako brezkompromisen način spregovoriti o določenih tabu temah.  Nimfomanko bodo cenili tisti, ki jih zanima širok spekter čustev, ki jih s seboj prinaša takšna odvisnost, razočarani pa bodo predvsem gledalci, ki  v njem iščejo pornič z zgodbo. Za nekoga mogoče utegnejo biti malce moteči dokaj površno utemeljeni prehodi in vstopi v posamezna poglavja,  čeprav takšen pristop nima bistvenega vpliva na to, kar se želi povedati s posamezno epizodo in filmom kot celoto. Še posebej mi je všeč način, kako Von Trier prepleta svojo osebno realnost s stališči, ki jih izražajo njegovi liki. Na neki točki pogovor med Joe in Seligmanom zaide v sfero rasizma/nestrpnosti/ksenofobije, kar režiser izkoristi za nedvomen odgovor vsem tistim, ki  so ga po znanem incidentu v Cannesu razglasili za nacista.  Živimo v svetu, v katerem vlada licemerstvo; svetu, ki raje sprejema tiste, ki govorijo prav in mislijo slabo,  od tistih ki govorijo napačno in mislijo dobro. Lars bi v zgodbo o nimfomaniji zlahka napletel še kakšno istospolno epizodo, a danes je LGBT filmov že toliko, da tema več ne predstavlja kakšnega posebnega tabuja. Pedofilija pa bo vedno občutljivo področje in prav v tej postavki Von Trier najbolje izrazi osrednjo idejo filma. Človek je seksualno bitje, ki s seboj nosi breme lastne seksualnosti in to breme raste sorazmerno s stopnjo drugačnosti,  ki v najbolj ekstremnih primerih življenje lahko spremeni v agonijo. Danes je malo je filmarjev, ki imajo dovolj poguma za obravnavo takšnih tem s takšno dozo humanizma. 

Ocena:

Nymphomaniac: Vol. I (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 1. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Stacy Martin, Shia LaBeouf, Christian Slater, Uma Thurman, Sophie Kennedy Clark 

Že od trenutka ko so mediji objavili novičko, da Lars von Trier snema novi film, ki bo govoril o seksu, so se začela ugibanja o tem, kako daleč bo tokrat šel eden  izmed največjih filmskih provokatorjev današnjice. Prihod Nimfomanke v kino dvorane je bil tlakovan s premišljeno propagandno strategijo; že od lanskega poletja so nas na bližajočo se premiero vsak mesec opozorili z novimi napovedniki, video izrezki, karakternimi posterji in podobnimi prejemi. Že pred premiero je objavljeno, da bo film predvajan v dveh delih in dveh različicah. Cenzurirana kino različica je v dveh delih dolga polne štiri ure, necenzurirana, režiserjeva različica, ki je po vsej verjetnosti bomo lahko videli šele po izidu blu-ray ploščka, pa bo dolga kar 5 ur in pol. Te dni je prvi del Nimfomanke prišel tudi v slovenske kinodvorane, zaenkrat pa še ni znano, kdaj lahko pričakujemo drugi del. Von Trier je film razdelil v osem poglavij; prvi del sestavlja pet poglavij, v drugem, malce daljšem delu, pa nas čakajo preostala tri poglavja. Z Nimfomanko von Trier zaključuje svojo trilogijo depresije, v katero se poleg naslovnega uvrščata še Antikrist (2009) in Melanholija (2011). 

Trpljenje ženske je postalo rdeča nit filmov razvpitega Danca in tudi zgodba o ženski z bolezensko povečano spolno slo po moških, je korak v tej smeri. Von Trier za izhodišče zgodbe vzame srečanje med starejšim samcem Seligmanom (Stellan Skarsgård) in žensko (Charlotte Gainsbourg), ki jo ta v mrzli  noči najde pretepeno ležati na ulici. Želi poklicati rešilce in policijo, toda ženska zavrne  takšno pomoč. Zato pa sprejeme njegovo povabilo in malce kasneje, s skodelico toplega čaja z mlekom v rokah, leži na topli postelji v njegovem stanovanju. Zapleteta se v pogovor in Joe (tako ji je ime) začne gostitelju pripovedovati svojo zgodbo. Pripoved se začne že v otroštvu, ko samooklicana nimfomanka prvič odkrije svojo seksualnost in konča v sedanjosti, ko pripovedovalka šteje petdeset let. 

Film, ki je zastavljen v takšnem dvodelnem formatu je težko ocenjevati in slika bo veliko jasnejša šele po ogledu drugega dela, zato bom zaenkrat zgolj strnil vtise po ogledu prvega dela. Slabi dve uri dolg film je minil dokaj hitro, ob nizanju posameznih epizod/poglavij pa sem se občasno zelo dobro zabaval. Von Trier za izhodišče vzame pogovor med Seligmanom in Joe, iz katerega se potem preko flashbackov vračamo v preteklost. Glavna junakinja z razkrivanjem detajlov iz svojega življenja želi utemeljiti lastno trditev, da je slaba oseba, ki si ne zasluži sočutja in pomoči. Kot protiutež sovraštvu, ki ga Joe zaradi odvisnosti čuti do same sebe, stoji Seligmanova sposobnost, da v vsaki izmed (ne)slavnih epizod glavne junakinje najde nekaj razlogov za optimizem; z vlečenjem zanimivih vzporednic, filozofskim premišljevanjem ali projekcijo drugačne, pozitivnejše perspektive. Von Trier njegov pogled na stvari mestoma koristi za duhovito prepletanje njegovih  razmišljanj z enostransko interpretacijo, ki jo slišimo iz ust njegove gostje. 

Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Še več, film je izrazito neerotičen in se spolnih prizorov loteva na tisti najbolj mehanični, brezčutni ravni. Relativno zgodaj, že med prikazom prvega seksualnega akta, ki je prikazan kot seštevek sunkov, postane jasno, da režiser na nek način parodira seksualnost in se v slogu velikega provokatorja spretno poigrava s pričakovanji gledalca. To je, po moji oceni ključ, s katerim lahko beremo Nimfomanko. (V nasprotno me ne prepriča niti cliffhanger, s katerim se zaključi prvi del, saj razen dejstva, da Charlotte Gainsbourg z besedami izrazi tisto, kar je gledalcu jasno že od samega začetka, s tem nismo izvedel nič presenetljivega, niti je zgodba dobila kakšno novo dimenzijo.) Kako drugače razložiti prizore, v katerih skupina mladih deklet v kleti recitira na steno izpisano parolo Mea vulva, mea maxima vulva, ali epizodo, v kateri naša mlada suhica (ki jo dokaj prepričljivo upodobi neznana manekenka Stacy Martin) s svojo kolegico tekmuje in poskuša na vlaku seksati s čim več voljnih moških. Samo serijsko porivanje na vlaku niti nebi bilo tako hecno, če pred tem ne bi vedeli, kakšna je glavna nagrada. Von Trier celo v tistih epizodah, ki so nadvse primerne za patos/dramo, ne more iz svoje kože — ko v nimfomankino stanovanje s tremi otroci pride prevarana, izrazito vljudna Uma Thurman, zato ker otrokom želi pokazati posteljo, v kateri so ti otroci izgubili očeta — zgodba doseže enega izmed črnohumornih vrhov. V tej smeri bi lahko razpredal še zelo dolgo (izbira glasbe, casting), a tu bom potegnil črto in končal ta prispevek. Tokrat brez ocene. Brez kompletnega filma se mi zdi ocenjevanje nesmiselno, zato bom počakal na drugi del in potem podal oceno, tista čisto končna ocena, pa bo prišla šele po ogledu režiserjeve necenzurirane različice. 

Off-topic:

Na tem mestu bi želel nekaj besed nameniti izkušnji gledanja filma v ljubljanskem Koloseju. Najprej bi poudaril, da za frustracije, ki sem jih doživel ob ogledu Nimfomanke zgolj manjši del krivde pripisujem ljubljanskemu multipleksu (številni zamudniki, spuščanje gledalcev v dvorano, tudi pol ure po začetku predstave), poglavitni delež moje nejevolje pa izvira, oz. se nanaša na splošno raven kulture obiskovalcev kino predstav, ki se med filmom (glasno) pogovarjajo, hihitajo, se razvajajo z raznoraznimi (glasnimi) prigrizki, ki so jih v dvorano privlekli v svojih torbicah… Pri tem v mislih nimam zgolj uvodnih minut, temveč konstantnega motenja predstave. Hvala bogu, da se v uvodnih minutah oglasijo Rammsteini, ki so dovolj glasni, da preglasijo vse prisotne bla-blajce. In potem so tu še  novi veliki mobiteli-tablice, ki iz minute v minuto osvetljujejo dvorano (knjigo obrazov pač moraš preveriti vsakih 5 minut). V svojo obrambo naj povem, da sem se, voden prejšnjimi slabimi izkušnjami, ognil ogleda v petek in soboto in izbral edino predstavo v nedeljo zvečer (20:40), upajoč na najboljše. Ni se izšlo. Aprila v kina prihaja novi Aronofsky, ki ga želim videti na velikem platnu in samo upam lahko na glasen film, ki bo preglasil (ljubljansko) publiko.