Cold Souls (2009)

Slovenski naslov: Hladne duše
Država: ZDA, Francija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 101 minut, Imdb
Režija: Sophie Barthes
Scenarij: Sophie Barthes
Igrajo: Paul Giamatti, David Strathairn, Dina Korzun, Katheryn Winnick, Lauren Ambrose, Emily Watson

Doslej so se različni filmi ukvarjali z različnimi posegi v človekovo psiho, možgane in dušo.
Tukaj ni govora o brisanju spomina ali kot se to največkrat počne v filmih, prodaji duše hudiču, v zameno ta to in ono. V tej surealistični črni komediji Paul Giamatti igra samega sebe. Giamatti je v krizi. Skrbi mu povzroča gledališka predstava »Striček Vanja«, ki igralcu ne da miru in ga čedalje več potiska v psihično nestabilnost. Paul v časopisu prebere reklamni članek za visokotehnološko podjetje, ki se ukvarja z  ekstrakcijo in skladiščenjem človeških duš, ki so svojim lastnikom postale pretežko breme. Ne mine veliko časa, ko Paul prepriča samega sebe, da je njegova duša kriva za vse njegove tegobe in strahove. Obišče kliniko, kjer mu po specialnem postopku »izločijo« dušo. Zdravnik ga seznani z možnostmi: lahko je nekaj časa brez duše, lahko vzame dušo drugega človeka (uvažajo jih iz Rusije), ali vzame svojo dušo nazaj. Sprva se Paul počuti odlično, a dobro počutje kmalu mine, »brezdušnost« ni prav nič zanimiva. Zato se odločil za dušo ruskega pesnika, a tudi z njo ni zadovoljen, saj je z novo dušo zelo nesrečen. Spozna, da je vse zaman in da mu vendar najbolj ustreza njegova duša, a ko se odpravi po njo mu povedo, da je njegova duša izginila. Po vsej verjetnosti, so njegovo dušo ukradli tihotapci duš, ki ameriške duše prodajajo v Rusijo.

Režiserski debi francoske filmarke Sophie Barthes je črnohumoren prikaz absurdnosti družbe v kateri se vse da rešiti z ustreznim operativnim posegom. Kot nas pouči film, človeške duše so trda snov, različnih oblik in velikosti,  kar nima nobenega vpliva na vsebino duše in njeno kakovost. Rent-a-soul film bi lahko rekli, v katerem zmedeni ljudje iščejo rešitev težav tako, da se znebijo lastnih duš in vzamejo duše drugih ljudi. Klienti so bogati posamezniki in psihotični umetniki. Kjerkoli se vrti veliko denarja, prste vmes imajo tudi kriminalne združbe.  Zato je tihotapljenje duš zelo donosen biznis. Tako je Paulova duša končala v Rusiji, pri netalentirani igralki, ki si je zaželela dušo ameriškega igralca. Giamatti je znova izjemen, tokrat v »lastni koži.« Njegova igra tako prepričljiva, da najbrž drži  konstatacija gledališkega režiserja ko mu ta pove: Preveč dober si Paul, probaj malo slabše igrati, prepričljivejše bo. V spominu mi je ostal tudi naključni dialog med ekstraktorjem  duš in možakarjem ki je pravkar prodal svojo črno posušeno dušo ruskim »podjetnežem.« Možakar ni zadovoljen z ponujeno vsoto, nakar mu trgovec pove: Poglej jo, kakšna je, kot suha sliva. Komu bom to prodal?

Ocena: 6.5/10