Slovenski naslov: Na robu teme
Država: VB, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Martin Campbell
Scenarij: William Monahan, Andrew Bovell
Igrajo: Mel Gibson, Bojana Novaković, Ray Winstone, Danny Huston, Shawn Roberts, Jay O. Sanders, Damian Young, Caterina Scorsone
Po dolgem času (8 let je minilo, če sem natančen) in solidnem »Signs« je Mel Gibson znova z nami. Kot igralec seveda, vmes je tudi režiral in to zelo uspešno, nazadnje me je navdušil njegov Apocalypto (2006). Vmes se je marsikaj spremenilo. Javna skrivnost je, da Mel pogosto pregloboko pogleda v kozarec in nato trosi neumnosti. Če pa to počne v javnosti, so take stvari še veliko bolj odmevne. V vinjenem stanju si je Mel privoščil nestrpne oz. žaljive izjave na račun židovskega ljudstva, ter upravičeno izzval zelo ostre in izrazito negativne odzive na svoj račun. Če pa vemo da so židovski lobiji zelo vplivni v samem Hollywoodu, potem je jasno, da je Gibson samemu sebi naredil medvedjo uslugo.
No, zdaj je nazaj, v politično-akcijskem trilerju Na robu teme, v katerem Mel igra vlogo, ki jo je igral že neštetokrat. Tokrat je Mel Thomas Craven policijski detektiv, ki dela na oddelku za umore. Po dolgem času ga obišče hčerka, mlada znanstvenica, ki dela kot raziskovalka za zelo vplivno ameriško podjetje. Thomas je navdušen nad njenim obiskom, a idila ne traja dolgo. Thomasovo hčerko Emmo (Bojana Novakovic) ustrelijo iz mimo vozečega avtomobila, v trenutku ko skupaj z očetom stopi ven iz hiše. Policija in tudi Thomas je prepričan, da so streli bili namenjeni njemu, da je njegova hčerka verjetno umrla zaradi kakega primera, v katerem je Thomas bil vpleten. Ko Thomas pospravlja Emmine stvari, v predalu najde pištolo, kar stvari v hipu postavi na glavo. Thomas pozna lastno hči in ve, da ne gre za osebo, ki bi kar tako nosila orožje, razen, če nebi bila pošteno prestrašena. Naenkrat se zdi, da Emma ni bila ustreljena po pomoti, ampak, da je prav ona bila tarča napadalcev.
Na robu teme je nastal na podlagi istoimenske BBC-jeve mini-serije iz 80-ih, ki je v času svojega predvajanja bila zelo popularna in ki so jo enako dobro sprejeli gledalci in kritiki. Serija je nastala v zlatem obdobju BBC-ja, ko je priznana angleška tv-mreža veljala za najboljšo televizijo na zemeljski obli, na kateri so predvajali najboljši tv-program lastne produkcije. Film je prav tako kot serijo režiral Martin Campbell, širši javnosti bolj znan kot režiser dveh bondijad (GoldenEye in Casino Royale), ter nekaterih drugih uspešnic (Beyond Borders, The Mask of Zorro). Zgodba, ki jo obravnava filmsko dogajanje vsebuje preveč lukenj in nelogičnosti, da bi lahko prepričljivo delovala na gledalca. Vedno znova me pri ameriških blockbusterjih moti izbira igralcev, ki upodabljajo negativce. Takoj ko vidiš Dannyja Hustona (igra šefa korporacije), je jasno, da je on človek za »motne posle.« In kako potem naj človek spremlja film, v katerem ti je že po 20-ih minutah jasno, kdo je glavni »bad-guy.« Gibson je sicer kar prepričljiv v vlogi človeka, ki se obnaša in deluje po načelu: »kaj še lahko izgubim«, konec koncev, je takšne vloge že večkrat odigral. Film ki poskuša vplesti politične spletke, pohlep ljudi na visokih položajih in njihovo neizprosnost, ko so v igri veliki denarci z maščevalno misijo zagrenjenega očeta, ki je izgubil edino svetlo točko v lastnem življenju, je preveč predvidljiv in klišejevski, da bi lahko pustil kakšen globlji pečat. Pa tudi igralca kot je Ray Winstone, bi lahko bolj in nekoliko več izrabili, saj je užitek poslušati in gledati mojstra pri delu. Tako smo omejeni na nekaj trenutkov suspenza in konec ki ga je v svojem slogu začinil Winstone, kar je občutno premalo za kakovosten film.
Ocena:5.5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar