Paradise Now (2005)

Slovenski naslov: Raj na zemlji
Država: Palestina, Francija, Nemčija, Izrael
Leto: 2005
Žanri: Drama
Dolžina: 90 minut, Imdb
Režija: Hany Abu-Assad
Scenarij: Hany Abu-Assad in Bero Beyer
Igrajo: Kais Nashef, Ali Suliman, Lubna Azabel, Amer Hiehel

Leta 2006 je »Paradise Now« bil nominiran za tujejezičnega oskarja in je prvi palestinski film, ki mu je to uspelo. Ob zelo ostrem nasprotovanju Izraela, ki ne priznava Palestino kot samostojno državo, je celotna zgodba z nominacijo za oskarja dobila nekoliko globlji mednarodno-politični pomen. Izraelcem ni šlo v nos samo to, da je nominacijo prejela država, s katero so v vojaško-političnem sporu zadnjih 40 let. Še bolj jih je motila tematika, ki jo film obravnava.

Said in Khaled sta mlada Palestinca in zelo dobra prijatelja, ki delata v avtomehanični delavnici v mestu Nablus na Zahodnem bregu.Kljub težkemu življenji in vsakodnevni vojni psihozi, ki je prisotna na palestinskih ozemljih, prijatelja živita dokaj normalno življenje. A to se bo kmalu spremenilo, saj oba obišče lokalni »predstavnik« palestinske paravojaško-teroristične organizacije, ki jim pove, da sta prav ona dva bila izbrana za naslednjo samomorilsko bombno misijo v Tel Avivu. Čas za pripravo nimata veliko, že naslednje jutro se dobita z ljudmi, ki jim bodo pojasnili stvari in njihova telesa opasali v smrtonosno obleko.
Vse je dobro organizirano, v Tel Aviv jih bo spravil Izraelec ki proti plačilu dela za Palestince. A ravno ko bi jih moral pobrati izraelski sodelavec, jih preseneti izraelska vojaška patrulja, tako da akcijo morajo odpovedati. A tu se stvari začnejo zapletati, Khaled in Said se pri pobegu pred patruljo razdvojita. Saida ni nikjer in Khaled domneva da je šel na drugo stran in da bo vseeno izpeljal načrtovani napad.

Palestinski režiser Hany Abu-Assad je nase opozoril že s filmom »Rana's Wedding«, je upravičeno prejel nominacijo za tujejezičnega oskarja, saj mu je uspelo posneti odličen film, ki obravnava zelo občutljivo temo. Tematiko s katero mnogi Palestinci in Izraelci morajo živeti iz dneva v dan. Nekoliko kočljivo, a zato toliko bolj zanimivo kot filmsko gradivo. V središče je postavil dolgoletna prijatelja, ter njihovo pripravo na samomorilsko misijo, njihova čustva, občutke, dvome. Režiser odlično komponira zgodbo in postopoma stopnjuje napetost, od trenutka ko prijatelja izvesta, da sta izbrana za samomorilsko misijo. Od začetnega navdušenje, nad katerim ves čas visi senca strahu in brezizhodnosti njihovega položaja, do komaj opaznih dvomov, ki se porajajo v glavah samomorilskih napadalcev. Dvomov o pravilnosti in moralni upravičenosti tega početja. Odlična igra glavnih protagonistov in avtentične lokacije na katerih je film sneman gledalcu pristno pričarajo stanje na okupiranih palestinskih ozemljih. Abu-Assad je časopisnim naslovom o samomorilskih napadalcih nadel človeške obraze in prikazal zadnja dneva njihovih življenj. Režiser se ni pretirano posvečal pojasnjevanju razlogov za njihovo početje, drugi strani ni dal niti malo prostora za »njeno resnico.« Gre za film, ki nam verjetno bolje od vseh drugih s podobno tematiko pojasni, kako stvari izgledajo iz palestinske perspektive. Malo ljubezenske zgodbe in vzorec zelo, zelo črne komedije (scena ko bombaši snemajo poslovilni govor), prepričljivo zaokroži celoto in ustvari nepozabno-realistično filmsko doživetje.

Ocena: 8.0/10