Slovenski naslov: Noro srce
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Drama, Glasba, Romantični
Dolžina: 112 minut, Imdb
Režija: Scott Cooper
Scenarij: Scott Cooper in Thomas Cobb
Igrajo: Jeff Bridges, Maggie Gyllenhaal, Robert Duvall, Tom Bower, James Keane, Colin Farrell
Jeffu Bridgesu je po štirih nominacijah le uspelo priti do zlatega kipca. Nominacije so se vrstile po naslednjem vrstnem redu: The Last Picture Show (1971), Thunderbolt and Lightfoot (1974), Starman (1984), The Contender (2000) in zdaj se nominacija spremenila v nagrado, za vlogo v zgornjem naslovu. Zaslužil si bi ga lahko tudi že veliko prej, za nekatere nepozabne vloge, za katere ni bil niti nominiran (The Fisher King, The Big Lebowski) a tudi če letos nebi prejel svojega kipca, kot pribito drži dejstvo, da je Bridges že lep čas eden največjih igralskih kalibrov na svetu.
Bad Blake je nekoč bil velika zvezda country glasbe. Danes je Bad potujoči glasbenik, brez družine, premoženja in prijateljev. Poročen je bil, če se prav spomnim petkrat, njegov dom so obcestni moteli in njegov »pick up« s katerim se premika od mesta do mesta in nastopa v nepomembnih luknjah, pred peščico ljudi, ki še vedno niso pozabili njegovega imena, obraza in pesmi. Še vedno je strup za punce (njegove oboževalke so mu generacijsko blizu) in mu vedno uspe v njegovem maloštevilnem občinstvu najti kakšno oboževalko, ki je pripravljena preživeti noč z nekoč veliko zvezdo. Razen tega, v njegovem življenju ni veliko veselja. Whiskey je najboljši prijatelj osamljenih in pozabljenih duš. Nato ga za intervju zaprosi novinarka malega lokalnega časopisa Jean (Maggie Gyllenhaal), s katero po nedokončanem intervjuju preživi noč v motelski sobi. A po prespani noči Bad še vedno ima v mislih Jean. Bad začuti, da je Jean nekaj več, kot dekle za eno noč in ko se ta prikaže na njegovem koncertu, jo povabi, da zaključita nedokončani intervju.
Noremu srcu je marsikdo očital klišejevski zaplet in klišejevske prejeme, a so obenem skoraj vsi hvalili igro Bridgesa in igralcev v stranskih vlogah (Gyllenhaal, Duvall, Farrell). Sam se tudi delno strinjam, da film ni ne vem kako vsebinsko izviren, a me to prav nič ne moti. Tako kot v življenju, je podobnih zgodb nešteto veliko tudi na filmu. To še ne pomeni, da si te zgodbe ne zaslužijo biti povedane. Seveda, vedno se bo našel kakšen pametnjakovič, ki bo rekel, ta del je sposojen od tukaj, ta zgodba je podobna tej, ta igralec je naredil isto kot ne vem kdo … In kaj potem. Filme vedno cenim po lastnih občutkih in vtisu ki ga ta name pusti. Crazy Heart je odličen film, ki ga lahko razumejo vsi, ki v filmu iščejo ljudi iz krvi in mesa, take ki so krvavi pod kožo, ki delajo napake in neumnosti v življenju. Napake, ki se včasih ne dajo popraviti. Še kako lahko razumemo zapitega in uničenega glasbenika, ki v zatonu kariere in življenja rabi nekoga ob sebi. A ne dobijo vsi te priložnosti. Bad jo je dobil v podobi Maggie Gyllenhaal in njenega simpatičnega sinčka, a jo je zavozil. Zadnji vlak, ki ga je po lastni krivdi zamudil. Bad je spoznal to resnico in zato je tako močno treščil na zemljo. A če se to nebi zgodilo, tudi do alkoholno-poklicno-življenjske streznitve nebi prišlo. Barvit film, ki premore tako veliko resničnih čustev me je zadovoljil na vseh nivojih. Odlično odigran in zrežiran režiserski debi Scotta Cooperja, ob odlični glasbi sodi med najsvetlejše filmske izdelke z letnico 2009.
Ocena: 8.5/10
Ni komentarjev:
Objavite komentar