Arirang

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Ki-duk Kim
Scenarij: Ki-duk Kim
Igrajo: Ki-duk Kim

        

Kim Ki-Duk je poleg Park Chan-wooka, moj najljubši Korejec. Človek, ki mi je ponudil izjemno veliko filmskega zadovoljstva in se me s svojimi filmi dotaknil, kot malokaj. Tokrat bom izpustil ustaljeno predstavitev najpomembnejših del tega izjemnega režiserja in človeka, in se kar takoj podal v materijo njegovega prvega dokumentarca, ki je obenem njegova najbolj nekonvencionalna stvaritev, film, ki ga nestrpno čakam že od canske premiere. Arirang je avtobiografska doku-drama, ki iz prve roke, neposredno, brez zadržkov pripoveduje, kdo je pravzaprav  Kim Ki-Duk. Začetki te zelo osebne zgodbe segajo v leto 2008, ko je Kim Ki-Duk dokončal  Bi-mong (Dream), svoj zadnji igrani film pred triletno pavzo. Dokumentarec  prikaže, kaj je režiser počel ves ta čas, tam nekje do januarja 2011, ko je dokončal Arirang. Snemanje Bi-monga je zaznamoval dogodek, ki bi lahko imel tragične posledice. Na srečo, režiserju je uspelo preprečiti tragedijo in rešiti igralkino življenje, ki je v enem trenutku viselo na nitki. To je ena od prelomnic, ki je maestra nagnala v izolacijo, natančneje, proti hribčku na obrobju manjše vasice. V staro kočo, brez tekoče vode, stranišča in kopalnice. Brunarico, v kateri je v zimskem  času tako mrzlo, da je Kim Ki-Duk postavil šotor sredi dnevne sobe in v njem spal. Z lastnimi rokami je ustvaril vse kar je potreboval. Od peči za ogrevanje in pripravo hrane, do priročnega kavomata, ob katerem se začne njegov dan. Njegova edina vez z ostankom sveta je prenosni računalnik. Seveda, zraven je bila tudi kamera, ki je zabeležila eno najbolj čustvenih, surovih, realističnih, človeških izpovedi, ki sem jih kdaj videl. Izpoved, ki nam pojasni, zakaj je Ki-Duk izbral takšno življenje in napove prihodnost, ko režiser večkrat ponovi, kako zelo srečen je, ko snema filma in ugotavlja, da čas rane počasi spreminja v brazgotine, s katerimi se vendarle, da živeti. Brazgotine, ki jih ljubi, brazgotine, ki se jim ne želi odpovedati. »Spremenil ne bi nič,« pravi. Med demonstracijo življenja v sodelovanju z naravo, režiser v kamero pojasni svoja stališča o marsičem. Od zgražanja nad novodobno materialno-kapitalistično miselnostjo, do neprijetnosti, ki jo s sabo v filmskem svetu prinaša slava. V enemu najbolj čustvenih momentov v filmu, se ozre na prekinitev sodelovanja z dolgoletnima sodelavcema, a nato, nekoliko kasneje, tudi sam razumsko priznava, da je vsak človek unikatno bitje, ki se prizadeva slediti svoje sanje in tako na nek način opravičuje izdajalsko potezo tistih, ki so očitno igrali zelo pomembno vlogo v njegovem življenju. Da bi popolnoma razumeli stopnjo Ki-Dukovega čustvenega razgaljanja, boste morali videti film, kajti vsebine Ariranga se na da prav enostavno strniti v kratek zapis. Med drugim tudi zato, ker avtor teh vrstic ni ravno vešč, v strnjevanju svojih vtisov. Pa tudi zato, ker po mojem skromnem  mišljenju gre za nepozabno izkušnjo. Premišljujem in se poskušam postaviti v kožo nekoga, ki se doslej še  ni srečal s Kim Ki-Dukovimi filmi. Ugotavljam, da na takšnega gledalca ta dokumentarec verjetno ne bo imel kakšnega posebnega učinka. Med drugim tudi zato, ker takšen gledalec ni od samega začetka hodil s Kim Ki-Dukom in ga spoznal skozi njegove filme. Razumel njegova stališča do življenja in se zaljubil v njegove brezčasne zgodbe, ki ostanejo za vedno z nami. Zato vsem, ki bi želeli spoznati Kim Ki-Duka priporočam, naj najprej začnejo z njegovimi zgodnejšimi deli. Šele potem boste povsem jasno videli in razumeli Arirang, šele potem bo Kim Ki-Dukov čustveni izbruh, ob prizorih iz njegovega najbolj prepoznavnega filma, Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad (Bom yeoreum gaeul gyeoul geurigo bom, 2003), imel pravi učinek.

Ocena: