Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 92', Imdb
Režija: The Vicious Brothers
Scenarij: The Vicious Brothers
Igrajo: Sean Rogerson, Ashleigh Gryzko, Merwin Mondesir, Mackenzie Gray, Juan Riedinger
Ker nisem želel biti party killer, sem se priklonil željam večine in se pridružil moji ekipi, ki je svoj optimizem gradila na napovedniku in priporočilih znancev. Priznam, da mi zadeva ni dišala že od samega začetka, a sem se potem nekoliko samokritično spomnil, kolikokrat sem svoje domače utrujal z obupno slabimi filmi in opustil kakršnokoli ugovarjanje. Grave Encounters je televizijska oddaja, ki jo v slogu resničnostnih šovov ureja in vodi Lance Preston. Lance s svojo ekipo išče hiše v katerih straši, kraje v katerih se je zgodilo kaj nadnaravnega in pri tem, seveda, resničnost prilagaja zahtevam moderne televizijske produkcije. V uvodu spremljamo priprave Lanca in njegove ekipe na snemanje nove epizode, v zapuščeni psihiatrični bolnišnici. Bolnišnica je že lep čas zaprta, a so od zaprtja zabeležena številna poročila, v katerih se omenjajo nadnaravni dejavniki. Lance in njegova ekipa bodo preživeli noč v poslopju in poskušali na filmski trak ujeti morebitno nadnaravno dogajanje. V želji po čim bolj realističnem vzdušju bodo zaklenjeni v poslopju od večera, do naslednjega jutra. Na vseh oknih so rešetke, glavni vhod je od zunaj zaklenjen verigo. Skratka, izpolnjeni so vsi pogoji za travmatično izkušnjo. A kaj, ko se v bolnišnici nič ne dogaja. Zato so Lance in njegovi sodelavci prisiljeni v improvizacijo, nenazadnje bi bila prava potrata, če tako zlovešč kraj, nebi dobil slovesu ustrezno spremljevalno zgodbo.
Lažni dokumentarci so v zadnjih letih zelo popularni in vedno več ustvarjalcev se odloča za takšno obliko pripovedovanja. Najbrž zato zaznavam že določeno zasičenost s podobni izdelki in verjetno nisem edini, s podobnimi občutki. Po Čarovnici iz Blaira (The Blair Witch Project, Daniel Myrick, Eduardo Sánchez, 1999), ki je na nek način utrla pot ostalim horor mockumentarcem, je iz podobnega izhodišča uspešno štartal tudi španski Snemaj! ([Rec], Jaume Balagueró, Paco Plaza, 2007), še isto leto nas je v podobnem kvazirealističnem slogu strašila še vedno trajajoča franšiza Paranormalno (Paranormal Activity, Oren Peli, 2007). Ker pri t.i. najdenih posnetkih že vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo, se gledalčeva pozornost bolj ali manj osredotoča na sam zaplet in akcijo, ki sledi. Žal sem pri debitantski stvaritvi dvojca The Vicious Brothers (Colin Minihan in Stuart Ortiz) že od uvodnih minut vedel, da iz te moke ne bo kruha. Zavedam se, da pri podobnih filmih ne gre pričakovati dialoško močne interakcije med protagonisti, a bi vseeno pričakoval nekaj več scenaristične domiselnosti. Če k temu prištejem še slabo igro, potem dejansko nisem imel veliko razlogov za zadovoljstvo. A sem vztrajal do konca, iz razlogov navedenih v uvodu. Po tistem ker sem videl v prvih pol ure, sem mislil, da bom končno lahko uporabil eno zvezdico (doslej jo nisem), a se začuda film v drugi polovici nekoliko pobere in pridobi nekaj pozitivnih točk. Največ za uspešne buu efekte (nekajkrat sem pošteno trznil) in vizualno podobo, ki je bistveno boljša, ko dogajanje v stavbi začnemo spremljati s kamerami nastavljenimi za potrebe snemanja oddaje. A tudi upoštevajoč te izboljšave, z videnim nisem zadovoljen, nekaj več od filma bojo mogoče izvlekli tisti najbolj zvesti privrženci horor žanra.
Ocena:
hm...? trailer me je vrgel na kolena in dvakrat po tilniku. pa sedaj berem kar nekaj podobno razočaranih spisov o njem. verjetno bo enkrat že prišel na vrsto, ampak za zdaj se bom pridružil filmoljubu.
OdgovoriIzbriši