Slovenski naslov: Misija: Nemogoče - protokol duh
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Avantura, Triler
Dolžina: 133', Imdb
Režija: Brad Bird
Scenarij: Josh Appelbaum, Andre Nemec
Igrajo: Tom Cruise, Jeremy Renner, Simon Pegg, Paula Patton, Michael Nyqvist, Josh Halloway, Lea Seydoux, Tom Wilkinson
Minilo je že petnajst let, odkar je Tom Cruise pod streho spravil prvo Misijo: Nemogoče. Že po prvem filmu je bilo jasno, da bo nova franšiza povsem zasenčila izvirno televizijsko nadaljevanko, ki je navdihnila enega najuspešnejših filmskih serialov. Start četrtega filma v najbolj komercialnem letnem času in trenutno prvo mesto na vseh pomembnejši trgih napoveduje še en rekorden izkupiček, s katerim bo zaslužek celotne franšize presegel mejo dveh milijard in se tako zapisal med najuspešnejše filmske franšize vseh časov. Že prvi film je z instalacijo Briana De Palme na režiserski stolček napovedal, da je Misija: Nemogoče namenjena najširšem krogu gledalcev, ali povedano drugače, da podvigi Ethana Hunta iščejo podporo tudi pri nekoliko zahtevnejši publiki, ki ob vrtoglavi akciji zahteva tudi dobro igro, scenarij in režijo. Prvi film je bil v povprečju sprejet pozitivno, nekoliko manj zadovoljno je bilo občinstvo z drugim filmom, v katerem je John Woo režiral odlično, a bil močno omejen z povprečnim scenarijem. Kljub scenaristični plehkosti mi je drugi film bil bolj všeč od prvega, saj je Woo še enkrat več dokazal, kako dobro se znajde pri režiji akcijskih prizorov. Tretji film je podpisal mladi, wannabe Spielberg, J.J. Abrams, ki je po mojem mišljenju posnel najmanj zanimivo nadaljevanje, ki ga kljub novejšem datumu prekašata prva filma. In zdaj je tukaj še četrti film, z nekoliko presenetljivo režisersko izbiro. Brad Bird (Neverjetni, Ratatouille) je že uveljavljeno ime, nenazadnje njegovo vitrino krasita dva oskarja, zato na prvi pogled v oči bode njegova žanrska nekompatibilnost. A če upoštevamo, da kako zelo pomembno vlogo pri modernem filmanju igra računalniška animacija, potem takšna izbira več ne deluje tako nenavadno.
Četrto Misijo začnemo v Budimpešti. IMF agent je ubit med zasledovanjem kurirja, ki bi IMF lahko pripeljal do iskanega zločinca, ki se skriva pod kodnim imenom Cobalt. Kurir je prenašal šifre za izstrelitev ruskih jedrskih raket, toda te so zdaj končale v rokah plačane morilke, ki najverjetneje dela za Cobalta. Zato agentko Jane Carter (Paula Patton), v družbi novopečenega terenskega operativca Benjija Dunna (Simon Pegg), pošljejo v Moskvo. Iz moskovskega zapora morata spraviti Ethana Hunta (Tom Cruise), ki jima bo pomagal pri vdoru v kremeljske arhive. Tam namreč hranijo dokumente, ki razkrivajo Cobaltovo identiteto. Toda Ethan in njegova ekipa ne vedo, da podobne načrte ima tudi Cobalt, ki za las prehiti IMF in spotoma za sabo razstreli dobršen del kremeljske trdnjave. Ruske oblasti za dejanje okrivijo Ethanovo ekipo in s prstom kažejo na Washington. Ameriška vlada, seveda, zanika vpletenost in sproži protokol Duh. Naenkrat IMF več ne obstaja in Ethan in njegovi možje so prepuščeni sami sebi, sredi sovražnega okolja, s rusko obveščevalno službo, ki jim diha za ovratnik. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je Cobalt iz Kremlja odnesel napravo, ki omogoča izstrelitev jedrskih raket. Ethan se zaveda, da bo zadnja in edina priložnost za preprečitev nuklearne katastrofe in Cobaltovo prejetje, primopredaja izstrelitvenih kod.
Pred izidom četrtega filma sem bil zelo skeptičen, saj je Cruise s svojimi projekti v zadnjih letih, bolj ali manj razočaral. Za razmeroma pozitivno izkušnjo štejem zgolj Valkiro (Valkyrie, Bryan Singer, 2008), zgodba o neuspelem poskusu atentata na Adolfa Hitlerja. No, všečen je bil tudi v Tropskem viharju (Tropic Thunder, Ben Stiller, 2008), toda tam je šlo za manjšo vlogo in film, ki ga ne uvrščam med »njegove.« Pričakovanja niso bila velika, a sem na koncu kino dvorano zapustil zadovoljen. Več kot dve uri dolg film je minil hitro in kar je najpomembneje, med ogledom nisem utrujeno zehal in upal na čimprejšnji konec. Ne bi me presenetilo, če bi četrti film čez čas obveljal za najkakovostnejši del franšize. In tokrat se je poklopilo res veliko stvari. Ob Cruisu je zbrana zanimiva ekipa, ki dobi dovolj prostora za razkazovanje svojih talentov. Cruise je tokrat modro odstopil nekaj več prostora soigralcem in prav tukaj najdemo eden izmed razlogov, za gledalčevo dobro počutje. Največ dobrega prispeva Simon Pegg, ki s svojimi prisrčno komičnimi vložki preprečuje akcijsko enoličnost, ki se v pretiranih količinah nedvomno prevesi v monotonijo. Prizori s prelestno Paulo Patton so vedno zanimivi, konkretno s svojo vlogo opravi tudi standardno dobri Jeremy Renner, ki bo v prihodnosti igral pomembno vlogo pri novih »misijah.« Svoj delež prispevajo tudi atraktivne snemalne lokacije, čeprav moram priznati, da mi se je nekoliko upirala razstrelitev Kremlja, a kaj hočem, vendar gre za spektakel, ki nujno potrebuje spektakularne eksplozije. Tokrat nekoliko manj prostora dobi osrednji negativec (Michael Nyqvist), kar ni ravno praksa v podobnih filmih. Mirne duše bi lahko odrezal indijskega mogotca in nekaj več prostora ponudil Nyqvistu, ki tokrat res ni imel veliko prostora za dokazovanje. Konkretno moteče je tudi pretirano promoviranje Applovih izdelkov in bavarske avtomobilske industrije, a to je zgleda nujen balast pri podobnih visokoproračunskih projektih. Scenerij sta prispevala Josh Appelbaum in André Nemec, ki sta z vohunjenjem povezane zaplete vadila pri priljubljeni nanizanki Alias (2001-2006). Za konec bi še izpostavil odlično formo Brada Birda, ki je zrežiral vizualno všečen film. Kamera je skakala za igralcem s stanovanjskih blokov, plezala po najvišji stavbi na svetu, nas popeljala v peščeni vihar, posnela avtomobilski trk iz potniške kabine in še kaj.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar