sreda, 27. februar 2013

Lore (2012)



Slovenski naslov: Lore
Država: Avstralija, VB, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler, Vojni
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Cate Shortland
Scenarij:  Cate Shortland, Robin Mukherjee, Rachel Seiffert (knjiga)
Igrajo: Saskia Rosendahl, Nele Trebs, Mike Weidner, André Frid, Mika Seidel, Kai-Peter Malina, Nick Holaschke, Ursina Lardi, Hans-Jochen Wagner

Po kanadskem nominirancu za oskarja Rebelle, o katerem sem pred kratkim že pisal (tu), predstavljam še enega oskarjevskega kandidata, ki je inspiracijo našel v drugi deželi, na drugem kontinentu. Zgodba, ki jo pripoveduje kanadski nominiranec za oskarja se odvija v Afriki, medtem ko nas avstralski kandidat popelje v Evropo, natančneje v Nemčijo, ob koncu druge svetovne vojne. Čeprav govorimo o avstralskem filmu, ki so ga finančno najizdatneje podprli Britanci in Avstralci, nekaj malega pa so prispevali tudi Nemci, je film posnet v nemškem jeziku, kar ni ravno običajno za filme, ki, pogojno povedano, prihajajo iz angleškega govornega področja. Režijo podpisuje avstralska režiserka Cate Shortland, ki je nase opozorila s prvencem Popolni preobrat (Somersault, 2004), ki je bil premierno predvajan v canski sekciji Poseben pogled, po katerem je Shortlandova potrebovala celih osem let za dokončanje svojega naslednjega dolgometražnega filma. Vmes je sicer posnela tv-film The Silence (2006), ki je zaradi televizijskega predznaka imel izrazito omejen domet. Scenarij sta s skupnimi močmi priredila režiserka in scenarist Robin Mukherjee, knjižna predloga pa je bil roman The Dark Room, britanske pisateljice Rachel Seiffert, sicer potomke avstralsko-nemške družine. Film smo lahko videli na lanskem LIFFu, kjer je Lore postal ljubljenec občinstva, z Ljubljančani pa so se strinjali  tudi obiskovalci uglednega festivala v švicarskem Locarnu.
Pisalo se je leto 1945 in pomlad je tudi najbolj optimističnim nacistom prinesla bolečo resnico o bližajočem se porazu in izgubljeni vojni. Nekje na jugu Nemčije se s podobnimi spoznanji sreča tudi družina s petimi otroki. Lore je najstarejši otrok, oče je oficir zloglasnega SS-a, mati pa predana nacistka, ki brezpogojno verjame ideologiji tretjega rajha. Zavezniški topovi so iz dneva v dan bližje in ko se oče nekega dne ne vrne domov, se njegova soproga dobro zaveda, da jo vsak hip lahko odpeljejo v zapor. Oceni, da bo najbolje, če se sama prijavi novim oblastem, pred tem pa zbere družinske dragocenosti in jih izroči najstarejši potomki. Lore naroči, naj se z ostalimi otroci odpravi na devetsto kilometrov dolgo pot na sever Nemčije, proti vasi v bližini Hamburga, kjer živi dekličina babica. Tako se skupina petih zapuščenih otrok odpravi na izjemno zahtevno pot po povojni Nemčiji, ki je po koncu vojne razdeljena na več zavezniških sektorjev. Na tej poti se Lore in ostali otroci morajo spoprijeti s posledicami nacističnih dejanj in zgrešene vzgoje svojih staršev. A ko jim je najtežje, pomoč prispe iz najbolj nepričakovane smeri. Hrano in pomoč pri prehodu kontrolnih točk jim ponudi skrivnostni židovski begunec Thomas.         
Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Podobni filozofiji sledijo tudi filmski ustvarjalci, ki pri podajanju zgodb veliko pogosteje uporabljajo perspektivo zmagovalce in ne poraženca. Velika večina filmov, ki tematizira drugo svetovno vojno, praviloma ignorira pogled poraženca na to zgodovinsko obdobje in sila redki so tisti, ki storijo nasprotno. Eden izmed vidnejših primerov  upoštevanja obeh perspektiv je Eastwoodov dvojček Pisma z Iwo Jime (Letters from Iwo Jima, 2006) in Zastave naših očetov (Flags of Our Fathers, 2006). Lore je v tem smislu še bolj nekonvencionalen, saj ne prikaže zgolj perspektive poraženca, ampak z izbiro glavnih protagonistov od gledalca zahteva sočutje do tistih, ki jih načeloma doživljamo kot antagoniste. Še pomembnejše mi se zdi, da Lore ne poskuša iskati izjeme v sovražnikovih vrstah - glavni junaki niso disidenti, tisti ki so vedno nasprotovali volji večine in pronicljivo prepoznali vse razsežnosti nacističnih zablod, ampak družina,  ki je aktivno uresničevala firerjeve načrte in goreče stiskala pesti zanj in njegove ideje. 
Mislim, da je tukaj pomembno izpostaviti dva ključna aspekta filma - prvi se nanaša na izgubo otroške nedolžnosti, oziroma motiv odraščanja mlade glavne protagonistke, ki nenadoma mora pomahati otroštvu v slovo in se v izjemno težavnih razmerah soočiti s svojo prebujeno seksualno identiteto. Shortlandova na mladenkina šibka pleča ne naloži le bremena seksualnega prebujanja, ampak ji naprti tudi vlogo materinske figure, ki v odsotnosti staršev mora prevzeti vlogo skrbnika in zaščitnika. Tako je Lore v izjemno kratkem času prisiljena absorbirati vse, kar ženska v normalnih okoliščinah absorbira v veliko daljšem časovnem obdobju. Drugi ključni aspekt filma je počasna (in prav zato izjemno prepričljiva) ideološka transformacija glavne osebe, ki počasi spoznava, da je odraščala v nekakšnem zaščitnem balonu, ki je izoblikoval njeno izkrivljeno percepcijo sveta, v katerem je živela. Njeno stanje duha in počasno soočanje z resnico, bi lahko simboliziralo stanje duha celotne nacije, ki se po koncu globoke in dolgotrajne hipnoze sooča z zelo močnimi občutki krivde. Na koncu te poti stoji izjemna zaključna sekvenca, v kateri Lore simbolično obračuna s preteklostjo in simbolično prereže popkovino, s katero je dotlej bila povezana z družino, materjo, nacijo… Za konec bi izpostavil izjemno prepričljiv nastop debitantke Saskie Rosendahl, ki se je vrhunsko odzvala na vse izzive, ki jih je s seboj prinesel nastop v glavni vlogi, ter izjemno estetiko in premišljeno vizualno dovršenost, ki jo Shortlandova doseže s pomočjo Adama Arkapawa, izjemno talentiranega direktorja fotografije, ki se je že izkazal pri dveh odmevnih avstralskih stvaritvah (Animal Kingdom, Snowtown). 


Ocena:


3 komentarji:

  1. Film sem videla na LIFFE-u in se v glavnem strinjam s tvojo oceno. (Na začetku sem sicer potrebovala nekaj časa, da sem se privadila temu, da je film posnet v glavnem z bližnjimi posnetki - to je najbrž bolj opazno v kinu kot na domačih napravah.) Me je pa kljub temu presenetilo, da je film dobil nagrado občinstva. Kakšno je tvoje mnenje in čemu to pripisuješ?

    OdgovoriIzbriši
  2. Liffe je specifičen, ker privabi tudi veliko tistih, ki sicer niso ne vem kako zagreti filmoljubi, a generalno cenijo kulturo in z veseljem obiščejo filmski festival, ki ne ponuja (izrazitega) mainstreama. (Osebno poznam kar nekaj takih). Naslednje leto (oz. jeseni), ko se usedeš v kino dvorano, se malo ozri na strukturo obiskovalcev, pa ti bo jasno, o čem govorim. Lore je zmagal zato, ker je najbližje nekem splošnem prepričanju, kakšen mora biti dober film. Otroci v stiski, to vedno vžge (s tem ne mislim nič slabega ...)

    Sicer je meni najbolj dogajal Holy Motors, a ravno tukaj je bilo največ predčasnih odhodov iz dvorane.
    Če se prav spomnim, je tudi med projekcijo Piete, kar nekaj ljudi zaspustilo dvorano.

    Toliko o strukturi obiskovalcev ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mhm, tole o strukturi obiskovalcev LIFFE-a se bere verjetno, ja. Sprašujem se, v katero skupino bi sebe uvrstila – no, vsekakor v nobeno od tistih, ki so (tudi med 'mojo' predstavo) zapuščale projekcijo Pieta!!! ;)
      Dobro, zdaj si me sprovociral, da si bom ogledala še te Holy Motors, čeprav se mi zdi, da to ni ravno 'my cup of tea'. Bodo pa za v rubriko širjenja obzorij…

      Izbriši