The Broken Circle Breakdown (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Belgija, Nizozemska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Felix Van Groeningen
Scenarij: Felix Van Groeningen, Carl Joos
Igrajo: Veerle Baetens, Johan Heldenbergh, Nell Cattrysse, Geert Van Rampelberg, Nils De Caster, Robby Cleiren, Bert Huysentruyt, Jan Bijvoet

Po spoznavnem druženju s Felixom Van Groeningenom, ki me je navdušil s svojim tretjim celovečercem The Misfortunates (De helaasheid der dingen), ki je na koncu končal na moji lestvici najboljših filmov iz leta 2009, sem bil še posebej vesel, ko so konec lanskega leta v belgijskih kino dvoranah začeli vrteti njegov četrti film The Broken Circle Breakdown. Na začetku tekočega leta so ga v sekciji Panorama lahko videli tudi obiskovalci Berlinskega filmskega festivala (nagrada Label Europa Cinemas in nagrada občinstva), nekaj mesecev kasneje je film na festivalu Tribeca doživel še ameriško premiero (nagradi za najboljši scenarij in najboljšo igralko). Pred kratkim smo z izidom blu-ray ploščka na vrsto prišli vsi ostali, ki nismo imeli možnost obiskati kakšno izmed omenjenih projekcij. 

Med gledanjem uvodnih minut, v katerih zdravnik zakoncema razlaga, da je njuna 7-letna hčerkica Maybelle zbolela za levkemijo, je iz spomina takoj udarila odlična drama Andreasa Dresena Ustavljen na poti (Halt auf freier Strecke, 2011). Čeprav isto štorijo lahko poveš na tisoč in en način sem vseeno upal, da Van Groeningen ne bo šel po isti poti in tako je tudi bilo, saj je zgodba že čez nekaj minut skočila sedem let v preteklost. V čas, ko sta Didier (Johan Heldenbergh) in Elise (Veerle Baetens) bila še popolna neznanca. On je vstopil v njen tatoo studio in ona ga je poskušala prepričati, naj si omisli kakšno tetovažo, on pa je njej pripovedoval o čarih  bluegrass  glasbe in jo povabil na koncert svojega benda. Iskrica je preskočila in ko je Elise čez nekaj dni res prišla na koncert, se je ogenj dokončno razplamtel. Elise se je po nekaj strastnih tednih, v katerih se je Didierjeva prikolica veliko zibala, preselila na njegov ranč. Ljubezen je cvetela in kmalu je prišla tudi poroka… Didier je vmes odkril fantastične vokalne sposobnosti svoje izbranke, ki je postala prvi vokal njegovega benda… Nato je Elise zanosila, rodila otroka in zakonca sta preživljala najlepše dni njunih življenj… 

The Broken Circle Breakdown je nastal na podlagi gledališke predstave Johana Heldenbergha, režiserjevega prijatelja in stalnega sodelavca, ki sta jo adaptirala Carl Joos in Van Groeningen. Tako, na papirju, zgodba ne ponuja nič revolucionarnega, vendar tukaj še posebej velja upoštevati, da je spretnost pripovedovalca pogosto tisti odločilni faktor, ki tudi iz povsem običajne zgodbe lahko izvleče nekaj več. Jasno, da je montaža eden najpomembnejših instrumentov pri oblikovanju dramaturškega loka in Van Groeningen v sodelovanju s svojim stalnim sodelavcem Nicom Leunenom v tem segmentu opravi odlično delo. Pripoved namreč ves čas skače po časovni premici naprej-nazaj in tako informacijam ki smo jih že prejeli, dodaja nova spoznanja o okoliščinah in protagonistih. Uporaba nelinearne pripovedne strukture omogoča zelo zanimivo mešanje dobrih in slabih trenutkov, vzponov in padcev, sreče in žalosti, skratka vsega, kar s seboj nosi življenje. Čeprav v esenci The Broken…  ni glasbeni film, glasba pri njem igra zelo pomembno vlogo. S strateško razporeditvijo posameznih pesmi ustvarjalci dosežejo zelo dober dramaturški učinek — funkcija posamezne pesmi je včasih izrabljena v narativne namene, drugič pa kot kakovostna podpora čustvenim vrhuncem. Kljub zanimivi strukturi in nalezljivi glasbeni podlagi, ki jo bojo brez zadržkov posvojili tudi tisti, ki jim tovrstna glasba ni ravno blizu, bi vse bilo zaman, brez močnih osrednjih protagonistov. Večkrat omenjeni Johan Heldenbergh, ki je v svoji karieri že zabeležil nekaj zanimivih nastopov, je z vlogo Didierja ustvaril eno izmed tistih vlog, s katero ga najbrž bojo še dolga leta povezali. Še boljša je edinstvena Veerle Baetens — njena Elise je neverjeten lik — enigmatičen, senzibilen, močan in krhek hkrati in moram priznati, da me letos še nobena igralka ni navdušila tako močno. Če bi moral v dveh besedah izpostaviti bistvo Van Groeningenovega filma, potem bi se odločil za ljubezen in življenje. To je film o starševski ljubezni in, mogoče še bolj,  film o ljubezni med moškim in žensko, ki imata zelo različne poglede na življenje. Film o različnih življenjskih filozofijah, ki se v normalnih okoliščinah harmonično dopolnjujejo, v tragičnih pa postajajo nepremagljive ovire. Ravno ta motiv, na katerem ustvarjalci zgradijo osrednji konflikt, se mi zdi še posebej zanimiv. Če za zaključek o videnem razmišljam pohvalno-primerjalno, potem je The Broken Circle Breakdown verjetno najprimernejši kandidat za prevzem štafetne palice od Cianfrancove uspešnice Otožno valentinovo (Blue Valentine,2010).  

Ocena:

Another Happy Day (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 115', Imdb 
Režija: Sam Levinson
Scenarij: Sam Levinson
Igrajo: Ellen Barkin, Ezra Miller, Kate Bosworth, Demi Moore, Thomas Haden Church, George Kennedy, Ellen Burstyn, Siobhan Fallon, Michael Nardelli

Naj vas naslov ne zavede! Another Happy Day mogoče obljublja srečo in smeh, toda tisto kar nam v resnici prinaša so nesreča, depresija in žalost. No, tudi smeh, a zgolj za tiste, ki tolerirajo črni humor. Filmarji v poročnih slovesnostih običajno iščejo material za lahkotne komedije, toda Samu Levinsonu, (potomcu  oskarjevca  Barryja Levinsona), so takšna in podobna srečanja očitno idealna priložnost za analiziranje skrhanih družinskih odnosov in prevpraševanje vzrokov družinske disfunkcije. Vikend v krogu družine je lahko zelo stresen in tega se odlično zaveda tudi Lynn (Ellen Barkin), ki se v družbi dveh mlajših sinov iz drugega zakona, problematičnega, depresivnega in z mamili zasvojenega Elliota (Ezra Miller) in mlajšega, nekoliko zmedenega Bena, odpravi proti hiši svojih staršev. Razlog? Njen najstarejši sin Dylan, ki je odrasel pri bivšim možu Paulu (Thomas Hayden Church), bo skočil v zakonski jarem. Prišla bo tudi Alice (Kate Bosworth), drugi otrok iz njenega zakona s Paulom, ki je odraščala ob materi in ki do očeta goji hudo zamero. Najbrž ne bo odveč, če pojasnim, da Paul s svojo sedanjo ženo Patty (Demi Moore), bivšo (nepreverjena informacija) slačipunco,  ima dve hčerki. 

Mogoče mi res ni bilo treba naštevati vseh otrok, toda to sem storil predvsem zato, ker jih je potem lažje razvrstiti med tiste ki so odraščali ob Lynn in tiste, ki jih je vzgajal Paul. Kajti vsi tisti, ki so zrasli ob Lynn, imajo določene psihične težave. Vključno z Lynn seveda. Ona je v očeh  družine tudi glavni generator (recimo ji tako) družinske kolektivne zamaknjenosti. Površen pregled dinamike družinskih odnosov mogoče res namiguje, da imajo tisti ki obsojajo Lynn prav, vendar je tukaj potrebno poudariti besedo površen. Iskanje resnice v tem zapletenem labirintu odnosov od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja. Sam s tem nisem imel pretiranih težav, saj je družinska disfunkcija od nekdaj ena mojih najljubših tem in že sama demonstracija disfunkcije je zame dovolj zanimiva. Zato vsem ostalim, ki nimajo tako visokega tolerančnega praga za psihoze junakov naslovnega umotvora priporočam, naj potrpijo. Prepričan sem, da bo vaša potrpežljivost poplačana. Levinson mlajši se izkaže  za odličnega konstruktorja večplastnih, kompliciranih družinskih relacij, ki jih opredeljujejo stare zamere, potlačena čustva in pomanjkanje prave ljubezni. Predpogoj za dobro funkcioniranje podobnih filmov so prepričljive igralske kreacije in tukaj je treba izpostaviti dober nastop celotnega igralskega ansambla, s fantastično Ellen Barkin na čelu. Another Happy Day je prvenec mladega režiserja, ki si po moji oceni zasluži omembo in pohvalo, zato Sama Livingstona dodajam na seznam režiserjev, ki jih bom spremljal tudi v prihodnje. Film je na festivalu Sundance prejel Waldo Salt nagrado, s katero v Park Cityju že več kot dvajset let nagrajujejo najboljše scenaristične prispevke. (+3)

Ocena:

Graceland (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Filipini 
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Ron Morales
Scenarij: Ron Morales
Igrajo: Arnold Reyes, Menggie Cobarrubias, Dido De La Paz, Ella Guevara, Leon Miguel

Če imate dovolj hollywoodske produkcije in ste siti enih in istih obrazov, ki se vedno znova vračajo v tem ali onem blocbusterju, potem je verjetno napočil čas za kakšno alternativno filmsko gradivo. Takšno, v katerem vam režiserjevo ime ne pove nič in v katerem ne poznate nobenega igralca. Za kaj takega je najlažje poseči po kakšni tujejezični stvaritvi, pričajočem filipinskem kosu celuloida recimo, ki privablja s prijazno minutažo in pretežno pozitivni odzivi kritikov, ki so film videli na kakšnemu izmed številnih festivalskih postajališč (Tribeca, Gent, San Diego, Montreal…).     

V osnovi je najbolje, če se filma lotite z minimalnim predznanjem, zato bom poskušal predstaviti zgolj tiste najbolj grobe vsebinske smernice. Osrednji protagonist filma je Marlon Villar, ki je že osem let zaposlen kot šofer pri filipinskemu kongresniku Manuelu Changu. Pri istem delodajalcu je kot hišna pomočnica bila zaposlena tudi njegova soproga, ki že nekaj časa leži v lokalni  bolnišnici. Toda ženino zdravstveno stanje ni Marlonova edina skrb, saj je po ženini bolezni vso breme vzgoje njune najstniške hčerke padlo na njegova pleča. Lepo bi bilo, če bi nesrečnik vsaj v službi imel nekoliko manj stresne zadolžitve, a temu ni tako, saj  mora Marlon poleg šofiranja ohraniti zbranost in hladnokrvnost pri marsikakšnem nečednem opravilu, ki pomaga ohranjati iluzijo moralno-politične neoporečnosti njegovega delodajalca. 

Graceland je lep primer dobro porabljenih 84 minut, v katerih težko najdemo kakšen odvečen kader. Namreč, drugi film filipinskega režiserja Rona Moralesa je povsem prečiščen nepotrebnega balasta, a obenem direkten in enostaven v seciranju najbolj perečih problemov filipinske družbe. Otroška prostitucija, korupcija na vseh nivojih družbenega življenja in vedno večji prepad med peščico bogatih in naraščajočo armado revnih, spremljajo to napeto zgodbo o usodi malega človeka, ki, ujet v kolesje omenjenih problemov, poskuša storiti tisto, kar bi storil vsak izmed nas  — poskuša po najboljših močeh zaščititi svojo družino. Mislim, da Morales skozi pot glavnega protagonista odlično izpostavi osnovno idejo filma — moralno dilemo posameznika, ki po spletu okoliščin mora poteptati svoja načela in sprejeti pravila igre, ki jih narekuje okolje, ako želi preživeti. Če sledimo tej ideji opazimo, da tudi tisti liki, ki so predstavljeni v najbolj negativni luči, niso povsem nečloveški. Ali drugače: nihče ni samo zloben, oziroma samo dober, kar likom da potrebno verodostojnost. S fantastično izbiro snemalnih lokacij nam Morales predstavi drugačen, manj prijeten obraz filipinske prestolnice, ki je pravo nasprotje tistega, kar nam navadno ponujajo razglednice svetovnih prestolnic. Vsa ta spoznanja so zapakirana v 84 minut suspenza in dobrega ritma, ki gledalca ves čas držijo na trnih, povsem fokusiranega na dogajanja na ekranu. Izpostaviti velja nastop Arnolda Reyesa, ki se odlično znajde v glavni vlogi, podobno prepričljiv je tudi Dido De La Paz, v vlogi skorumpiranega policijskega inšpektorja, medtem ko ostali nastopajoči težko parirajo standardu, ki ga postavlja omenjeni dvojec. Vedno sem vesel, ko lahko predstavim kakšen mali film, ki zlahka zasenči žanrsko sorodne hollywoodske projekte, ki so kljub visokim vložkom kakovostno daleč zadaj. (-4)      

Ocena: 

Cannes 2013 - Nagrade

-Zlata palma-

La vie d'Adèle / Blue Is the Warmest Color

(Režija: Abdellatif Kechiche)

-Velika nagrada-

Inside Llewyn Davis 

(Režija: Ethan Coen, Joel Coen)

-Nagrada žirije-

Soshite chichi ni naru / Like Father, Like Son

(Režija: Hirokazu Koreeda)

-Nagrada za režijo-

Heli

(Režija: Amat Escalante)

-Nagrada za scenarij-

Tian zhu ding / A Touch of Sin

(Režija: Jia Zhangke)

-Najboljša igralka-

Berenice Bejo 

(Le passé / The Past) 

-Najboljši igralec-

Bruce Dern

 (Nebraska)

-Un Certain Regard-

L'image manquante / The Missing Picture

(Režija: Rithy Panh)

-Un Certan Regard: Nagrada žirije-

Omar

(Režija: Hany Abu-Assad)

Electrick Children (2012)

Slovenski naslov: Brezmadežno spočetje
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 96' , Imdb
Režija: Rebecca Thomas
Scenarij: Rebecca Thomas
Igrajo: Julia Garner, Rory Culkin, Liam Aiken, Bill Sage, Cynthia Watros, Billy Zane, John Patrick Amedori

Hanging on the Telephone je pesem relativno neznanega ameriškega tria The Nerves, ki je bila prvič objavljena leta 1976. Za popularizacijo pesmi je v resnici najzaslužnejši ameriški novovalovski band Blondie, ki je dve leti kasneje predstavil svojo priredbo pesmi in se z njo zavihtel na peto mesto britanske glasbene lestvice. 

In kaj sploh povezuje pesem z naslovno stvaritvijo? Ja, skladba očitno ima prav posebno svojstvo, s katerim se ne more pohvaliti nobena druga pesem. Fantastično lastnost, ki jo lahko izkusijo samo pripadnice nežnejšega spola — namreč, ob poslušanju pesmi ženska lahko zanosi! Brez pomoči moškega. Brezmadežno spočetje, tako rekoč. V to je trdno prepričana naša glavna junakinja, 15-letna Rachel (Julija Garner), deklica iz izolirane mormonske skupnosti, ki z družino živi v redko poseljenem področju zvezne  države Utah. Patriarhalno orientirano skupnost vodi dekličin oče Paul (Billy Zane), samooklicani duhovnik, prerok in videc, ki hčerko na 15. rojstni dan povabi na informativno-vzgojni pogovor (tako menda velevajo predpisi). Oče za snemanje pogovora uporablja starinski magnetofon, ki ga, po njegovih besedah, lahko uporabljajo le zaupanja vredni, saj je napravo možno uporabiti za zlobne namene. Rachel je po koncu pogovora tako fascinirana s snemalno napravo, da se sredi noči izmuzne iz postelje in v kleti poišče magnetofon, da bi še enkrat poslušala posnetek svojega glasu. Pod roke ji pride kaseta, s posnetkom v uvodu omenjene pesmi in deklica je očarana z zvoki, ki prihajajo iz majhne naprave. Tako močno, da kasneje, ko spozna da je noseča, svoje stanje razume kot dejanje vsemogočnega, ki je ob poslušanju Hanging on the Telephone sprožil brezmadežno početje. Starši zaradi nosečnosti dogovorijo poroko, tako kot to zahteva njihova verska tradicija, toda Rachel se upre poroki s popolnim neznancem, sredi noči vzame ključe od družinskega kamioneta in se odpelje proti bližnjem mestu.   

Electric Children je prvenec mlade ameriške režiserke Rebecce Thomas, ki je bil premierno predvajan na lanskem festivalu v Berlinu. Premiera na festivalu A kategorije je vedno dobra popotnica, ki navadno prinaša dolgo festivalsko življenje in občutno povečuje možnosti za uspeh. Režiserka je zgodbo umestila v zaprto mormonsko skupnost, iz katere tudi sama izvira, izkušnje življenja v takšni skupnosti, pa so v zgodbo zagotovo prinesle nekaj dodatne vrednosti in verodostojnosti. Osrednja nit zgodbe je prikaz odraščanja v takšnem hermetično zaprtem okolju, ki je brez dvoma veliko zahtevnejše od običajnega coming-of-age procesa, ki ga preživi večina najstnikov. Distanciranje od ostanka sveta te otroke resda obvaruje pred mnogimi nevarnostmi sodobnega življenja, a istočasno močno omejuje njihove temeljne svoboščine in ustvarja ugodno klimo za izkoriščanje, zlorabo in samovoljo dominantnih posameznikov. Thomasova, kot protiutež takšnemu načinu življenja predstavi drugi ekstrem, ko Rachel pošlje v bleščeči Las Vegas in jo poveže z njenimi sovrstniki iz urbanega okolja, v katerih se lepo zrcalijo mnoge stranpoti življenja pod neonskimi lučmi. Tudi tukaj imamo družinsko disfunkcijo in pomanjkanje komunikacije, ki upornega posameznika potiskata na družbeni rob. Resnica je nekje vmes, pravijo, vsakovrstni absolutizem pa je vedno najslabša opcija. Iz podobnega materiala bi lahko dobili tudi depresivno, črnogledo dramo, a se je avtorica odločila za drugačen, bolj optimističen pristop. Glavna protagonistka (odlična Julia Garner) svet dojema z iskrivo otroško nedolžnostjo, ga opazuje skozi nekakšno pravljično prizmo, ki vse negativnosti izkrivi do te mere, da te za njo niso več tako škodljive. Magični realizem je verjetno najustreznejša formulacija takšnega pogleda na svet, ki bo verjetno bolj blizu optimističnim dušam. Moram priznati, da bi me pri večini filmov motila podobna absurdnost nekaterih zapletov in enoplastna posladkanost finalnega dejanja, a s temi junaki in ob takšni interpretaciji, zadeva funkcionira presenetljivo dobro. Po vseh merilih bi končni vtis moral biti slabši, toda vsak izmed nas filme doživlja na svoj način in mogoče je naslovni eden tistih, pri katerem še posebej velja upoštevati subjektivnost ocenjevalca. Ta zapis bi bil nepravičen brez pohvale Roryja Culkina, ki se počasi razvija v zelo zanimivega igralca in z veseljem bi pogledal še kakšen film, z Roryjem v podobno pomembni vlogi.  (-4)  

Ocena:

Despues de Lucia [After Lucia] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: After Lucia
Država: Mehika, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 93',  Imdb
Režija: Michel Franco
Scenarij: Michel Franco
Igrajo:  Tessa Ia, Gonzalo Vega Jr., Tamara Yazbek, Hernán Mendoza, Paloma Cervantes, Juan Carlos Barranco

Mladi mehiški režiser Michel Franco je že s prvencem Daniel in Ana (2009) pritegnil nemalo pozornosti v filmskem svetu. Med opazovalci so bili tudi canski selektorji, ki so potem Francov drugi celovečerec uvrstili v sekcijo Poseben pogled in mu ob koncu festivala celo podelili glavno nagrado. After Lucia je kasneje postal še uradni mehiški kandidat za tujejezičnega oskarja, kar je bilo več kot dovolj, da film konča na mojem seznamu nujnih ogledov. 

Franco zgodbo odpre s prevzemom popravljenega avtomobila iz avtomehanične delavnice. Avtomobila, ki je pripadal Luciji, soprogi in materi, ki je izgubila življenje v prometni nesreči. Toda življenje teče naprej in ovdoveli mož Roberto (Hernán Mendoza) in njegova 17-letna hčerka Alejandra (Tessa Ia) enostavno morata nadaljevati s svojimi življenji. Skleneta, da bo najbolje, če se preselita in začneta znova, zato se iz priobalnega mesta Puerto Vallarta preselita v mehiško prestolnico. Roberto je kuharski mojster, zato hitro najde novo službo v neki restavraciji, hčerka Alejandra pa v šoli spozna nekaj prijateljsko razpoloženih sovrstnikov, ob katerih bi prilagoditev na novo okolje morala biti bistveno lažja. Nato jo novi prijatelji povabijo, naj z njimi preživi vikend v luksuzni hiši enega izmed sošolcev in Alejandra povabilo sprejme. Hčerka spretno prikriva žalost, žura z novimi prijatelji in spotoma naredi nekaj (tipično najstniških) nepremišljenih potez, ki ji prinesejo nove skrbi in še dodatno zakomplicirajo njeno življenje. Med tem se depresivni oče nikakor ne more sprijazniti z ženino smrtjo in se vedno težje osredotoča na svoje delovne obveznosti. Se zapira vase in ne opazi, kaj se dogaja s hčerko, ki pred očetom zelo dobro skriva svojo stisko. Oba zaprta v svoja svetova premišljujeta, da življenje ne more biti bolj mizerno, kot je že, molk pa nad njiju privablja nove, še temnejše oblake.  

After Lucia je težek film. In ko rečem težek, v mislih nimam težav z razumevanjem filma, saj je ta v podajanju zgodbe zelo jasen in nedvoumen, ampak bolj ciljam na nelagodje, ki se z zaslona zelo intenzivno prenaša na gledalca. Franco prisega na opazovalno pripovedno tehniko, zavrača stilizacijo in se izogiba subjektivizmu in metaforam, rezultat teh odločitev pa je občutek  pristnega realizma, ki ga gledalec dobi med opazovanjem življenj njegovih protagonistov. Skozi dolge statične kadre gledalec postane t.i. muha na zidu in občutek da gledamo film počasi izginja, zato sem se v posameznih etapah pripovedi počutil kot nema priča, ujetnik podob na ekranu, ki nima niti najmanjše možnosti, da bi na kakršenkoli način vplival na potek zgodbe. Skratka, to je zgodba, ki ji ne moreš obrniti hrbta, ampak jo enostavno moraš gledati. In trpeti. Tako kot trpita naša osrednja protagonista. Mislim, da je Francu uspelo odlično izpostaviti pomembnost in nujnost komunikacije, še posebej med družinskimi člani in nas istočasno opozoriti, koliko stvari lahko gre narobe, ko komunikacije ni.

Drugi pomembnejši moment pripovedi je motiv nasilja med najstniki in zdi se, da danes skorajda ni države, ki bi bila imuna na ta skrb zbujajoči pojav. Človek se sprašuje, zakaj se mladi fantje in punce obnašajo tako kot se, od kod sploh izvira ta brezčutnost in zloba do sočloveka? Kaj se dogaja z moralnim kompasom prihajajočih generacij in kakšno vlogo v tej celi zgodbi igramo starši, ki s svojim obnašanje ponujamo zgled mladim? Vsa ta vprašanja se nekako navezujejo na Francovo (ne)prikrito kritiko srednjega višjega razreda (kot enega izmed nosilnih stebrov modernega kapitalizma), ki ob takšnem življenjskem stilu enostavno pozablja svojim potomcem vcepiti tiste temeljne človeške vrednote. Sprašujem se, ali je avtor s svojimi opažanji namiguje, da je nasilništvo med najstniki zgolj nezaželeni stranski učinek kapitalistične družbe? Kakorkoli, film očitno povzdiguje kar nekaj resnih vprašanj, na katera lahko vsak posameznik poišče svoje odgovore. After Lucia je poleg vseh teh zanimivih aspektov tudi dobro odigran film in moja edina resna pripomba se nanaša na držo glavne protagonistke, ki se mi vseeno zdi nekoliko preveč vdana v usodo. 

Ocena:

The Last Stand (2013)

Slovenski naslov: Zadnja bitka
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Kim Jee-woon
Scenarij: Andrew Knauer
Igrajo:  Arnold Schwarzenegger, Forest Whitaker, Eduardo Noriega, Luis Guzman, Johnny Knoxville, Jaimie Alexander, Rodrigo Santoro, Genesis Rodriguez

I'll be back, je rekel in obdržal obljubo. Schwarzi se je vrnil na edini pravilen način – kot polnokrvni akcijski junak v podobi Rayja Owensa, šerifa majhnega obmejnega mesteca Sommerton Junction. Ray je po dolgoletnem razburljivem službovanju v Los Angelesu prevzel službo šerifa zaspanega mesteca, v katerem je vrhunec policijskega dela pridržanje vinjenih razgrajačev do streznitve in reševanje hišnih ljubljenčkov iz drevesnih krošenj. A ne za dolgo, kajti v Sommerton prihaja Gabriel Cortez, vodja največjega mehiškega kartela, ki je na spektakularen način pobegnil iz zapora in s seboj za talko vzel agentko FBI-ja. Cortizov ego očitno ne pozna meja, saj ubežnik želi do mehiške meje priti kar z avtom, predelano tisočkonjsko corvetto, ki ji nič ne morejo policijske blokade in helikopterji. Ob majhni pomoči njegove do zob oborožene armade plačancev mu preboj proti meji odlično uspeva, istočasno pa njegovi možje nekaj milj izven Sommertona gradijo zasilni most, preko katerega bo Cortez prevozil globok kanjon in se odpeljal v Mehiko. Vse lepo in prav, če ga na njegovi poti nebi čakal Conan, Terminator, specialni agent  Harry Tasker in Dutch (ja, tisti, ki je zajebal Predatorja) in majhna četica njegovih namestnikov.    

Že sama Schwarzijeva vrnitev na velika platna je dovolj tehten razlog za ogled Zadnje bitke. Zato je dejstvo, da film režiserko podpisuje Južnokorejec Kim Jee-woon (A Tale of Two Sisters, A Bittersweet Life, I Saw the Devil), ki se je tako prvič preizkusil v ameriški produkciji, le dodaten plus. Akcijske puhlice niso ravno moja najljubša izbira, a vendar je tukaj treba potegniti črto in ločiti med tistimi filmi, ki se zavedajo dejstva, da so akcijske puhlice in onimi, ki se jemljejo smrtno resno. Tisto, kar Zadnjo bitko dela gledljivo, ali sprejemljivo če hočete, je prav to zavedanje in občutek za samoironijo. Ob znanih težavah ameriških obmejnih služb z mehiškimi emigranti se mi zdi zelo zanimivo, da ameriške oblasti v Zadnji bitki želijo nekemu Mehičanu preprečiti vrnitev v domovino. K boljšemu vtisu pomaga tudi očitna provokacija na račun ameriške ljubezni do strelnega orožja in igriva Kimova režija, ki v skladu s svojo reputacijo poskrbi za nekaj zanimivih strelskih obračunov, v katerih ne manjka zanimivih strelnih ran in odtrganih udov, ki letijo skozi zrak. Četudi sem med ogledom pogosto zvijal z očmi ob scenarističnih rešitvah Andrewa Knauerja, mu vseeno moram pripisati nekaj kredita za zanimive enovrstičnice tipa: You make us immigrants look bad, s katero Schwarzi ozmerja svojega nasprotnika. Drugo vprašanje je, koliko teh vložkov je zraslo na njegovem zeljniku in koliko teh domislic so skozi improvizacijo prispevali nastopajoči, a pustimo zdaj to. Skratka, Zadnja bitka je zabaven in živahen filmček, ki ne bo razočaral, če smo pripravljeni sprejeti njegovo lahkotnost in posvojiti njegovo ironičnost. (-3)       

Ocena:

The Place Beyond the Pines (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Derek Cianfrance
Scenarij: Derek Cianfrance, Ben Coccio
Igrajo:  Ryan Gosling, Bradley Cooper, Eva Mendes, Dane DeHaan,  Emory Cohen, Ben Mendelsohn, Rose Byrne, Ray Liotta

Tisti najbolj sistematični spremljevalci ameriške neodvisne produkcije so Dereka Cianfranca spoznali že leta 1998, ko je predstavil svoj prvenec Brother Tied, vsi ostali pa smo v njem prepoznali novega vznemirljivega filmarja šele ob izidu njegovega drugega celovečerca Otožno valentinovo (Blue Valentine,2010). The Place Beyond the Pines je Cianfrancov tretji film in njegov drugi projekt z Ryanom Goslingom v eni izmed glavnih vlog. Tokrat Gosling igra Luka Glantona, osamljenega akrobatskega motorista, ki se preživlja z nastopi v potujočem cirkusu. Luke je pred enim letom že nastopal v Schenectadyju (v jeziku Indijancev iz plemena Mohawk je to beseda, ki označuje mesto za borovci) in zdaj se je cirkus znova vrnil v mesto. Po nastopu ga pred šotorom pričaka Romina (Eva Mendes), dekle, ki jo je Luke spoznal med lanskim gostovanjem. Pove mu, da ga je prišla le pozdraviti, Luke pa upa, da se iz vsega lahko izcimi kaj več. A v drugo ne bo šlo tako enostavno, saj mu Romina pojasni, da je v njeno življenje že vstopil drugi moški. Nekaj v njenem nastopu mu vseeno ne da miru, zato se že naslednji večer ustavi pri Rominini hiši. Takoj ko zagleda fantka na vhodnih vratih, mu postane jasno, da je pred njim bitjece, ki je bilo spočeto v tisti strastni noči, ki jo je preživel z Romino. 

Luke  potrebuje nekaj ur, da si razbistri misli, a naslednje jutro že ve, kaj mora storiti. Sam je odraščal brez očeta, zato ne bo dovolil, da njegovega sina doleti enaka usoda. Toda pot do družinske idile je trnova, saj mati njegovega otroka že ima partnerja (povsem spodobnega za povrh), Luke pa je brezposeln akrobatski motorist, ki mora najti stalni vir prihodkov, da se lahko enakopravno vključi v boj za svojo družino. Nato spozna prijateljskega motorista Robina (Ben Mendelsohn), ki na obrobju mesta vodi manjšo mehanično delavnico. Ta mu ponudi streho nad glavo in slabo plačano službo in Luke in Robin postaneta prijatelja. A denarja je premalo za enega, kaj šele za dva, zato Robin predlaga Luku, da svoje motoristično spretnost izkoristi za kaj dobičkonosnega. Za ropanje bank denimo, s katerim Robin očitno ima kar nekaj izkušenj …  In ne, niste napačno prebrali, v filmu res nastopa tudi Bradley Cooper, ki v zgodbo vstopi v drugi tretjini, kot mladi policist Avery Cross, ki s svojim patruljnim vozilom zasleduje predrznega motorističnega roparja, ki na vesti ima več bančnih ropov.     

The Place Beyond the Pines je strukturno razdeljen v tri pripovedne sklope, v katerih spremljamo dve generaciji dveh družin, zaznamovani z dogodkom iz preteklosti. Film skozi petnajstletno časovno obdobje raziskuje zgodbe štirih moških in trdnost neločljivih vezi, ki povezujejo očetje in sinove. Cianfrance je zgodbo postavil v skorajda epske okvirje in jo zapolnil s temami kot so družinska disfunkcija, iskanje ljubezni, odraščanje in s tem povezano idejo prevpraševanja  identitete … Če se analize lotim po posameznih sklopih, ugotavljam, da se mi najbolj dopade prav prvi sklop, v katerem glavno besedo vodi prepričljivi Gosling. Cianfrance tako kot v svojem prejšnjem filmu pokaže veliko smisla za vizualno interpretacijo notranjega počutja svojih junakov. V spomin sta mi se posebej vtisnila dva odlična prizora — prvi, iz uvodnih minutah, z Evo Mendes v izzivalni zeleni majčki, brez modrca, v katerem Cianfrance odlično povzame neizrečno obljubo sladkega življenja, ki jo Romina daje očetu njenega otroka skozi svoj podzavestno preračunljivi nastop. V teh nekaj minutah režiser položi trdne temelje Lukovih bodočih dejanj. V drugem prizoru Luke vstopi v cerkev, kjer se odvija krst njegovega sinčka. Vsi navzoči so v finih nedeljskih oblekah in Luke se prvič počuti kot popolni izobčenec. Usede se zadaj, v odmaknjeni kot, opazuje slovesnost in vse njegove prejšnje izbire se v tem trenutku zdijo napačne. 

Naslednji segment se vrti okoli Averyja Crossa, drugega očeta v naši zgodbi — mladega policista, ki se nikakor ne more sprijazniti s posledicami dogodka, ki je iz njega ustvaril heroja. Ta poskuša občutek krivice zatreti z bojem proti korupciji v policijskih vrstah, kar njegovo kariero zasuče v nepričakovano smer. Ta osrednji del je kljub dobri igri Bradleyja Cooperja in zadovoljstvu, ki mi ga prinaša prisotnost Rayja Liotte, najšibkejši del pripovedi, saj se mi zdi najmanj konsistenten z rdečo nitjo celotne pripovedi. Tretji sklop se osredotoča na sinova, ki v svojih genih nosita zapuščino svojih očetov. Ta sklepni del je že dosti boljši, saj režiserju uspe odlično ujeti dinamiko odnosa oče-sin, v katerem kraljujejo potlačena čustva in hrepenenje po očetovski ljubezni. Zanimiva kost za glodanje je razmislek  o okoliščinah, v katerih se srečata sinova obeh glavnih protagonistov. Končni vtis je vsekakor soliden, a se zavedam, da bi lahko bil še veliko boljši. Cianfrance je znova odličen analitik medčloveških odnosov in čustev, dober v režiji akcijskih prizorov in žal zgolj povprečen v osrednjem delu, ki funkcionira kot nekakšen politični krimi-triler. Veliko dobrih odsekov vseeno ne prinese kompaktne celote in zdi se, da je Cianfrance ob tej priložnosti v svoj lonec odvrgel kar nekaj nepotrebnih sestavin. Ta zapis bom zaključil s pohvalo na račun Bena Mendelsohna, ki je zabeležil še eno vrhunsko vlogico. Benova igra je zame čisti užitek in upam, da se bo našel kakšen junak, ki mu bo zaupal kvalitetno glavno vlogo.  (+3)

Ocena:

Upstream Color (2013)

Slovenski naslov: Laboratorij groze
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, ZF
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Shane Carruth
Scenarij: Shane Carruth
Igrajo: Amy Seimetz, Shane Carruth, Andrew Sensenig, Thiago Martins 

Shane Carruth, ki se je v mojo zavest trajno vtisnil po zaslugi odličnega prvenca Primer (2004), je potreboval skoraj celo desetletje za dokončanje svojega naslednjega filma. Ko nekdo debitira s tako zanimivim prvim filmom, potem se upravičeno sprašujemo, ali nam avtor lahko tudi v drugo lahko ponudi podobno zanimiv in izviren film. Čeprav smo na odgovor morali čakati zelo dolgo, smo ga na koncu vendarle dobili. Z naslovnim filmom Carruth ni le znova ustvaril unikaten filmski izdelek, ampak mu je v nekaterih točkah celo uspelo izboljšati dobre občutke, ki jih je pri meni (in verjamem, še kom), sprožil njegov prvenec. Upstream Color je tako kot Primer film, pri katerem ni enostavno na zadovoljiv način predstaviti zgodbo in strniti vtise, zato se bom potrudil čim bolj enostavno predstaviti osnovni zaplet.

V uvodu spremljamo neznanca, ki se posveča rastlinam v rastlinjaku, pregleduje listje in zbira vzorce. Naposled se odloči za nakup več istovrstnih lončkov, v katerih rastejo enake rastline. Malce kasneje uvidimo, da neznanca ne zanimajo rože, temveč prst v lončkih, oziroma mali beli črvi, ki so v teh lončkih našli svoj dom. Po previdnem in natančnem odstranjevanju črvov iz prsti, se zdravi primerki znajdejo v pijači, ki jo kasneje spijejo mladostniki, ki jih neznanec(?) uporabi kot nekakšne testne subjekte. Njihova reakcija na pijačo je nenavadna, v njihovem obnašanju pa je moč zaznati telepatske sposobnosti. Malce kasneje se taisti neznanec z nekaj črvičkov v žepu odpravi v mesto. Na parkirišču ugrabi Kris (Amy Seimetz) in jo prisili pogoltniti tekočino, v kateri plava eden izmed njegovih malih prijateljev. Malce kasneje smo že v stanovanju nesrečne ženske, ki se očitno nahaja pod nerazložljivo hipnotično kontrolo svojega ugrabitelja. Ta žrtvi lahko zgolj z besedami vsiljuje svojo voljo, manipulira z njenim spominom, upravlja z njenimi telesnimi funkcijami in ji celo sugerira, kako naj se počuti (lačno, žejno, zaspano, utrujeno, energično). Malce kasneje postane jasno, kaj ugrabitelj sploh želi doseči, ko hipnotizirana žrtev začne prazniti svoje bančne račune … Nekaj dni kasneje je Kris končno svobodna, a finančno uničena ženska, v kateri še vedno živi vsiljivec, ki ga je morala pogoltniti.

Zavedam se, kako zelo nenavadno zveni ta povzetek vsebine, ki v resnici predstavlja zgolj 15-minutni uvod v kasnejše dogajanje. A to še ni vse, kajti nadaljevanje prinaša še več čudaških in težko razumljivih dogodkov in dejanj. Vse te informacije vam vseeno ne bodo kaj dosti pomagale pri razumevanju prave narave Carruthovega filma. Zato je najbolje, če se na lastne oči prepričate, zakaj je tako težko opredeliti in razvozlati vse tisto, kar je avtor želel povedati. Prepričan sem, da kaj takega zagotovo niste videli še nikoli, čeprav obstaja dokaj velika možnost, da z videnim ne boste preveč zadovoljni. Iz moje perspektive je že sama inovativnost Carruthovega filmskega izraza dovolj dober razlog za ogled. Upstream Color je zagotovo grenka pilula za mainstream občinstvo, navajeno jasnih resolucij in enostavnih odgovorov. Struktura pripovedi je namreč takšna, da že sami montažni prejemi utegnejo zmotiti marsikoga - naracija je na določenih mestih povsem razdrobljena, kar povzroča dodatno zmedo, vendar se vsi ti na videz nepovezani drobci na koncu zlijejo v skladno celoto. Celoto, ki v svoji esenci ne želi biti pojasnjevalna in nam pusti veliko stvari, ki potem še lep čas okupirajo naše misli. Po premlevanju videnega nam ostane konstatacija, da si zgodbo lahko razlagamo na veliko različnih načinov in nobena izmed teh interpretacij se ne zdi zgrešena. Lahko rečemo, da film raziskuje načine, s katerimi je človek povezan z  naravo, s tem povezane nagone, ki človeka silijo v graditev lastne identitete in tisto univerzalno potrebo, po iskanjem smisla v naših življenjih. Dopade se mi tudi ideja, o ljubezni, tej neustavljivi sili, ki človeku daje moč za premagovanje največjih ovir. Ljubezen kot univerzalno zdravilo, protistrup za človekovo zlobo in istočasno zavedanje, da je prav pomanjkanje ljubezni generator vseh negativnosti. To je zgolj ena od možnih interpretacij, s katero, upam, nisem udaril povsem mimo. Veliko večino filmov vidim le enkrat. Malo je takih, ki sem jih videl dvakrat in še manj tistih, ki sem jih videl več kot dvakrat. Mislim, da je ponovni ogled pravzaprav največji kompliment, ki ga gledalec lahko nameni avtorju in Upstream Color je eden izmed tistih filmov, ki ga bom zagotovo videl vsaj še enkrat. In povem vam, z ogledom ne bom prav dolgo odlašal. (+4)

Ocena:

Side Effects (2013)

Slovenski naslov: Stranski učinki
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 106' ,  Imdb 
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij: Scott Z. Burns
Igrajo: Jude Law, Rooney Mara, Channing Tatum, Catherine Zeta-Jones, Vladimi Versailles, Michelle Vergara Moore

Med čakanjem na napovedano upokojitev Stevena Soderbergha smo dobili film, s katerim je oskarjevec (Traffic, 2000) in dobitnik canske zlate palme (Sex, Lies, and Videotape, 1989),  še enkrat demantiral govorice o koncu kariere. Soderberg se s Stranski učinki loteva (ameriške) odvisnosti od različnih tabletk za boljše počutje, ki jih svojim pacientom tako veselo predpisujejo ameriški psihoterapevti. Med njimi je tudi psihiater Jonathan Banks (Jude Law),  ki je pred leti zapustiti rodno Anglijo in odšel čez lužo, v deželo z izjemno velikim povpraševanjem po kadrih iz njegove branše. Ko srečamo dr. Banksa, je ta že uveljavljen psihiater in eden izmed solastnikov ugledne newyorške psihiatrične ordinacije. Banks nekega dne prevzame zdravljenje Emily Taylor (Rooney Mara), 28-letnice, ki je v preteklosti že bila zdravljena zaradi hude depresije. Emily je poskušala storiti samomor, toda zdaj, ko je preživela, se zaveda, da je storila napako in se želi zdraviti. Njen mož Martin (Channing Tatum), ki je zaradi goljufije z vrednostnimi papirji preživel štiri leta za rešetkami, se je pravkar vrnil domov in breme novega začetka je za Emily očitno bilo preveč stresno. Martin je ljubeč in skrben mož, ki bo storil vse, da Emily pomagati prebroditi krizo, zato se prizadeva povrniti izgubljene pozicije v poslovnem svetu. Naloga bi bila veliko enostavnejša, če bi se Emilyjino stanje izboljšalo, toda terapije in zdravila, ki jih predpisuje dr. Banks, enostavno ne delujejo. Zato se Banks po posvetu s kolegico (Catherine Zeta-Jones), ki je v preteklosti že zdravila Emily, odloči poskusiti z novim čudežnim zdravilom. Že nekaj dni po spremembi zdravil se Emily počuti veliko bolje in vsi so zadovoljni z doseženim napredkom. Novo zdravilo bi bilo idealno, če ne bi sprožalo motečega stranskega učinka, saj Emily pod vplivom zdravila začne hoditi v spanju. Stranski učinek ni zanemarljiv, toda pacientka se vseeno ne želi odpovedati zdravilu, ki ji zelo pomaga, zato se Banks, kljub tveganju, odloči nadaljevati s terapijo. A že čez nekaj tednov dojame, da je storil napako, ki jo bo še dolgo obžaloval.   

Soderberghu je znova uspelo posneti film, ki je toplo sprejet od publike in kritike. Pred dvema letoma mu je nekaj podobnega uspelo z akcijsko dramo Kužna nevarnost (Contagion), ki je, tako kot naslovni, plod sodelovanja s scenaristom Scottom Z. Burnsom. Nadebudni scenarist si je s svojim delom na Soderberghovih filmih odprl številna vrata in postal človek, s katerim želijo delati mnogi, zato ne preseneča, da pravkar sodeluje pri dveh odmevnih projektih: novemu filmu Matta Reevesa (Cloverfield, Let Me In) in naslednjem projektu Guyja Ritchieja. A vrnimo se raje k Soderberghu in njegovem domnevno zadnjem filmu narejenem za velika platna, ki tudi tokrat v vizualnem smislu deluje zelo soderberghovsko, z zanj značilno rabo rumenkastih barvnih filtrov in kamero, ki jo znova vodi režiserjev alter ego Peter Andrews. Soderbergh se s Stranskimi učinki spusti v raziskavo odvisnosti ameriške nacije od antidepresivov in sicer tako, da okoli hrbtenice zgodbe, ki jo sestavlja zgodba o usodi mlade pacientke, obloži zanimivo zgodbo o ameriškem zdravstvenem sistemu ujetem v okovje farmacevtskih gigantov, ki v boju za primat na tržišču ne izbirajo sredstev, za dosego zastavljenih ciljev. Ustvarjalcem uspe na kakovosten in razumljiv način orisati mehanizme, s katerimi te družbe izvajajo večnivojske kampanje, ki vključujejo finančno stimulacijo zdravnikov na mikro ravni (beri korupcija) in nekoliko zahtevnejše in praviloma bolj umazane dejavnosti na makro nivoju. 

Ob analiziranju dejanj vseh pomembnejših protagonistov (tudi tistih, ki jih pogojno lahko označimo za pozitivne), prepoznamo hlastanje po finančni koristi, ki ni nič drugega, kakor nekoliko globlje v subtekst zakopana kritika sodobne kapitalistično družbe in z njo ozko povezane potrošniške miselnosti. To so vse pomožne snovi, ki bogatijo tisto osnovno triler premiso, ki funkcionira na principu strateškega prikrivanja in zadrževanja informacij, ki ob postopnem razkrivanju zamolčanih dejstev skrbijo za napeto vzdušje in gledalčevo zainteresiranost. V tem segmentu se skriva tudi prva večja pomanjkljivost, saj menim, da so ustvarjalci v procesu zapletanja zgodbe večkrat preočitno namignili, kam merijo s takšnim razvojem dogodkov. Neizkušen gledalec tega verjetno ne bo registriral, toda tisti z nekaj več kilometrine bodo zagotovo dokaj hitro predvideli tisti prvi, največji preobrat. In ko sem že pri preobratih imam občutek, da bi film funkcioniral bolje, če bi se ustvarjalci izognili vsaj enemu twistu, v finalnih 15-ih minutah. Stranski učinki so po moji oceni zelo soliden triler, z dobrimi igralskimi nastopi in dobro, dinamično zgodbo, ki mu primanjkuje nekaj domišljije v snovanju zapleta, da bi se lahko nekoliko odločneje dvignil iznad žanrskega povprečja.  (+3)

Ocena:

Naključni trojček št. 16

Atanarjuat

Kanada, severnozahodna obala otoka Baffin, kjer vladata večni led in sneg. Na otoku živi le nekaj več kot tisoč prebivalcev, tradicija je močno prisotna. V mali inuitski (eskimski) skupnosti živita dva brata, starejši in močnejši Amayjuag ter mlajši in spretnejši Atanarjuat. Vaški poglavar Oki ju skuša spreti, saj se mu je dekle, ki mu je bilo obljubljeno, zaradi tradicionalnih pravil izmuznilo iz rok. Poglavar s svojim početjem vnaša nemir in razdira harmonijo, ki je nekoč vladala v mali skupnosti.  (Vir: Napovednik.com) 

SLO: Atanarjuat: hitri tekač

DRUGI NASLOVI: Atanarjuat: The Fast Runner

IMDB 

ŽANR: Drama, Fantazijski

DRŽAVA:  Kanada

IGRAJO: Natar Ungalaaq, Sylvia Ivalu, Peter-Henry Arnatsiaq, Lucy Tulugarjuk

REŽIJA: Zacharias Kunuk

Secrets & Lies

Temnopolta posvojenka želi odkriti, kdo je njena resnična mati. Ugotovi, da je to Cynthia, neporočena belka srednjih let, ki živi v zanemarjeni hiši v predmestju. Nepričakovan telefonski klic Cynthiji odpre stare rane, a končno le privoli v srečanje. Izgubljena hči ji prinese svežino in nekaj sreče v njeno sivo življenje, zato jo želi predstaviti svojim najbližjim. (Vir: Gremovkino.si)

SLO: Skrivnosti in laži

IMDB 

ŽANR: Drama

DRŽAVA: VB  

IGRAJO: Marianne Jean-Baptiste, Brenda Blethyn, Timothy Spall, Phyllis Logan

REŽIJA: Mike Leigh

13 Tzameti

Sébastien je mlad priseljenec, ki z družino živi v revnem mestecu v zakotnem delu Francije. Po naključju v roke dobi pismo, naslovljeno na pravkar umrlega soseda, v njem pa so skrivnostna navodila, ki bi ga lahko pripeljala do pravega bogastva. Zaradi neskončne želje po begu iz revščine Sébastien prevzame identiteto mrtveca in sledi navodilom, ki ga pripeljejo v odročno zapuščeno vilo, kjer mrgoli bogatašev. Čeprav se mu ne sanja, kaj naj bi tam počel, je kmalu prisiljen sodelovati v igri, v kateri bogataši stavijo ogromne zneske, medtem ko Sébastien in drugi v želji po velikem zaslužku skušajo svojo usodo v nenavadni izvedbi ruske rulete … (Vir: Premiera.si)

SLO: 13

IMDB 

ŽANR: Krimi, Drama, Triler 

DRŽAVA: Francija 

IGRAJO: George Babluani, Aurélien Recoing, Pascal Bongard, Fred Ulysse

REŽIJA: Géla Babluani

Mer eller mindre mann [The Almost Man] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Almost Man
Država: Norveška
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Martin Lund
Scenarij: Martin Lund
Igrajo:  Henrik Rafaelsen, Janne Heltberg, Solvei Grimen Fosse, Per Kjerstad, Tore Sagen

The Almost Man je prejel glavno nagrado na najuglednejšem vzhodnoevropskem festivalu v Karlovy Varih. Dobitnik kristalnega globusa je navadno deležen večje mednarodne pozornosti, vendar se je o norveškem zmagovalcu po koncu festivala pisalo bolj malo. To je že bil prvi signal, da tukaj presežka ne gre pričakovati, a naslovnega vseeno nisem želel spustiti zaradi prijazna minutaže in dobrih izkušenj s podobni skandinavskimi izdelki.

35-letni Henrik (Henrik Rafaelsen) je po vseh merilih zelo srečen moški. Pravkar je dobil novo, dobro plačano službo in se z boljšo polovico preselil v novo hišo. Njegova izbranka Tone (Janne Heltberg) ga iskreno ljubi, v njenem trebuhu pa se že razvija novo življenje, ki bo v njuni življenji prineslo novo dimenzijo in nove obveznosti. Povprečen moški bi pri takšni starosti težko ubral idealnejšo življenjsko pot, toda Henrik se v svoji koži vseeno ne počuti sproščeno. Ali natančneje, ne počuti se sproščeno takrat, ko se sooča s stvarmi in nalogami, ki zahtevajo resnost in koncentracijo. Njegove muhe najbolj pridejo do izraza v službi, saj se nikakor ne more prilagoditi na novo delovno okolje in nove sodelavce, ali takrat, ko mora igrati prijaznega domačina na večerji, ki jo za svoje sodelavce organizira njegova žena. Henrik se na takšne situacije in naloge navadno odzove neprimerno in Tone počasi začenja izgubljati potrpljenje in razumevanje za njegovo nezrelost. 

Debitantski celovečerec norveškega režiserja Martina Lunda, ki je prispeval tudi scenarij, je v osnovi komična drama, ki se napaja iz posameznikovega straha pred odraščanjem in odgovornostjo. Ob opazovanju neracionalnih in nerazumljivih potez glavnega junaka spoznavamo, da gledamo človeka, ki se podaja na dolgo in težavno pot. Pot z nedefinirano dolžino, ki se bo končala šele takrat, ko bo Henrik (in sodniki, ki ocenjujejo njegov napor), zagledal ciljno ravnino, na kateri ga namesto napisa cilj, čaka napis zrelost. Henrik je človek, ki bi storil vse, da ohrani iluzijo lastne mladosti in če to vključuje uriniranje v avtomobilu ženine sodelavke, med katerim se za usmeritev curka uporablja otroška slikanica, tudi prav. Paravan, ki zakriva njegove strahove, je stkan iz ironije in zafrkancije, neprimerno vedenje pa je le eden izmed načinov za odvračanje pozornosti in negiranje lastne negotovosti. Tuj bom končal z iskanjem pomenov in se posvetil razvedrilni vrednosti filma, ki je po moji oceni kar solidna. Rafaelsen v svoji pojavi združuje pravšnjo mero nerodnosti in šarma, ki se lepo sklada z likom, ki ga igra. Čeprav nekateri komični vložki ne funkcionirajo najbolje, film premore ravno dovolj zabavnih trenutkov, da upraviči eno izmed dveh žanrskih značk. Tudi takrat, ko nisem vedel, kaj naj si mislim o dejanjih glavnega protagonista, me ta ni dolgočasil, ravno nasprotno. Tisto pravo odkritje je debitantka Janne Heltberg, ki je odlično odigrala glavno žensko vlogo in prepričan sem, da njen nastop ni ostal neopažen. The Almost Man je film, ki uspešno popestri dolgočasen popoldan, četudi ne bo ostal prav dolgo zasidran v spominu.           

Ocena:

Can (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Turčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Rasit Çelikezer
Scenarij: Nuans Celikezer, Rasit Çelikezer 
Igrajo: Selen Uçer, Serdar Orçin, Yusuf Berkan Demirbag, Erkan Avci, Zeynep Yalcin

Med nagrajenci lanske izdaje festivala Sundance se je znašel tudi Can, drugi celovečerni film turškega režiserja Rasita Celikezerja, ki mu je pripadla posebna nagrada žirije. Zgodba govori o zakoncema Ajši in Cemalu, ki že nekaj časa brezuspešno poskušata zanositi. Zato poiščeta zdravniško pomoč in opravita potrebne teste. Rezultati nedvomno pokažejo, da je problem na Cemalovi strani, kar je močan udarec za njegovo moško samozavest. Ona je pripravljena sprejeti življenjem brez otrok, on pa je kmalu zatem začel govoriti o posvojitvi. Uradna posvojitev je dolgotrajen in mukotrpen proces, vendar Cemal pozna človeka, ki pozna človeka, ki mu lahko priskrbi novorojenčka. In Cemal je iz dneva v dan bolj zagret za takšen scenarij. Ajša bi lahko nekaj mesecev hlinila nosečnost in otroka rodila doma, s tem bi pa dosegli dvoje: na ta način bi veliko lažje obšli zakonske ovire in kar je za Cemala še bolj pomembno, njegov moški ponos bi v očeh zunanjega sveta ostal nedotaknjen. Ajša se nikoli ni povsem sprijaznila s to idejo, a je na koncu, iz ljubezni do moža,  vendarle privolila. Nekaj mesecev kasneje je mož domov prinesel otroka. Zdaj bodo lahko končno postali družina, je razmišljal Cemal, Ajša pa ni vedela kaj naj čuti, ob pogledu na bitjece v njenih rokah. Zdaj, ko ga je držala v rokah, je bolj kot kdajkoli čutila, da je storila napako. Po nekaj mesecih je postalo jasno, da od družinske idile ne bo nič. Ona je postajala vedno bolj depresivna in odbojna do otroka, on je sprva poskušal pomagati, a na koncu tudi sam obupal. Njegovo razočaranje je bilo tako močno, da je nekega dne enostavno odšel in zapustil Ajšo in otroka. A tu se zgodba ne konča. 

Rasit Celikezer se je odločil za zanimiv narativni trik - zgodbo je razdelil na dva pripovedna sklopa, ki se razvijata vzporedno, prvi v preteklosti, drugi, pogojno povedano, v sedanjosti. Zgodbi stojita sedem let na razen,  režiser pa nas pusti kar nekaj časa tavati v temi, preden razkrije bistvo, ki povezuje obe zgodbi. Ugankarsko podajanje zgodbe je eden izmed načinov, s katerim se lahko pritegne pozornost in ohranja zainteresiranost gledalca in Can je po moji oceni v tem dokaj uspešen. Koščki mozaika se počasi zlagajo v jasno celoto, med tem procesom pa nam avtor ponuja nekaj zanimivih opažanj. V žarišču njegovega zanimanja je položaj ženske v zakonu in družbi, nazadnjaška prepričanja njegovih rojakov o tem, kaj pomeni biti pravi moški, socialne razlike… To so neke splošne ugotovitve, ki so podane razmeroma uspešno in prepričljivo. Na drugi, bolj osebni ravni, je Can pravzaprav zgodbo o nesrečni ljubezni. Mislim, da v tej smeri velja razmišljati tudi, ko vrednotimo Ajšin odnos do posvojenega otroka. Njena ljubezen do moža je zelo močna, zakaj bi ga sicer iskala tako dolgo, potem ko jo je zapustil? Temelj vsake prave ljubezni je medsebojno spoštovanje in to je nekaj, kar je Cemal tako grobo zanemarjal, ko je trmasto vztrajal na posvojitvi in nekje na tej poti se je rodila Ajšina odbojnost do otroka, ki na nek način pooseblja začetek konca njene zakonske sreče. Ta odbojnost izvira iz njene čustvene disfunkcije, ki glavno protagonistko spremlja vse dokler ponovno ne sreča moža in enkrat z vselej razčisti sama s seboj. Šele ko postavi piko na zgodbo o propadlem zakonu, je pripravljena kreniti naprej in odpreti svoje srce drugemu (otroku). To je tisti moment pripovedi, ki se mi zdi zelo zanimiv in v katerem istočasno opažam največ pomanjkljivosti. Menim, da bi se nenaklonjenost otroku lahko prikazala tudi na drugačen, prepričljivejši način (puščanje otroka na klopci, v parku, mi deluje povsem zgrešeno) in tudi sicer bi Ajšin odnos z otrokom moral biti manj mehanski in bolj človeški. Še bolj me je zmotil dodatek, ki spremlja usodo moža, ki funkcionira kot epizoda kakšne telenovele in obenem prinaša motečo nekosistentnost v orisu njegovega značaja. Vseeno bom zaključil pozitivno: s pohvalo izjemno simpatičnega najmlajšega protagonista in dela s kamero, ki iz filma naredi očem prijetno izkušnjo.  

Ocena: