The East (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, VB
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Zal Batmanglij
Scenarij: Zal Batmanglij, Brit Marling
Igrajo: Brit Marling, Alexander Skarsgård, Ellen Page, Patricia Clarkson, Toby Kebbell, Shiloh Fernandez

Zal Batmanglij se je s prvencem Sound of My Voice (2011) prikupil mnogim in njegovo ime so je nato na veliko omenjalo, ko je tekla beseda o obetavnih mladih filmarjih, ki v prihodnosti lahko ponudijo zanimive filmske zgodbe. Prihodnost je prinesla The East, pri katerem je znova zraven tudi Brit Marling, ki je z Batmanglijem sodeluje od samega začetka njegove režiserske kariere. Pred omenjenim Sound of My Voice sta skupaj posnela kratki 23-minutni zf film The Recordist (2007), ki je bil pomembna odskočna deska za oba.

Brit Marling, ki z režiserjem sopodpisuje scenarij, je Sarah Moss, bivša agentka FBI-ja, ki je zdaj zaposlena v privatnem sektorju. Sarah dela za neke vrste privatno špijonsko organizacijo, ki svojim premožnim klientom ponuja različne bolj ali manj legalne usluge. Direktorji in lastniki korporativnih gigantov so v zadnjih nekaj mesecih večkrat bili trača eko teroristov, združenih pod okriljem skrivnostne organizacije The East (Vzhod), ki je proti njim izvedla nekaj odmevnih akcij. Špijonsko organizacijo vodi brezkompromisna Sharon (Patricia Clarkson), ki Sarah zaupa zahtevno naloga infiltracije v anarhistično skupino. Cilj operacije je vzpostavitev kontakta s kakšnim izmed članov skupine Vzhod, preko katerega bi bilo možno razkrinkati vodilne člane organizacije. Sarah se je spretno prilagodila življenju na ulici in kmalu spoznala nekaj anarhistov. Počasi je pridobivala njihovo zaupanje, vendar ji ni uspelo nikogar izmed svojih novih prijateljev povezati s skupino Vzhod. In ravno ko je pomislila, da je ponovno navezala stike, ki je ne bojo pripeljali nikamor, se ji nasmehne sreča. Njeno izurjeno oko opazi droben detajl, ki usmeri njena prizadevanja in jo na koncu tudi pripelje do skrivališča eko teroristov. Skupina, ki jo vodi Benji (Alexander Skarsgård) je do novinke nezaupljiva, vendar je Sarah dovolj premetena in dobro ve, kako omehčati njihovo obrambno držo. 

Zal Batmanglij in Brit Marling sta v zasebnem življenju zelo dobra prijatelja, zato ne čudi njuna povezanost v poklicnem življenju. Njuna tretja zaporedna kolaboracija je med drugim zanimiva tudi zato, ker sta ko-scenarista vanj vključila elemente iz resničnega življenja. Namreč, Brit in Zal sta se leta 2009 za nekaj časa zares pridružila neki anarhistični skupini, brskala po smeteh, spala v železniških vagonih in počela stvari, ki so predstavljale dragoceno izkušnjo v procesu pisanja scenarija in kasneje, pri sami realizaciji filma. Rezultat studiozne priprave je portret uporniškega dela populacije, ki je izbral gverilski način življenja in protisistemskega delovanja, oziroma prikaz ustroja in načina delovanja organizirane anarhistične skupine. Vzhod postavlja zanimivo, še kako aktualno temo, v interesanten fiktivni okvir in na račun tega mu je brez dvoma potrebno pripisati nekaj točk za inovativnost. Žal se je naveza Batmanglij-Marling po moji oceni veliko slabše odrezala v tistem pomembnejšem delu filma, v katerem je bilo potrebno te izkušnje in idejo vkomponirati v efekten politično-akcijski triler. Mnenja sem, da bi film, ki povezuje korporativno vohunstvo in ekološki terorizem, moral bolje izkoristiti potencial, ki mu ga  ponuja dobro izhodišče in se občutno manj ubadati z iskanjem romantičnega momenta. Več bi morali investirati v analiziranje mehanizmov korporativnega vohunjenja, iskati trdnejšo povezanost s politiko in podobno. Tako največja pomanjkljivost filma (kot mu nekateri očitajo), ni dejstvo, da se preveč odkrito postavlja na stran eko teroristov. Sam v tem pravzaprav ne vidim nobenega minusa. Njegov največji minus je to, da se odloči slediti obrabljeni formuli, ki so jo (zlo)rabili številni mainstream trilerji — agentka/agent se infiltrira v neko skupino in potem se zgodi dvoje: se zagleda v karizmatičnega vodjo/šefa in postopno uvidi svojo zablodo, oz. spozna, da je na napačni strani. Sorazmerno s pretečenim časom kredibilnost izgublja tudi skupina Vzhod, ki je na začetku doživljamo kot zelo sofisticirano družinico, ki je sposobna ustrezno argumentirati motive posameznih akcij in jih tudi izpeljati na dovršen in efekten način. Ta privid se dokončno razvodeni v onesnaženi vodi jezera, v katero fanatična Ellen Page nažene svojega ekološko neosveščenega očeta.  (-3)

Ocena:

Mongtajoo [Montage] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Montage 
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Triler, Misterij, Krimi
Dolžina: 120' , Imdb
Režija: Jung Geun-Sub
Scenarij: Jung Geun-Sub
Igrajo: Kim Sang-Kyung, Uhm Jung-Hwa, Song Young-Chang, Jo Hee-Bong, Yoo Seung-Mok

Montaža je eden izmed najuspešnejših naslovov tekoče kino sezone na Korejskem polotoku. Režisersko-scenaristični prvenec Jung Geun-Suba je v absolutni konkurenci uvrščen med dvajset najbolj gledanih filmov sezone, med korejskimi naslovi pa trenutno zaključuje lestvico desetih najuspešnejših. Letos sem se že enkrat neuspešno spoprijel s korejskim filmom, v katerem pomembno vlogo igra zakonsko zastaranje kaznivega dejanja. Confession of Murder (Naega Salinbeomida, Jung Byoung-Gil, 2012) me med drugim ni prepričal tudi zato, ker nam je z absurdno idejo zastaranja umora pretirano samozavestno mahal pod nosom. Montaža se podobnega zakonskega izhodišča loteva bolj zmerno in prizemljeno, saj je tukaj gre za ustavitev neuspešne preiskave, oziroma nerazrešen primer, ki se po določenem času preprosto mora ustaviti. V zgodbo se vključimo tik pred iztekom 15-letnega roka zastaranja primera ugrabitve s smrtnim izidom. Skoraj 15-let nazaj je Ha-Kyung (Uhm Jung-Hwa) zadnjič videla svojo hčerko živo in vse od takrat je detektiv Chung-Ho (Kim Sang-Kyung) obsesivno poskušal najti ugrabitelja, a vse je bilo zaman. Čez pet dni nastopi zastaranje in detektivu je jasno, da se nič več ne da storiti. Chung-Ho verjetno še sam ne ve, zakaj se je tistega dne odpravil na kraj, kjer je pred 15-imi leti ugasnilo mlado življenje. Mogoče se je na ta način želel posloviti od primera, ki je zaznamoval njegovo kariero, mogoče je to bila kazen za njegov neuspeh… Kakorkoli, Chung-Ho je stal na prizorišču in ni mogel verjeti svojim očem. Na mestu, kjer je pred toliko leti ležalo dekličino truplo, je zagledal belo rožico. Najprej je pomislil na dekličino mater, a ker je kraj zločina precej oddaljen od mesta, je ta scenarij bil malo verjeten. Poklical je in Ha-Kyung je potrdila, da kraja zločina že dolgo ni obiskala. Poleg matere in nekaj policistov, je samo še ugrabitelj natančno poznal to lokacijo. Zdaj tam leži bela roža in detektiv ve, da jo je tja lahko postavil le ugrabitelj.  

Filmi, ki svoje protagoniste postavljajo pred neko časovno omejitev in uporabljajo tiktakajočo uro kot sredstvo za stopnjevanja suspenza se mi v principu ne zdijo preveč izvirni in zanimivi. Na srečo, tiktakajoča ura v naslovnem primeru  igra določeno vlogo le na začetku filma, saj kmalu postane jasno, da režiser rok zastaranja ne namerava izkoristiti za še eno srečno razrešitev v zadnjem hipu. Ugrabljen otrok, trmast detektiv, ki mu ni vseeno in mati, ki se nikoli ne vda, so tisti osnovni elementi pripovedi, s katerimi nas Jung Geun-Sub popelje v zgodbo iz dodobra obrabljenih izhodišč. Zadeve na začetku res ne delujejo preveč obetavno, toda nadaljevanje razkriva, da je zgodba vendarle zastavljena precej bolj kompleksno, kot smo sprva lahko slutili. Filmu, ki gledalca do zadnjih minut drži zainteresiranega in uspešno skriva končno resolucijo, je brez dvoma potrebno priznati določen kredit. Poleg zanimivih scenarističnih rešitev se Geun-Sub izkaže za precej spretnega pripovedovalca; zgodba je lepo stopnjevana in podana v dobrem ritmu, v zadnje pol ure pa do izraza pride mojstrska montaža. S fluidnim mešanjem več pripovednih linij in sedanjosti s preteklostjo je ustvarjalcem uspelo sestaviti napet in dinamičen polurni finale. Finale, ki na prvo žogo deluje res impresivno, a že malce kasneje, po odjavni špici, ko vso zadevo še enkrat sprocesiramo, vendarle nima tako dobrega učinka. Takrat celoten končni razplet že deluje veliko manj prepričljivo in impresivno. Tudi če odmislim preveliko število naključij, ki z zelo, zelo tenkimi nitmi povezujejo zgodbo v smiselno delujočo celoto, še vedno ostaja problem verjetnosti — končna razrešitev je teoretično resda mogoča, a vseeno tako malo verjetna, da jo moram sprejeti z veliko rezervo. Če k temu prištejem za moj okus nepotrebno pretiravanje z melodramo (ki je v teh odsekih obremenjena s preveč teatralno igro) in enodimenzionalnost večine protagonistov (paradoksalno, največ globine premore negativec), potem sem že naštel preveč pomanjkljivosti za pozitiven odmik od žanrskega povprečja. 

Ocena:

Magic Magic (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Čile, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Sebastián Silva
Scenarij: Sebastián Silva
Igrajo: Michael Cera, Juno Temple, Emily Browning, Catalina Sandino, Agustín Silva

Še naprej ostajamo v družbi Sebastiana Silve, ki je na letošnjem Sundanceu predstavil kar dva nova filma. Mednarodno tekmovalno sekcijo je odprla nenavadna komedija Crystal Fairy, pet dni kasneje pa je mednarodno premiero v sklopu sekcije Midnight doživel še naslovni Magic Magic. Zgodba se začne s prihodom mlade Alicie (Juno Temple) v Čile. Med poletnimi počitnicami je prišla obiskati sorodnico Saro (Emily Browning), ki v sklopu mednarodne izmenjave študentov hodi na eno izmed čilskih univerz. Kmalu po prihodu se Alicia skupaj s Saro, njenim fantom Agustinom, njegovo starejšo sestro Barbaro (Catalina Sandino Moreno) in njihovim čudaškim ameriškim prijateljem Brinkom (Michael Cera), odpravi proti jugu. Tam Agustinova družina ima počitniško hišo na majhnem otočku, v kateri bojo vsi skupaj preživeli prijetne počitnice. A že kmalu po odhodu Saro nepričakovano pokličejo naj se vrne nazaj na fakulteto in ponovno piše pomemben test. Tako Alicia obtiči v družbi Sarinih prijateljev, ta pa ji obljubi, da se jim bo pridružila že naslednji dan. Že tako nervozna Alicia postane še bolj nevrotična, njene težave s spanjem pa so dodatno breme, ki otežuje njeno prilagoditev na novo okolje in ljudi. Vse bo v redu, ko se boš pošteno naspala, ji zatrjujejo vsi po vrsti in tudi Alicia je podobnega mnenja. Toda spanca ni in ni, nespečnost pa počasi začenja resno zamegljevati njeno presojo. Razlika med tistim, kar se zares dogaja in tistim, kar se odvija v njeni glavi, postaja iz uro v uro bolj zabrisana.   

Nekakšna pavšalna ocena tega magično magičnega filma bi bila, da je Silva posnel pozitivno čuden film, ki se v številnih pogledih razlikuje od avtorjevega minulega udejstvovanja in film, ki je obenem njegov prvi izlet na teritorij psihološke drame. Na izlet se v resnici odpravi mlado dekle, ki se po spletu čudnih okoliščin pogreza v nekakšno paranoidno psihozo, ki se na koncu izkaže za veliko bolj resen problem, kot je sprva kazalo. Upoštevajoč režiserjeve starejše filme, je Magic Magic zame neke vrste dvojno presenečenje. Najprej zato, ker se Silva podaja v novo žanrsko okolje, še bolj pa preseneti Cera, ki se tukaj preizkuša v zanj zelo netipični vlogi moškega s sadističnimi nagnjeni. Vlogi osebe, ki je zabavajo mrtve živali in provociranje šibkejšega preko vseh meja dobrega okusa. Mimogrede naj omenim, da je Cera poleg igranja nase prevzel del producentskih nalog in tako nakazal, da bo nadaljevanje njegove kariere žanrsko veliko bolj raznovrstno, kot je bilo doslej. Ko sem po ogledu analiziral videno in poskušal identificirati idejno zasnovo zgodbe, sem prišel do zaključka, da je Silva ustvaril idejno neambiciozno pripoved, v kateri sicer lahko prepoznamo motive odtujenosti in osamljenosti, a ti se bolj ko ne umikajo prevladujočim motivom duševne neuravnovešenosti. Kvalitete filma so koncentrirane drugje: v zelo dobrem vzdušju, domiselni črnohumornosti (če vas ta veseli, seveda) in zanimivih igralskih kreacijah. Karakterno transformacijo M. Cere sem že omenil, glavna zvezda večera pa je brez dvoma Juno Temple, ki z vsakim novim filmom dokazuje razkošje svojega talenta. Pripombe letijo na slabo utemeljeno motivacijo likov (še najbolj me matra prijateljstvo Brink-ostali), ki je po moji oceni posledica style-over-substance pristopa. Silva z Magic Magic ni kakovostno presegel Služkinje, tudi malce nižje predstavljenega Gatos viejos ne, a je zato dokazal, da tudi v zanj netipičnem žanrskem okolju lahko doseže zelo solidne rezultate. (+3)

Ocena:

Gatos viejos [Old Cats] (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Old Cats
Država: Čile, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Pedro Peirano, Sebastián Silva
Scenarij: Pedro Peirano, Sebastián Silva
Igrajo:  Bélgica Castro, Claudia Celedón, Catalina Saavedra, Alejandro Sieveking

Sebastian Silva je po odlični Služkinji (La nana, 2009)  v sodelovanju s priznanim čilskim režiserjem in scenaristom Pedrom Peiranom posnel dramo Gatos viejos, ki je nekako ostala v senci uspeha, ki ga je režiser dosegel s Služkinjo. Kariera Sebastiana Silve jo neločljivo povezani s ko-režiserjem Pedrom Peiranom, ki je prispeval scenarij za Silvin prvenec La vida me mata (2007) in Služkinjo. Pierano je med drugim oscenaril tudi letošnjega čilskega nominiranca za tujejezičnega oskarja Ne! (No, Pablo Larraín, 2012). Silva se je letos vrnil s kar dvema filmoma: Magic Magic in Crystal Fairy sta že arhivirana, a ker ne maram preskakovanja sem sklenil, da bom šel kronološko in najprej videl naslovnega. 

Gatos viejos je zgodba o starejšem zakonskem paru, Isadori (Bélgica Castro) in Enriqueju (Alejandro Sieveking), ki se v družbi njunih mačk v miru in harmoniji prebijata skozi pozna leta. Enrique se drži bolje, saj je njegovo zdravstveno stanje veliko boljše od Isadorinega. Poleg težav s kolkom, ki ji močno otežuje gibanje (največja ovira so stopnice), Isadori vedno bolj nagaja demenca. Včasih se bolezen manifestira v pogovoru z namišljenimi sogovorniki, občasno pa njeni možgani enostavno zmrznejo in jo paralizirajo na nekem mestu, osredotočen na kak nepomemben detajl. Tistega jutra zakonca zbudi telefonski klic Isadorine hčerke Rosario (Claudia Celedon), ki se pravkar vrnila iz potovanja po Peruju. Mati očitno ni najbolj navdušena nad hčerkinim obiskom in nejevoljno predvideva, da Rosario, tako kot vedno, potrebuje denar. In ko se malce kasneje Rosario pojavi na vratih je jasno, da se ni zmotila. Hčerka, ki s težavo skriva svojo kokainsko odvisnost, je tokrat šla celo korak dlje: od matere zahteva naj ji prepiše stanovanje, ona pa ji bo našla primernejše nadomestno stanovanje v pritličju, ki bo veliko prijaznejše do njenih neubogljivih kolkov. Hčerkina zahteva sproži burno, s čustvi nabito razpravo, ki nam počasi razkriva naravo njenega in materinega odnosa.

Sposoben filmar lahko iz katerekoli teme naredi dober film. Družinski odnosi so neizčrpen vir zanimivih zgodb, ki na prvi pogled mogoče ne delujejo pretirano zanimivo, a v rokah spretnega pripovedovalca postaja spoznavanje dinamike teh odnosov nadvse hvaležno filmsko gradivo. Osnovni motiv naslovne stvaritve je seciranje odnosa starš-otrok in prevpraševanj teh relacij. Iz prakse vemo, da ti odnosi nikoli niso tako preprosti in tudi v tej zgodbi je tako. Po razkritju dejanskega razloga, ki jo je pripeljal na popoldanski obisk k materi, je negativen stav, ki ga gojimo do hčerke z vsakim naslednjim dejanjem in izgovorjeno besedo močnejši, vcepljeni zaščitniški nagoni pa nas brezrezervno postavljajo na stran nemočne, dementne starke. Ko hčerka v histeričnem izbruhu užaljenosti za hip izgubi kontrolo in iz besed preide na fizično argumentiranje svojih čustev, je prezir, ki ga čutimo do nje, na vrhuncu. Na tej točki je dosežen eden izmed čustvenih vrhuncev filma, naša pričakovanja glede nadaljnjega razvoja dogodkov pa postanejo izrazito pesimistična. In med tem ko na trnih pričakujemo končno razrešitev zgodbe, se v nekem trenutku zavemo, da se je zgodil prebrat, ki na novo vrednoti vse kar smo videli do tedaj. Režiserski dvojec s preprostimi prejemi v samem finišu mojstrsko uveljavi tisto staro idejo, o dveh plateh iste medalje. Za zaključek bi še izpostavil odlične igralske nastope celotne igralske zasedbe in kot zanimivost omenil, da sta 90-letne Bélgica Castro in Alejandro Sieveking resnična zakonca. Pa še to: vsem tistim ki so videli Služkinjo bo zagotovo v veselje nastop Cataline Saavedra, ki igra Rosarijino lezbično partnerko. (+3) 

Ocena:

This Is the End (2013)

Slovenski naslov: Konec je tu 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Fantazijski
Dolžina: 107' , Imdb
Režija: Evan Goldberg, Seth Rogen
Scenarij: Evan Goldberg, Seth Rogen
Igrajo: Seth Rogen, Jay Baruchel, James Franco, Jonah Hill, Danny McBride, Craig Robinson, Emma Watson, Michael Cera, Jason Segel, Paul Rudd, Rihanna, Channing Tatum

This Is the End, ali Konec je tu (uradni domači naslov), je promoviran kot najbolj zabavna komedija letošnjega poletja. Kritiki so v večini primerov z naklonjenostjo pospremili začetek redne kinodistribucije, tudi občinstvo na največjem filmskem portalu je zaenkrat dokaj zadovoljno in moram priznati, da me je to pozitivno vzdušje okoli filma navdajalo z zmernim optimizmom. Zgodbo odpre srečanje starih kanadskih prijateljev Setha Rogena in Jayja Baruchela (vsi sodelujoči igrajo sami sebe), ki sta se v zadnjih letih nekoliko oddaljila in Jayjev prihod v Los Angeles je lepa priložnost za ponovno utrditev prijateljskih vezi. Seth zdaj ima kopico novih holivudskih prijateljev, ki jih Jay ne prenaša najbolje. Za razliko od amerikaniziranega Rogena je Baruchel pravi Kanadčan, ki mu celotna holivudska scena gre rahlo na živce in prav zato mu najbolj ne diši Sethov predlog, da se zvečer odpravita na veliko zabavo, ki jo v svoji novi hiši organizira James Franco. Na koncu se vendarle razplete po Sethovih željah in Jay nejevoljno pristane na druženje s holvudskimi zvezdniki, med katerimi je nekaj ljudi, ki ga po njegovem prepričanju prikrito sovražijo. Jay na vrh lestvice sovražnikov postavlja Jonaha Hilla, toda Seth je prepričan, da bo njegov kompanjon po tej zabavi domnevne sovražnike videl v drugačni, bolj prijateljski luči. Zabava je velika in bučna, mize so polne različnih opojnih sredstev in psihoaktivnih substanc in sprva nihče razen Jayja ne opazi znamenja bližajoče se apokalipse. Zabavo prekine šele potres, ki povzroči velikanske razpoke v tleh iz katerih  začne bruhati ognjena lava, ki L.A. v nekaj minutah spremeni v ognjeni pekel. Zvezdniki umirajo en za drugim, skupina šestih preživelih pa se zabarikadira v Francovo hišo, ki se odlično nosi z ekstremnimi razmerami. Po začetnem šoku se skupinica počasi sooča z novo realnostjo: pomanjkanjem hrane in pitne vode, med preživelimi je tudi vedno več nesoglasij. 

Evan Goldberg in Seth Rogen sta skupaj spisala scenarija za uspešnici Zadetki: Ananas ekspres (Pineapple Express, 2008) in Super hudo (Superbad, 2007), konkreten uspeh obeh filmov pa je obema vlil dovolj samozavesti in poguma za naslednji korak — preizkus na režiserskem stolčku. Naveza Rogen-Goldberg je investitorjem prinesla zajeten kupček denarja in si s tem priborila priložnost vzeti dirigentska palico v svoje roke in posneti film po lastnih merilih in željah. V realizacijo projekta sta se podala z ohlapnim scenarijem, ki je dovoljeval veliko dialoške svobode, zato je v končnici približno polovica dialoga nastala iz čiste improvizacije, v kateri je sodelovala celotna igralska zasedba. Rogen in družba nam v apokaliptični embalaži dostavljajo zajebancijo na lasten račun, film s katerim se člani zbrane ekipe odločijo opraviti nekakšno skupinsko dekonstrukcijo svojih javnih podob. Pravijo, da je v vsaki šali nekaj resnice in po moji oceni film dobro funkcionira ravno zato, ker je zbrana družba pripravljena iti zelo daleč v parodiranju lastnih značajev. Na tapeti je vse od domnevne homoseksualnosti Jamesa Franca, do pritajene hinavščine Jonaha Hilla, ki se ga po oskarjevski nominaciji lotevajo občutki večvrednosti. Konec je tu deluje kot dolgometražna holivudska insajderska šala, samoreferenčna zafrkancija, polna pretiravanj, bizarnih detajlov in šal v katerih centralno pozicijo zavzema moški reproduktivni organ. Pravzaprav je k…c nekakšen lajt motiv, čigar domiselna uporaba je zelo zabavno vkomponirana v nadpovprečen dober CGI, kakšnega smo redko deležni v teh žanrskih okvirih. Zanimivo je, da filmu polnem namernih neumnosti in neresnosti na koncu celo uspe izpostaviti določeno poanto in zgodbi dodati nekaj (preproste) sporočilnosti. Čeprav nisem ravno velik fan humorja, ki ga s to armagedonovsko komedijo promovirajo Rogen &  Co., vam jo lahko brez slabe vesti priporočim v ogled. Ne vem zakaj, a na koncu sem dobil občutek, da so v tej zgodbi bolj uživali glavni akterji, kakor mi gledalci.  (+3)     

Ocena:

Disconnect (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: Henry Alex Rubin
Scenarij: Andrew Stern
Igrajo: Alexander Skarsgård, Jason Bateman, Jonah Bobo, Haley Ramm, Max Thieriot, Frank Grillo, Andrea Riseborough, Paula Patton, Hope Davis, Max Thieriot, Colin Ford 

V zadnjih mesec dni sem na več koncih zasledil pohvalne besede na račun igranega prvenca Henryja A. Rubina, zadeva je na papirju delovala kar obetavno, zato dodatno prepričevanje ni bilo potrebno. Disconnect je prva Rubinova omenitev ne tem blogu, zato se spodobi povedati nekaj malega o njegovem dosedanjem ustvarjanju. Rubin se je pred režijo svojega prvega igranega filma posvečal dokumentarnemu filmu in leta 1997 v sodelovanju z Jeremyjem Workmanom posnel opaženi dokumentarni prvenec Who is Henry Jaglom?, ki je pobral nekaj nagrad na manjših festivalih. Celih osem let je trajal premor, po katerem je prišel njegov drugi dokumentarec z naslovom Murderball, ki je prejel nagrado občinstva na festivalu Sundance in oskarjevsko nominacijo za najboljši dokumentarec (oskarja je tisto leto dobil francoski doku Popotovanje cesarskega pingvina). Scenarij za Discconect je prispeval neznani Andrew Stern, ki je doslej oscenaril en tv-film, bil pa je tudi del ekipe, ki je delala na scenariju povprečne romantične drame Return to Me (2000), z Davidom Duchovnyjem in Minnie Driver v glavnih vlogah.    

Disconnect je mozaik narejen iz več bolj ali manj povezanih zgodb, ki nam prinašajo izseke iz življenja celih družin in posameznikov. Ena izmed teh družin je tudi družina Boyd, ki jo sestavljajo prezaposleni odvetnik Rich (Jason Bateman) in soproga Lydia (Hope Davis). Njuna hčerka Abby se dobro znajde v kontaktu s sovrstniki, med tem ko je njen mlajši brat Ben vase zaprt in sramežljiv fant,  čigar edino veselje je poslušanje in ustvarjanje glasbe. Ben s svojo pojavo pritegne pozornost dveh sovrstnikov, ki se odločita, da mu bosta malo ponagajala na enemu izmed družbenih omrežij. Eden izmed teh fantov je Jason, ki po materini smrti nikakor ne najde skupnega jezika z očetom Mikom (Frank Grillo). Oče je nekoč bil policist, ki je potem postal zasebni detektiv, čigar specialnost so preiskave spletnih goljufij in vseh ostalih oblik spletnega kriminala. Njegovo pomoč poiščeta zakonca Derek in Cindy Hull (Alexander Skarsgård in Paula Patton), ki po izgubi otroka preživljata težke čase. Cindy v obupu poišče uteho v spletni klepetalnici, njena lahkovernost pa je kmalu kaznovana s krajo osebnih podatkov in negativnim stanjem na bančnem računu. Mike bo poskušal ugotoviti, kdo se skriva za spletno goljufijo. Zadnji kos te sestavljanke je zgodba televizijske reporterke Nine (Andrea Riseborough), ki se odloči raziskati ozadje prodajanja ljubezni na spletu. Med raziskavo odkrije stran, na kateri mlada dekleta in fantje pred živo kamero izpolnjuje fantazije svojih strank. Njeno pozornost pritegne komaj polnoletni Kyle, njena vpletenost v zgodbo pa počasi prestopa običajne okvirje odnosa novinar- intervjuvanec.

Nekaj prijateljev se dobi na kavi. Usedejo se za mizo, vsi v roke primejo svoje androide in se začnejo prepuščati čarom sodobnih tehnologij. Prav hecen prizor. Prizor, ki mi je ostal v spominu, ko sem nekaj mesecev nazaj opazil skupino petih fantov, ki so sedeli skupaj, vsi s telefonih v rokah, povsem fokusirani na zaslone svojih mobilnikov. Bil sem sam, srkal svojo kavo in bral časopis, (ne)dogajanje nekaj miz stran pa je vedno bolj okupiralo mojo pozornost. V tistih dvajsetih minutah, kolikor je trajal moj coffee break se ni spremenilo nič. Fantje so ves čas buljili v svoje zaslone (enkrat je en fant drugemu nekaj pokazal na svojem zaslonu) , v dvajsetih minutah pa je bilo izrečenih kakih šest besed. Resnična zgodba. Realnost. S podobno problematiko se ukvarja tudi Disconnect, ki raziskuje nepovezljivost, kot posledico pretirane povezljivosti, oziroma odvisnost današnjega človeka od sodobnih tehnologij. Način življenja, v katerem je pristen človeški stik čedalje manj vreden, svet posameznika pa počasi postaja dvokomponentni mikrokozmos (jaz+ moja povezljiva naprava), je brez dvoma skrb zbujajoča smer razvoja medčloveške komunikacije. Henry A. Rubin se s svojim prvencem načenja še kako aktualno in zanimivo temo, njegova pripovedna tehnika pa je zelo blizu narativnim prejemom uporabljenim v Usodni nesreči (Crash, Paul Haggis, 2004) in Babilonu (Babel, Alejandro González Iñárritu, 2006). Idejno je Disconnect film na mestu, obrtno dobro narejena in odigrana stvaritev, ki nas kljub skoraj dve uri dolgem trajanju ne dolgočasi. Njegova najšibkejša točka je po moji oceni scenarij, pri katerem me ni toliko motila malo verjetna (a kljub temu verjetna) prepletenost zgodb, temveč neprepričljivost nekaterih zapletov, ki odločilno vplivajo na nadaljnji razvoj dveh od štirih segmentov. V oči bodejo predvsem iracionalna dejanja samotarskega fanta, ki se slabo skladajo z njegovim dotlej vzpostavljenim značajem in površno seciranje odnosov znotraj posameznih družin. Obenem mi je jasno, da bi se iskanje globine v tem slučaju negativno odrazilo na funkcioniranje celotne pripovedi. Sprejeti kompromisi, tako kot vedno, s seboj prinesejo pozitivne in negativne učinke, zato je temu primeren tudi moj končni vtis.   

Ocena:

Napovedi - 12 Years a Slave

Leta 1841, natanko dvajset let pred ameriško državljansko vojno, se je svobodni newyorški črnec Solomon Northup odpravil v Washington poiskati službo. Namesto plačanega dela je Northup bil zasužnjen, saj so ga v Washingtonu omamili in odpeljali na plantažo bombaža v Louisiani, kjer je v suženjstvu preživelih 12 težkih let. To je kratka vsebina tretjega celovečernega filma iz delavnice britanskega filmarja Steva McQueena, ki se je po izjemnih odzivih kritike in občinstva na dveh uglednih festivalih (Telluride, Toronto) bliskovito promoviral v enega izmed največjih filmov tekoče sezone in naslov, ki ga po vsej verjetnosti bomo še velikokrat slišali v prihajajoči sezoni raznoraznih filmskih nagrad. Film je posnet po biografskem knjižnem delu resničnega Solomona Northupa, ki je v pisano besedo pretočil svoj 12 let trajajoči boj za svobodo. Tudi tokrat je zraven režiserjev stalni sodelavec Michael Fassbender, naslovno vlogo pa je odigral McQueenov rojak Chiwetel Ejiofor.

Imdb

Režija: Steve McQueen

Igrajo: Chiwetel Ejiofor, Michael K. Williams, Michael Fassbender, Paul Dano, Brad Pitt, Paul Giamatti

The Look of Love (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Komedija, Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Matt Greenhalgh
Igrajo: Steve Coogan, Imogen Poots, Tamsin Egerton, Anna Friel, Chris Addison, James Lance, Matthew Beard, Simon Bird, David Walliams

Novi film Michaela Winterbottoma je vedno dovolj mična ponudba, ki se nikakor ne sme izpustiti, zadeva pa je še toliko bolj zanimiva, če se v glavni vlogi preizkuša Steve Coogan. Moje dosedanje izkušnje s tandemom Winterbottom-Coogan so izjemno pozitivne, zato sem se naslovnega lotil s pošteno mero optimizma. Mogoče ni odveč, če se kronološko spomnimo, kaj sta skupaj počela Michael in Steve, pred njuno četrto kolaboracijo. Zgodba se je začela s  24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), režiserjevim poklonom manchestrski glasbeni sceni, nadaljevala z izjemno zabavno komično dramo o procesu nastajanja filma Tristram Shandy (A Cock and Bull Story, 2005), za katerim je prišel The Trip (2009), ki nam je prinesel nepozabno prijateljsko-kulinarično popotovanje. In zdaj je tukaj še The Look of Love, ali če poslovenim Obraz ljubezni, zgodba o Paulu Raymondu, enemu izmed najpremožnejših mož v celi britanski zgodovini. 

Paula Raymonda je najlažje opisati kot britansko različico Hugha Hefnerja, z eno pomembno razliko: Raymond je svoj medijski imperij res zgradil na žgečkljivih kabaretskih predstavah in raznih publikacijah za odrasle, toda večina njegovega premoženja izvira iz pametnih vlaganj na nepremičninskem trgu. V življenje Paula Raymonda vstopimo v letu 1992, v trenutku ko ta preživlja najtežje dni svojega burnega življenja. Hčerka Debbie (Imogen Poots), ki je od nekdaj bila njegova ljubljenka in oseba s katero se je najbolje razumel, je vzela prevelik odmerek mamil in v 36. letu končala svojo pot. Tu skočimo na začetek zgodbe, v 50-ta leta prejšnjega stoletja, ko je Paul prebijal led s predstavami, v katerih so dekleta brez sramu kazala svoja gola oprsja. V teh letih je g. Raymond zaradi obscenosti njegovih revij postal reden gost londonskih sodišč, medijska pompa okoli revij pa je imela kontra učinek -- predstave v njegovem klubu so bile popularnejše kot kdajkoli. Vzporedno z rastjo Raymondovega imperija spremljamo razpad njegovega prvega zakona, po katerem je soproga Jean (Anna Friel) z mladoletnim sinom odšla v Ameriko. Paul se ni mogel upreti čarom brhke Fione Richmond (Tamsin Egerton), s katero sta potem nekaj časa živela skupaj, a tudi ta zgodba se je končala takrat, ko je Fiona izgubila razumevanje za njegovo neutolažljivo željo po seksualni svobodi. Edina konstanta v njegovem življenju je bila hčerka Debbie, ki je bila glavna in edina kandidatka za vodenje očetovega imperija po njegovi upokojitvi. Paul Raymond se je po hčerkini smrti povlekel iz javnega življenja in ostanek svojega življenja preživel v osami, izoliran od ostanka sveta.  

Biografije so vedno zahteven zalogaj, ki od filmarja zahtevajo sprejetje določenih odločitev. Izbrati je potrebno časovni razpon, ki bo vzet v obravnavo, določiti prioritete, oziroma stvari, ki jih želiš poudariti. Praviloma so zahtevnejše tiste, ki pokrivajo celotno življenje ali večji del življenja izbrane osebe, nekoliko lažje je ohraniti koherentnost zgodbe, če se biografija osredotoča na točno določen dogodek, ali krajše časovno obdobje. Iz tega vidika The Look of Love sodi med zahtevnejše biografije, saj v obravnavo jemlje široko časovno obdobje. Po moji oceni je prav Winterbottomova zavestna odločitev, da prikaže večji del življenja glavne osebe, najbolj kriva za klasične slabosti, ki tarejo Obraz ljubezni in večino podobnih biografij. V mislih imam pomanjkanje fokusa in slabšo koherentnost zgodbe, ki funkcionira kot nekakšen skupek šibko povezanih epizod, v katerih poleg glavnega protagonista ne najdemo veliko skupnih imenovalcev. Ob upoštevanju ustrezne težavnostne stopnje ocenjujem, da je Winterbottomu vseeno uspelo sestaviti dokaj solidno biografijo, ki v nekem širšem kontekstu govori o odnosu Paula Raymonda in treh žensk, ki so najbolj zaznamovale njegovo življenje. Samo hrbtenico zgodbe pa je zgrajena okoli neobičajnega odnosa med očetom in hčerko, ki s seboj nosi največjo čustveno težo, zato ne preseneča, da v tem segmentu zgodbe najdemo najbolj kakovostne momente pripovedi. Steve Coogan je še enkrat več dokazal, da je izjemen karakterni igralec, ki tudi takrat, ko okoliščine niso najboljše, iz svoje vloge iztisne maksimum. Generalno so mi všeč vse pomembnejše ženske vlogo, toda zame je tisto pravo odkritje iskriva Imogen Poots, ki je odlično upodobila krhko in negotovo Debbie. V njenem žalostnem koncu se zrcalijo vse napačne odločitve njenega očeta, ki ga na koncu doživljamo kot posrednega krivca za hčerkino prezgodnjo smrt.  (+3)     

Ocena:

Paradies: Glaube [Paradise: Faith] (2012)

Slovenski naslov: Paradiž: Vera
Drugi naslovi: Paradise: Faith
Država: Avstrija, Nemčija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl
Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Igrajo: Maria Hofstätter, Nabil Saleh, Natalya Baranova, Rene Rupnik, Dieter Masur, Trude Masur

Te dni svojo festivalsko pot počasi zaključuje Paradiž: Upanje (Paradies: Hoffnung), tretji film iz trilogije Paradiž. Med tem smo vsi ljubitelji filmskega ustvarjanja avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki smo evropske in neodvisne filme prisiljeni spremljati doma, na naših malih zaslonih, dočakali izdajo drugega dela trilogije na DVD/BluRay ploščku. Drugi film nosi naslov Paradiž: Vera in je, kot pravilno sklepamo iz samega naslova, posvečen vprašanju religije in verskega fanatizma. Nekaj več o minulem delu Ulricha Seidla lahko preberete v zapisu posvečenem prvemu delu trilogije z naslovom Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe, 2012), zato tukaj gremo takoj naprej, na samo vsebino drugega filma. V središče druge zgodbe je postavljena 50-letna Anna Maria, ki smo jo spoznali že v prvem delu trilogije. Anna je sestra glavne junakinje iz prve zgodbe (Teresa) in če ste videli prvi film, potem se verjetno spominjate Teresinega obiska pri sestri, pred odhodom na počitnice v Keniji. In med tem ko se Teresa na kenijskih peščenih plažah spogleduje s postavnimi Kenijci, je Anna Marija v čisto drugem filmu. Potem ko pozdravi sodelavce v lokalni kliniki, kjer dela kot medicinska sestra, se Anna odpravi na zaslužene počitnice. Toda njeno počitnikovanje nima veze s peščenimi plažami, ali sprehajanjem po gorskih poteh. Anna Maria bo počitnice izrabila za posvečanje veri in predano misijonarsko delo. S svojim prispevkom k širjenju vere bo poskušala Avstrijo vrniti na pravo pot in izgubljene ovčice prepričati, naj priznajo zmoto, odprejo srca božji ljubezni in se vrnejo v čredo. Vsako jutro se Anna s kipom device Marije v rokah odpravi od doma in začne svojo misijo. Gre od vrat do vrat in poskuša prepričati domačine, naj ji prisluhnejo. Včasih ji uspe pritegniti njihovo pozornost, včasih pa ne. Nekateri jo povabijo v stanovanje ker dejansko želijo sodelovati, drugi zato, ker iščejo konfrontacijo, tretji pa zato, ker so osamljeni in potrebujejo družbo… Ne gleda ne vse ovire, ki je čakajo na tej poti, Anna Maria fanatično nadaljuje svoj boj. A ko se nekega dne po dolgi odsotnosti domov vrne njen mož, egipčanski musliman priklenjen na invalidski voziček, je njeno življenje nepričakovano postavljeno na glavo.

Paradiž: Vera je brez dvoma film, po katerem se lahko med manjšo skupinico prijateljev z različnimi pogledi na življenje in vero, vname živahna debata. Stvaritev, ki v določenih trenutkih deluje smrtno resno in neusmiljeno komično na en mah, film v katerem nas Seidl znova pelje na spolzka tla in v nas efektno zbuja nelagodje. Ali drugače, režiser nas pelje tja, kamor smo upali da nas ne bo, a smo nekako vedeli, da drugače ne more biti. Ena izmed posebnosti, ki jih najbolj občudujem pri Seidlu je njegova sposobnost podajanja zgodbe na način, ki je tudi v tistih trenutkih, ko zgolj opazujemo like pri vsakdanjih opravilih in v povsem običajni interakciji z drugimi ljudmi, vedno zanimiv do te mere, da o njih želimo izvedeti več. A brez skrbi, na prvo provokacijo ni potrebno čakati dolgo, saj že v uvodnih minutah gledamo žensko, ki se naga do pasu, neusmiljeno biča po hrbtu. Potem ko spoznamo, kako fanatično Anna izvaja (in verjame) v verske zapovedi,  se od nikoder prikaže dotlej odsotni mož. Ampak ne, Seidlu ni dovolj, da v vlogo Anninega partnerja postavi muslimana. Ta je za nameček še priklenjen na invalidski voziček, saj le tako lahko do konca testira Annino vero in njeno pripravljenost za dosledno upoštevanje božjih zapovedi. Očitno je, da vsi Seidlovi liki v tej trilogiji iščejo ljubezen in Anna je soočena z moževo odsotnostjo in njegovo nesrečo, ki je prizadela njuno seksualno življenje, poiskala ljubezen pri Bogu. Duhovno ljubezen je našla, toda potreba po telesni ljubezni je ostala in to potrebo je Seidel manifestiral v prizoru onaniranja, ki utegne zmotiti tiste z močnejšimi verskimi čustvi. Prav tu Avstrijec pokaže svojo brezkompromisnost, ki nekaterim mogoče ne bo po godu, vendar bi tudi oni morali priznati, da režiser prav s takšnimi detajli odlično zaobjame vso kompleksnost človeške čudi. Takšna ali drugačna čustvena vpletenost prej ali slej pripelje do dvojnih meril, subjektivne percepcije in napačnih odločitev. Po moji subjektivni oceni je Vera zelo dober film, vreden pozornosti že zaradi tistega nezgrešljivega občutka, da gledamo resnične ljudi, ki me vedno znova prevzame, ko gledam Seidlove filme, a se istočasno še kako zavedam, da bo takšen film zelo grenka pilula za marsikoga. (-4)

Ocena:

The Bling Ring (2013)

Slovenski naslov: Bling Ring
Država: ZDA, VB, Francija
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Sofia Coppola
Scenarij: Sofia Coppola
Igrajo: Katie Chang, Israel Broussard, Emma Watson, Leslie Mann, Taissa Farmiga, Claire Julien, Erin Daniels, Nina Siemaszko, Halston Sage, Gavin Rossdale

Potem ko nam je Sofia Coppola s Tam nekje (Somewhere, 2010) prikazala blišč in bedo zvezdniškega življenja, se njena režiserska zgodba nadaljuje z Bling Ring, še eno variacijo na temo zvezdništva — tokrat na račun obsedenosti običajnega človeka s slavo in zvezdniško elito. Zgodba je povedana iz perspektive mladih serijskih požiralcev vsega, kar je tako ali drugače povezano z dogajanjem na sceni, ki se nekega dne odločijo, da si bojo prisvojili košček glamurja in svojim vzornikom enostavno izmaknili njihove statusne simbole. Stopili v njihove čevlje (tudi dobesedno) in tako vsaj za trenutek občutili čari zvezdniškega življenja. Skupina petih najstnikov, ki vsi po vrsti prihajajo iz premožnih losangeleških družin, je analizirala gibanje znanih estradnikov in izkoriščala njihovo odsotnost za vlamljanje v njihove domove. No, vlamljanje je nekoliko preambiciozna kvalifikacija, saj so mladi vlomilci v večini primerov našli odprto okno, balkonska vrata ali kar ključe, skrite pod predpražnikom. Alarmne naprave praviloma niso bile aktivirane in razuzdana druščina je brez večjih težav iz domov slavnih odnašala kupe dizajnerskih oblačil, nakita, gotovine in ostalih dragocenosti. Pri celotni zadevi je najbolj zanimivo to, da večina oškodovanih sploh ni opazila, da so bili oropani, zato  se je predrzna ekipa v nekaterih primerih večkrat vrnila v isto hišo in znova pobrala novo rundo dragocenosti. Ukradene stvari so potem bile razlog več za poziranje in neskončno fotografiranje, veliko teh posnetkov pa je končalo na njihovih facebook profilih. Ob posnetkih varnostnih kamer iz oropanih domov, fotografijah na facebooku in dolgemu jeziku vlomilcev, je dokazovanje krivde za policijo bilo prava otroška igra. 

Vprašanje, ki se mi zdi še posebej na mestu po ogledu Bling Ringa se glasi: Kakšno sporočilo odraščajočim generacijam pošilja družba, ki za svoje najsijajnejše predstavnike izbere zvezdnici kot sta Paris Hilton in Lindsay Lohan? Jasno je, da sami izbiramo naše heroje, ampak vseeno ne gre zatiskati oči pred konstantnim stardust bombardiranjem mladih ljudi, ki v tem medijskem presingu zelo težko prepoznavajo prave vrednosti. Kaj naj si mislijo najstniki, ko opazujejo Lindsay Lohan, kako se v soju luči odpravlja na prestajanje zaporne kazni?  Da je zapor kul? Da so droge okej? Da je kraja le simpatičen prekršek, ki ti lahko poveča ugled med sovrstniki? Najbrž. Odgovornost za takšno percepcijo prihajajočih generacij brez dvoma imamo vsi, najbolj pa tisti, ki obvladujejo medijski prostor. V eri resničnostnih šovov, ko se kot najbolj gledana MTV serija vseh časov promovira Jersey Shore, je brez dvoma napočil čas, da se udari s pestjo po mizi in povzdigne glas proti poneumljanju mladine. Medijske mogule, kakopak, žene zgolj eno — želja po čim večjem dobičku. Dejstvo je, da veliko otrok na bogatem Zahodu (ja, tudi pri nas), brezciljno tava skozi življenje, brez konkretne ideje, kaj storiti z njim. Takšna reakcija mladega družbenega tkiva je pričakovana in po svoje samoumevna — ko ti nič ne manjka, potem najbrž ne želiš nič spremeniti. Mislim, da je režiserkino distanciranje pri podajanju zgodbe navidezno, saj stvari, ki jih prikazuje film, dejansko ne potrebujejo dodatnega opredeljevanja. Oziroma ga ne potrebuje gledalec, ki je pripravljen na resen premislek. So pa tudi takšni, ki menijo, da film poveličuje podvige roparske skupine. Podobnega mnenja je denimo ena izmed žrtev (več se ne spomnim, za katero igralko gre) in to je zgolj dokazuje izkrivljenost njene percepcije, saj se je očitno tudi sama ujela v razmišljanju, da ji je tisto kar gleda na zaslonu v resnici kul in se tako nehote identificirala s problemi celotne generacije. Pri tem ne smemo pozabiti, da tudi sama režiserka izvira iz okolja, ki ga obravnavajo njeni filmi, ga odlično pozna in prav zato njenemu pogledu velja pripisati določeno težo. Bling Ring izpostavlja izgubljenosti sodobnega človeka, vendar v svoji analizi stanja ves čas (ocenjujem, da namerno), ostaja na površju in na ta način simbolično poudarja praznino življenj glavnih protagonistov. Ta površinskost je na žalost tudi glavni minus filma in krivec za našo ravnodušnost, saj nam na koncu enostavno ni mar, kakšna usoda bo doletela nespametne najstnike.  (+3)

Ocena:

Kick-Ass 2 (2013)

Slovenski naslov: Kick-Ass 2
Država: ZDA, VB
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Jeff Wadlow
Scenarij: Jeff Wadlow
Igrajo: Chloe Grace Moretz, Aaron Taylor-Johnson, Jim Carrey, Lyndsy Fonseca, Christopher Mintz-Plasse, John Leguizamo

Novi Kick-Ass je tako slab, da enostavno nimam volje za kakšno konkretnejšo utemeljitev ocene. Matthew Vaughn je pametno ocenil, da se je v danih okoliščinah najbolje prepustiti režiserski stolček drugemu režiserju. Izbira je padla na Jeffa Wadlowa (Never Back Down), ki bo očitno veliko lažje prenesel še en zanič film v njegovi karieri. Zato zgolj povzetek vsebine, ki sem ga skopiral na Napovedniku.

Najstnika Dave in Mindy znova združita moči v boju s kriminalci in se pod preobleko superjunakov Kick-Assa in Hit-Girl podata očistiti ulice New Yorka. Mindy prijatelja uči pretepaških spretnosti, toda na željo zaskrbljenega skrbnika naposled opusti dvojno življenje zakrinkane bojevnice. Dave se pridruži skupini maskiranih pravičnikov pod vodstvom neustrašnega Polkovnika, toda njihov mladi neuravnovešeni nasprotnik Chris najame najbolj neusmiljene kriminalce na svetu, kar vodi v superherojski spopad epskih razsežnosti.  (-2)

(Vir: http://www.napovednik.com/film5893_kick_ass_2)

Ocena:

Zlati lev za dokumentarec Sacro Gra

                                                                                                                       Gianfranco Rosi

Žirija, ki ji je predsedoval Bernardo Bertolucci, je sinoči podelila nagrade najboljšim stvaritvam jubilarne 70. izdaje Beneškega filmskega festivala. Najprestižnejša nagrada ostaja v Italiji, saj je dobitnik zlatega leva Sacro Gra, italijanskega režiserja Gianfranca Rosija. Italijanski dokumentarist je več kot dve leti na območju rimske obvoznice snemal svoj tretji dokumentarni film. S kombijem in kamero se je vozil po velikem avtocestnem obroču, ki obdaja italijansko prestolnico, in snemal zgodbe iz življenj ljudi na tem območju. Srebrni lev gre v Grčijo, v roke Alexandrosa Avranasa, ki je v Benetkah predstavil pretresljivo zgodbo o družinskem nasilju Miss Violence, v kateri je v glavni moški vlogi nastopil Themis Panou, dobitnik nagrade za najboljšega igralca. Tsai Ming-liang in njegov Stray Dogs, ki je po mnenju mnogih veljal za največjega favorita festivala, se je na koncu moral zadovoljiti z Veliko nagrado žirije. Za najboljšo igralko je razglašena Elena Cotto, za svoj nastop v italijanski komični drami Via Castellana Bandiera, naslovljenem po ulici, v kateri se med glavnimi protagonisti zaneti prometni spor, ki je za nekaj časa zabaval okoliške prebivalce. Najboljši scenarij izpod peresa Steva Coogana in Jeffa Popea (Philomena), je intimna zgodba o ženski, ki je pred petdesetimi leti bila prisiljena komaj rojenega otroka oddati v posvojitev. Nagrado za najboljšega mladega igralca je dobil Tye Sheridan, za nastop v drami Joe. Jubilejno 70. Mostro bo po dobrem pomnil tudi domači up Rok Biček. Njegov prvenec Razredni sovražnik je prejel nagrado filmskih kritikov v sklopu tekmovalnega programa Teden mednarodne kritike.

                                                                                                                             Miss Violence

Zlati lev za najboljši film: Sacro Gra (R: Gianfranco Rosi)

Srebrni lev za režijo: Alexandros Avranas (Miss Violence)

Velika nagrada žirije: Stray Dogs / Jiaoyou (R: Tsai Ming-liang)

Najboljši scenarij: Steve Coogan in Jeff Pope (Philomena, R: Stephen Frears)

Najboljši igralec: Themis Panou (Miss Violence,R: Alexandros Avranas)

Najboljša igralka: Elena Cotto (Via Castellana Bandiera, R: Emma Dante)

Posebna nagrada žirije: The Police Officer's Wife / Die Frau des Polizisten (R: Philip Gröning)

Najboljši mladi igralec ali igralka: Tye Sheridan (Joe, R: David Gordon Green)

Elysium (2013)

Slovenski naslov: Elizij
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, ZF 
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Neill Blomkamp
Scenarij: Neill Blomkamp
Igrajo: Matt Damon, Sharlto Copley, Jodie Foster, William Fichtner, Alice Braga, Diego Luna, Wagner Moura Michael Shanks, Sharlto Copley, Talisa Soto, Carly Pope

Znanstvenofantastično leto 2009 so zaznamovali trije filmi. Prvi je seveda Avatar, ki je se je zaradi decembrske premiere razživel šele v naslednjem letu, ostala dva pa podpisujeta mlada avtorja, ki sta poskrbela za nemalo navdušenja med ljubitelji ZF žanra. V mislih imam Luno (Moon), prvenec Duncana Jonesa in Okrožje 9 (District 9), prvenec Neilla Blomkampa, ki mu na račun štirih oskarjevskih nominacij, zelo pozitivnega odziva kritike in navdušenja občinstva, vendarle pripada titula glavnega odkritja sezone. Po velikanskem uspehu Okrožja 9 s(m)o vsi nestrpno pričakovali Blomkampov naslednji korak in sredi avgusta so prvi gledalci že hiteli v kino dvorane preveriti, kaj je v drugo pripravil v Kanadi živeči Južnoafričan.

Piše se leto 2045. Človeštvo je razdeljeno na dva razreda — premožni živijo na Eliziju, sofisticirani vesoljski postaji, na kateri življenjski standard dosega nepojmljive višave. Ostali živijo na prenaseljeni, od kdove česa uničeni Zemlji. Velemesta so postala nepregledni slumi, v katerih večina prebivalcev od malih nog sanjari le o eni stvari: enosmerni vozovnici za Elizij. Tudi Max (Matt Damon), bivši avtomobilski tat, ima enake želje. Za razliko od večine je Max imel srečo, da je dobil službo pri največjem delodajalcu na Zemlji — korporaciji ki proizvaja reči, ki jih potrebujejo na Eliziju. Nekega dne sreča Frey (Alice Braga), prijateljico iz  otroštva, s katero sta nekoč sanjarila o odhodu v obljubljeno deželo. Frey živi z bolno hčerko in njena želja po odhodu na Elizij je močnejša kot kdajkoli, saj tam imajo aparate, ki lahko pozdravijo kakršnokoli bolezen. In tam gor se lahko pride tudi preko ilegalnih kanalov, s ponarejenimi identifikatorji in podobnimi rečmi, toda za tvegano ilegalno pot moraš zbrati zajeten kupček denarja. Nato Maxa doleti nesreča. Med delom v tovarni se znajde na napačnem kraju in njegovo telo absorbira smrtonosno dozo radioaktivnega sevanja. Zanj več ni rešitve. Živel bo le še pet dni. In potem bo zagotovo mrtev. Razen če … Nekaj vrstic višje sem omenil čudežne medicinske aparate, s katerimi so si prebivalci Elizija zagotovili nesmrtnost. Kot na dlani je, kaj mora Max storiti. 

Evo, arhiviran je tudi Elizij. Eden izmed približno desetih filmov, ki so me letos najbolj zaintrigirali. Večina je tripala na Svetovno vojno Z, jaz pa sem med filmi s futurističnim pridihom najbolj nestrpno pričakoval prav drugo režisersko udejstvovanje Neilla Blomkampa. Razočaran nisem. Nikakor ne. Z Elizijem je kanadski Južnoafričan naredil korak v pravo smer, čeprav ta korak ni tako impresiven in vznemirljiv, kot tisti prvi, storjen z opevanim Okrožjem 9. V drugo mu je uspelo ustvariti povsem spodoben film, ki premore kar nekaj kvalitet: je pravi film za kino, kratkočasen, vizualno zanimiv, dobro odigran… Ampak … So stvari, ki so me zmotile do te mere, da jih enostavno ne morem spregledati. A zaenkrat bom te stvari pustil ob strani in se najprej osredotočil na tiste elemente, zaradi katerih si Elizij zasluži pozornost. Najprej bi izpostavil zelo domiselno vizualno projekcijo prihodnosti in všečno zasnovo skorajda hermetično zaprtega futurističnega paradiža, kamor se je naselila peščica bogatih. Blomkamp je svoje ideje najprej pretočil v grafični roman, v katerem je do najmanjše podrobnosti narisal vse, od lokacij in likov, do orožja, robotov in prevoznih sredstev. Grafični roman je v produkcijski fazi postal pomemben pripomoček, ki je sodelujočim vizualno približal režiserjeve želje in zahteve. 

Pomemben, če ne najpomembnejši element filma, je njegova družbeno kritična drža, saj tudi laik brez naprezanja identificira vzporednice z aktualno družbeno realnostjo. Asociacije na odsluženo ladjevje, polno afriških emigrantov, ki za vsako ceno želijo priti v obljubljene zahodne dežele, ali denimo, dogajanje na ameriško-mehiški meji, so del naše realnosti. Del naše realnosti so tudi ekskluzivne četrti, z visokimi ograjami in zasebnim varovanjem — vse to že imamo in iz tega vidika je Elizij pomemben film. Mogoče je v tem kontekstu priročno omeniti mehiško triler-dramo Cona (La Zona, 2007, Rodrigo Plá), ki načenja podobna vprašanja, le da je tam zgodba inštalirana v sedanjost. Torej, generalno je Elizij film na mestu, obrtno všečen, dobro odigran, a kot sem že omenil nekaj vrstic višje,  s pomanjkljivostmi, ki pomembno vplivajo na moj končni vtis. Večina pomanjkljivosti izvira iz scenarija, ki je po moji oceni (preveč) predvidljiv, še bolj kot predvidljivo dogajanje pa so moteče nekatere scenaristične nelogičnosti in luknje, na katerih se potem naslanjajo pomembni elementi zgodbe. V oči bode marsikakšna uporabljena rešitev in vprašanje (pozor spojlerji). Od tega, da tako sofisticirana tvorba, kakršna je Elizij, nima kakšnega high-tech obrambnega mehanizma, kar je direkten povod za obstoj glavnega zlikovca (ki ga sicer odlično upodobi Sharlto Copley), do kasnejše finalne razrešitve, v kateri na Eliziju umre nekaj pomembnih protagonistov, čeprav smo le nekaj minut nazaj videli osupljivo rekonstrukcijo razmrcvarjenega obraza, ki od mrtvih obudi taistega zlikovca. Nelogičnosti je kar nekaj, ki jih niti ne bom našteval, poleg lukenj pa me je nekoliko zmotil (po moji oceni nepotrebni) motiv umirajočega otroka. Že tisti prvi, ki mu mati na začetku filma s pomočjo čudežnega aparata reši življenje, je bil dovolj. (+3)

Ocena: 

New World (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Triler
Dolžina: 134', Imdb
Režija: Park Hoon-Jung
Scenarij: Park Hoon-Jung
Igrajo: Hwang Jung-Min, Lee Jung-Jae, Choi Min-Sik, Park Sung-Woong, Song Ji-Hyo, Choi Il-Hwa 

Končno se je zgodilo tudi to. Po kdove koliko mesecih filmskih razočaranj iz Južne Koreje se je na mojem meniju znašel film, ki upravičuje visoko mesto, ki ga korejski film zaseda na moji osebni lestvici. Vse tja od Musanskih dnevnikov (Musanilgi, 2010), o katerem sem pisal konec leta 2012, sem se z muko prebijal skozi aktualno južnokorejsko ponudbo, vtisi pa so bili zgolj povprečni ali tako slabi, da o večini teh filmov niti nisem pisal. No, zdaj je tukaj slikosuk, ki si brez dvoma zasluži omembo in pohvalo, zadovoljstvo pa je toliko večje, ker ta odlični predstavnik korejskega filma prihaja iz meni ljubega gangsterskega žanra. New World podpisuje Park Hoon-Jung, ki je po razmeroma neuspešnem prvencu The Showdown (Hyultu, 2011) dokazal, da ni zgolj nadarjen scenarist, ampak tudi več kot spodoben režiser. Še malce se bomo zadržali pri Parkovem scenarističnem udejstvovanju, saj govorimo o človeku, ki je scenaristično opremil megauspešnico Videl sem hudiča (Akmareul boatda, 2010), isto leto je po njegovem scenariju bil realiziran zelo solidni krimi-triler The Unjust (Budanggeorae), oba pa sta že bila omenjena na tem blogu. 

Novi svet se odpre s prometno nesrečo, v kateri umre človek, ki že na prvi pogled pušča vtis pomembnega moža. Sprva pomislimo, da gre za poslovneža in mrtvec je pred smrtjo res sedel v direktorskem stolčku mogočne korporacije Goldmoon. No, pokojnik je formalno-pravno resda poslovnež, toda naši pogledi na njegovo funkcijo se spremenijo s spoznanjem, da je Goldmoon v resnici le legalni paravan za največjo mafijsko organizacijo v Južni Koreji. Goldmoon je krovna mafijska organizacija, njeni delničarji pa so največji mafijski klani s Korejskega polotoka. S smrtjo prvega moža je organizacija obglavljena, zato znotraj mafijskih struktur potekajo resne priprave na izredne volitve, v katerih bo izbran novi predsednik. Resne možnosti za zmago imata le dva kandidata: brezkompromisni in izjemno vplivni Lee Joong-Goo (Park Seong-Woong) je že omrežil večino šefov z volilno pravico, toda Jung Chung (Hwang Jung-Min) je od nekdaj bil ljubljenec pokojnega predsednika in človek, ki pooseblja, če temu smem tako reči, tradicionalne mafijske vrednote. Njegova desna roka Ja-Sung (Lee Jung-Jae) je zanesljiv mož in eden redkih, ki mu Jung Chung brezmejno zaupa. Toda nihče ne ve, da je Ja-Sung je infiltrirani detektiv, ki že celo desetletje igra dvojno igro in se prebija po mafijski lestvici navzgor. Njegovo identiteto pozna le nekaj ljudi: generalni direktor policije, policistka pod krinko, s katero se Ja-Sung občasno srečuje in poročnik Kang (Choi Min-Sik), ki od samega začetka vodi celotno operacijo. 

Tudi Hollywood občasno ponudi kakšen naslov, ki lahko zadovolji mojo dušo in ker me korejska produkcija zadnje čase vedno bolj spominja na Hollywood, sem že po zakonu verjetnosti pričakoval nastanek filma, ki se bo kakovostno dvignil iznad sivega povprečja. Takšno razmišljanje je materializirano v naslovni stvaritvi, polnokrvnem blockbusterju, ki združuje tisto najboljše, kar nam lahko ponudi studijski sistem snemanja filmov: vrhunsko kakovost produkcije, vrhunsko igralsko zasedbo in vrhunsko obrtno spretnost v združevanju odličnih predispozicij. Pri realizaciji takšnega projekta ključno vlogo igra vizija avtorja -- človeka, ki mora imeti dovolj znanja in kreativne svobode, da svojo vizijo pretoči v filmsko zgodbo na takšen način, da zadovolji komercialne kriterije in obenem ne zanemari formo in vsebino. Olajševalna okoliščina je vsekakor to, da je Park Hoon-Jung snemal po lastnem scenariju, saj je tako možno že med pisanjem v glavi vrteti prizore in si predstavljati, kako zadevo sploh izpeljati. Izhodišče je vsekakor bilo dobro, saj mu je uspelo spisati dobro zatesnjen, z detajli bogat scenarij, ob katerem tudi tisti pikolovski gledalci ne bodo našli veliko napak. Na tem zelo solidnem temelju je režiser Park zgradil zelo dinamično in perfektno tempirano zgodbo, ki gledalca hitro posrka v dogajanje in mu potem do odjavne špice ne dovoli opuščanja. Koncentracija je ves čas visoka, časa za postranske dejavnosti enostavno ni. 

Če se vam ob ogledu filma kava v šalici popolnoma shladi, potem je to dobro znamenje. No, mogoče ne toliko za tiste, ki svojo kavo pijejo mrzlo, zame, ki jo najraje zaužijem toplo, pa vsekakor. In če se ob tem režiserju posreči posneti kakšen antologijski prizor, kot je Parku uspelo s prizorom v dvigalu (brez skrbi, ne morete ga zgrešiti), med katerim sem se od navdušenja v svojem domačem fotelju podzavestno premikal sem in tja, je to skoraj vse, kar potrebujem od filma. Igralski nastopi so na fantastični, kar je do neke mere pričakovano, glede na kvaliteto igralske zasedbe. Pohvalo si zaslužijo vsi, od legendarnega Choi Min-Sika, ki ga mnogi doživljamo kot nekakšen zaščitni znak južnokorejskega filma, mladega Jung-Jae Leeja, ki ste ga mogoče že registrirali v rimejku Gospodinja (Hanyo, Im Sang-soo, 2010), do izjemnega Hwang Jung-Mina (opažen v že omenjenem The Ujust), ki je po moji oceni pokazal največ in ustvaril lik, ki ga ne bom zlahka pozabil. Novi svet sicer ne odkriva novih teritorijev na področju gangsterskega filma. Podobne reči smo že gledali v odlični hongkongški trilogiji Infernal Affairs (Mou Gaan Dou), določene vzporednice pa je mogoče povleči s številnimi sorodnimi filmi.  Park tako kot Trantino dobro pozna filmsko zgodovino in je sposoben stare ideje lepo prilagoditi aktualnemu trenutku in jih potem na dovolj svež in zanimiv način ponuditi gledalcu. V tem ne vidim nič spornega in moja edina pripomba leti na nepotreben in zelo površen subplot, ki se ukvarja z zasebnim življenjem policista pod krinko. Kakorkoli, Novi svet je filmska Koreja kakršno ljubim in Park Hoon-Jung je nova kreativna moč, od katerega v prihodnosti pričakujem še več. 

Ocena:

Touchy Feely (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Lynn Shelton
Scenarij: Lynn Shelton
Igrajo: Rosemarie DeWitt, Ellen Page, Josh Pais, Allison Janney, Scoot McNairy, Tomo Nakayama, Ron Livingston

Lynn Shelton je ameriška režiserka, scenaristka in igralka, se je znašla na mojem radarju po zaslugi indie uspešnice Humpday (2009), ki je prejela posebno nagrado žirije na festivalu Sundance. Dve leti kasneje je je Sheltonova predstavila zanimivo komično dramo Your Sister's Sister (2011), kateri sem pred slabim letom že posvetil nekaj vrstic na tem blogu. V omenjenem filmu je eno glavnih vlog odigrala Rosemarie DeWitt, ki ji je režiserka tudi ob tej priložnosti zaupala eno izmed glavnih vlog. 

DeWittova igra Abby, uspešno masažno terapevtko, ki se nad obiskom njenega masažnega studia ne more pritoževati. Tudi v zasebnem življenju ji gre dobro. Čeprav sta se z Jesseje (Scoot McNairy) sprva dobivala zgolj zaradi potešitev njunih seksualnih potreb, je njuna zveza počasi prerasla te okvire in se razvila v nekaj več. Njenemu starejšemu bratu Paulu (Josh Pais), na drugi strani, ne gre preveč dobro. Zobozdravnik Paul živi s sramežljivo hčerko Jenny (Ellen Page), ki mu pomaga v njegovi mali ambulanti, toda pacientov je vedno manj in prihodnost iz Paulove perspektive ne deluje ničkaj rožnato. Nato mu Abby predlaga, naj začne, tako kot ona, hoditi na reiki terapije (ki se bazirajo na nekakšnem zdravilnem bioenergetskem tretmaju), k njeni prijateljici Bronwyn. Abby in Jesse se odločita, da bosta živela skupaj, skeptični Paul pa se nekako istočasno začne uporabljati energetski napitek, ki ga je zanj pripravila Bronwyn. V naslednjih dneh se stvari za Abby in Paula korenito spremenijo. Abby dobi odpor do dotikanja kože, ki ji preprečuje delo v masažnem studiu in fizični kontakt z Jessejem, medtem ko Paul naenkrat dobi nenavadno zdravilno moč, ki se na nerazložljiv način prenaša na njegove paciente. 

V svojem petem celovečercu je Lynn Shelton v zgodbo o družinskih odnosih in ljubezenskih zagatah povezanih protagonistov pomešala še kanček nadnaravnega, ko je v zgodbo vključila pripetljaj z nepojasnjeno bioenergetsko spremembo, po kateri Abby in Paul zamenjat vlogi. Na ta način se je avtorica malce poigrala z življenji glavnih oseb in tistim varljivim občutkom sreče, ki kroji naše splošno počutje in usmerja naša življenja. Sreča je opoteča pravijo in življenja junakov se pod vplivom neotipljivih sil usode spremenijo — v  enem primeru na slabše, v drugem na boljše. Mislim, da se film lepo igra z iskanjem odgovora na vprašanje, koliko so za naše splošno počutje in srečo odgovorne nevidne sile, oziroma v kolikšni meri smo sami krojači svoje usode in sreče. Abbyjin odpor do dotika, oziroma človeške kože, je sinhroniziran z njen odločitvijo o skupnem življenju s fantom, Paulove domnevne zdravilne sposobnosti pa so neločljivo povezane s sestrino prijateljico-terapevtko, ki v njem zbudi pozabljena romantična čustva. Te navidezne koincidence so dobro izhodišče za zabavne resno-neresne trenutke, v katerih režiserka pokaže veliko občutka za mešanjem drame in humorja. Touchy Feely med drugim funkcionira tudi zaradi navdihnjenega nastopa celotne igralske zasedbe in čeprav filmu manjka nekaj fokusa in bolj studioznega poglabljanja v like, te pomanjkljivosti niso tako izražene, da bi izničile soliden končni vtis. 

Ocena: