Slovenski naslov: Preteklost
Država: Francija, Italija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 130' , Imdb
Režija: Asghar Farhadi
Scenarij: Asghar Farhadi, Massoumeh Lahidji
Igrajo: Berenice Bejo, Tahar Rahim, Ali Mosaffa, Pauline Burlet, Elyes Aguis, Jeanne Jestin, Sabrina Ouazani, Babak Karimi
Vsaki novi film Ashgarja Farhadija je pravo doživetje. Izkušnja, ki ostane globoko zasidrana v zavesti in me pusti v tistem zadovoljnem pričakovanju sledečega projekta iz delavnice iranskega mojstra. Preteklost je prvi film, ki ga je Fahradi posnel izven domovine, a to dejstvo ne prinese nobene spremembe v njegovi filmski filozofiji. Še enkrat je to na videz navadna zgodba iz življenja običajnih ljudi in še enkrat je eden izmed obravnavanih motivov propad zakonske zveze, ki je bil rdeča nit njegove prejšnje z mnogimi odličji nagrajene stvaritve Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin, 2011). Preteklost je tiste sorte film, pri katerem je pred ogledom najbolj vedeti čim manj, zato bom poskušal povzetek vsebine omejiti na tiste najbolj osnovne informacije. Zgodba se začne na pariškem letališču. Marie (Berenice Bejo), čaka Ahmada (Ali Mosaffa), ki se po štiriletni odsotnosti vrne v Francijo. Ahmad in Marie sta še vedno uradno poročena in Ahmad se je vrnil, da bi z Marie uredil ločitvene formalnosti. Zakonca se ločujeta v prijateljskem vzdušju in zadeve na sodišču minejo brez nepotrebnih zapletov. Marie že ima novega partnerja, želi se poročiti in zdaj, ko je uradno ločena, so odstranjene tudi formalne ovire za skupno življenje s Samirjem (Tahar Rahim), ki se je pred kratkim preselil k njej. Ahmad želi oditi v hotel, toda Marie vztraja, da teh nekaj dni pred njegovo vrnitvijo v Teheran, preživijo pod isto streho. Izkaže se, da je njeno vztrajanje povezano s težavami, ki jih Marie ima s starejšo hčerko Lucie (Pauline Burlet), ki se nikakor ne more sprijazniti z materino poroko s Samirjem. Marie prosi Ahmada, naj poskuša vplivati na Lucie in izvedeti, zakaj se tako odziva na nove okoliščine. Ahmad v pogovoru z Lucie odkrije, da so razlogi zaradi katerih ta nasprotuje materini vnovični poroki bistveno kompleksnejši, kot se je sprva dalo naslutiti.
Filmi Ashgarja Farhadija so živopisne sestavljanke, polne malih pomembnih detajlov, ki jih avtor z neverjetno preciznostjo in občutkom za kompozicijo zlaga v eno veliko impresivno sliko, na kateri vsak detajl služi svojemu namenu, vsak lik pa ima določeno ozadje in veljavo. Nekje sem prebral, da je gledanje Farhadijevega filma izkušnja podobna branju vrhunsko spisanega romana, v katerem avtor izkoristi vse prednosti pisane besede za natančno in detajlno karakterno študijo likov. Preteklost je film, ki ostane dolgo z gledalcem, vsak iz spomina priklican detajl pa sproža nekakšno verižno reakcijo, preko katere iz najmanjšega detajla lahko razvijemo celo malo zgodbo, razčlenjujemo pomene, iščemo motive, analiziramo vzroke in posledice. Ker res ne želim razkriti preveč vsebine, bom poskušal na enem samem detajlu pojasniti, kaj mislim. Izbral sem prizor na samem začetku filma, ko Marie na pariškem letališču pričaka Ahmada. V tistem trenutku nam je narava njunega odnosa neznana, toda iz obrazne mimike in govorice telesa glavnega ženskega lika, ki moškega opazi še preden ta opazi njo, brez težav lahko razberemo čustveno vpletenost. Potem razmislimo o vsem, kar smo videli in slišali do konca zgodbe in si ustvarimo svoje mnenje, si razložimo prizor. Zdaj že vemo, da je moški prišel zaradi ločitve in vemo tudi to, da ženska ljubi nekoga drugega. Moški bo kmalu postal del preteklosti, a več kot očitno je, da se preteklosti ne da izbrisati. Ne glede na to kam gremo in kaj storimo, dogodki in ljudi, ki so nekaj pomenili ostanejo vedno z nami.
Ko se zdaj vrnem na isti prizor, v reakciji ženske prepoznam ljubezen, olajšanje, srečo… Razmišljam, da je pri obeh nekje globoko v podzavesti zakopana želja po ponovni združitvi in bližini, čeprav dobro vesta, da se ne bo zgodilo nič. Razum ne dovoljuje takšen scenarij, a tudi skozi zelo gosto mrežo, v katero sta zavila tisto, kar sta čutila (in še vedno čutita), ven prileze detajl, ki podpre takšna razmišljanja. Enkrat je to njeno vztrajanje, da on prespi v njeni hiši, drugič je to fen v njegovih rokah, s katerim ji posuši lase. Vse to so razmišljanja, ki se rojijo po glavi, ko iz spomina prikličem prizor na letališču in si ga poskušam razložiti. In takšnih prizorov je v filmu ogromno in o vsakemu izmed teh bi zlahka zapisal nekaj besed. In to je največja vrednost Farhadijevega filma. Iranec najde čas za vsak lik, se mu posveti, ga čvrsto umesti v zgodbo, mu nadene značaj. Če zadevo na koncu nekoliko generaliziram, potem lahko Preteklost označim kot film, ki gledalcu približuje vso kompleksnost človeškega obstoja in odlično utemeljuje pomen številnih drobnih detajlov, ki motivirajo naša dejanja, regulirajo naše počutje in na koncu tudi krojijo naša življenja. (+4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar