Whores' Glory (2011)

Slovenski naslov: Glorija kurb
Država: Avstrija, Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 110' ,  Imdb
Režija: Michael Glawogger
Scenarij: Michael Glawogger

Glorija kurb (Whores' Glory) je zaključni del večje celote, oziroma zadnje del trilogije, s katero avstrijski filmar Michael Glawogger zaokroži projekt, ki ga je začel z dokumentarcem Velemesta (Megacities, 1998) in nadaljeval s Smrtjo delavca (Workingman's Death, 2005). To ohlapno zastavljeno trilogijo povezuje ideja o opazovanju položaja delavca v času, ko globalni kapitalizem diktira usodo vedno številčnejše armade socialnih depriviligirancev. In ko v kontekstu naslovnega omenjamo delovno silo, potem v mislih imamo odkrit in nepristranski vpogled v svet prostitucije, ki se nas v skladu z globalnim predznakom popelje na tri različne konce sveta. Najprej se ustavimo v bordelu na Tajskem, v katerem so iznajdljivi ponudniki spolnih uslug dekleta postavili v t.i. akvarij in jim dodelili številke. Stranke se tako kot v trgovini z ribicami sprehajajo okoli akvarija in izbirajo ustrezno dekle. Potem se z izbranko in zvodnikom odpravijo do blagajne, plačajo uslugo in se z dvigalom odpeljejo do mladenkine sobe. Enostavno, urejeno, brez zapletov. Prodajanje ljubezni na Tajskem je dobro utečen biznis z jasno določenimi pravili, ki ne glede na vse zadržke, ki jih lahko imamo do najstarejše obrti, vsem vpletenim prinašajo varnejše in prijaznejše okolje. Prednosti takšne ureditve so še posebej izrazite, če zadevo opazujemo iz perspektive spolnih delavk. Sploh če se teh delovnih razmer spomnimo malce kasneje, ko se zgodba nadaljuje v bangladeški verziji rdeče četrti, ki v primerjavi z filipinsko zgodbo deluje kot preddverje pekla. Ko se s kamero sprehajamo po labirintu zelo ozkih umazanih uličic opazimo otroka, ki spi pred vrati male sobe, v kateri njegova mama poskuša zaslužiti denar za preživetje. Opazimo tudi, da je med delovnimi dekleti veliko mladoletnih punc. 15-letnih otrok. Ena petnajstletnica v kamero pove takole: Mi, ženske, smo v resnici zelo nesrečna bitja. Zelo težko je preživeti kot ženska. Zakaj ženske moramo toliko trpeti? Ali za nas obstaja kakšna druga pot? Ali sploh obstaja kakšna pot? Monolog petnajstletnice je eden izmed čustvenih vrhuncev filma, po katerem človeka prevzame žalost, pomešana z razočaranjem nad potjo, ki jo je izbralo človeštvo. Iz Bangladeša gremo v Mehiko, kjer so ulice rdeče četrti veliko širše iz povsem praktičnega razloga. Široke ulice omogočajo potencialnim klientom vožnjo skozi rdečo četrt in opazovanje deklet, ki na stranke čakajo pred svojimi sobami, ob robu cestišča. Če tisti umazani, blatni površini sploh lahko rečem cesta. No, v Mehiki vsaj ne vidimo otrok, ki spijo pred vrati seks ordinacij in iz tega vidika je mehiška zgodba mogoče malo manj pretresljiva. Čeprav že prvi kadri razkrijejo, da smo znova na družbenem robu in čeprav znova poslušamo zgodbe o ujetosti žensk, ki so v različnih okoliščinah stopile v enosmerno ulico imenovano prostitucija. Enosmerno pot, na koncu katere jih definitivno ne čaka nič lepega. Glawogger nam z Glorijo kurb distancirano in brez nepotrebnega moraliziranja pokaže položaj določenega segmenta delavskega razreda v državah t.i. tretjega sveta. Če kje, potem se v bangladeškem primeru najbolje zrcali odvisnost tega položaja od lokalne ekonomske realnosti, čeprav je motiv kapitalistične nadvlade prisoten v vseh treh zgodbah. Avtor izkoristi tridelno strukturo, da izpostavi položaj in vlogo prostitucije v treh različnih religijah in kulturah, ter nam skozi to prizmo predstavi specifičen odnos, ki ga do spolnosti in telesnosti nasploh gojijo v različnih kulturoloških okoljih.   

Iz prve roke

Ko začnem delati nov film, vedno potrebujem premiso, ki jo realnost lahko izpodbija ali pa potrdi. Za Glorijo kurb sem izbral teorijo, da se odnosi med moškimi in ženskami v katerikoli kulturi odražajo v prostituciji; z enakimi procesi, dejanji in rituali kot v vsakodnevnem življenju, le da se v prvem primeru vse odvija veliko hitreje. /…/ Naslov Glorija kurb sem si zamislil kot izraz spoštovanja do delovnih deklet vsega sveta: brez obsojanja, pomilovanja ali kriminaliziranja /…/. Beseda glorija ima tudi versko razsežnost in v procesu nastanka filma me je pripeljala do odločitve, da bom film zgradil kot triptih, kot oltarno sliko. Podrobno sem si ogledal slike Hieronymusa Boscha in ugotovil, da se dotikajo tem, ki so tesno povezane z mojim filmom. /…/ Mislim, da vsi trije filmi [Velemesta, Smrt delavca, Glorija kurb] preprosto govorijo o življenju na zemlji.

- Michael Glawogger, režiser in scenarist

Ocena: