Wadjda (2012)

Slovenski naslov: Zeleno kolo
Drugi naslovi: The Green Bike
Država: Saudska Arabija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Haifaa Al-Mansour
Scenarij: Haifaa Al-Mansour
Igrajo: Reem Abdullah, Waad Mohammed, Abdullrahman Al Gohani, Ahd, Sultan Al Assaf

Kako v državi brez kino dvoran prideš do spoznanja, da želiš postati filmar? Odgovor na to vprašanje lahko ponudi Haifaa Al-Mansour, prva režiserka iz Saudske Arabije. Ona  je lep dokaz, da tudi brez kina film živi. Na videu, lokalnih televizijah, satelitskih tv-postajah, internetu… Vse to so dostopne točke, na katerih državljani in državljanke Saudske Arabije lahko pridejo v stik s filmom. Haifaa Al-Mansour prihaja iz intelektualne družine (oče je pesnik), v kateri je kultura imela posebno mesto in pomen, zato je povsem logično, da prva saudska režiserka prihaja iz ene takšnih družin. Al-Mansourijeva je sicer najprej študirala primerjalno književnost v Kairu in šele potem je na vrsto prišel študij filmske režije v Avstraliji. Najprej je posnela nekaj kratkih filmov, njena prva daljša stvaritev pa je bil dokumentarni film Women Without Shadows, ki se ukvarja s položajem žensk v Perzijskem zalivu. Wadjda je njen igrani prvenec in obenem prvi celovečerec, ki je bil v celoti posnet v Saudski Arabiji. 

Glavna junakinja naslovne zgodbe je 10-letna deklica Wadžda, ki z mamo živi v predmestju saudske prestolnice Rijad. Mati je zaenkrat edina žena njenega očeta, ki bolj redko pride domov. Uraden razlog so delovne obveznosti, vendar so tudi do materinih ušes prišle govorice, da moževa mati na veliko išče novo primerno kandidatko, ki bo njenemu sinu podarila zdravega moškega potomca. In med tem ko mati poskuša rešiti zakon, Wadžda živi v svojem svetu. Na njenih nogah so all-starke, v sobi pa kasetofon, ki preko improvizirane antene lovi postaje s tujo glasbo. Čeprav hodi v šolo za dekleta, v kateri veljajo stroga verska pravila, punca vedno znova testira meje dovoljenega, ne zakriva obraza in se druži z enim izmed fantov iz soseščine, ki ga vsakodnevno srečuje na poti v šolo. Fantje se v šolo vozijo s kolesi in Wadžda je pripravljena storiti vse, da dobi kolo. Ko na poti domov v trgovini opazi čudovit zeleni bicikel, pogumno stopi v trgovino in prodajalca prosi, naj ji ga rezervira. Toda med Wadždo in njenimi sanjami stojita dve oviri: prva manj pomembna prepreka je prepričanje okolice, da je vožnja s kolesom neprimerno obnašanje za žensko, druga, veliko večja težava je 800 rialov, kolikor trgovec zahteva za kolo. Pravijo, da vsak problem ima svojo rešitev in ko na šoli organizirajo tekmovanje v znanju in recitiranju Korana, deklica zasluti enkratno priložnost. Zmagovalka bo dobila 1000 rialov, zato Wadžda vneto sodeluje pri dopolnilnem pouku, na katerem se skupaj z ostalimi kandidatkami pripravlja na bližajoče se tekmovanje.

Verjetno veste, da ženske v Savdski Arabiji ne smejo voziti avtomobilov. Predvidevam, da se je iz tega zakonskega določila postopno formiralo prepričanje, da bi ta prepoved morala veljati za vsa prevozna sredstva. Brez izjeme. Kajti ženska na kolesu je grožnja. Moški smo vendarle inteligentna bitja in se dobro zavedamo, da pot od dvokolesnega prevoznega  sredstva nepreklicno vodi do štirikolesnega prevoznega sredstva. In to je nekaj, kar saudski modreci nikakor ne smejo dopustiti. Šalo, na stran. Zeleno kolo je pomemben film. Film, ki začenja neko zgodbo. Vsaka zgodba ima začetek in Haifaa Al-Mansour je s prvim celovečercem, ki je v celoti posnet v njeni domovini, začela pisati filmsko zgodovino svoje dežele. To začetno poglavje je še toliko bolj pomembno, ker je ta odločilni korak storila ženska, enako pomembno se mi zdi, da se Al-Mansourjeva ni ustrašila ponujene priložnosti in je film izkoristila za jasno in glasno izpostavitev pomembnega vprašanja. Sama pravi, da svojih filmov sprva ni nameravala posvetiti vprašanjem družbenega položaja žensk, a so se te teme izkazale za preveč pomembne, da bi se izognila njihovi obravnavi. Poznavajoč okoliščine ni potrebno veliko premišljevati, da življenje glavne junakinje povežemo z življenjem avtorice, ki je za dosego svojih ciljev (tako kot Wadžda) morala pokazati veliko iznajdljivosti, ves čas inteligentno izzivati legitimnost šovinističnih omejitev in zakonov, konstantno hoditi po robu in obenem ostati dovolj zbrana, da ne obrne sistem proti sebi. Oddajati nekakšno prijateljsko kodo, ki ji omogoča borbo proti sistemu, znotraj sistema. Njen film je najboljši dokaz, da je ubrala pravo taktiko. Iz vseh naštetih razlogov je prvenec Al-Mansourjeve pomemben film, ki premika meje in spreminja svet na bolje, dosežek, ki mu velja nameniti posebno priznanje. Vsi ti hvale vredni dosežki bi seveda imeli veliko manjši odmev, če bi ves ta trud bil sežet v povprečnem ali slabem filmu. A življenje nas uči, da stvari, ki jih delamo z ljubeznijo, iz srca, ne morejo razočarati in podobno logiko lahko uporabimo tudi v tem primeru. Zeleno kolo je film, ki slavi svobodo in predmetno kolo je prav to — simbol svobode, ne samo za glavno junakinjo, ampak za vse njene sonarodnjakinje. Wadždin boj za zeleno kolo ni nič drugega, kakor boj za boljšo in enakopravnejšo prihodnost. Film poleg sporočilne vrednosti nudi edinstven vpogled v saudski vsakdan in družbeni ustroj, ki ga zahodni gledalci nismo vajeni. Ta informativna vrednost je podkrepljena z zelo všečno vizualizacijo, ki nam živo približa bivanjski utrip predmestja saudske prestolnice. Ta zapis bom sklenil z veliko pohvalo na račun mlade glavne igralke Waad Mohammed, ki je tu prvič stopila pred kamero. Njena Wadžda je simpatična, pristna, naravna, energična, bojevita, istočasno inteligentna in nepremišljena, prava oseba iz krvi in mesa. Odličen casting, odličen nastop in prepričan sem, da je Wadžda eden tistih filmskih likov, ki jih zlahka ne pozabiš. 

Ocena: