Happy End (2017)

Foto: Filmladen.at

Slo naslov: Srečen konec

Država: Francija, Avstrija, Nemčija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 107' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Michael Haneke

Scenarij: Michael Haneke

Igrajo: Isabelle Huppert, Jean-Louis Trintignant, Mathieu Kassovitz, Toby Jones, Fantine Harduin, Franz Rogowski, Laura Verlinden

Če Michael Haneke za prizorišče svojega najnovejšega filma izbere francoski Calais, že imamo dober namig, kaj nas čaka. Govorimo o tistem Calaisu, v katerem se zbirajo tisoče prebežnikov iz vsega sveta, ki se poskušajo pretihotapiti v Veliko Britanijo. Tam domuje družina Laurent, ki v lasti ima veliko gradbeno podjetje s pomembno vlogo na  nepremičninskem trgu. Podjetje je zgradil družinski patriarh George, danes senilni starec brez volje do življenja. Vajeti družinskega biznisa v svojih rokah drži hčerka Anne, ki v posel poskuša vpeljati sina edinca Pierra, vendar ta očitno ni kos nalogi. Ko se na enemu izmed gradbišč podre podporni zid in pride do delovne nesreče s fatalnimi posledicami, je Anne prisiljena prevzeti popolno kontrolo, saj Pierre s svojim nastopom pred inšpektorji (ti preiskujejo okoliščine nesreče), podjetju ne dela nobene usluge.

V družinski posel ni vključen njen brat Thomas, zdravnik z mlado soprogo in komaj rojenim potomcem. Ta je nepričakovano prisiljen prevzeti odgovornost in skrbeti še za 13-letno Eve, hčerko iz njegovega prvega propadlega zakona. Bivša žena je namreč zaužila prevelik odmerek zdravil in končala na oddelku za intenzivno nego lokalne bolnišnice. Haneke že v uvodu namigne, da bi Eve lahko imela prste vmes pri materini zastrupitvi, ter tako skicira prvi pomemben detajl nastajajočega portreta družinske disfunkcije. Eve je odraščala ob depresivni materi, ki se ni znala sprijazniti s tragičnim dogodkom iz preteklosti in nato še z ločitvijo, po kateri oče stari družini ni namenjal nobene pozornosti. V takšnih okoliščinah ni presenetljivo, da najstnica že v rosnih letih kaže znamenja resne psihične motnje in čustvene pohabljenosti.

Foto: Filmladen.at

Ko Eve na očetovem računalniku odkrije skrivna opolzka sporočila, ki jih ta izmenjuje s svojo novo ljubico, za njo ni več dvoma: njen oče je pokvarjeni egocentrik, ki zavoljo družbenih norm hlini skrb in ljubezen do Eve, svoje nove žene in komaj rojenega otroka. Odkritje pojasni, zakaj v filmu sploh ni kadra, v katerem na obrazu njegove žene lahko zasledimo srečo ali zadovoljstvo. Srečen ni niti Pierre, ki se po nesreči na gradbišču ne more znebiti občutkov krivde in pod vplivom le-teh preobrazi v kritika družbene neenakosti in ignorance premožnih elit. In srečen ni niti njegov stari oče George, ki lahko premišljuje o tem, kako najhitreje končati svojo zgodbo na Zemlji. Rezultat neuspešnega poskusa samomora z avtom se je končal z zlomi in drugimi poškodbami, zato 84-letnik poskuša najti boljšo rešitev. Razmišlja, da bi morda lep kupček denarja lahko prepričal njegovega dolgoletnega frizerja, naj mu asistira v njegovi nameri. Ko ga ta zavrne, poskusi na ulici prepričati skupino črnih emigrantov. Kar tam, na ulici, ponudi zlato uro, ki jo sname z zapestja. Prizor je tragikomičen, tudi zato, ker ga Haneke posname z distance in nam ne dovoli, da bi slišali dialoga.

Prizor razkriva stisko dementnega starca, vendar v navezi s pogovorom, ki ga je George prej imel s frizerjem, subtilno razkrije še nekaj drugega. Belemu frizerju je za asistenco pri samomoru bila ponujena količina denarja, s katero bi ta bil finančno priskrbljen do konca svojih dni. Temnopoltemu emigrantu (ali kar celotni skupini) pa je ponujena zlata ura, kar zgolj razkriva v podzavesti bele buržoazije zakoreninjeno prepričanje o manjvrednosti temnopoltega človeka.

Film premore kar nekaj podobno subtilne sporočilnosti, ki jo denimo najdemo v odnosu družine Laurent do maročanske družine, ki živi z njimi in servisira njihove dnevne potrebe. Ali tistih bolj očitnih, v katerih družinski odvetniki najprej dosežejo ugodno mnenje inšpekcijskih služb glede odgovornosti podjetja in nato družino umrlega delavca v izvensodni poravnavi odslovijo s simbolično kompenzacijo. Film odprejo in zaprejo kadri posneti z mobilnim telefonom, pa tudi vmes je kar nekaj posnetkov računalniškega zaslona, v katerih Thomas izmenjuje perverzna sporočila s svojo novo ljubico. S tem Haneke v zgodbo vključi neizogibno tehnološko komponento sodobnega življenja, kar film le še dodatno aktualizira. Glede na sporočilno širino Srečen konec doživljam kot odkrito kritiko brezbrižnosti in egocentričnosti premožne bele Evrope, njenega brezsrčnega odnosa do šibkejših, pa tudi svojevrstno svarilo pred posledicami – vedno večjo odtujenostjo in razčlovečenjem, ki ga takšna miselnost neizogibno prinaša.

Ocena

L'amant d'un jour (2017)

aka Lover for a Day 

Foto: Mubi

Slo naslov: -

Angleški naslov: Lover for a Day 

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 76',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Philippe Garrel

Scenarij: Philippe Garrel, Jean-Claude Carrière, Caroline Deruas

Igrajo: Eric Caravaca, Esther Garrel, Louise Chevillotte, Paul Toucang

Philippe Garrel je s producentom Saidom Ben Saidom (Elle, Maps to the Star, Carnage) pred časom sklenil dogovor o snemanju treh filmov, ko bodo tvorili nekakšno ohlapno trilogijo – filmi bojo posneti v črno-beli tehniki, z le nekaj ključnih protagonistov, zapakirani v produkcijsko prijazno dolžino slabih 80 minut. Prvi naslov v tej trilogiji je Ljubosumnost (La Jalousie, 2013), drugi film nosi naslov V deželi žensk ( L'Ombre des femmes, 2015), lani pa smo dobili še naslovni Lover for a Day (L'amant d'un jour, 2017). Prvi in drugi film sta našla svoje mesto v programski ponudbi domačega Liffa in kasneje še na sporedih prikazovalcev v sklopu slovenske Art kino mreže. Le Ljubimec za en dan (zaenkrat) ni našel poti do slovenskih kinodvoran in tako bo najverjetneje tudi ostalo.

Garrel zgodbo postavi v današnji Pariz. Uvod postreže z vročim prizorom seksa med Gillesom, profesorjem filozofije v srednjih letih in Ariano, mlado žensko, ki bi glede na mesto, ki sta ga izbrala za intimnost, lahko bila njegova študentka. Malce kasneje opazujemo objokano mlado žensko, ki v poznih nočnih urah za sabo vleče potovalni kovček. Pot jo pripelje do vrat nekega stanovanja in vrata ji odpre Gilles. Izkaže se, da je Jeanne Gillesova hčerka, ki je zapustila dolgoletnega fanta/zaročenca. Zatočišče je poiskala pri očetu ne vedoč, da je ta vmes na skrivaj začel živeti z veliko mlajšo žensko, ki smo jo že spoznali v tistem vročem prizoru. Ariene je torej študentka in ljubica njenega očeta in novonastali položaj je zaradi očitnih razlogov malce kočljiv. Po začetnih napetostih na relaciji ljubica-hčerka se ozračje v tej nenavadni skupnosti začne izboljševati in Ariane počasi postane Jeannina prijateljica in zaupnica. Ta nenavadni trikotnik nekaj časa funkcionira dobro, a nato se razmerje med Gillesom in Ariane začne spreminjati. Sprememba na prvi pogled ni povezana s hčerkinim prihodom, toda...

Foto: Mubi

Ljubimec za en dan je film, v katerem se iz vidika zapleta in razvoja zgodbe ne zgodi veliko. Ljubezensko razmerje dveh ljudi uzurpira prihod tretje osebe, ki postane moteči faktor. Odnosi se po kratki fazi prilagajanja dokaj hitro normalizirajo – zdi se, da sta oče in njegova mlada partnerka ponovno srečna, Ariane in Jeannine se dobro razumeta. V tem smislu lahko rečemo, da je Garrelova stvaritev opazovalna študija funkcioniranja dveh razmerij v posebnih okoliščinah, z enim skupnim imenovalcem. Zanimivost opazovanja teh relacij izvira iz dobrih nastopov treh osrednjih protagonistov – pohvala za obe mladi igralki, debitantko Louise Chevillotte, ki igra Ariane in režiserjevo hčerko Esther Garrel, ki je upodobila Jeanne. Drugi, še bolj odločilen dejavnik je Garrelovo mojstrstvo subtilnega doziranju drobnih detajlov, v katerih lahko prepoznamo namige za dešifriranje dejanj in dogodkov, ki nas pripeljejo do končnih resolucij. Všeč mi je kako Garrel v postopkih in besedah kreira zavestne in, kar je še bolj pomembno, nezavestne odzive protagonistov. Ko enkrat začnemo povezovati te namige, dejanja postavimo v drugačen, bolj smiseln kontekst, v njih prepoznamo prikrite namene in (pod)zavestne odzive. To likom da kredibilnost in globino, jih naredi življenjske in to je po moji oceni največja vrednost naslovne stvaritve.

Ocena

Ne gledaj mi u pijat (2016)

aka Quit Staring at My Plate

Foto: Kinorama

Slo naslov: Ne glej mi v krožnik

Angleški naslov: Quit Staring at My Plate

Država: Hrvaška, Danska

Jezik: hrvaščina

Leto: 2016

Dolžina: 105',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Hana Jušić

Scenarij: Hana Jušić

Igrajo: Mia Petričević, Nikša Butijer, Arijana Čulina, Zlatko Burić, Karla Brbić

Ne glej mi v krožnik je v hrvaško-danski koprodukciji posneta črnohumorna drama mlade hrvaške režiserke Hane Jušić, ki je po nizu  uspešnih kratkih filmov posnela prvenec s katerim se ji je uspelo prebiti na Beneške dneve (Venice Days), eno izmed stranskih sekcij Mostre. Film, ki smo ga med ostalim lahko videli tudi na predzadnjem Liffu, je prejel nagrade na številnih mednarodnih festivalih (Benetke, Tokyo, Crossing Europe) in več zlatih aren na festivalu hrvaškega filma v Pulju.

Jušićeva, ki je spisala tudi scenarij, je glavne junake našla v štiričlanski družni, nastanjeni v neugledni delavski četrti v Šibeniku. V majhnem stanovanju, ki se v vročih poletnih dneh zdi še manjše, se stiskajo oče Lazo (legendarni Zlatko Burić, ki ga poznamo iz Refnove trilogije Pusher), mama Vera (Arijana Čulina), njuna hčerka in glavna junakinja Marijana ( ) in njen "počasni" brat Zoran (Nikša Butijer). Le Marijana hodi v službo (zaposlena je laboratoriju lokalne bolnišnice), zato največji del družinskega proračuna zapolni njena plača, toda denarni prispevek se niti malo ne reflektira na njenem statusu znotraj družine. Ob trdosrčni, nerazumevajoči, na lenarjenje vajeni materi in starokopitnem očetu, ki družino vodi s trdo roko, brez kančka posluha za želje in potrebe mlajših generacij, več pravic in pozornosti uživa njen počasni brat Zoran. Ko možganska kap prizadene očeta in ga priklene na posteljo se zdi logično, da Marijana prevzame njegovo vlogo.

Foto: Kinorama

A po dogodku je edina sprememba, da Marijana poleg službe začne za dodaten zaslužek čistiti hiše premožnih družin. Izdatki so zaradi očetove bolezni višji, zato mati, ki je dočakala svojih pet minut in prigrabila očetovo vlogo, od hčerke pričakuje več denarja. Marijanin slaboten poskus upora je omejen na sugestijo, da bi tudi mati lahko čistila za denar in prispevala svoj delež. Predlog je gladko zavrnjen, saj je se mati egoistično izmika vsakršni odgovornosti. Odločnost pokaže le takrat, ko komandira sina in hčerko, zagovarja nakup zmrznjene hrane, ali izlet na mestno plažo. Vrhunec družinske disfunkcije je groba, pogosto žaljiva in ponižujoča komunikacija. Nejasno je, zakaj za vraga Marijana prenaša vse to, zakaj ne zapusti družinsko gnezdo in začne živeti samostojno. Dejstvo je, da se punca vedno znova vrača domov, na kraj čustvenega pohabljanja, iz česa najbrž izvira njena asocialnost, slaba komunikativnost in prikrita zloba v odnosu do drugih ljudi. V luči vseh teh spoznanj ne presenetijo niti načini, na katere punca odkriva svojo seksualnost. Tudi ta moment sledi estetiko grdega realizma, ki ga Jušičeva zvesto uveljavlja od prvega kadra. Nisem prepričan, ali se režiserka namenoma ni želela spuščati v poglobljeno analizo družinske disfunkcije, ki bi bolje pojasnila družinsko dinamiko. Namesto tega nas raje sooča z dejanji, ki like sicer opišejo, vendar jih ne pojasnijo. Ta ugotovitev je morda nekoliko zgrešena le v primeru glavne junakinje, saj njena dejanja vendarle imajo določen kontekst, so nekako motivirana. Nekaj je gotovo: Ne glej mi v krožnik je film, ob katerem je težko ostati ravnodušen, tudi za voljo zelo dobrih igralskih kreacij vseh pomembnejših akterjev na čelu s talentirano debitantko Mio Petričević.

Ocena

The Nile Hilton Incident (2017)

Foto: Atmo Production

Slo naslov: -

Država: Švedska, Danska, Nemčija

Jezik: arabščina

Leto: 2017

Dolžina: 111',  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: Tarik Saleh

Scenarij: Tarik Saleh

Igrajo: Fares Fares, Mari Malek, Yasser Ali Maher, Slimane Daze, Ahmed Seleem, Mohamed Yousry, Hichem Yacoubi, Hania Amar

Na zadnji podelitvi zlatih hroščev (guldbagge awards je švedska različica oskarjev) je nagrado za najboljši film prejel The Nile Hilton Incident, tretji igrani celovečerec Tarika Saleha, švedskega režiserja egiptovskih korenin, ki je slavil v kar petih kategorijah in premagal največja konkurenta, Kvadrat (The Squre) Rubena Östlunda, ki je nedavno prejel nominacijo za oskarja in Nečisto kri (Sami Blood) Amande Kernelln. Med petimi zlatimi hrošči je enega domov odnesel tudi glavni igralec Fares Fares, znani švedski igralec libanonskih korenin, ki se je na veliko sceno prebil v filmih njegovega mlajšega brata Josefa Faresa (Jalla! Jalla!, Kifeljci) in po katerih je začel dobivati manjše vloge tudi v odmevnih ameriških filmih (00:30 – Tajna Operacija, Varna hiša, Rogue One: zgodba vojne zvezd).

The Nile Hilton Incident je torej pretežno švedsko produkcija, vendar se zgodba odvija v egiptovski prestolnici Kairo, na začetku leta 2011. Pripoved se začne nekaj tednov pred egiptovsko vstajo, po kateri se je po treh desetletjih končala vladavina predsednika Hosnija Mubaraka. Ena izmed sobaric v uglednem hotelu Nile Hilton sliši prepir, po katerem nek moški zapusti sobo. V isto sobo se nedolgo za tem vrne drugi moški in nekaj ur kasneje v njej najdejo truplo lokalne pevke (zaplet nekoliko spominja na Frearsove Umazane lepe stvari). Vodenje preiskave prevzame Noredin Mostafa (Fares), prodorni šef detektivskega oddelka, ki ga sled hitro pripelje do državnega poslanca in  nepremičninskega mogotca Hatema Shafiqa. Noredin dobro ve, kako stvari funkcionirajo v primerih, v katere so tako ali drugače vpleteni vplivni ljudje. Okrožni tožilec zapre preiskavo in smrt mlade pevke/prostitutke označi za samomor, toda Noredin ne misli tako enostavno odnehati. Odloči se, da bo malo pritisnil na Shafiqa, saj ima v posesti fotografije, ki so verjeten motiv za umor. Toda okoliščine primera so bolj zapletene, kot se da naslutiti na prvi pogled, saj se primer kmalu najde pod drobnogledom državne varnostne službe.

Foto: Atmo Production

Na ulicah egiptovske prestolnice počasi narašča napetost in manjši protesti bodo kmalu prerasli v množično vstajo. The Nile Hilton Incident v naelektrenih okoliščinah bližajočih se sprememb najde ustrezno vzdušje za postavitev pesimistične noirovske kriminalke, v kateri preiskava umora mlade pevke in prostitutke, ki je v sodelovanju s svojim izmuzljivim zvodnikom najprej obdelovala, nato pa s fotografijami izsiljevala premožno klijentelo, prestavlja le okvir za seciranje funkcioniranja družbe, ki je na praktično vseh nivojih okužena s korupcijo in nepoštenjem. Salehov temačni portret gledalcu ne ponudi enega samega moralno neoporečnega protagonista in s tem možnost identifikacije z liki zreducira na minimum. Tako na prizorišču umora gledamo glavnega tožilca, ki zraven trupla mlade ženske brez kančka slabe vesti žre specialitete iz hotelske ponudbe in nato osebju naroči, naj naročeno hrano dajo na "sobo." Detektiva Noredina smo že pred prihodom na kraj zločina opazovali med pobiranjem "prispevkov" za nemoteno poslovanje od lokalnih obrtnikov, ki jih potem na postaji "pravično" razdelijo z načelnikom policije (ki je, mimogrede, njegov stric) in sodelavci. V luči tega, kar smo videli dotlej ni presenečenje, da Noredin na prizorišču zločina vsebino denarnice nesrečne prostitutke pospravi v žep in tako nehote odkrije papir, ki je njegova ključna sled. Kljub temu je Noredin za gledalca v tej zgodbi protagonist najbližje moralnemu centru (poleg manj pomembnega lika sobarice), saj poskuša narediti nekaj spodobnega in za zapahe spraviti človeka, ki je umoril nesrečno mladenko. Saleh v teh temnejših in svetlejših odtenkih sivine za vodnika izbere človeka, ki je v stiku s pokvarjeno okolico preprosto sprejel pravila igre. Človeka, ki bi v drugačnih okoliščinah verjetno bil mož z moralno integriteto. Obenem je jasno, da naš (anti)junak v tej enačbi vrednost, ki ne more imeti bistvenega vpliva na končni izid. The Nile Hilton Incident nam pokaže, kako zelo močna in nevarna je lahko korupcija in na kakšen nivo toleriranje le-te lahko spravi celotno družbo. Poudaril bi, da pripovedi v določenih odsekih ni najlažje spremljati in morda prav zato film kot celota ne naredi vtisa, ki bi glede na kvaliteto posameznih elementov lahko pričakovali.  

Ocena

Mr. Roosevelt (2017)

Foto: SXSW

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 90' ,  Imdb

Žanri: komedija

Režija: Noël Wells

Scenarij: Noël Wells

Igrajo: Noël Wells, Nick Thune, Britt Lower, Daniella Pineda 

Mr. Roosevelt je celovečerni režiserski prvenec ameriške igralke in komedijantke Noël Wells, znane po nastopih v ameriškem komično-satiričnem šovu Saturday Night Live in Netflixovi uspešnici Master of None. Noël je poleg scenarija in režije odigrala tudi glavno vlogo. Njena Emily Martin je na neki točki sklenila, da bo poskušala uresničiti svoje sanje o karieri komedijantke – zato je zapustila domači Austin in se preselila v Los Angelesu, za seboj pa je  pustila fanta Erica in svojega mucka, Mr Roosevelta. Na koncu se je, kot tolikokrat doslej izkazalo, da razmerja na daljavo enostavno ne funkcionirajo. Emily nikoli ni prišla po Mr. Roosevelta, za katerega je do njegove smrti, še dve leti po njenem odhodu skrbel Eric. V tem času ji kljub youtube uspešnici z več milijonov ogledov ni uspel preboj na veliko sceno in komedijantka se dve leti kasneje prvič vrne v rojstni Austin, da bi se poslovila od Mr. Roosevelta. Ob prihodu spozna, da se življenje po njenem odhodu ni ustavilo, Eric je našel novo ljubezen in si z njeno pomočjo povsem uredi življenje. S tem Wellsova zgodbo popelje na klasični "hočem bivšega nazaj" teritorij in poskuša pripraviti svojo nezrelo filmsko persono do tega, da obrne novi list in dokončno odraste. Noël Wells iz te premise iztisne bore malo – na film sem, kolikor se spomnim, odzval z nekaj kislih nasmehov, nekaj začudenja in bolj ko ne nerazumevanja za punco v poznih dvajsetih, ki se večino časa obnaša kot muhasta 13-letnica. Mlačen in nezanimiv je tudi njen bivši, za njegovo novo izbranko in njene prijatelje pa bi se dalo uporabiti še kakšno manj prijazno besedo. Nekaj življenja filmu vdahne le skupina Emilyjinih novih prijateljev na čelu s simpatično Daniella Pineda, kar je preslaba kompenzacija za uro in pol pred televizijo.     

Ocena

Bad Genius (2017)

Foto: GDH 559

Slo naslov: -

Država: Tajska

Jezik: tajščina 

Leto: 2017

Dolžina: 130',  Imdb

Žanri: krimi, drama, komedija

Režija: Nattawut Poonpiriya

Scenarij: Nattawut Poonpiriya, Tanida Hantaweewatana, Vasudhorn Piyaromna

Igrajo: Chutimon Chuengcharoensukying, Eisaya Hosuwan, Teeradon Supapunpinyo, Chanon Santinatornkul, Thaneth Warakuklnukroh, Sarinrat Thomas

Bad Genius je film, ki je v letu 2017 v tajske kinodvorane privabil največ obiskovalcev in na koncu postal uspešnica v številnih azijskih državah. Drugi celovečerec 36-letnega tajskega režiserja Nattawuta Poonpiriya – nase je opozoril že s prvencem, triler grozljivko Countdown (2012) – je zabeležil odlične rezultate izven domovine in na koncu prehitel rekorderja Ong Bak (Prachya Pinkaew, 2003), do lanskega leta najuspešnejšo tajsko produkcijo na tujih trgih.  

Glavna junakinja filma je mlada Lynn, v vseh pogledih nadpovprečna dijakinja, ki upošteva nasvet očeta učitelja in se prepiše na ugledno srednjo šolo, s katere je veliko lažje priti na kakšno izmed boljših univerz v tujini. Lynn se takoj po prihodu zbliža z novo sošolko Grace, ki z veliko manj uspeha izpolnjuje svoje dijaške naloge. Ta jo čez čas prosi, da ji pomaga izboljšati ocene tako, da ji dovoli preplonkati njene odgovore pri pomembnih testih. Lynn se sprva upira, a na koncu vendarle popusti. Graceine ocene se začnejo izboljševati, nakar Lynn spozna njenega bogatega fanta Pata, ki ji ponudi denar v zameno za “pomoč” pri testih.  Ponudba je tako mična, da jo preprosto ne more zavrniti. Še več, brihtna punca je izjemno kreativna pri iskanju načinov, kako sošolcem brez tveganja posredovati pravilne odgovore. Sistem je hitro vzpostavljen in kmalu je na šoli kar nekaj dijakov, ki plačujejo njene usluge. Njene majhne donosne obrti verjetno ne bi nikoli odkrili, če zadeve ne bi pogruntal Bank, še en genialec na šoli in Lynnin glavni protikandidat v boju za državno štipendijo za študij v tujini.

Foto: GDH 559

Vem, da je težko verjeti v kvaliteto filma o najstnikih, ki plonkajo pri testih in dijakinji, ki iz tega naredi pravi mali biznis, saj zgodba na papirju ne deluje kot nekaj, kar bi lahko bilo zanimivo. Tudi moja pričakovanja so bila zastavljena precej nizko, ali bolje rečeno, jih sploh ni bilo, a na koncu me je film zelo pozitivno presenetil in še enkrat prepričal, da sposoben avtor lahko vsako, še tako nezanimivo temo, spremeni v zabavno filmsko izkušnjo. Poonpiriya zgodbo suvereno vodi že od uvodnih minut, v katerih glavna junakinja pred prihodom na novo šolo s premeteno taktiko iztrži ugodne pogoje vpisa. Že v tej zgodnji fazi spoznamo, da imamo opravka z izjemno bistro protagonistko z enormno željo po uspehu in materialni koristi. Že prvi vrhunsko postavljen in posnet prizor plonkanja (odlična montaža, primerna glasba, zanimiva postavitev kamere) nam sugerira, da nismo v povprečnem, v šolsko okolje postavljenem najstniškem filmu. V nadaljevanju zgodbe (ki, mimogrede, temelji na resničnih dogodkih), film prestavi  v višjo predstavo: Lynn skuje načrt s katerim bodo sošolci (tisti, ki so uslugo pripravljeni plačati, seveda), prišli do pravilnih odgovorov na strogo varovanih STIC testih (ti so osnova za sprejem študentov na ugledne tuje univerze). Mislim, da ne pretiravam, če zatrdim, da se Bad Genius v segmentu planirana in realizacije načrta, po kakovosti približa standardom najboljših “heist” filmov. Poonpiriya se počuti kot riba v vodi, ko režira proceduralne podrobnosti in postavlja napete prizore “švercanja” podatkov, ki gledalca potegnejo na rob sedeža. Učinek je tak, da med ogledom preprosto pozabimo, da v igri niso diamanti, zlato ali denar, temveč običajen sprejemni izpit. K dobremu skupnemu vtisu pripomorejo tudi dobri igralski nastopi pretežno neizkušene igralske zasede, ter v subtekst vtkana kritika tajskega šolskega sistema in socialne neenakosti znotraj le-tega.

Ocena

Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (2017)

Foto: © 2017 Twentieth Century Fox

Slo naslov: Trije plakati pred mestom

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 115',  Imdb

Žanri: krimi, drama

Režija: Martin McDonagh

Scenarij: Martin McDonagh

Igrajo: Frances McDormand, Woody Harrelson, Sam Rockwell, John Hawkes, Peter Dinklage, Caleb Landry Jones, Abbie Cornish, Kathryn Newton, Samara Weaving, Lucas Hedges, Clarke Peters, Brendan Sexton III, Kerry Condon, Željko Ivanek

Kaj lahko storiš, če si nezadovoljen z delom policije? Kaj bi storili vi, če bi, tako kot Mildred Hayes, dolgih sedem mesecev čakali na kakršen koli premik v primeru preiskave umora in posilstva najstniške hčerke? Bi vsak dan šli na policijo izvajati pritisk na policiste? Bi se preiskave lotili kar sami? Bi s prihranki plačali privatnega detektiva? Bi se vdali v usodo in se sami seboj, med štirimi zidovi, poskušali sprijazniti z izgubo? Vsak izmed naštetih scenarijev je realen, logičen.

Mildred je razmišljala drugače: ob pasivnem odnosu policije se je odločila najeti tri reklamne panoje in prek teh na odgovornost poklicati lokalno policijo na čelu s šerifom Billom Willoughbyjem. S prstom je pokazala na šerifa, ki je, mimogrede, hudo bolan in ga v mestu vsi izjemno spoštujejo. Hecno je, da sporočilo na plakatih bolj prizadene lokalno skupnost, kakor samega šerifa, ki ni brez razumevanja za jezo obupane matere.

Jeza motivira retoriko in dejanja mnogih protagonistov v tretjem celovečercu Martina McDonagha. Mildred je največji meri jezna zaradi dejstva, da je morilec njene hčerke še vedno na prostosti. Nekoliko tudi zato, ker se v ta boj podaja sama, brez pomoči bivšega moža, ki jo je zapustil in skočil v objem 19-letne mladenke. Jezen je tudi šerifov pomočnik Jason Dixon, ki je svojo jezo usmeril v sovraštvo do temnopoltih sodržavljanov in vsake oblike drugačnosti. Dixon, kot tak, je produkt okolja, predvsem zapite rasistične matere in mnogih someščanov, ki s tišino hranijo njegovo jezo, jo razumejo, se z njo identificirajo. Jezen je tudi lokalni zobozdravnik, ki zaradi plakatov pred mestom svojo jezo usmeri v Midredin majajoči se zob. Dotični gospod ravno svoji slabo prikriti jezi dolguje bolečo luknjo v prstu, ki mu jo v spomin pusti Mildred. Plakati pred mestom so produkt jeze, ki istočasno tudi sami sprožajo nemalo jeze med lokalnim prebivalstvom.

Foto: © 2017 Twentieth Century Fox

Le resnično moder in sočuten človek lahko za vsemi temi jeznimi obrazi vidi človeka v pravi luči. Vidi dobro, ki se je umaknilo jezi. In če so trije plakati bili rezultat in generator jeze, potem so tri pisma, ki jih šerif Willoughby pusti za svojo ženo, Mildred in namestnika Dixona, katalizator, ki v njih prebudi sočutje in razumevanje za sočloveka. McDonaghov tretji celovečerec je nedvomno njegov najbolj humanističen film doslej. Fascinantna se mi zdi organskost, s katero zgodbo iz jezne komične drame usmeri v umirjeno, čutno tretje dejanje. McDonagh je studiozen avtor, ki že med pisanjem scenarija v glavi zlaga prizore v katerih so že dodeljene vloge igralcem iz njegove igralske "družine," ki se z vsakim novim filmom pridobi kakšnega novega člana.

Tokratna najpomembnejša okrepitev je izjemna Frances McDormand, ki ji je vloga Mildred pisana na kožo. Dobesedno. McDonagh je že med pisanjem scenarija Mildred pisal s Frances v mislih in nato imel kar nekaj dela, da je igralko prepričal, naj sprejeme ponujeno vlogo. Ta je sprva menila, da je za vlogo prestara in šele skupen napor McDonagha in igralkinega moža Joela Coena je obrodil sadove. McDonagh je tako dobil priložnost zadevo speljati, kot je sprva načrtoval, gledalci smo dobili izjemno igralsko kreacijo, Frances pa bo po zlatem globusu v svojo vitrino poleg zlatega kipca za nastop v Fargu najbrž postavila še enega oskarja.

Njen nastop je vsekakor potrebno izpostaviti in ustrezno nadgraditi, toda Trije plakati... so obenem izjemen dosežek celotne igralske zasedbe v kateri preprosto ni mogoče najti šibke točke. Sam Rockwell, Woody Harrelson, Caleb L. Jones, John Hawkes, Peter Dinklage in ostali vgradijo svoj delež v ta izvrsten mozaik značajev in zgodb, v katerem do izraza pride Mcdonaghov scenaristični genij, ki nikoli ne zanemarja likov in tudi tistim manj pomembnim nameni potrebno pozornost. Njegovi stranski liki tu niso zato, da zgolj zapolnijo kvoto sodelujočih in recitirajo svoj dialog. Ob opazovanju teh krasnih kreacij začutimo potrebo, da o njih izvemo več in to je kvaliteta, ki jo najdemo le v vrhunskih, kompletnih filmih. To so liki, ki jih zlahka vidimo v glavnih rolah nekih drugih filmov in zgodbe, ki bi jih z veseljem videli in slišali.  McDonagh je po mojem mnenju eden najbolj kompletnih filmarjev ta hip, ki po zgolj treh filmih za sabo že ima pravo armado občudovalcev. Po Treh plakatih... mu ponudb za sodelovanje gotovo ne bo manjkalo, a poznavajoč njegovo minulo delo sem prepričan, da bo McDonagh ostal na začrtanem kurzu in še naprej snemal le filme, v katerih bo lahko uveljavil svojo filmsko filozofijo. Nasvidenje, čez približno štiri leta.

Ocena

Pandora (2016)

Foto: Netflix

Slovenski naslov: -

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2016

Dolžina: 136'  , Imdb 

Žanri: akcija, drama, triler

Režija: Park Jung-Woo

Scenarij: Park Jung-Woo

Igrajo: Kim Nam-Gil, Kim Joo-Hyun, Jung Jin-Young, Kim Young-Ae, Moon Jeong-Hee

Korejski film katastrofe Pandora odpre prizor otrok, ki se brezbrižno igrajo, med tem ko v ozadju vidimo žerjave, ki delajo na izgradnji nuklearne elektrarne. Vemo, da gledamo film katastrofe, zato računamo s tem, da bo v novi nuklearki prej ali slej prišlo do nesreče. To je razlog, da že od uvodnih minut v zakup vzamemo določeno predvidljivostjo razvoja zgodbe in upamo, da bodo ustvarjalci znali stopnjevati napetost in vse skupaj podložiti z zanimivo osebno zgodbo protagonistov. Trenutek nesreče pride kakih dvajset let kasneje, ko so otroci iz uvodnega prizora že odrasli mladi ljudje, nekateri izmed njih so zaposlitev našli prav v bližnji nuklearki. Imam občutek, da se je režiserju in scenaristu Park Jung-wooju zelo mudilo z eksplozijo jedrskega reaktorja. V prikaz razmerij med glavnimi liki in njihovo karakterizacijo je investiral slabih 20 od 136 minut filma in nas hitro soočil s prvimi pokvarjenimi ventili in neobvladljivim naraščanjem pritiska v reaktorju, ki že po dobre pol ure pripelje do jedrske katastrofe. V nadaljevanju gledamo kombinacijo dogajanja na kraju nesreče in prizore evakuacije zaskrbljenih očetov, mater in deklet, ki trepetajo za usodo svojih najbližjih v nuklearki. Toda z grobo skico likov in razmerij, ki so vzpostavljeni v uvodu, je težko zares sočustvovati. Park bi  stvari morda lahko rešil z dobro režijo  dogajanja v nuklearki, toda zgodba je tudi v tem segmentu polna klišejev. Pandora v miks vrže prav vse "preverjene" rešitve: ignorantskega nadzornika, ki se ne zmeni za opozorila o nevarnosti nesreče, poštenega in izkušenega poslovodjo, ki nima dovolj vpliva, da bi preprečil nesrečo, romanco med dekletom in fantom, ki dela v nuklearki, pokvarjeno vlado, ki po nesreči kalkulira in vrednost človeških življenj postavlja v ekonomsko-politični kontekst... Več kot dovolj razlogov, da se Pandori izognite v širokem loku.  

Ocena

Last Flag Flying (2017)

Foto: Lionsgate

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 125',  Imdb

Žanri: komedija, drama, vojni

Režija: Richard Linklater

Scenarij: Darryl Ponicsan, Richard Linklater 

Igrajo: Bryan Cranston, Laurence Fishburne, Steve Carell, J. Quinton Johnson, Yul Vazquez, Deanna Reed-Foster

Last Flag Flying me je od samega začetka zanimal predvsem zaradi Richarda Linklaterja. Priznam, da bi film kljub odlični igralski zasedbi pri meni imel veliko manj možnosti, če bi na režiserskem stolčku sedel nekdo drug. Linklater je za izhodišče izbral istoimensko knjigo Darryla Ponicsana, iz katere je skupaj s pisateljem pred dobrim desetletjem poskušal izluščiti scenarij. V prvo se ni izšlo in projekt je za nekaj časa obtičal v predalu, a sta se oba znova vrnila k projektu, na novo prilagodila scenarij in projekt je šel v realizacijo v drugi polovici leta 2016.  Ponicsanov roman je nadaljevanje njegovega leta 1970 objavljenega romana The Last Detail, po katerem je Hal Ashby tri leta kasneje posnel odmeven istoimenski film z Jackom Nicholsonom (tri oskarjevske nominacije). In glede na dejstvo, da oba filma govorita o istih protagonistih, a s 30-letno časovno distanco (Linklater je spremenil imena protagonistov), naslovnega lahko do neke mere obravnavamo kot svojevrstno nadaljevanje Ashbyjevega filma.

Trideset let kasneje so glavni protagonisti trije moški srednjih let, ki so se nekoč ramo ob rami bojevali v Vietnamu. Sal (Bryan Cranston) je lastnik bara, v katerem večino pijače popije kar sam, Larry "Doc" Shepherd (Steve Carell) še vedno službuje pri ameriški mornarici, nekoč divji ženskar Richard Mueller (Laurence Fishburne) pa je povsem obrnil list in postal duhovnik. Tri desetletja so minila, zdaj smo v letu 2003 in Amerika je spet v vojni. Po 11. septembru je sprožena "vojna proti terorizmu," ki je prerasla v ameriško izvažanje demokracije in človeške pravic v Afganistan in Irak (s pomočjo oklepnikov, letal, raket in podobnih dostavnih sredstev, seveda). In tam, v Iraku, je ugasnilo življenje mladega fanta,  ki se zdaj v krsti vrača domov. K povsem potrtem očetu Larryju, ki mu je zahrbtna bolezen nedolgo nazaj vzela še ženo. Po tridesetih letih brez kontakta z Salom in Richardom se Larry odloči poiskati stara prijatelja in ju prositi, da mu pomagata v organizaciji sinovega pogreba.  Najprej morajo v vojaško letalsko oporišče, kamor bojo pripeljali sinovo truplo, nakar jih čaka pogreb na vojaškem pokopališču. A ko Larry odkrije, da mu je vojska lagala o okoliščinah sinove smrti, se odloči, da ga v lastni režiji, brez vmešavanja vojske, pokoplje v domačem kraju. Ne zmoti ga niti dejstvo, da je Portsmouth v New Hampshiru oddaljen dobrih 700 kilometrov.

Foto: Lionsgate

Tako smo dobili izhodišče za film ceste o treh starih pajdaših, ki v nenavadnih okoliščinah ponovno prebujajo prijateljstvo, ki ga niso uspela izbrisati niti tri desetletja brez vsakršnega kontakta. Iz povzetka vsebine se zgodba morda zdi pesimistična in depresivna, vendar Linklater in ekipa iz takšnega materiala iztisnejo tudi vedrejše tone in konkretno dozo humorja. Gonilna sila komične plati filma je Bryan Cranston v vlogi zapitega samca brez dlake na jeziku, ki tudi v situacijah, ko je bolje molčati, ne more držati jezika za zobmi. Njegov Sal je gobčna zguba zlatega srca, ki ljudi okoli sebe pogosto nehote spravi v zagato, a vedno z dobrimi namerami. Pravo nasprotje je redkobesedni Larry v subtilni interpretaciji Steva Carella, ki prepričljivo pooseblja potrtega protagonista, za katerega se zdi, da na svojih plečih nosi vso nesrečo tega sveta, a navkljub temu še ni izgubil volje do življenja. Bolj glasen v zagovarjanju svojih prepričanj je Richard – ta se s Salom pogosto spušča v debate o veri in moralno-etičnih vprašanjih, vendar istočasno ne more skriti zadovoljstva vsakič, ko beseda steče o njegovi divji preteklosti.  Jedro filma je torej dinamika treh osrednjih protagonistov, okoli katere Linklater razmeroma uspešno vleče vzporednice med starimi in novimi vojnami, na katerih vzpostavlja jasno protivojno sporočilo. Ameriški režiserji so vedno razpeti med domoljubjem in potrebo po kritiki ameriške vloge v svetu in tudi Linklater ni izjema: njegova ideja o narodu, ki se vedno znova ujame v mrežo vladnih laži je posploševanje, ki enostavno nima pravega učinka. V tej luči nam tudi prepričanja in značaji njegovih likov ne ponudijo tistega za Linklaterja značilnega občutka, da smo v družbi resničnih ljudi in da gledamo zgodbo, ki bi lahko bila izsek iz resničnega življenja. Last Flag Flying, tako kot Sal, ima srce na pravem mestu, vendar si s svojimi poantami pogosto ne naredi nobene usluge. S filmom še vedno nisem nezadovoljen, s vseeno velja poudariti, da je Linklater tokrat posnel nekoliko slabši film, ki ne pride niti blizu njegovim najboljšim stvaritvam.

Ocena

Dark (2017– ) 1. sezona

Photo by Julia Terjung / Netflix

Slo naslov: -

Država: Nemčija

Jezik: nemščina

Leto: 2017

Dolžina: 10 x 60',  Imdb

Žanri: krimi, drama, misterij, zf

Režija: Baran bo Odar

Scenarij: Baran bo Odar, Jantje Friese

Igrajo: Oliver Masucci, Karoline Eichhorn, Jördis Triebel, Louis Hofmann, Maja Schöne, Stephan Kampwirth, Brad Painter

  

Nemška serija Dark se odpre z dogodki v bližnji prihodnosti, natančneje v juniju 2019. V malem mestu Winden se zgodi samomor 43-letnega moškega, nakar njegova mati od pokojnikove žene in sina skrije poslovilno pismo. Nekaj mesecev kasneje se domov iz psihiatrične ustanove vrne pokojnikov najstniški sin Jonas, ki je še vedno zaradi očetove smrti močno travmatiziran. Med njegovo odsotnostjo je izginil sošolec Eric (glavni dobavitelj marihuane na lokalni srednji šoli), policija zaenkrat nima nobenih sledi. Jonas se z nekaj sošolci odpravi v bližnji gozd v upanju, da bodo v jami (ta se nahaja v bližini zaprtega območja, na katerem stoji nuklearna elektrarna), našli Ericovo skrito zalogo marihuane. A nato se zgodi nekaj, za kar je težko najti racionalno razlago. Pod vplivom (magnetne?) sile začnejo v mestu in okolici odpovedovati luči in ostale naprave in zdi se, da je celotno območje pod vplivom nevidne sile. Po nekaj minutah je vsega konec, toda kmalu postane jasno, da je med dogodkom izginil še en otrok. Zdaj se na seznamu pogrešanih znajde še mladi Mikkel, najmlajši potomec Ulricha Nielsena, detektiva, ki preiskuje izginotje prvega najstnika. Zdaj, ko je izginil njegov otrok, je motiv še toliko večji, sploh ob spominu na dogodek izpred 33 let, ko je izginil Ulrichov mlajši brat, ki ga potem niso nikoli našli. Naslednje jutro v gozdu odkrijejo truplo in Ulrich se v paniki odpravi na prizorišče. Ob pogledu na truplo mladega fanta naprej pride olajšanje, nato zmedenost. Olajšanje zato, ker mrtvec ni ne njegov sin, ne od prej pogrešani Eric, zmeda pa zaradi fantovih oblačil (80-ta) in starinskega walkmena, ki ga najdejo poleg trupla.  

Photo by Stefan Erhard/Netflix - © 2016 Stefan Erhard

Neznana sila, samomor, dva pogrešana najstnika in eno neznano truplo iz "80-ih" so intrigantno izhodišče prve Netflixove serije v nemščini. Spletni gigant tako po španski Club de Cuervos, portugalski 3% in italijanski seriji Suburra: Blood on Rome, nadaljuje s širitvijo originalnih tujejezičnih produkcij. Režijo serije so zaupali švicarskemu režiserju Baranu bo Odarju (Who Am I, 2014) , ki je skupaj s stalno sodelavko Jantje Friese in drugimi spisal tudi scenarij. V seriji se občutijo vplive drugih slavnejših serij, verjetno najbližje resnici pa je ugotovitev, da je Dark temačnejša verzija uspešnice Stranger Things, z elementi Twin Peaksa. Ton je kot rečeno temačen, s prevladujočimi temnimi filtri, večino časa dežuje in malce smešno je, da nihče od protagonistov ne uporablja dežnika. Sprehajanja po močnem dežju samo ena od instrumentov, s katerim nam ustvarjalci poskušajo približati razpoloženje in čustveno stisko protagonistov. Čez čas postane jasno, da jama v bližnjem gozdu skriva nekakšen portal, skozi katerega se lahko vrnemo 33 let v preteklost (leto 1986), v nekakšno vzporedno resničnost, s čem Dark vzpostavi drugo narativno linijo. S tem razkritjem postanejo nekatere stvari bolj jasne, nekateri odnosi med ključnimi protagonisti bolj smiselni. Zgodba se še dodatno zaplete z razkritjem tretje pripovedne linije, ki teče še nadaljnjih 33 let v preteklosti (leto 1953). Na tej točki je pripoved že obremenjena s (pre)številnimi protagonisti in skrivnostmi, vedno več likov začne uporabljati portale in se sprehajati skozi čas. Ustvarjalci veliko časa namenijo ustvarjanju novih skrivnosti, ki jih je po moji oceni že več kot dovolj, med tem pa vlagajo bore malo truda v karakterizacijo likov. Dark se tako počasi sprevrže v serijo, ki ves čas obljublja nekaj velikega, čeprav je bolj ko ne jasno, da za to nima pravega kritja. Serija bo všeč predvsem tistim, ki uživajo v razkrivanju manjših in večjih skrivnosti in ob kakovostni produkciji ni težko razumeti, zakaj je serija nekaterim tako všeč. Za tiste, ki v zgodbah iščejo subtekst, globino in slojevitost likov pa je bolje, da dragoceni čas investirajo v kaj drugega.  

Ocena

One More Time with Feeling (2016)

Foto: Picturehouse Entertainment

Slo naslov: Še enkrat z občutkom

Država: VB, Francija

Jezik: angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 113',  Imdb

Žanri: dokumentarni, glasba

Režija: Andrew Dominik

Glasba: Nick Cave and the Bad Seeds

Igrajo: Nick Cave, the Bad Seeds, Else Torp, Susie Cave, Earl Cave

"Čas je elastičen," pove Nick Cave nekje na začetku dokumentarca, ki je pospremil izid 16. studijskega albuma Skeleton Tree. S tem Cave in njegovi The Bad Seeds nadaljujejo zgodbo začeto s prejšnjim albumom Push the Sky Away. Izid omenjenega albuma je pospremil dokumentarec 20.000 dni na Zemlji (, Iain Forsyth, Jane Pollard, 2014), ki je zainteresiranim ponudil vpogled v nastanek albuma in kreativni proces Cava in njegovih sodelavcev. Toda tokrat so okoliščine bile drugačne. Po nenadni  smrti Cavovega 15-letnega sina Arthurja, je že dejstvo, da smo dočakali novi album bilo nekoliko presenetljivo, še bolj pa informacija, da bo tudi tokrat vzporedno s plato nastal tudi dokumentarec o nastanku plate. Cave na koncu dokumentarca pojasni izjavo o elastičnosti časa, ko opisuje svoje počutje po tragičnem dogodku: travma je vedno prisotna, na njo si pripet z elastično vrvjo, ki ti dovoljuje, da se občasno oddaljiš od bolečine, a na koncu te vrv vedno znova povleče nazaj.  Še enkrat z občutkom je bistveno drugačna izkušnja od že omenjenega 20,000 dni na Zemlji. To pot je nastal zelo oseben film o glasbeniku, ki na samosvoj način gre skozi obdobje žalovanja, skupaj z njim pa tudi njegovi najbližji. Moram priznati, da sem z ogledom filma odlašal zelo dolgo. Nekako se je težko spraviti k ogledu filma, vedoč kaj te čaka. Iz istega razloga si plato Skeleton Tree zavrtim bolj redko, kot bi jo sicer in občutno manj, kot sem po izidu poslušal ostale albume Nicka Cava in TBS. Ne zato, ker mi ne bi bil všeč, ampak predvsem zato, ker te album po poslušanju potopi v žalost. Še enkrat z občutkom nam poleg vpogleda v kreativni proces ponudi tudi nekatera pojasnila, glasbi da določen kontekst in razloži, kako je Nickova osebna tragedija oblikovala pesmi in celostno podobo albuma. Prav zato govorimo o dokumentarcu, ki ga nujno morajo videti vsi, ki ljubijo tisto kar delajo Cave in TBS. Režiser Andrew Dominik (Jesse James in strahopetni Robert Ford, Ubij jih nežno) je v intervjuju za RTV SLO razložil, da je prav Cave bil pobudnik dokumentarca, ki so ga začeli snemati komaj pol leta po nesreči. Po njegovih besedah je za Nicka to bil način, kako se spopasti s travmo, saj mu je svoje počutje bilo lažje povedati v kamero skozi glasbo, kot da bi se o njem odkrito pogovarjal z drugimi ljudmi. Dominik, sicer Nickov stari prijatelj (Cave je napisal glasbo za Jesse Jamesa...), je obljubil, da bo iz filma izrezal vse, kar bo ta želel, a na koncu je večina izrezanega materiala vrnjena v finalno različico filma, s katero smo dobili izjemen komentar o nastanku albuma in zelo oseben portret žalujočega glasbenika.

Ocena

Mudbound (2017)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 134' ,  Imdb

Žanri: drama

Slo recenzija: -

Režija: Dee Rees

Scenarij: Virgil Williams, Dee Rees

Igrajo: Garrett Hedlund, Jonathan Banks, Carey Mulligan, Jason Clarke, Jason Mitchell, Mary J. Blige

[SLO]

Ne, drugega celovečerca režiserke Dee Rees niste spregledali v kinematografih: Mudbound je del vse širše ponudbe Netflixovih igranih filmov in verjetno najboljši, kar so jih doslej producirali - tako dober, da bi si ponudnik vsebin na zahtevo morda lahko tokrat prvič priboril kako oskarjevsko nominacijo. (Film je na voljo tudi slovenskim naročnikom). Mudbound je ambiciozna, epska adaptacija istoimenskega romana, ki naslika fresko rasnih odnosov na ameriškem Jugu med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Mlade može, ki so se na drugem koncu sveta borili v zavezniški vojski, v domovini pričaka isti stari, kastni sistem, ki seveda ni obstajal, ko je bilo treba vojake pošiljati na fronto. Jonathan Banks kot priletni patriarh v misisipijskem blatu ustvari enega najsrhljivejših portretov zakrknjenega rasizma, kar smo jih videli na velikem platnu - a Pappy niti ni osrednji zlikovec filma. Dee Rees brez moraliziranja pokaže, da je ameriški rasizem zakoreninjen v bogaboječi, "spodobni" belski večini, ki tiho pristaja na svoj privilegirani položaj, ker ima od tega gospodarsko korist. -RTV SLO MMC

[ENG]

Set in the rural American South during World War II, Dee Rees' Mudbound is an epic story of two families pitted against one another by a ruthless social hierarchy, yet bound together by the shared farmland of the Mississippi Delta. Mudbound follows the McAllan family, newly transplanted from the quiet civility of Memphis and unprepared for the harsh demands of farming. Despite the grandiose dreams of Henry, his wife Laura struggles to keep the faith in her husband's losing venture. Meanwhile, Hap and Florence Jackson - sharecroppers who have worked the land for generations - struggle bravely to build a small dream of their own despite the rigidly enforced social barriers they face. The war upends both families' plans as their returning loved ones, Jamie McAllan and Ronsel Jackson, forge a fast but uneasy friendship that challenges the brutal realities of the Jim Crow South in which they live. -RT

Ocena