Cam (2018)

Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: grozljivka, misterij, triler

Dolžina: 94',  Imdb 

Režija: Daniel Goldhaber

Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber

Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim

Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec. 

Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Reševanje tega misterija je zastavljeno v specifičnih, zanimivih okvirjih – na poti  do resnice pa nas čaka več intrigantnih ovinkov in postankov, po katerih nas Goldhaber vendarle pripelje do resnice. S ponujeni odgovori sem na koncu vseeno bil le delno zadovoljen – na del, ki pojasnjuje, kaj se pravzaprav zgodilo, nimam večjih pripomb, veliko manj pa sem zadovoljen z orkestracijo finalnega obračuna, v katerem junakinja uspe prelisičiti nasprotnika in stvari postaviti na svoje mesto.

Ocena

Systemsprenger (2019)

Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo Film

Slo naslov: Razbijalka sistema

Drugi naslovi: System Crasher

Država: Nemčija

Jezik: nemščina

Leto: 2019

Dolžina: 118',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Nora Fingscheidt

Scenarij: Nora Fingscheidt

Igrajo: Helena Zengel, Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide, Lisa Hagmeister, Melanie Straub, Maryam Zaree

Vedno mi je v zadovoljstvo zapisati nekaj vrstic o odmevnih debitantskih filmih, s katerimi se z novimi imeni širi krog ustvarjalcev, od katerih lahko pričakujemo velike in vznemirljive stvari. Razbijalka sistema nemške režiserke Nore Fingscheidt je eden takšnih naslovov, ki po moji oceni sodi v najožji krog najboljših stvaritev lanskega leta. Film je prejel berlinskega srebrnega medveda in predstavljal Nemčijo v boju za tujejezičnega oskarja, pri nas smo ga lahko ujeli na lanskem LIFFu, konec januarja pa še v sklopu 10. FEMF-a. 

Glavna junakinja zgodbe je 9-letna deklica Benni, ki potrebuje le nekaj minut, da nas povsem šokira in prepriča, kako zelo zahtevno je življenje v njeni bližini. Za njenimi modrimi očmi se skriva bitje, ki svet opazuje skozi izkrivljeno prizmo vedenjske motnje, zavoljo katere je spoznala osebje praktično vseh lokalnih vzgojno-varstvenih ustanov. Benni je nočna mora večine socialnih delavcev, saj ti enostavno ne morejo najti formule, s katero bi jo vključili v obstoječi socialno-varstveni sistem. Je razbijalka sistema, ki so je ne da vkalupiti v obstoječe normative obnašanja in interakcije z okolico. Toda nekateri ji, kljub številnim spodletelim poskusom, ne morejo obrniti hrbta. To sta v prvi vrsti toplosrčna, zaščitniška gospa Bafane in mladi koordinator Micha, čigar naloga je dekličina vključitev v izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami.

Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo / Weydemann Bros. / Yunus Roy Imer

Dokaj jasno je, da so motnje, ki tako močno obeležuje njen obstoj, generirale travme v zgodnjem otroštvu in problematična vloga šibke, nedorasle matere. Toda avtorica Nora Fingscheid se ne spušča v globljo analizo korenin disfunkcije, ampak se raje osredotoči na sedanjost in napore socialnih delavcev, ki deklici po najboljših močeh poskušajo pomagati doseči zadosten nivo socializacije. Pripoved je zastavljena tako, da nam na enem nivoju pomaga razumeti impulze, ki ženejo junakinjo in pojasnjuje zakaj so njena dejanja v resnici le neartikulirani, težje razumljivi klici na pomoč. Na drugi strani imamo omenjena socialna delavca, ki za nenadnimi izbruhi besa in drugimi iracionalnimi vedenjskimi vzorci znata prepoznati otrokovo stisko. 

Razbijalka sistema je tako močna izkušnja zato ker gledalca zna postavi v precep med mlado junakinjo in tistimi, ki ji poskušajo pomagati. In prav zato nas med ogledom prevzema vedno močnejši občutek razpetosti med željo, da Benni naposled najde prepotrebni notranji mir, ter razumevanja za čustveno prizadetost tistih, ki ji nesebično pomagajo, a zaradi objektivnih razlogov ne morejo storiti več. Benni nam zleze pod kožo tudi zavoljo izjemnega igralskega nastopa mlade Helene Zengel, ki je ustvarila eno najboljših otroških vlog v vsej filmski zgodovini. Vem, da je o tem nesmiselno razpredati, toda prepričan sem, da bi ob takšnem nastopu letošnje oskarjevske nominiranke za glavno žensko vlogo imele (pre)hudo konkurenco v mladi Nemki, ako bi prvenec Nore Fingscheidt prihajal iz angleškega govornega območja. Helene je nesporna prva violina igralske zasedbe, a je vseeno potrebno izpostaviti odličen prispevek celotne igralske zasedbe in nekaj ključnih igralcev v stranskih vlogah (Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide). Izvrstna zgodba in dobri igralski nastopi so lepo zaokroženi s suvereno tehnično komponento filma, ki nas ob izbruhih glavne junakinje z montažo, ritmom in glasbo zna potegniti v vrtinec nekontroliranega dogajanja in nato, ko je to potrebno ustaviti konje, upočasniti ritem in si vzeti čas za studiozno raziskovanje čustev protagonistov. Zavoljo vsega naštetega je Razbijalka sistema silovita, nepozabna izkušnja, ki jo nikakor ne smete zamuditi.

Ocena

Jojo Rabbit (2019)

Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

Slovenski naslov: Zajec Jojo

Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama, vojni

Dolžina: 108',  Imdb 

Režija: Taika Waititi

Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga)

Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen

Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the Shadows, Hunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja. 

Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma. 

Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox

V čas druge svetovne vojne postavljena zgodba življenje v nacistični Nemčiji slika skozi oči 10-letnega fantiča. Jojo nima veliko prijateljev, zato ne preseneča, da si je ob odsotnem očetu (ta naj bi se boril na eni izmed številnih front) in zaposleni materi, ki dela pri lokalnem oddelku za propagando, omislil namišljenega prijatelja. In izbira je padla na firerja, kar niti ni tako nenavadno, če imamo na umu, da je le-ta plod domišljije v nacistični Nemčiji odraščajočega otroka, ki prosti  čas preživlja v pripravljalnem kampu Hitlerjeve mladine. Druženje s sovrstniki v naravi je iz njegove perspektive nedvomno bolj zabavno od dolgočasnega poležavanja med štirimi zidovi. Toda ko Jojo odkrije, da se v tajnem prostoru njihove družinske hiše skriva mlada Židinja Elsa, se njegova percepcija sveta začne spreminjati. 

Razkritje materine vloge v tej zadevi in skrivna interakcija z Elso počasi razblinjata zablode in laži, s katerimi je njegovo glavo napolnila nacistična propagandna mašinerija. S posmehom usmerjenim proti vnetim izvajalcem nacistične ideologije in  drobnimi znamenji nestrinjanja tistih, ki so po spletu okoliščin, največkrat proti svoji volji, postali kolešček v nacističnem stroju, Waititi izpiše jasno obsodbo nacističnega režima, a obenem opozori na zgrešenost posploševanja in kompleksnost okoliščin, v katerih spodoben človek lahko konča v napačni uniformi. Ideja se jasno manifestira v vlogi in prispevku vodje kampa Hitlerjeve mladine (Sam Rockwell) in nedolžnih otrocih, ki so v rosni mladosti bili stlačeni v uniforme. Zajec Jojo je v osnovi preprost, univerzalno razumljiv film za vso družino, ki ubere pristop podoben tistemu, ki ga je  v svoji mojstrovini Življenje je lepo (La vita e bella, 1997) ubral Roberto Benigni. Pri obeh filmih ne najdemo kompleksnosti, s katero na primer otroško vpetost v nacistično ideologijo obravnava odlična vojna drama Lore (2012, Cate Shortland), vendar se mi komentarji o "zaskrbljenosti" in "neprimernosti" ob tako nedvomni sporočilnosti zdijo povsem zgrešeni. Enostavno bi bilo škoda ne spoznati tako simpatičnega glavnega junaka, ki ga je v svoji prvi filmski vlogi odlično upodabil mladi Roman Griffin Davis. Obenem velja podčrtati še eno vrhunsko izvedbo mlade novozelandske igralke Thomasin McKenzie, ki po odlični vlogi v hvaljenem Ne puščaj sledov (Leave No Trace, Debra Granik, 2018) še enkrat manifestira razkošje svojega igralskega talenta. Zajec Jojo je film, ki s prepletanjem komedije s tragedijo obsodi sovraštvo in predsodke, ter nas opominja, da živimo v času, ko je zoper takšno miselnost potrebno ponovno odločno povzdigniti glas.

Ocena

Uncut Gems (2019)

Adam Sandler, Kevin Garnett, and LaKeith Stanfield in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: krimi, drama, triler

Dolžina: 135' ,  Imdb 

Režija: Benny Safdie, Josh Safdie

Scenarij: Benny Safdie, Josh Safdie, Ronald Bronstein

Igrajo: Adam Sandler, LaKeith Stanfield, Julia Fox, Kevin Garnett, Idina Menzel, Eric Bogosian, Judd Hirsch, Keith Williams Richards, Mike Francesa, Jonathan Aranbayev

Nebrušeni dragulji (Uncut Gems), četrti celovečerec vedno boljšega bratskega tandema Safdie (Daddy Longlegs, Heaven Knows What, Good Time) nas pelje v newyorško "Diamantno četrt," kjer svoje posle z dragimi kamni in plemenitimi kovinami tradicionalno vodijo židovski draguljarji. 

Eden teh trgovcev je tudi Howard Ratner (Adam Sandler), lastnik manjše draguljarne, bodoči ločenec in oče treh mladoletnih otrok, ki se je nedavno iz družinske hiše v predmestju preselil v luksuzni apartma v mestu. Tam naj bi užival v družbi mlajše ljubice, ki je, mimogrede, zaposlena v njegovi draguljarni. Vendar Howard tudi za svojo novo ljubezen nima veliko časa, saj njegovo kaotično eksistenco kroji njegova odvisnost od stav in iskanje izhoda iz vedno večje dolžniške zagate, z vedno bolj zapletenimi shemami, s katerimi želi sanirati dolgove in prilesti nazaj na zeleno vejo.  

A ko v njegovih rokah konča dragocen nebrušeni dragulj se zdi, da Howard v rokah drži močnega aduta, s katerim se lahko reši iz zagate. Toda Howard ne bi bil Howard, če v hipu, ko je v roke prejel dragoceni dragulj, ne bi skoval nov optimističen načrt. Novo shemo, s katero bo izničil stare dolgove in zraven še mastno zaslužil. A kaj ko so njegove sheme vedno polne številnih variabel, ki z vsako spremembo zahtevajo nova preračunavanja.

V njegovi zelo dolgi enačbi se tako  znajdejo košarkarski zvezdnik in njegova svita, dva silaka, ki v imenu Howardovega daljnega sorodnika izterjujeta zapadli dolg, več zastavljenih predmetov (s katerimi velja povezati še jezne lastnike, ki le-te želijo nazaj), družinske obveznosti ob bližajočem se verskem prazniku, obveznosti do otrok, in še bi lahko našteval. Toda Howard kljub temu še vedno nekako plava v razburkanih vodah njegovega življenja in čudežno uspeva ohraniti glavo nad gladino. 

Adam Sandler in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb

Nebrušeni dragulji so lep primer odlično režiranega filma, s katerim brata Safdie demonstrirata izjemen občutek za ritem in vzdrževanje suspenza, ki ne popusti vse do domiselno orkestriranega, na več lokacijah odvijajočega se finala, v katerem hazardersko vročico lahko začuti tudi gledalec, ki ni nikoli okusil tovrstnega razburjenja. Še več, brata nam dovolita, da nas za nekaj trenutkov prevzame evforija ob spoznanju, da je našemu junaku naposled uspelo v zmagovalno ravnovesje spraviti vse silne variable, s katerimi se je ves čas boril na robu prepada. A že v naslednjem hipu nas čaka streznitev, ki bo samodestruktivnega hazarderja dokončno oborila na tla. 

Brata Safdie sta skupaj s stalnim sodelavcem Ronaldom Bronsteinom, ki je imel prste vmes pri scenariju in montaži, v resnici izbrala edini možni konec. Mislim, da je povprečnemu gledalcu že veliko prej jasno, da je Howard človek, ki se nikoli ne more zares ustaviti. Človek, ki je živ le, če hodi po robu, pod konstantnim pritiskom, v pričakovanju ugodnega razpleta aktualne sheme in preboja na naslednji nivo. 

Howard je ena boljših vlog pogosto (upravičeno) kritiziranega Adama Sandlerja, ki je kljub temu že večkrat dokazal, da zna igrati (Punch-Drunk Love, Reign Over Me,  Funny People, The Meyerowitz Stories). Tudi sicer velja izpostaviti z občutkom selekcionirano igralsko ekipo, ki sestavlja pisano galerijo zanimivih likov, med katerimi se s posebej prepričljivo interpretacijo predstavi debitant Keith Williams Richards, v vlogi vzkipljivega izterjevalca Phila.  Z Nebrušeni dragulji nam brata Safdie skozi izbiro snemalnih lokacij posredujeta še eno zares zanimivo newyorško izkušnjo in pričarata pristno vzdušje, ki je nedvomno ena izmed ključnih vrednosti naslovne stvaritve. 

Ocena

Waves (2019)

Taylor Russell in Waves, Photo: A24

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 135',  Imdb 

Režija: Trey Edward Shults

Scenarij: Trey Edward Shults

Igrajo: Taylor Russell, Kelvin Harrison Jr., Sterling K. Brown, Sterling K. Brown, Lucas Hedges, Alexa Demie 

Mladi ameriški režiser in scenarist Trey Edward Shults je pri rosnih 31-ih že podpisal tri odmevne celovečerce. Bolj zagreti spremljevalci ameriške neodvisne scene s(m)o registrirali že nizkoproračunski prvenec Krisha (2015), ki je zanimivo povzel družinsko disfunkcijo iz perspektive glavne junakinje, sicer alkoholičarke, ki ob zahvalnem dnevu obišče svojo odtujeno družino. Shultz je z drugim celovečercem, post apokaliptično dramo s primesmi grozljivke It Comes at Night (2017) dokazal, da zelo dobro obvlada suspenz, z naslovnim, pa je mojem mnenju stopil še stopničko višje in posnel svoj verjetno najboljši film doslej. 

Nekakšna rdeča nit njegovih filmov je karakterizacija likov skozi opazovanje družinske dinamike v različnih kriznih situacijah. Tokrat nas povabi na Florido, v življenja dobrostoječe štiričlanske temnopolte družine Williams. Visok življenjski standard je plod prizadevanj ambicioznega očeta Ronalda (Sterling K. Brown), nekoč uspešnega atleta, ki po poškodbi in koncu kariere uspešno vodi lastno gradbeno podjetje. Oče disciplino in zmagovalno miselnost želi vcepiti tudi svojima otrokoma, starejšemu Tylerju (Kelvin Harrison Jr.) in nekaj let mlajši Emily (Taylor Russell), ki več starševske topline in razumevanja za njune najstniške tegobe praviloma najdeta pri Catherine (Renée Elise Goldsberry), čeprav ta ni njuna biološka mati. Tyler se še posebej vneto trudi doseči visoke standarde, ki ga predenj postavlja zahtevni oče. In zaenkrat je na dobri poti, da tudi sam spiše lastno zgodbo o uspehu. Mladenič je namreč najperspektivnejši rokoborec v šolski ekipi, z zagotovljeno štipendijo na odlični univerzi. Zdi se, da ga na poti proti vrhu ne more ustaviti nič. Niti nadležna poškodba ramena, ki jo Tyler na vsak način poskuša skriti pred družino in trenerji.

Kelvin Harrison Jr. & Sterling K. Brown in Waves, Photo: A24

To je le osnovni zaplet prvega dela zgodbe, ki nam iz perspektive najprej brata, in nato, v drugem delu, še njegove mlajše sestre, prikaže dogodke, ki so močno zaznamovali družino Williams in ljudi iz njihovega kroga. Shults nas v svet njegovih junakov potegne z impresivnimi vizualnimi prejemi in fino sinhronizirano glasbeno spremljavo, ki učinkovito odseva počutje protagonistov. Glasba v življenju mladega človeka (in človeka na sploh) vedno ima posebno vlogo. In Shults se tega zelo dobro zaveda, ko se ob ritmih izbranih hitov in s premišljenimi gibi kamere zapodi v sam epicenter dogajanja. Kamera na nek način postane aktivni udeleženec dogajanja, ki učinkovito posreduje izkušnjo protagonistov. Snemalec Drew Daniels je skrbel za fotografijo pri vseh treh Shultsovih celovečercih in Waves je s svojo vizualno posebnostjo sam po sebi dokaz odličnega sodelovanja in kompatibilnosti dveh ustvarjalcev. Eksperimentiranje z različnimi razmerji slike, filtri, postavitvijo in premiki kamere niso zgolj tehnične ekshibicije ampak učinkovito sredstvo za vpogled v notranji svet protagonistov.

Waves odlično usklajuje številne pomembne elemente filmskega jezika. Poleg naštetega velja omeniti vsaj še ekspresivno barvno paleto in montažne prejeme, ki zgodbi dajejo ritem in so pomemben gradnik vsesplošnega vzdušja. Prvi del zgodbe, v katerem je v ospredju Tyler je zaznamovan z hitrejšo montažo in premiki kamere, ki poudarjajo kaotičnost njegovega sveta. V drugem delu filma, ko v ospredje stopi Emily, preide do spremembe in upočasnitve ritma, s katero nas ustvarjalci potopijo v umirjeno, melanholično bistvo obstoja mlade ženske zaznamovane z družinsko tragedijo. V kontrapunktu med značaji brata in sestre je vtkana sporočilna nit, ki nas opominja na nujnost spoštovanja individualizma in edinstvenosti posameznika. Na pritiske se odzivamo različno in v skladu z značaji izbiramo poti, ki nas pogosto (pri)peljejo v mesta in stanja, v katerim ne želimo biti. Waves je obenem opomnik, da živimo v izrazito tekmovalnem, v kopičenje materialnih dobrin usmerjenem svetu, v katerem je pot v napačno smer pogosto tlakovana z dobrimi nameni. Nekaj podobnega na koncu spozna tudi oče (odlični Sterling K. Brown), ki je v dobri veri storil napake, ki jih bo obžaloval do konca življenja. Waves je nenazadnje film o človekovi ranljivosti, nepopolnosti in nujnosti odpuščanja, najbolj zanesljive poti v smeri iskanja ravnovesja in notranjega miru.

Ocena