Psychobitch (2019)

Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019)

Slovenski naslov: -

Država: Norveška

Jezik: norveščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 109 ',  Imdb

Režija: Martin Lund

Scenarij: Martin Lund

Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse

Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi.

Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almost Man, sem pred sedmimi leti poročal tukaj) je po moji oceni posnel soliden film, ki v odnosu dveh glavnih protagonistov in njuni interakciji z okolico ostaja trdno usidran v resničnosti. Ravno pristnost teh relacij je ob relativni anonimnosti večin mladih igralcev (le igralko, ki igra Frido, je igrala v odmevni rekonstrukciji tragedije na otočku Utoya) eden ključnih dejavnikov, ki gledalca potegnejo v svet Lundovih protagonistov. K dobremu splošnemu vtisu pripomorejo še v sneg in led okovana prizorišča, dobra kemija centralnega dua in spoznanje, da Lund večini najstniških likov podari nekaj značaja, ter jih tako naredi bolj življenjske. Škoda je le, da Norvežan ni ovil nekaj več karakternih plasti okoli glavne junakinje, ki do konca ostane obdana z avro upornice brez pravega razloga, čeprav je kot na dlani, da se razlogi za disfunkcijo skrivajo nekje v njeni preteklosti.

Ocena