DAU. Natasha (2020)

Natalia Berezhnaya & Luc Bigé in DAU Natasha, Photo: Phenomen Film

Slovenski naslov: -

Država: Rusija, Ukrajina, Nemčija

Jezik: ruščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 145',  Imdb

Režija: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel

Scenarij: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel

Igrajo: Natalia Berezhnaya, Olga Shkabarnya, Vladimir Azhippo, Alexei Blinov, Luc Bigé

Berlinski filmski festival je zaenkrat edini uspešno izpeljan festival A kategorije letos. V maju tako ne bo festivala v Cannesu, ki je predstavljen, videli bomo, kaj se bo zgodilo z Benetkami. Ameriški Sundance in Berlinale sta zaenkrat edina ponudila prve vrhunce tekočega leta in videli bomo, kdaj lahko  pričakujemo ostale pomembne premiere, saj veliki festivali vsako leto prispevajo največji delež kakovostne produkcije. DAU.Natasha je v Berlinu bil eden izmed filmov v glavni tekmovalni konkurenci, ki je prejel tudi eno izmed pomembnejših nagrad in sicer srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek, ki je pristal v rokah nemškega direktorja fotografije Jürgena Jürgesa.

Režiser in idejni oče projekta je ruski režiser Ilja Kržanovski, ki je naslovno zgodbo so-režiral s sonarodnjakinjo Jekaterino Oertel, obenem pa je potrebno poudariti da je DAU. Nataša del večjega DAU. projekta, h katerem sodi še 13 celovečercev, tv serije, dokumentarci... Ja, prav ste prebrali, saj je DAU eden najbolj ambicioznih projektov v filmski zgodovini – po skoraj 15-letih imamo priložnost videti prve rezultate dolgoletnega projekta, pri katerem je po nekaterih podatkih na avdicijah za različne vloge sodelovalo več kot 300 000 ljudi, skozi to sito pa je prišlo približno 400 igralcev in kakih 10 000 statistov.

Vsi filmi so posneti na za to priložnost zgrajenih snemalnih prizoriščih v Ukrajini, ki naj bi bili replika sovjetskega znanstveno-raziskovalnega inštituta lociranega nekje v okolici Moskve.  Prvotna ideja ustvarjalcev je bila posneti biografijo ruskega fizika in dobitnika Nobelove nagrade Leva Landauja, ki je nekje od konca 30-ih let, pa vse do smrti leta 1968, živel in delal v omenjenem raziskovalnem inštitutu. Biografsko zgodbo s preprostim naslovom DAU so redki izbranci imeli priložnost videti že lani, v sklopu posebne(ga) instalacije/dogodka/premiere v Parizu (kjer so neprekinjeno so predvajali 12 DAU filmov), na letošnjem Berlinalu pa so poleg naslovnega kot specialni dogodek izven tekmovalne konkurence predvajali še 6-urni DAU Degeneration.

Natalia Berezhnaya & Vladimir Azhippo in DAU Natasha, Photo: Phenomen Film  

DAU. Nataša je tako kot vsi ostali DAU filmi del večjega projekta – z ostalimi filmi si deli prizorišča in nekatere like, a je obenem dovolj osredotočen na nekaj likov, da lahko učinkuje kot samostojen celovečerec. Glavna junakinja Nataša je ženska srednjih letih, ki dela v kantini omenjenega inštituta. Kantina je kraj, kamor zahajajo vsi člani inštituta, z nekaterimi izmed njih Nataša ima poseben odnos. Specifičen je tudi Natašin odnos z njeno mlado pomočnico Olgo – ta je včasih njena najboljša prijateljica, zaveznica in zaupnica, včasih pa najhujša sovražnica. Njuno razmerje spominja na odnos med materjo in hčerko, saj sta sodelavki enkrat na bojni nogi, nemalokrat, pogosto še v istem dnevu, pa je njunem odnosu čutiti izrazito naklonjenost. Nekega dne inštitut obišče francoski znanstvenik Luc, s katerim Nataša preživi noč. Naslednji dan jo na zagovor pokliče KGB-jovec, ki v njenem povezovanju s tujcem vidi elemente protidržavnega delovanja. Zaslišanje, ki sprva deluje kot formalnost, za Natašo iz minute v minuto postaja bolj mučna izkušnja.

Dau. Nataša je po uvrstitvi filma v osrednji tekmovalni spored Berlinala in kasneje, po dodelitvi srebrnega medveda, sprožil nemalo kontroverz. Film namreč vsebuje precej dolg prizor nesimulirane spolnosti, pa tudi prizore psihične, fizične in spolne zlorabe, kar je zmotilo več kritikov, ki so Kržanovskem in njegovi ekipi očitali, da so igralke in igralce silili v snemanje eksplicitnih prizorov. Toda režiser in igralci, vključno s tistimi, ki naj bi bili najbolj izpostavljeni, so tovrstne očitke enoglasno zavrnili. Kržanovski je zavoljo avtentičnosti  in učinkovitega poustvarjanja občutka življenja pod stalinističnim režimom od igralcev zahteval, da so 24-ur „v karakterju.“ Veliko jih je več mesecev dejansko živelo na snemalnem prizorišču, v nekakšni reinkarnaciji Stalinove SSSR v malem in rezultat tako studioznega pristopa je nedvomno zelo prepričljiv. 

Izkušnjo ne morem uvrstiti med prijetnejše, vendar človek kljub temu mora ceniti trud vložen v rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in zares dobro igro vseh pomembnejših akterjev te zgodbe. Cilj, pokazati nepomembnost navadnega človeka v kolesju Stalinove mašinerije in tisto najslabše, kar iz človeka lahko izvleče priložnost delovanja iz pozicije moči,  je vsekakor dosežen. Na tistem bolj osebnem nivoju, Nataša je karakterna študija  globoko nesrečne ženske, ki se vedno bolj premišljuje o lastni minljivosti in nepomembnosti. Občutek, kaj DAU. Nataša pravzaprav je, najlažje opišem če ga opišem kot hibrid Von Trierejevih Idiotov (Idioterne, 1998), Hirschbiegeljevega Eksperimeta (Das Experiment, 2001) in, iz perspektive DAU projekta, Kaufmanovega Sinekdoha, New York (Synecdoche, New York, 2008). DAU projekt je že sam po sebi tako zanimiv in tako megalomanski, da bi nekje v prihodnosti z veseljem pogledal kvaliteten dokumentarec na to temo.  Hmm... Zakaj mi naenkrat ideja o „making off“ dokumentarcu zveni bolj privlačno od zahtevne konzumacije vseh teh silnih DAU derivatov?

Ocena