Freres ennemis (2018)

aka Close Enemies 

Matthias Schoenaerts and Reda Kateb in Frères ennemis (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Close Enemies 

Država: Francija, Belgija

Jezik: francoščina, arabščina

Leto: 2018

Dolžina: 111',  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: David Oelhoffen

Scenarij: David Oelhoffen, Jeanne Aptekman

Igrajo: Matthias Schoenaerts, Reda Kateb, Adel Bencherif, Sofiane Zermani, Ahmed Benaissa, Nicolas Giraud, Omar Salim

Dober krimič je dandanes redka dobrina. Scorsesejev Irec resda ni dosegel njegovih najboljših kriminalnih dram, vendar je film starega mačka kljub temu, v hudem pomanjkanju resne konkurence, krojil sam vrh tovrstne ponudbe lani. Malenkostno boljši se mi je zdel le še Uncut Gems bratov Safdie, leto prej so čast pravih kriminalk branili Christian Gudegast z Roparskim Gnezdom (Den of Thieves), Matteo Garrone z Dogmanom in Rodrigo Sorogoyen s političnim krimičem Kraljestvo (El Reino). 

V moji beležki je že lep čas na priložnost (in angleške podnapise) čakala kriminalka Close Enemys (Frères ennemis) francoskega režiserja Davida Oelhoffena. Oelhoffen me je pred leti navdušil s svojim drugim celovečercem Daleč od ljudi (Loin des hommes, 2014), vojno dramo v vestern preobleki, postavljeno v atlaško gorovje, v kateri Viggo Mortensen in Reda Kateb v času alžirskega boja za neodvisnost po spletu okoliščin postaneta ubežnika pred francosko vojsko.

Mortensena tokrat ni zraven, zato pa je zraven ponovno odlični Kateb, ki igra Drissa, osamljenega detektiva oddelka za narkotike, ki vodi tajno operacijo s katero poskuša razbiti dobro organizirano mrežo prekupčevalcev z mamili. Ljudje, preko katerih poskuša zašiti večje mednarodne igralce so fantje iz njegove soseske. Nekoč znanci in prijatelji, danes sovražniki. Na napačni strani zakona sta ostala Manuel (Matthias Schoenaerts) in Imrane (Adel Bencherif), vidna člana alžirske kriminalne družine, ki delujeta pod okriljem njunega vplivnega ostarelega šefa Rajija. 

Frères ennemis (2018), Foto: Imdb

Uvod v zgodbo je prihod na prostost enega izmed članov družine, ki je pravkar prestal dolgoletno zaporno kazen in razkritje, da je Imrane v resnici policijski informator, ki ga Driss že nekaj časa drži za „jajca.“ Manuel in Imrane se pripravljata na veliki posel, ki bo Drissa in njegovo ekipo pripeljal do enega večjih pariških distributerjev. Toda ravno med potjo na dogovorjeno točko za prevzem, vozilo, v katerem sta Manuel in Imrane, napadejo maskirani napadalci na motorjih.   

Odlično režirana sekvenca napada na vozilo je eden vrhuncev filma, akcijski prizor paar excellence, s katerem Oelhoffen pokaže, da je kompleten režiser, ki se dobro znajde v različnih žanrskih vodah. Podobno impresivnih prizorov v nadaljevanju žal ni, saj film sledi klasično formulo lova na protagonista, ki med begom mora upoštevati številne variable in spotoma razkrinkati ljudi, ki stojijo za napadom. Bližnji sovražniki je film, ki povprečnem ljubitelju krimičev ponudi veliko dobrega. Blokovska naselja v pariških predmestjih nudijo idealne kulise za zgodbo o prijateljih, ki izhajajo iz istega socio-ekonomskega okolja, vendar izberejo različne poti družbene uveljavitve. Kasting je odličen, saj je vloga kriminalca z integriteto Matthiasu Schoenaertsu pisana na kožo, Reda Kateb pa že vrsto let v svoj opus le dodaja nove odlične vloge. Pohvaliti velja tudi ostale igralce v stranskih vlogah, od ostarelega vodje alžirske mafije, do vseh pomembnejših koleščkov v hierarhiji tega kriminalnega združenja.  Avtentičnost likov in okolja je močan adut filma, ki se mu kljub temu ne uspe odločneje dvigniti iznad povprečja. Težava Oelhoffenovega filma je scenarij, ki na žalost ne premore dovolj svežine in se v tistih ključnih gradnikih zgodbe naslanja na preveč obrabljene in mestoma predvidljive vzorce, videne v številnih sorodnih štorijah. Škoda, kajti filmu bi ob izvirnejšem scenariju in že omenjenih vrlinah lahko prisodil bistveno boljšo oceno.

Ocena