V pripravi - Gangster Squad

Upoštevajoč minulo delo Rubena Fleischera (Zombieland, 30 Minutes or Less), sem bil nekoliko presenečen z žanrsko-časovno umestitvijo njegovega tretjega celovečerca. Fleischer se je tokrat odločil za kriminalno dramo, ki že z naslovom napoveduje žandarje in ravbarje na nasprotnih bregovih. Zgodba se odvija v Los Angelesu iz 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja. John O'Mara (Brolin) se po nekajletnem bojevanju proti nacistom vrne domov in hitro ugotovi, da se situacija ni prav nič rožnata. Gangsterji kontrolirajo več ali manj vse, povzpetniški Mickey Cohen (Penn) je mesto angelov spremenil, v pravo vojno območje. Zato O'Mara ustanovi posebno enoto, t.i. Gangsterski odred, ki se bo izključno ukvarjal z organiziranim kriminalom in neusmiljenim preganjanjem mafijcev. Njegova enota začne ogorčen boj, s katerim želi gangsterje enkrat za vselej pregnati iz mesta in ponovno vzpostaviti pravni red in mir. Film je trenutno v post-produkciji, prihod v kino dvorane je načrtovan za letošnji oktober. Te dni je izšel tudi prvi napovednik, iz katerega se da naslutiti,  še ena vrhunska rola Seana Penna. Tudi sicer je Fleischer zbral impresivno igralsko zasedbo, zadeva deluje zelo, zelo obetavno in upam, da nam bo film ponudil več, kot nam je pred leti ponudil Michael Mann in njegovi Državni sovražniki.

Imdb

Režija: Ruben Fleischer

Scenarij: Will Beall, Paul Lieberman (knjiga)

Žanr: Krimi, Drama

Igrajo: Sean Penn, Ryan Gosling, Emma Stone, Josh Brolin, Giovanni Ribisi, Nick Nolte, Michael Peña, Anthony Mackie, Robert Patrick

Play

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Švedska, Danska, Finska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund, Erik Hemmendorff
Igrajo: Kevin Vaz, Yannick Diakité, Anas Abdirahman, Nana Manu, John Ortiz, Sebastian Blyckert, Abdiaziz Hilowle, Sebastian Hegmar

Ustrahovanje, psihično in fizično nasilje, razredne delitve, rasne razlike, migracije... To so tisti najbolj izpostavljeni aspekti tretjega dolgometražnega filma švedskega režiserja Rubena Östlunda. Ime spoštovanega gospoda je končalo v moji beležnici že pred leti, ko sem videl njegov odlični drugi celovečerec, nekakšen omnibus petih zgodb, naslovljen z De ofrivilliga (Involuntary, 2008). Že takrat je Östlund s svojimi snemalnimi prijemi v gledalcu zbujal voajerja, vztrajal na statičnih kadrih in oddaljenih posnetkih. Tokrat je Šved to tehniko še nadgradil in izpopolnil, a o tem nekaj več v nadaljevanju. In če sem že naštel dva od tri Östlundova celovečerca, potem je prav, da omenim še prvenec Gitarrmongot (The Guitar Mongoloid, 2004) in njegov kratki film Händelse vid bank (Incident by a Bank, 2009), ki je v Berlinu nagrajen z zlatim medvedom za najboljši kratki film. Zgodbo začnemo v nakupovalnem središču, kjer se tri mlada fanta potepajo po trgovinah in iščejo nove čevlje. Dva belopolta fanta in njun azijski prijatelj so že na poti domov, ko jim pristopita mlajša temnopolta najstnika in vprašata po točnem času. Sredi nakupovalnega središča, z urami na vsakem vogalu. Ko eden izmed prijateljev iz žepa potegne mobitel in pokuka na uro, se igra lahko začne. Temnopoltemu neznancu se mobitel zdi znan. Prav takšnega so nekaj dni nazaj ukradli njegovemu bratu. Telefon je sumljiv, saj ima iste praske, kot tisti, ki je bil ukraden. Kmalu prestrašene dečke obkroži peterica starejših fantov in zahtevajo, naj pojdejo z njimi. K tistemu, ki so mu ukradli telefon. Ta bo povedal, ali je telefon, ki ga prestrašeni fantič stiska v roki, njegov. Govorica telesa in grozeči pogledi so dovolj. Mladci hitro dojamejo, da v resnici nimajo izbire. Toda njihov najhujši sovražnik niso fantje, ki jih imajo za talce, temveč strah, ki jim megli razum in paralizira noge ob pomisli na pobeg. Tako se vsi skupaj odpravijo proti naselju, v katerem naj bi živel »oškodovanec.« 

Kako izkoristiti klasične stereotipe, splošno razširjene domneve in jih prepričljivo uporabiti v želenem kontekstu?  Östlund očitno zna kako, ko nad tri urejena fantiča, tipična predstavnika švedskega srednjega razreda, pošlje skupino temnopoltih mladcev, v katerih vidimo tipične predstavnike göteborškega geta. Film, ki scenaristični navdih črpa iz serija resničnih incidentov, načenja številna kočljiva vprašanja. O teh vprašanjih ne podaja mnenja, temveč jih zgolj dokumentira in nato pušča gledalcu v presojo. Nekateri bodo ugovarjali, da je že izbira določene teme, v resnici, komentar. Drži, a to vseeno ne pomeni, da je o teh stvareh ne smemo govoriti, oziroma jih zamolčati.  Nekateri bodo filmu prišili rasistično etiketo. Pri nekaterih bo prebudil rasistična nagnjenja. A ne glede na širok spekter občutij, ki jih ta kos celuloida sproža, gre za vsebino, ki jo odlikuje izjemno avtentičen prikaz realnosti. Obrazec, ki se zlahka preslika v vsa okolja. Ustrahovanja in izsiljevanja so del človeške nravi, nekaj, kar se dogaja tudi tam, kjer etnična slika ni zaznamovana z masovnimi migracijami. Zato v oči bode človeška indiferentnost in egoizem. Namreč, so situacije, v katerih odrasli opazijo otroke v stiski, a raje obrnejo glavo stran in se ne vmešavajo. 

S statično kamero, opazovanjem z distance in dolgimi kadri se režiser izogiba kakšni bolj globinski karakterizaciji, ali opredelitvi za to, ali ono stran. V številnih situacijah se dogajanja odvija izven kadra, liki hodijo v kader in ven, toda kamera ostaja nepremična. Takšni prejemi pri gledalcu zbujajo občutek ujetosti v kadru/situaciji in nanj prenašajo počutje fantov, ki postanejo talci mladostniške tolpe. Režiser se načrtno izogne bolj osebni karakterizaciji in se raje odloči za nekakšno psihologije skupine. Prvo skupino predstavljajo žrtve, druga je sestavljena iz članov mladostniške tolpe. V tretjo skupino lahko uvrstimo naključne priče, oziroma, v širšem pomenu, družbo. Pri prvi skupini je zadeva bolj ali manj jasna. Torej, fantje upajo, da se bo največja nočna mora v njihovih mladih življenjih čimprej končala. Odzive okolice najbolj opišeta besedi pasivno in ravnodušno in na to temo bi se dalo zelo na široko debatirati. Toda, v resnici se mi še najbolj zanimiva zdi psihologija skupine malopridnežev, ki kljub vsej moralni izkrivljenosti njihovega početja, vseeno želijo zadovoljiti nekakšne lastne zamaknjene občutke za moralno in pravično. Kako drugače razložiti, zakaj niso mladiče že prej oklofutali in pobrali dragocenosti? Priložnosti je bilo kar nekaj. Čemu vso pretvarjanje, čemu uprizarjati tek, v katerem zmagovalec za nagrado pobere vse dragocenosti obeh skupin?  Mislim, da nam Östlund želi povedati, da za te fante še ni prepozno in obenem pokaže, da so mehanizmi sodobne družbe povsem zatajili. Nenazadnje lahko povlečemo zelo zanimivo vzporednico z »edukativnim« nastopom enega izmed staršev v zaključku in podobno »edukativnim« nastopom kontrolorja vozovnic, nekaj minut prej. Play je zelo zanimiva stvaritev, ki nam nudi veliko kosti za glodanje in ena najzanimivejših skandinavskih filmskih razglednic v zadnjem času. Za konec bi še pohvalil celotno igralsko ekipo, sestavljeno iz samih naturščkov, ki se je odlično vklopila v režiserjevo realistično vizijo. 

Ocena:

Man on a Ledge

Slovenski naslov: Samomorilec 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 102', Imdb
Režija: Asger Leth
Scenarij: Pablo F. Fenjves
Igrajo: Sam Worthington, Jamie Bell, Elizabeth Banks, Ed Harris, Genesis Rodriguez

»Tisto kar pritegne je naslov Man on a Ledge. Že sam naslov je zelo dramatičen.« Tako razlagajo producenti, ki nas želijo zvabiti v kino dvorano. V našem prevodu (Samomorilec), se je izgubil ves suspenz naslova, kar gre na dušo lokalnega distributerja, toda to ni največja napaka podjetja, ki je prevzelo trženje filma pri nas. Če sem nekoliko zloben, je še večja napaka prevzem distribucije tako slabega filma. Oh, se opravičujem, ker spet bluzim in kritiziram naše distributerje, čeprav dobro vem, da se utrujam s stvarmi, ki se nikoli ne bodo spremenile. Nenazadnje gre za posel, pri katerem je vse kar šteje, znesek pod črto. Posvetimo se raje Samu Worthingtonu (Nick Cassidy) , ki se odpravi na okensko polico newyorškega hotela. Pomislimo - skočil bo! Nato se s flashbackom vrnemo v preteklost in opazujemo našega skakalca v zaporniškem pretepu in kasneje v razgovoru z zaporniško psihologinjo. »Imam samomorilska nagnjenja!« ji prizna. Toda to ni dovolj dober razlog za odhod iz zapora. Po intenzivnem tuhtanju Nick spozna, da se v vsaki nesreči, skriva tudi kanček sreče. Njegova nesreča je očetova smrt, tisti kanček sreče pa predstavlja možnost odhoda na pogreb. Kajti pogrebna slovesnost je idealna priložnost za pobeg. Zato v sodelovanju z mlajšim bratom (Jamie Bell) zrežira pretep, ki se nato sprevrže v spektakularen pregon in pobeg. Rez. Vračamo se na okensko polico, kjer Nick pod lažnim imenom čaka prihod policijskega pogajalca/psihologa, pravzaprav pogajalke (Elizabeth Banks), zadolžene za podobne krizne situacije.  Skakalec je zahteval prav njo in zdaj vsi skupaj čakajo na prihod prijetne blondinke - skakalec, številni policisti in trume radovednežev, zbranih v okolici hotela. Kaj je razlog za Nickovo dejanje iz obupa? Mogoče je njegova grožnja s samomorom le predstava za javnost, s katero želi odvrniti pozornost. Zadeve postanejo jasnejše, ko na strehi sosednje stavbe zagledamo Nickovega brata in njegovo hudo vročo partnerko (Genesis Rodriguez). V tej stavbi se nahaja draguljarna mestnega pomembneža Davida Englanderja (Ed Harris). In razlog Nickovega bivanja za zapahi? Kraja največjega diamanta iz Englanderjeve kolekcije.  

Ideja o realizaciji projekta Man on a Ledge, je zrasla na zeljniku predsednika produkcije pri vsemogočnem Warner Brosu. Gospod Lorenzo di Bonaventura je baje od prvega dneva svojega službovanja pri WB upal, da je Samomorilec koka, ki bo nesla zlata jajca. Zato je najel no-name scenarista Pabla F. Fenjvesa in neuveljavljenega režiserja Asgerja Letha, naj uresničijo njegove sanje. Takšna izbiri je zagotovo botroval cenovni razred, v kateri sodita omenjena gospoda. Manj osebju za kamero in več za tiste pred kamero, je verjetno bila osnovna ideja. Nočem biti nepravičen, režija ni slaba, tudi akcijski prizori so lepo posneti, a kaj, ko je vse skupaj izdelano po scenariju, ki večino časa izziva logiko, reciklira pošteno obrabljene zaplete in razplete, v zgodbo po nepotrebnem vpleta like, ki nimajo nobene funkcije in vse skupaj pelje proti koncu, ki ga lahko predvidimo že po prvem kadru. Že takrat nam je jasno, da je človek na robu nedolžen, da so ga tja spravili zlikovci iz sence, tisti, ki so mu vse skupaj podtaknili. Prav tako je jasno, da bodo krivci počasi odvrgli svoje maske. Od najmanj pomembnega, do tistega, ki čepi na vrhu piramide. In ja, jasno je bilo, da bo skakalec na koncu vendarle skočil. A ne zato da bi se ubil, temveč zato, da bi dvignil raven akcije in spektakularnosti. Tlačenje znanih igralcev v nepomembne vloge, ki naj bi zbujale vtis kompleksnosti  je najočitnejše v primeru Edwarda Burnsa in Titusa Welliverja. Tudi če bi njuna prispevka povsem izrezali, se zgodba nebi nič spremenila, edini otipljiv učinek bi bil nekaj minut krajši film. Tako je vsaj zame edino pravo odkritje, ki ga ponudi Samomorilec, magnet za kamero, v podobi mične Genesis Rodriguez.

Ocena: 

Columbus Circle

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: George Gallo
Scenarij: George Gallo, Kevin Pollak
Igrajo: Selma Blair, Amy Smart, Jason Lee, Giovanni Ribisi, Kevin Pollak, Beau Bridges 

Scenarist in režiser George Gallo, je leta 1988 podpisal scenarij za uspešnico Polnočni skok (Midnight Run, Martin Brest), z Robertom de Nirom in Charlesom Grodinom. To je bila njegova vstopna točka v filmsko industrijo in tri leta kasneje je Gallo tudi prvič režiral. Njegov prvenec, 29th Street, je prejel večinoma pozitivne kritike, nekateri ste mogoče ujeli njegovo hit komedijo Ujeti v Paradižu (Trapped in Paradise, 1994), ki je postala stalnica na številnih tv programih, v prazničnem obdobju. Sicer je moje zadnje druženje z Gallom, bila razmeroma zabavna krimi komedija Posredniki (Middle Men, 2009). Torej, Gallo ni nikoli zares posegel po zvezdah, a je v svoji karieri posnel nekaj zanimivih filmov in tudi naslovna stvaritev je z zanimivo igralsko zasedbo in misterij-triler premiso obljubljala solidno zabavo. Eden od poglavitnih magnetov je bila Selma Blair, ki sem jo že malo pogrešal, v  kakšni zanimivi vlogi. Gallo jo postavi v čevlje bogate dedinje Abigail Clayton, ki že celo večnost ni zapustila svojega luksuznega apartmaja, v ekskluzivni četrti Columbus Circle. Njena edina vez z zunanjim svetom sta (poleg modernih tehnologij), portir Klandermann (Pollak) in dr. Fontaine (Bridges), dolgoletni družinski prijatelj in Abigailin zaupnik, ki skrbi za njeno premoženje. Nato v nepojasnjenih okoliščinah umre starejša gospa v sosednjem stanovanju. Detektiv, ki preiskuje primer, ni povsem prepričan, da je smrt  posledica nesrečnega naključja, zato se odloči, da bo nekoliko podrobneje preiskal okoliščine smrti in raziskal vsa dejstva. Njegova preiskava vključuje pogovor s sosedi pokojne in na njegovem seznamu je tudi Abigail. Že nekaj tednov po smrti, se v sosednje stanovanje vseli mlad par. Abigail upa, da novi sosedje ne bodo ogrozili njenega miru in anonimnosti, a se zelo hitro izkaže, da je njena zaskrbljenost bila povsem upravičena. Namreč, nekaj dni kasneje jo zmoti glasen prepir, ki preraste v fizični napad pijanega moža na njegovo boljšo polovico. Ta pretepena obleži na hodniku in Abigail se odloči, da ji bo pomagala. Tudi sama je nekoč bila žrtev, njeno odraščanje je močno zaznamovala očetova nasilna narava in prav v teh dogodkih iz preteklosti tičijo razlogi, za Abigailino samotarsko življenje. 

Že prej sem vedel, da Gallo ni ravno scenaristični genij. Ob tej priložnosti mu je pomagal Kevin Pollak (tisti najmanj opazni član Singerjevih Osumljenih pet) in čeprav ne poznam obsega Pollakovega prispevka, vseeno po videnem ugotavljam, da je tudi  zanj mogoče bolje, če opusti snovanje filmskih zapletov in zgodb. Columbus Circle je še eden projekt  v nizu, ki se mu ni uspelo prebiti na velika platna in največkrat je razlog za takšno potezo pomanjkanje kvalitete. Včasih se tisti ki odločajo vštejejo in spustijo rampo kakšnemu spodobnemu izdelku, toda oznaka STV (straight-to-video), je najpogosteje podeljena povsem upravičeno. Pred ogledom sem upal, da je to ena izmed izjem, pri kateri so distributerji storili napako, a na žalost so v tem primeru  imeli povsem prav. Edina kakovost, ki jo premore naslovno skrpucalo so uveljavljeni igralci, oziroma naše podzavestna naklonjenost, ki je rezultat minulega dela le-teh. Vse ostalo resno izziva našo potrpežljivost in nas sorazmerno s preteklim časom vedno močneje izziva, naj pritisnemo tipko stop in svoj prosti čas porabimo kako drugače. A kaj, ko si ne morem pomagati in tudi v najbolj očitnem primeru slabega filma upam, da se zadeve v nadaljevanju lahko izboljšajo. In potem, ko sem že 15-20 minut pred koncem jezno ugotavljam, da sem znova stran vrgel uro in pol življenja. In potem spet zadevo pogledam do konca, kajti če sem trpel sedemdeset minut, potem lahko zdržim tudi sklepnih dvajset. In prav je, da sem trpel. Kajti, če bi bil pameten, bi zadevo že prej ugasnil. Ali bi prebral nekaj poraznih kritik in jim verjel. Če filme, ki nimajo zadostne kakovosti za prikazovanje na velikih platnih označujejo s STV, mogoče bi bilo smiselno za filme, ki nastanejo po obupno slabih scenarijih, ustvariti novo značko. STG (straight-to-garbage) recimo, s katero bi označevali filmske scenarije, ki bi morali končati v smeteh. 

Ocena:

Undskyld jeg forstyrrer

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Excuse Me
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Henrik Ruben Genz
Scenarij: Maja Jul Larsen, Henrik Ruben Genz
Igrajo: Sara Hjort Ditlevsen, Nicolas Bro, Lotte Andersen, Stine Stengade, Søren Østergaard

Ko zasledim kakšen nov film, je prva postavka, ki jo preverim, ime človeka na režiserskem stolčku. In če tam piše Henrik Ruben Genz, potem je vseh dvomov konec. Zame je že ta podatek dovolj, da film razvrstim v predal, na katerem stoji etiketa, ki pravi – obvezen ogled. Genz mi je ogrel srce s Kitajcem (Kinamand, 2005) in me dokončno očaral s coenovsko komično dramo Grozljivo srečen (Frygtelig lykkelig, 2008), ki je bila razglašena za najboljši danski film, v Karlovih Varih so mu istega leta podelili še kristalni globus. Grozljivo srečen je črpal navdih iz knjižne predloge Erlinga Jepsena in tudi pri svojem najnovejšem projektu je za izhodišče uporabljen Jepsenov roman Birollen, ki ga je Genz, s pomočjo ko-scenaristke Maje Jul Larsen, priredil v scenarij. V epicenter pripovedi je postavljena Helena, mlada, prikupna in nekoliko zmedena mladenka, ki že dolgo poskuša odkriti, kdo je njen oče. Življenje ni enostavno, ko te mati večkrat brezčutno opomni, da je tvoj obstoj le »tehnična napaka,« ki se nebi smela zgoditi in obenem vztrajno zavrača vsakršen razgovor na temo očetovstva. V normalni družini bi socialna hierarhija bila mama-hčerka-pes, toda nesrečna Helena že celo življenje živi v senci družinskega psa, ki je vedno bil materina prva izbira. Ko mati omeni časopisni članek, v katerem predstavijo nekoč slavno, danes propadajoče lokalno gledališče in človeka, ki ga vodi, Helena posumi, da bi direktor gledališča lahko bil njen oče. Zato se pod prevtezo sprehajanja materinega štirinožnega ljubljenca odpravi proti gledališču. Malce kasneje se po spletu okoliščin znajde na vajah gledališke skupine, njen pes pa konča v soju žarometov in tako očara direktorja gledališča, da ta takoj začne prepričevati režiserja, naj najde kakšno vlogo za simpatično živalco. Zadeva je hitro urejena in Helena se obveže, da bo psa vsakodnevno vodila na vaje. Tako se tudi začne njena interakcija z vodjo gledališča in pisano skupino, ki ji poveljuje fobični režiser/scenarist, ki nikakor ne najde ustreznega zaključka za igro, od katere je odvisna prihodnost gledališča in celotne gledališke skupine. 

Iskanje lastne identitete in vloge v disfunkcionalni družini, in skorajda nič manj disfunkcionalni družbi, so osrednja vprašanja, ki jih v svojem petem celovečercu premleva Henrik Ruben Genz. Tako kot pri Grozljivo srečen, kjer je zgodba inštalirana v mestece z maloštevilnimi prebivalci, Genz ustvari mikrokozmos skozi prikaz zaprte gledališke skupine, v katero pride outsider (Helena) in stvari se začnejo spreminjati. Naivno dekle brez veliko zaupanja v lastne zmožnosti kmalu začne spoznavati, da so člani gledališke skupine mogoče še bolj zmedeni in negotovi kakor ona sama. Vzporedno z ugotavljanjem nepopolnosti svojih novih znancev, Helena pridobiva na samozavesti in odkriva lastne potenciale, prvič v življenju čuti, da njeno življenje dobiva smiselne konture. Mladenka v očeh svojih novih prijateljev hitro dobiva na veljavi, ona je tista, ki v kritičnih situacijah vidi rešitev, ki jo drugi ne opazijo. Preživetje gledališča je odvisno od sodelovanja članov skupine, ki kljub enakim interesom ne morejo doseči soglasja, kako uresničiti ta cilj. Takšne motive, med ostalim, lahko razumemo kot odmeve naše skupne realnosti, v kateri je identifikacija posameznega problema relativno enostavna, reševanje težave pa povsem druga pesem. Takrat v ospredje pririnejo različna mnenja in interesi, vplivi različnih skupin, egoizem in koristoljubje posameznikov in danes bi sila težko izpostavil katerokoli družbeno pereče vprašanje, pri katerem je doseženo nekakšno širše soglasje.  Excuse Me (angleški naslov) portretira skupino, v katero vsak posameznik prinaša svoj delež čudnosti in nenavadnosti, lastnih strahov in negotovosti in prav na njihovih hibah režiser gradi všečno črnohumorno komponento filma. Glavni igralec je perverznež in seksualni odvisnež, glavna igralka je zagrenjena diva s samomorilskimi nagnjenji, režiser pa čustvena razvalina, ki rešitev vidi v pogostem kajenju marihuane. V spominu bodo ostali dobri igralski prispevki in navdihnjen nastop mlade, perspektivne Sare Hjort Ditlevsen. Kljub vizualni dodelanosti in feelgood občutku, se Genzu tokrat ni uspelo kakovostno približati svojim najboljšim izdelkom. Undskyld jeg forstyrrer je film, ki bo pritegnil predvsem tiste, ki režiserja že poznajo in večina bo najverjetneje sklenila, da je Genz ostal na pravem kurzu, a vseeno nekoliko stagniral. Nič hudega, podobno pot so prehodili številni mojstri sedme umetnosti, a so se potem vrnili v velikem slogu, še boljši in še močnejši. 

Ocena:

Napovedi - Argo

Po dveh odličnih filmih (Gone Baby Gone, Town), številni mediji označujejo novi režiserki-igralski projekt Bena Afflecka, za enega izmed potencialno najzanimivejših izdelkov tekočega leta. Tokrat nam Affleck ponuja politično dramo, bazirano na resničnih dogodkih. 4. novembra 1979 je iranska revolucija dosegla vrelišče. Uporniki so zasedli ameriško ambasado in vzeli 52 Američanov za talce. Sredi kaosa se je šestim Američanom uspelo izmuzniti iz ambasade in najti zatočišče v hiši kanadskega ambasadorja. Američani vedo, da nimajo veliko časa za reševalno misijo. Zato angažirajo Tonyja Mendeza, strokovnjaka za reševanje podobnih kriznih situacij. Ta predlaga drzen načrt, po katerem bi diplomatom priskrbeli lažno identiteto. Ti naj bi se prelevili v kanadsko filmsko tv ekipo, ki v Teheranu snema znanstveno-fantastični film.    

Imdb

Režija: Ben Affleck

Scenarij: Chris Terrio, Joshuah Bearman

Igrajo: Ben Affleck, Bryan Cranston, John Goodman, Alan Arkin

God Bless America

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Bobcat Goldthwait
Scenarij: Bobcat Goldthwait
Igrajo: Joel Murray, Tara Lynne Barr, Melinda Page Hamilton, Mackenzie Brooke Smith

Bobcat Goldthwait? Mogoče ste ujeli njegovo črnohumorno dramo World's Greatest Dad (2009) z Robinom Williamsom, mogoče ste celo videli njegovo rom-kom dramo Stay (2006), toda ime Bobcat Goldthwait najenostavneje identificiramo z njegovim nastopom v treh delih franšize Policijska akademija, v katerih je Bobcat najprej upodobil kričečega nepridiprava Zeda, ki je v novejših delih zamenjal barve in se transformiral v policista. Že z Najboljšim očkom na svetu je Goldthwait pokazal, da mu črni humor ni tuj, z God Bless America pa je naredil še radikalnejši korak naprej. Zna se zgoditi, da že po nekaj uvodnih minutah boste ugotovili, da takšnih smeti ne boste gledali in z gnusom ugasili televizor. Kljub dejstvu, da je moralna izkrivljenost uvodnih prizorov pravzaprav odvija v glavi glavnega protagonista. Frank (Joel Murray) je 45-letni (recimo) ločenec, samski mizantrop, ki mu v nos gre marsikaj. Življenje mu greni preglasna mlada družina v sosednjem stanovanju, njegove težave s sosedi pa se nadaljujejo tudi na poti v službo, ko ga skoraj vsakodnevno pričaka zaparkiran avtomobil. A to je le delček problemov, ki  sprožajo Frankovo nelagodje. Hčerka, ki živi z mamo in njenim novim partnerjem, se ne želi z očetom pogovarjati niti po telefonu in celo zavrača zakonsko odrejene obiske.  Frankova življenjska kalvarija se nadaljuje v službi, ko ga zaradi banalnega nesporazuma odpustijo, isti dan ga čaka še obisk pri zdravniku. Zaradi hudih migren je pred časom opravil preiskave in zdaj mu bo zdravnik specialist sporočil izvide. Ja, uganili ste, migrene so posledice tumorja na možganih. In med tem ko brska po škatli in išče pištolo, s katero bo končal svoje mizerno življenje, se v njegovi glavi porodi zanimiva misel. Zakaj nebi na pot v onstranstvo s seboj vzel še kakšno človeško smet, ki mu je tako vztrajno grenila življenje. Pokončati lastno hčerko je preveč ekstremna ideja, toda najstniška zvezda resničnostnega šova, ki je v vseh značilnostih odrasli ekvivalent njegove potomke, bi lahko bila prava izbira. Že naslednje jutro je Frank na preži, v grmovju, pred šolo. Tu bo Frank začel svoj pohod in srečal neprilagojeno najstnico Roxy, ki enostavno ni mogla skriti navdušenja nad njegovim dejanjem. Na morilski turneji ki sledi v nadaljevanju, Frank in Roxy postaneta nenavadna zaveznika in prijatelja.

Se še spominjate Mickeyja in Mallory Knox? Rojena morilca (1994) Oliverja Stona je ob izidu sprožil kontroverze in marsikdo je zavzel odklonilno držo, do takšnega propagiranja antijunaštva. V nekoliko opravičljivejši , ali recimo temu pravičnejši maščevalni pohod, se je podal tudi Michael Douglas, v Schumacherjevem Prostem padu (1993), prisotnost badass najstnice pa kar kliče po primerjavi z Vaughnovem Kick-Ass (2010), ali mogoče še bolje, z nekoliko manj znanim Super, ki ga je pred dvema letoma podpisal James Gunn. Goldthwaitov film bo zagotovo polariziral občinstvo, na njegov račun bodo letele tako kritike, kot pohvale, pri nagibanju na to ali ono stran, pa bo ključnega pomena percepcija vsakega posameznika. Tolerančni prag za družbeno-politično satiro je zelo variabilna vrednost, ki ni enostavno določljiva, a vseeno velja povedati, da naslovnem umotvoru ne manjka drznosti. Uvodne pol ure Goldthwait porabi za predstavitev zablod in stranpoti ameriške družbe, ko posnetke različnih televizijskih oddaj kombinira z odmevi le-teh, v resničnem življenju. V kratkih izsekih bomo tudi slovenski gledalci zlahka prepoznali marsikakšno »razvedrilno« vsebino, ki jo poznamo z naših domačih zaslonov, kar je vsekakor skrb zbujajoče dejstvo. Amerikanizacija televizijskega prostora nam se je že zgodila in srčno upam, da naša mladina še ni postala klon ameriških sovrstnikov. 

Fantazije našega antijunaka so krvave, toda šele splet nesrečnih naključij ustvari klimo, ki Franka potisne čez rob. God Bless America je eno izmed prijetnejših presenečenj letošnje sezone. Že lep čas nisem videl komedije, ki bi vsebovala toliko finega črnega humorja, zanimivo napisanih dialogov, ter tako všečne in obenem dobro odigrane glavne like. Joel Murray in Tara Lynne Barr se super ujameta, kemija je odlična, zato niti občutek, da je Roxy lik, ki lahko živi samo v podobnem filmu, ne skazi odličnega vtisa. Scenarij z neverjetno učinkovitostjo izkorišča različne filmske reference, življenja vidnih predstavnikov pop-kulture, zagrešene politične ideje … Tako izvemo, zakaj je Alice Cooper največja legenda in zakaj je Diablo Cody, scenaristka velikega filmskega hita Juno, v resnici le pretirano samozavestna striperka. Takih in podobnih bonbončkov je kar nekaj, zato priporočam pozorno poslušanje. Bog blagoslovi Ameriko ni film brez pomanjkljivosti. Pravzaprav bi jih lahko naštel kar nekaj, če bi hotel cepiti dlako. Izpostavil bom le tistega, ki me je najbolj zmotil – nepričakovan padec tempa v drugi tretjini filma. Dobil sem občutek, kot da Goldthwait nebi vedel, v katero smer želi peljati zgodbo. Toda to je le začasni prosti tek, po katerem nas režiser suvereno pelje proti razburljivem finalnem dejanju. Karkoli, zelo zanimiv film, ob katerem lahko reče le eno - še več takih, prosim!

Ocena: 

Oslo, 31. august

Slovenski naslov: Oslo, 31. avgusta 
Drugi naslovi: Oslo, August 31st  
Država: Norveška
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 95', Imdb
Režija: Joachim Trier
Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier
Igrajo:  Anders Danielsen Lie, Hans Olav Brenner, Ingrid Olava, Malin Crépin, Ingrid Olava

Po opaženem dolgometražnem prvencu Repriza (Reprise, 2006) je dansko-norveški režiser Joachim Trier potreboval celih pet let za realizacijo svojega drugega filma. Z Reprizo je osvojil glavno nagrado v Karlovih Varih, nagrajen je bil tudi v Rotterdamu, Torontu, Istanbulu… Torej, zelo uspešen debi, ki je na svetovni filmski zemljevid postavil takrat 32-letnega režiserja in mnogi smo z zanimanjem čakali Trierjev novi izdelek, ki smo ga, v sklopu zadnjega Liffa, imeli priložnost videti tudi pri nas. Podobno kot v prvencu, Trier v središče postavlja predstavnike mlajše generacije, ko nam skozi oči depresivnega zdravljenega odvisnika s samomorilskimi nagnjenji, predstavi dalekosežnost napačnih odločitev, storjenih na tistem občutljivem prehodu, ki mu rečemo adolescenca. V našem prvem srečanju z glavnim protagonistov  opazujemo poskus samomora. Namreč, že ob prvem kontaktu z nesrečnim Andersom se ta poda v jezero, obtežen s kamni. V zadnjem trenutku se premisli in priplava na površje. Dokončna odrešitev, ali nadaljevanje agonije? Odgovore dobimo v nadaljevanju, ko se Anders po desetih mesecih v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti vrne v Oslo. Razlog vrnitve - razgovor za službo pri neki časopisni hiši. Že deset mesecev je Anders povsem čist, deset mesecev se ni dotaknil alkohola in drog. Moral bi biti ponosen nase, tod njegovo splošno počutje ni ničkaj spodbudno. Pri 34-ih se počuti kot največja zguba, prepričan je, da je zamudil vse vlake, prizadel bližnje, starša pripeljal na rob bankrota. Kot bi se nahajal na dnu veliki črne luknje. Iz njegove perspektive je svetloba, ki jo komajda opazi na izhodu preveč oddaljena, da bi jo lahko dosegel. Stene so preveč spolzke, lestev pa nikjer na obzorju. Dol na dnu, je tako temno, da ne opazi vrvi, ki ves čas visi in se mu nudi. Toda rešilna vrv je stvar perspektive in v njegovi perspektivi ta vrv ne obstaja. Zaprt v škatli, se Anders ne zaveda obstoja sveta zunaj škatle. Tako blizu, a tako daleč. Oslo, 31. avgusta predstavlja en dan v Andersovem življenju, dan v katerem se bo njegova usoda dokončno prelomila.

Trierjevo drugo dolgometražo je navdihnil roman Le feu follet, ki ga je daljnega leta 1931 spisal francoski pisatelj Pierre Drieu La Rochelle. Danec je zgodbo temeljito pretresel in jo prilagodil modernemu času, toda osnovni motivi, prisotni v knjižnem izvirniku, so ostali nedotaknjeni. Alkohol so zamenjale droge in ostale opojne substance, norveška prestolnica je prevzela vlogo francoskega glavnega mesta. Zanimivo, da je Trierjev film že tretja ekranizacija omenjenega romana. Prva je luč sveta ugledala pred skoraj pol stoletja, ko je svojo verzijo predstavil izjemni Louis Malle (1932-1935), drugič je šlo za neopažen francoski tv film iz leta 1994. Trijerjeva verzija se gleda kot nekakšen film ceste, v katerem se glavni protagonist premika iz kraja v kraj, se spušča v interakcijo s starimi znanci in celo sreča prikupno neznanko. Ob tem je njegova koncentracija je le začasna, slika zelo hitro izgublja ostrino in fokus in njegova izgubljena duša odtava naprej. Brez cilja, neznano kam in premleva, ali je sploh vredno podaljševati agonijo. Se lomi iz minute v minuto, išče rešitev enačbe, ki je že v osnovi napačno zastavljena in potemtakem nima rešitve. Glavno vprašanje, ki ga po moje izpostavi film je prevpraševanje razlogov za Andersovo stanje. Ali je za njegovo kalvarijo krivo okolje, ki ga je izoblikovalo v človeka kakršen je, ali je vendar njegova nesreča nekaj, kar človek že z rojstvom prinese s seboj? Enostavnega odgovora ni, kajti različne oblike odvisnosti pozna vsaka družba, odvisnost je že dolgo časa človekov spremljevalec, ki ga težko pripišemo družbeni ureditvi ali jasno določenem časovnem obdobju. Zopet, ne morem spregledati odločne kritike evropskega srednjega razreda, ki je izrodil generacijo, ki se ji ni potrebno boriti za golo preživetje. Generacijo, ki ni nikoli bila lačna, zato ne preseneča dekadenca, brezdelje in dolgčas, ki mlade žene proti ekstremu. Proti življenju, ki zanemarja osnovne človeške nagone in iz otrok dela izgubljene duše, ki se vedno pogosteje izgubljajo v neskončnem labirintu zabav in mamil. Brez prave motivacije, brez kakršnekoli življenjske strategije. Zadev ne gre posploševati in resnica je najbrž nekje vmes, saj že vemo - življenje je mešanica prirojenih značilnosti, pomešanih z vplivom bivanjskega okolja. Trier je v naslovno vlogo instaliral odličnega Andersa Danielsena Lieja, s katerim je že sodeloval pri prvencu Repriza in ta je znova dokazal, da se v podobnih vlogah počuti, ko riba v vodi. Oslo, 31. avgusta ni film z visoko razvedrilno vrednostjo. Je film, ki na gledalca učinkuje, kot žalostna zgodba o nekom, ki ste ga nekoč poznali. (-4) 

Ocena: 

Le vendeur

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Salesman
Država: Kanada
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: Sébastien Pilote
Scenarij: Sébastien Pilote
Igrajo: Gilbert Sicotte, Nathalie Cavezzali, Jeremy Tessier, Pierre Leblanc

Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012) so prav te dni postavili novi filmski mejnik. Film je postal prvi blocbuster, ki mu je v enem filmskem vikendu, le v ameriških kinodvoranah, uspelo zaslužiti 200 milijonov dolarjev. Če k temu dodamo še 440 milijonov iz ostanka sveta, potem je jasno, da Avatar in Titanik ne bosta več dolgo stala na zaslužkarskem Olimpu. In kakšna je povezava med Maščevalci in malim quebeškim filmom, ki ga predstavljam danes? Nobene. Pravzaprav sem z uvodno konstatacijo želel izpostaviti aktualni trenutek svetovne kinematografije, v kateri je vedno manj prostora za male filme in male projekte. Te so Maščevalci in podobni povsem izrinili iz kino dvoran in le še majhna art-kina, filmski festivali in internet skrbijo za potešitev tistih, ki vrhunec filmske umetnosti ne vidijo v akcijskih spektaklih. Nekako v skladu z aktualnim trenutkom upada produkcija filmov, ki pripovedujejo resnične zgodbe, o resničnih ljudeh, ki živijo v resničnem svetu. Ta trend je opazen tudi v nacionalnih kinematografijah in Quebec je ena izmed redkih pozitivnih izjem, saj nam quebeški filmarji praviloma ponujajo filme, ki v epicenter postavijo navadnega človeka. Človeka, kot je Marcel Lévesque, 67-letni prodajalec v trgovini z avtomobili. Možakarja, ki je že zelo dolgo najuspešnejši trgovec pri lokalnem distributerju jeklenih konjičkov in zaenkrat nič ne kaže, da bi se kaj lahko spremenilo. Kljub dejstvu, da izpolnjuje vse pogoje za upokojitev, Marcel želi delati še naprej. Hčerka Maryse pritiska nanj, naj se vendarle upokoji, a jo ta vsakič zavrne z obrazložitvijo, da bo delal, dokler mu bo to dopuščalo telo. Maryse je ločenka in poleg nje in vnuka Antoina, Marcel nima bližnjih sorodnikov. Žena je umrla dolgo nazaj in Marcel je po njeni smrti smisel življenja našel v prodaji sijoče pločevine. Marcel nikoli ne pozabi obraza stranke, ki ji je prodal vozilo, ne vozila, s katerim je ta zapustila prodajni salon. Oseben in nevsiljiv nastop in izjemen občutek pri izbiri pravih besed so skrivnosti njegovega uspeha. Toda zaloga vozil na dvorišču se v zadnjih mesecih topi zelo počasi. Dejstvo , da je mesto že nekaj časa okovano s snegom in ledom, je manjši problem. Veliko večjo težavo predstavlja napovedano zaprtje največje tovarne v mestu, v kateri je kruh služilo veliko Marcelovih someščanov. Pogled na stavkajoče delavce iz perspektive izkušenega prodajalca avtomobilov, ne ponuja veliko razlogov za optimizem. 

Debitantska stvaritev Sébastiena Piloteja funkcionira na dveh nivojih. Na osebnem, ki v epicenter postavi izkušenega trgovca, ki v svojem delu vidi smisel lastnega obstoja in globalnem, ki upošteva nekoliko širšo perspektivo. Zgodba je postavljena v majhno, zasneženo mesto, v katerem snežni viharji in mraz še bolj poudarjajo občutek izoliranosti in odrezanosti od sveta. Zaradi majhnosti in ekstremnih vremenskih razmer se zdi, da je mesto osamljena enklava, kar režiserju/scenaristu pomaga vzpostaviti svojevrsten mikrokozmos, v katerega potem zelo jasno implementira depresivno sliko aktualnega trenutka v svetovnem gospodarstvu. Sedma umetnost pogosto zrcali aktualno problematiko, zato ne preseneča nastanek filmov kot sta Margin Call (J.C. Chandor, 2011), ali denimo The Company Men (John Wells, 2010), ki gospodarsko recesijo in finančne zlome velikih korporacij predstavljata iz perspektive vodstvenih struktur.  Le vendeur enako problematiko zrcali iz perspektive malega človeka in prav tukaj so posledice gospodarskega zatona najbolj uničevalne. Pri omenjenem ameriškem dvojcu se je gledalec težko identificiral in simpatiziral z izvršnimi direktorji in vodstvenimi strukturami. V Pilotejevem filmu je na kocki eksistenca delavskega razreda, s katerim se večina zlahka enači, tukaj smo daleč stran od bleščečih luči velikih mest, v katerih propad enega podjetja mine malodane neopaženo. Tukaj propad največjega delodajalca prinaša ekonomske migracije in zapuščene domove, s tem dejanjem je mesto praktično obsojeno na počasno, boleče umiranje. Vse to nam Pilote predstavi iz perspektive trgovca - veterana, ki ga z izjemno prepričljivostjo in neverjetno ostrino upodobi odlični Gilbert Sicotte. Znotraj nekega širšega konteksta tako imamo osebno dramo, predstavljeno skozi zelo natančen portret človeka, pri katerem poklic na neki točki njegovega življenja postane gonilo, tisto kar ga definira in žene naprej. Pilote zelo inteligentno podaja ključne informacije, zato ni težko razbrati resnične vzroke, ki so Marcelu »pomagali« doseči  impresivne prodajne rezultate. Njegova pot navzgor je očitno povezana z ženino smrtjo, delovna vnema je njegov način spopadanja z bolečino. In tam v drugi polovici filma, ko se spomnimo detajla iz uvoda in nam postane jasno, kam pas moli taco, nam je Marcel že tako zelo prirasel k srcu, da z njim resnično sočustvujemo. In to je nekaj, kar ni enostavno doseči. Prodajalec je primer odličnega sodelovanja na relaciji režiser - igralec, zelo dobre režije in premišljene časovno - lokacijske strategije, ki v seštevku prinaša film, ki sodi med najzanimivejše debitantske stvaritve preteklega leta. 

Ocena:

Chronicle

Slovenski naslov: Kronika
Država: VB, ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, ZF, Triler
Dolžina: 84' ,  Imdb
Režija: Josha Trank
Scenarij: Max Landis, Josha Trank
Igrajo: Michael B. Jordan, Dane DeHaan, Alex Russell, Michael Kelly, Ashley Hinshaw, Anna Wood, Joe Vaz, Luke Tyler

Najdeni posnetki kot filmsko izhodišče počasi postajajo obrabljen obrazec. V preteklih letih so se tega kalupa najpogosteje posluževali horor filmi, v ostalih žanrih pa ta trend ni bil tako izrazit. Po zaslugi Cloverfielda (Matt Reeves, 2008), lahko govorimo o rabi enakega koncepta v znanstvenofantastičnem filmu in zdaj imamo še Kroniko, ki se skoraj povsem odmakne od grozljivega found-footage filma. Kronika je študija značajev v ekstremnih, nenavadnih razmerah, družinska drama, zgodba o težavnem odraščanju in zagatah, ki jih ne preženejo niti novoodkrite superherojske sposobnosti glavnih protagonistov. Še preden zgodba začne pridobivati obrise nadnaravno fantastičnega, debitant Josh Trank predstavi glavne protagoniste in navrže nekaj ozadja za Andrewom, vase zaprtim najstnikom, ki poleg težav doma, ne najde pravega recepta za interakcijo z okolico. Mama je že nekaj časa priklenjena na bolniško posteljo in kot kaže, se njen čas počasi izteka. Brezposelni oče se je tudi že vdal v usodo in prejel za flašo, materina dolgotrajna bolezen je družino finančno povsem izčrpala. Za neprilagojenega mladeniča je nova kamera edini način komuniciranja z okoljem, zato jo ima vedno pri roki, vedno pripravljeno za beleženje vsega, kar se okoli njega dogaja. Na ta način v zgodbo vstopi sorodnik Matt, s katerim se Andrew vsakodnevno pelje v šolo. Matt je v resnici edini sovrstnik, s katerim ima normalen odnos. Andrew je v očeh večine sošolcev čudak in njegova na novo odkrita fascinacija s kamero je dodatek, ki ga bo še bolj oddaljil od tistega, kar lahko označimo za normalno, družbenosprejemljivo obnašanje. Matt mu svetuje, naj kamero pusti doma, če bo prišel na veliko šolsko zabavo, toda ta njegovega nasveta ne upošteva in se na zabavi prikaže s kamero v roki. Pol ure kasneje, z modrico okoli očesa spozna, da bi moral upoštevati nasvet. Verjetno bi odšel domov, če do njega nebi stopil Mattov prijatelj Steve in ga odvlekel v bližino nenavadnega kraterja v tleh. Mladeniči sledjo čudnim zvokom in v podzemnem tunelu odkrijejo nenavadno tvorbo, ki je po vsej verjetnosti prispela iz vesolja. Čeprav sprva kaže, da srečanje z izvenzemeljskim objektom ne bo bistveno vplivalo na njihova življenja, se fantje šele v dneh ki sledijo, začnejo zavedati vseh razsežnosti njihovega odkritja.

Na srečo sta se vseh možnosti, ki jih ponuja ta nenavadne mešanice superherojskega, znanstvenofantastičnega in found-footage materiala zavedala tudi Josh Trank in scenarist Max Landis. Če s telekinezo lahko premikaš predmete, zakaj potem nebi Andrew svojo kamero premikal kar z mislimi? S to zanimivo idejo so se ustvarjalci znebili karakteristične prvoosebne tresoče kamere, zrnatih posnetkov in Kroniki dodala nov, bolj sofisticiran videz. Tisti, ki nekoliko bolje poznajo tehnične aspekte takšnega dela s kamero pozdravljajo idejo in obenem izpostavljajo neskladje med kakovostjo posnetkov in »uporabljeno« kamero. Film je posnet s profesionalno opremo in Andrewova kamera je v resnici le del zgodbe, a te ugotovitve za veliko večino nimajo kakšnega posebnega pomena. Na drugi strani je takšna ideja ustvarjalcem omogočila uporabo zanimivih snemalnih kotov, nenavadnih premikov kamere in obenem gledalcu zelo prepričljivo približala prvoosebno doživljanje glavnega protagonista. Trank in Landis pripoved kljub nadnaravnim elementom ves čas ohranjata v tesnem stiku z realnostjo in ne pozabljata na človeško komponento svojih likov. Vse prednosti inovativnega pristopa bi zlahka zbledele, če bi se ustvarjalci odločili za brezmožganski spektakel, v katerem akcija postane pomembnejša od vsebine. Kronika secira obnašanje posameznika postavljenega v superiorno, skorajda božansko vlogo in učinkovito analizira vpliv posameznih značajev na kasnejšo transformacijo, ki jo s seboj prinaša pozicija moči. Andrew s seboj nosi temno klico, ki jo že veliko prej generira njegovo nezdravo okolje. In ta zametek teme v njem nato iz dneva v dan postaja temačnejši, novoodkrite supermoči pa služijo, kot svojevrsten pospeševalec rasti.

Vprašanje, ki ga film izkristalizira se torej glasi: Če bi imeli nadnaravne moči, kako bi jih uporabili? Bi postali dobrotnik, ali zlobnež z neuravnovešenim moralnim kompasom? Relativno neizkušeni Dane DeHaan je v centralni vlogi ustvaril prepričljivo igralsko kreacijo in tako pritegnil pozornost tistih, ki iščejo nove, sveže obraze. Prepričan sem, da ga bomo v prihodnosti še pogosteje gledali na naših zaslonih. Najpomembnejša stranska igralca, Alex Russell in Michael B. Jordan, roko na srce, niti nista dobila prave priložnosti za dokazovanje in prav to postavko vidim, kot pomembno pomanjkljivost. Njuna lika sta premalo razvita, brez prave karakterizacije in potemtakem nepomembna. Zdi se, da sta Trank in Landis v želji po spektakularnem zaključku nekoliko zašla s pravega kurza in pozabila, da bi Andrew svoje (finančne) težave lahko rešil na veliko elegantnejši način. A potem nebi imeli eksplozij, streljanja, zmečkane pločevine … In potem bi izkupiček na kino blagajnah bil bistveno skromnejši. Kljub pomanjkljivostim, Trank s svojim debijem prinaša vedno dobrodošlo svežino, ki v končnem seštevku deluje kot povsem spodobna celota. Čeprav se zgodba skoraj v celoti odvija v Seattlu, je večina filma posneta v Južni Afriki, nekaj materiala so posneli v Kanadi. Kronika je zgodba o uspehu, kajti stal je skromnih 12 milijonov $ in po trenutno dostopnih podatkih, mu je že uspelo zaslužiti desetkratnik te vsote. (+3)  

Ocena: